VDSS Sodba Pdp 181/2019

Jedro

V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče, ko ugotovi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Po navedeni določbi je datum odločitve sodišča prve stopnje skrajni datum za razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je treba upoštevati vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno razmerje tožnika pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu visokošolski učitelj – redni profesor za krajši delovni čas 28 ur tedensko, dejstvo, na katero utemeljeno opozarja tudi pritožba, da je tožnik od 1. 1. 2017 dalje zaposlen pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Od tega dne dalje ima tožnik že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljen v zavarovanje. Zato pritožba utemeljeno opozarja, da mu je pri toženi stranki delovno razmerje lahko trajalo le do tega datuma.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v točki IV izreka tako, da se na novo glasi:

"IV. Pogodba o zaposlitvi z dne 30. 9. 2013, sklenjena za delovno razmerje tožnika pri toženi stranki na delovnem mestu visokošolski učitelj – redni profesor na A. za nedoločen čas za krajši delovni čas 28 ur tedensko, preneha veljati na podlagi sodbe sodišča z dnem 31. 12. 2016.

Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožniku za čas od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 priznati vse pravice iz delovnega razmerja za krajši delovni čas 28 ur tedensko, razen že priznanih pravic za tako določen delovni čas.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki na delovnem mestu visokošolski učitelj – redni profesor na A. za nedoločen čas za krajši delovni čas 28 ur tedensko trajalo od 1. 1. 2017 do 16. 11. 2018 in da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice na tej podlagi."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti s ponudbo nove z dne 29. 9. 2016 (I. točka izreka) ter da je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto znanstveni svetnik razvezana in je prenehala veljati (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki na delovnem mestu znanstveni svetnik za krajši delovni čas 12 ur tedensko prenehalo z dnem 31. 12. 2016 (III. točka izreka), delovno razmerje na delovnem mestu visokošolski učitelj – redni profesor za krajši delovni čas 28 ur tedensko pa preneha 16. 11. 2018 in da je tožena stranka dolžna tožniku za ves čas trajanja delovnega razmerja do vključno 16. 11. 2018 priznati vse pravice iz delovnega razmerja za navedeni krajši delovni čas (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača denarno povračilo v znesku 28.260,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od poteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.093,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (VII. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma zahtevek zavrne, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku nedopustno priznalo dvojno delovno razmerje po 1. 1. 2017. Od takrat dalje je namreč tožnik polno zaposlen pri drugem delodajalcu, tj. B. (v nadaljevanju B.), in z njegove strani tudi prijavljen v zavarovanja. Tako ni podlage za priznanje delovnega razmerja za krajši delovni čas 28 ur tedensko, vezanega na opravljanje pedagoškega dela, tudi po 31. 12. 2016 in za priznanje pravic na njegovi podlagi. Sodišče prve stopnje bi moralo pogodbo o zaposlitvi razvezati z 31. 12. 2016. Takšno stališče izhaja tudi iz zadeve opr. št. VIII Ips 98/2012, na katerega je tožena stranka opozorila, vendar se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo.

Izrek v IV. točki predstavlja neupravičeno obogatitev, ker je tožnik od 1. 10. 2016 do 16. 11. 2018 prejemal višjo plačo, kot jo je imel po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je bil po podpisani novi pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu znanstveni svetnik za polni delovni čas upravičen do višjega plačila kot po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka je skušala od ZPIZ pridobiti podatke o zaposlitvi ter višini plačila in vplačanih prispevkov za tožnika pri B. v obdobju od 2016 do 2018. Pravočasno je predlagala, naj te podatke pridobi sodišče prve stopnje, česar pa ni storilo. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se do navedb v tej smeri ni opredelilo oziroma ugovora tožene stranke ni upoštevalo, čeprav bi to lahko storilo vsaj opisno.

