VDSS Sklep Pdp 264/2019

Jedro

Tožnik je, ne glede na vprašanje neaktivnosti po opravljeni rehabilitaciji, upravičen do plačila odškodnine v višini plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, vse dokler je trajalo zdravljenje oziroma bi trajal bolniški stalež. Tožnik je bil namreč v tem obdobju nezmožen za delo in ni mogel pridobivati ustreznih dohodkov.

Sodišče prve stopnje je najmanj preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi domnevne tožnikove pasivnosti pri rehabilitaciji in iskanju zaposlitve, kljub temu da je pri njem še podana omejena delovna zmožnost. Pri tem namreč ni upoštevalo teorije "jajčne lupine", na katero je opozorilo pritožbeno sodišče v drugem razveljavitvenem sklepu, in ki glede na