Podana je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS, ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev predlogov za zaslišanje C.C. in D.D. oziroma je navedlo le pavšalne razloge. Sodišče prve stopnje bi moralo priči zaslišati, saj bi lahko izpovedali o tem, da so bili vsi zaposleni pri toženi stranki seznanjeni s pogoji izstopa in možnostjo izbire delodajalca. Zaslišanje teh prič bi moralo sodišče prve stopnje izvesti po uradni dolžnosti na podlagi 34. člena ZDSS-1.

Konkretni primer ima bistvene posebnosti, zaradi katerih sodišče prve stopnje ni smelo odločiti enako kot v vzorčnem postopku, in je primerljiv s primerom tožnika E.E., glede katerega je sodišče zavzelo stališče, da je odločilna njegova volja. Tožniku je z izjavo iz aneksov sporazumno prenehalo delovno razmerje s toženo stranko. Če bi sodišče lahko upoštevalo razloge iz sodbe v vzorčnem primeru v tem postopku, potem je treba ugotoviti, da izpodbijana sodba ni obrazložena in je podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo kronološkega poteka ukinitve članstva F. (v nadaljevanju F.) v okviru tožene stranke in ustanovitve novega zavoda.

Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da poslovni razlog ni podan, saj že sama odločitev o reorganizaciji zadostuje za obstoj tega razloga, kot izhaja iz sodne prakse. Ker odločitev odstopa od sodne prakse, so podane kršitve 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Ker sodišče prve stopnje ugotavlja, da naj bi obstajala nespremenjena potreba po opravljanju pedagoškega dela in da to delo opravljajo drugi delavci, hkrati pa ugotavlja, da ne obstaja več potreba po delu tožnika, je podano nasprotje v razlogih sodbe in nasprotje z listinami in s tem kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prenehanje članstva F. je povzročilo prenehanje potreb po delu delavcev in s tem potrebo po reorganizaciji, zato je podan utemeljen poslovni razlog. Odločitev o tem, kdo bo poučeval, spada na področje, ki ga varuje avtonomija univerze. V času podaje odpovedi tožnik ni bil vključen v najavo za študijsko leto 2016/2017. Njegove predmete so prevzeli drugi nosilci. Glede na to je potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov na strani tožene stranke prenehala, hkrati pa tožnik ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo (in je zato podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) do navedbe, da predstavlja Splošni akt o spremembi študijskih programov samostojni poslovni razlog, ki je opisan v kadrovskem načrtu kot del Elaborata, na katerega se v odpovedi sklicuje tožena stranka. Navedena kršitev je podana tudi zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb v zvezi z vsebino konkurenčne prepovedi. Ker v izpodbijani sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih glede obstoja poslovnega razloga - izvedbe reorganizacije delovnega procesa, sta podani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb v zvezi z avtonomijo univerze in tudi ni upoštevalo vsebine s tem povezanih dokazov, s tem pa je poseglo tudi v načelo avtonomije univerze iz 58. člena Ustave RS in kršilo 14. ter 22. člen Ustave RS.

Zmoten in protispisen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni sam prostovoljno prešel na novi zavod 1. 1. 2017. Iz 1. točke elaborata izhaja, da je osnova za prenos kadrov nabor vseh tistih zaposlenih, ki imajo del svoje pogodbe o zaposlitvi vezan na F., z izjemo tistih, ki so podali prošnjo za prenos na drugo članico tožene stranke. Vsak visokošolski učitelj mora na univerzi opravljati raziskovalno in pedagoško delo. Podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni vsebinsko presojalo listin in ni iskalo skupnega namena strank, ampak je v škodo tožene stranke štelo dejstvo, da v elaboratu ni bilo posebnega listinskega dokaza, ki bi predstavljal izjavo tožnika. Tožnik je takšno izjavo podal in se nahaja v spisu. Tožnik je namreč s podpisom aneksov z dne 25. 12. 2016 in 20. 1. 2017 izrazil voljo za sklenitev delovnega razmerja z B.. Določilo, da se z aneksom ne prejudicira tega sodnega postopka, tožene stranke ne zavezuje, saj ni podpisnica aneksa. Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 279 b. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do navedb tožene stranke glede uporabe 75. člena ZDR-1. Kršilo pa je tudi 14. in 22. člen Ustave RS. Tožena stranka v konkretnem primeru svoje dejavnosti ni prenesla, ampak je prenesla le del projektov, sredstev in kadrov. Univerza brez raziskovalnega dela ne more več obstajati. V konkretnem primeru gre za upravno reorganizacijo organov oblasti, kar pa ni prenos v smislu 75. člena ZDR-1 in Direktive Sveta 2001/23/ES. Delavci so imeli možnost ostati na univerzi. Člen 75 ZDR-1 ne dopušča delnega prenosa le za določeno delo in za krajši delovni čas. Sodišče prve stopnje zmotno navaja, da je tožena stranka tožniku dejansko odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi izstopa F. in ker je predvidevala, da se bo določeno število delavcev tožene stranke, med njimi tudi tožnik, prezaposlilo na novi B.. Takšni zaključki so v nasprotju z listinami v spisu in predstavljajo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz nobene listine ne izhaja, da bi bilo dogovorjeno, da se prenese le raziskovalna dejavnost, ampak se je delo preneslo v celoti, zagotovljena je bila delovnopravna kontinuiteta.

Tožniku ne pripada denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, saj se je prostovoljno odločil za prenehanje delovnega razmerja. Pri novem delodajalcu opravlja vsebinsko enaka dela kot pri toženi stranki. Tožnik zaradi odpovedi ni v ničemer prikrajšan, sploh ne denarno, saj pri B. prejema višje plačilo kot pri toženi stranki. Tožnik ima tudi novo oziroma neprekinjeno zaposlitev. Sodišče bi moralo pri osnovi za denarno povračilo upoštevati, da je tožnikova plača po odpovedani pogodbi o zaposlitvi znašala 3.280,48 EUR.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitev Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.). Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, z izjemo odločitve o datumu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in v delu odločitve o reparaciji, tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Izpodbijana sodba je bila izdana po izvedenem vzorčnem postopku v zadevi opr. št. XX Pd 173/2016. V obravnavani zadevi je bil postopek na prvi stopnji prekinjen in se je nadaljeval po pravnomočni odločitvi v vzorčni zadevi opr. št. XX Pd 173/2016 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 692/2017 z dne 7. 2. 2018. Vrhovno sodišče RS je s sodbo opr. št. VIII Ips 129/2018 z dne 18. 7. 2018 zavrnilo revizijo tožene stranke. Skladno z določbo četrtega odstavka 279.b člena ZPP sodišče po pravnomočnosti sodbe, izdane v vzorčnem postopku, o prekinjenih postopkih, ki nimajo bistvenih posebnosti, odloči upoštevaje odločitev v vzorčnem primeru. V skladu s petim odstavkom 279.b člena ZPP pa stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku.

6. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlog za to je, ker pod tem pritožbenim razlogom in pod to kršitvijo večinoma izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ali pa uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Enako velja za očitek kršitev iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da na vrsto pravnih vprašanj sodišče prve stopnje ni odgovorilo. Če sodišče ni sledilo pravnemu naziranju glede materialnopravnih vprašanj, ki jih je stranka razlagala drugače kot sodišče, potem sodišču, ki je ustrezno obrazložilo svoja stališča, ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti kršitev ustavnih pravic, konkretno kršitve 22. člena Ustave RS, ki jo tožena stranka v pritožbi tudi zatrjuje. Ob stališčih, ki jih je sodišče zavzelo in obrazložilo že v vzorčnem postopku, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno še izrecno zavračati posameznih pravnih naziranj tožene stranke, ki jim nasprotujejo, sploh pa se ni bilo dolžno opredeljevati do stališč in trditev tožene stranke, ki niso bile odločilnega pomena. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj bi bilo podano nasprotje med razlogi sodbe o neutemeljenosti poslovnega razloga. Takšnega nasprotja v sodbi ni. Sodišče prve stopnje namreč potrebnosti in smotrnosti organizacijskih sprememb ni presojalo, ampak je ugotovilo le, da te niso bile razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (ampak njena posledica), razlog za odpoved pa je bil v prenosu dela dejavnosti oziroma spremembi delodajalca, kar pa je neutemeljen odpovedni razlog (8. alineja 90. člena Zakona o delovnih razmerjih ‒ ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu visokošolski učitelj – redni profesor za 28 ur na teden (delo se opravlja na članici A. – v nadaljevanju A.) in na delovnem mestu znanstveni svétnik za krajši delovni čas 12 ur na teden (delo se opravlja na F.). Tožena stranka je tožniku 29. 9. 2016 odpovedala PZ iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti ter mu ponudila novo PZ za polni delovni čas 40 ur na teden samo za raziskovalno delo, ki jo je tožnik tudi podpisal. Tožena stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljevala s sledečim: senat tožene stranke je sprejel sklep o prenehanju članstva F. v toženi stranki in sklep, da zaradi kolizije interesov (konkurenčne prepovedi) delavci F. ne morejo imeti sklenjenega delovnega razmerja s toženo stranko; na podlagi tega delavci F., ki izvajajo študijske programe, med njimi tudi tožnik, v napovedi izvajanja študijskih programov za študijsko leto 2016/2017 niso bili vključeni, kar je organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi; hkrati tožnik ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Gre torej za povsem enake dejanske razloge odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jih je in kot jih je navedla tožena stranka v vzorčnem postopku, na katere je sodišče pri odločanju vezano. V vzorčnem primeru je sodišče ugotovilo, da je bil 24. 11. 2016 sprejet sklep o ustanovitvi B.. Dejavnost F., njegovo premoženje, zaposlene ter pravice in obveznosti je B. prevzel s 1. 1. 2017.

8. V zvezi z zakonitostjo odpovedi so bila v vzorčnem primeru zavzeta naslednja pravna stališča:

- odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, saj izstop F. iz tožene stranke in prenos raziskovalne dejavnosti na B. ne predstavlja niti utemeljenega poslovnega razloga niti utemeljenega razloga nesposobnosti;

- z izstopom F. in prenosom raziskovalnih in drugih projektov ter druge dejavnosti, ki je bila organizirana v F., premoženja, zaposlenih, pravic in obveznosti, osnovnih sredstev, dokumentacije ter vstopom B. v vsa pravna razmerja F. je med toženo stranko (kot prenosnikom) in B. (kot prevzemnikom) prišlo do pravnega prenosa raziskovalne dejavnosti oziroma do spremembe delodajalca v smislu 75. člena ZDR-1, ki pa je po 8. alineji 90. člena ZDR-1 neutemeljen odpovedni razlog;

- takšen prenos dejavnosti oziroma sprememba delodajalca nastopi ne glede na morebitne drugačne dogovore in sporazume med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikom po samem zakonu, pri čemer se celo delavec sam ne more odreči pravicam, ki mu pripadajo na podlagi Direktive Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij in obratov (v nadaljevanju: Direktiva) oziroma se te pravice ne smejo zmanjšati niti z njegovim soglasjem;

- ni podan razlog nesposobnosti, ki ga tožena stranka sicer utemeljuje z domnevnim konfliktom interesov oziroma preprečitvijo kršenja konkurenčne prepovedi, do katere bi prišlo, če bi bil tožnik zaposlen pri njej in hkrati tudi v B., česar pa ni mogoče umestiti v okvir razloga nesposobnosti v smislu druge alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1;

- avtonomnost tožene stranke iz 58. člena Ustave RS ne seže tako daleč, da bi prevladala nad pravicami zaposlenih, ki jih je tožena stranka dolžna zagotavljati na podlagi zakona;

- razlog za odpoved ni bila reorganizacija oziroma prerazporeditev nalog na druge zaposlene oziroma sprememba študijskih programov (pač pa posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi).

9. Sodišče prve stopnje je o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2016 odločilo upoštevaje odločitev iz vzorčnega primera, saj obravnavana zadeva v tem delu nima posebnosti, ki bi bile bistvene. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da ni tako in da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti drugače. V pritožbi tožena stranka izpostavlja določene okoliščine konkretnega primera, ki pa jih tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za bistvene v primerjavi z vzorčnim primerom in ki bi pripeljale do drugačne odločitve. Sodišče je že v vzorčnem postopku zavzelo stališče, da se delavec ne more odreči pravicam, ki mu pripadajo zaradi spremembe delodajalca, oziroma se te pravice ne smejo zmanjšati niti z njegovim soglasjem. Volja delavca, morebiti izražena s sklenitvijo pravnih poslov, tako pri uveljavljanju pravic, ki delavcu pripadajo na podlagi zakona zaradi spremembe delodajalca, ni odločilna. Glede na določbo petega odstavka 279.b člena ZPP so pravno neupoštevni pritožbeni očitki, s katerimi tožena stranka vztraja na stališču, da sta podana poslovni razlog in razlog nesposobnosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da avtonomnost univerze pretehta nad pravicami delavcev, ki jim jih zagotavlja delovnopravna zakonodaja, da je tožnik sam po lastni volji prešel na B. in da so bili vsi zaposleni seznanjeni s pogoji izstopa ter da ni mogoče uporabiti določbe 75. člena ZDR-1 o spremembi delodajalca. Do teh pravnih vprašanj se je že opredelilo sodišče v vzorčni zadevi, tožena stranka pa v tem postopku ne more oporekati dejanskim ugotovitvam in pravnim stališčem, ki jih je v zvezi z nezakonitostjo odpovedi zavzelo sodišče v vzorčnem postopku.

10. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS s trditvami, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati priči C.C. in D.D.. Uveljavljena kršitev ni podana, saj ima sodba sodišča prve stopnje zadostne razloge, s katerimi je zavrnitev predlaganih dokazov razumno utemeljena. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da sta bili priči predlagani v zvezi s pravno nepomembnimi dejstvi oziroma dejstvi, ki so bila razčiščena že v vzorčnem postopku. Glede na to, da obravnavani primer nima bistvenih posebnosti v zvezi z zakonitostjo odpovedi, pritožbeno sodišče soglaša z navedenimi razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev teh dokaznih predlogov. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da bi moralo sodišče izvajati dokaze po uradni dolžnosti na podlagi 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Za izvajanje dokazov po uradni dolžnosti namreč niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 34. člena ZDSS-1, saj je sodišče prve stopnje vsa dejstva, pomembna za odločitev, ugotovilo po izvedbi (relevantnih) dokazov, ki sta jih predlagali stranki.

11. Ob upoštevanju navedenega je pravilna presoja sodišča prve stopnje v I. točki izreka sodbe o nezakonitosti odpovedi pogodbe zaposlitvi z dne 29. 9. 2016. Posledica ugotovljene nezakonitosti odpovedi je tudi vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če odpovedi ne bi bilo, torej prenehanje veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu znanstveni svetnik in oživitev odpovedanih pogodb o zaposlitvi. Ob dejanski ugotovitvi sodišča, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko za različni delovni mesti za krajši delovni čas, in da je prišlo do prenosa dela dejavnosti (tj. raziskovalne dejavnosti), za katero je opravljal delo v obsegu 12 ur na teden (30 % polnega delovnega časa), so zanj pogodbene in druge pravice in obveznosti iz tako sklenjene pogodbe o zaposlitvi v tem obsegu s 1. 1. 2017 prešle od tožene stranke kot delodajalca prenosnika na B. kot delodajalca prevzemnika. V ostalem obsegu, ki se nanaša na pedagoško delo v trajanju 28 ur na teden (70 %), pa je sodišče prve stopnje na predlog tožene stranke pogodbo o zaposlitvi razvezalo z datumom odločitve sodišča prve stopnje, tj. z dnem 16. 11. 2018.

12. V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče, ko ugotovi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Po navedeni določbi je datum odločitve sodišča prve stopnje skrajni datum za razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je treba upoštevati vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno razmerje tožnika pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu visokošolski učitelj – redni profesor na A. za krajši delovni čas 28 ur tedensko, dejstvo, na katero utemeljeno opozarja tudi pritožba, da je tožnik od 1. 1. 2017 dalje (kar med strankama ni bilo sporno) zaposlen pri drugem delodajalcu (B.) za polni delovni čas. Od tega dne dalje ima tožnik že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljen v zavarovanje. Zato pritožba utemeljeno opozarja, da mu je pri toženi stranki delovno razmerje lahko trajalo le do tega datuma.¹

13. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v IV. točki izreka delno spremenilo tako, da je pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za delovno razmerje tožnika pri toženi stranki na delovnem mestu visokošolski učitelj – redni profesor na A. za nedoločen čas in za krajši delovni čas 28 ur tedensko, razvezalo z 31. 12. 2016 in zavrnilo zahtevek, da pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje na navedenem delovnem mestu za nedoločen čas in za navedeni krajši delovni čas obstoji (tudi) od 1. 1. 2017 do 16. 11. 2018. Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o reparaciji, in sicer tako, da je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 1. 1. 2017 do 16. 11. 2018 priznati vse pravice iz delovnega razmerja za krajši delovni čas 28 ur tedensko.

14. Sodišče je v breme tožene stranke tožniku za čas od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 priznalo vse pravice iz delovnega razmerja za krajši delovni čas 28 ur tedensko. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno uveljavlja, da je tožnik po novi pogodbi o zaposlitvi s toženo stranko od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 opravljal raziskovalno delo in iz tega naslova uveljavljal pravice iz delovnega razmerja. Pri reparaciji je treba upoštevati prejemke, ki jih je tožnik prejel v spornem obdobju, oziroma pravice, ki jih je že uveljavil pri toženi stranki. Na takšen način je tožniku zagotovljena polna reparacija oziroma je obema strankama zagotovljeno, da priznane pravice iz delovnega razmerja niso večje ali manjše od pravic, ki bi jih delavec dobil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP delno spremenilo tudi odločitev o reparaciji za čas od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 tako, da je toženi stranki naložilo priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za krajši delovni čas 28 ur tedensko, razen že priznanih pravic za tako določen delovni čas.

15. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o višini denarnega povračila. Iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1 izhaja, da sodišče, če pogodbo o zaposlitvi sodno razveže, prizna delavcu ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik do denarnega povračila sploh ni upravičen, ker naj bi mu delovno razmerje pri njej prenehalo po njegovi volji. Do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki je prišlo iz razlogov na njeni strani in ne po volji tožnika. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče pri osnovi za denarno povračilo upoštevati tožnikovo osnovno plačo, ki je bila določena v odpovedani pogodbi o zaposlitvi in je znašala 3.280,48 EUR. Osnova za denarno povračilo je povprečje plač, izplačanih delavcu v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka višini, tj. povprečju izplačanih plač 4.037,26 EUR, ni ugovarjala, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno vzelo za podlago svoje odločitve.

16. Kriteriji za odmero denarnega povračila so določeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, iz katerega izhaja, da sodišče upošteva trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede uporabe kriterijev ustrezno obrazložilo, tako da se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na to obrazložitev le sklicuje. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do denarnega povračila v višini desetih sorazmernih delov plač, tj. za 28 ur na teden oziroma 70 % delovnega časa, upoštevajoč, da je zaradi delno spremenjene odločitve obseg priznanih pravic manjši, kot jih je tožniku priznalo sodišče prve stopnje.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v ostalem pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožena stranka, ki je s pritožbo sicer delno uspela, skladno s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške pritožbe, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh v pravdi.

-------------------------------
¹ Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 157/2013 z dne 15. 10. 2013 in VIII Ips 98/2012 z dne 5. 2. 2013.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 348/2019
• VDSS Sodba Pdp 305/2019
• VDSS Sodba Pdp 521/2018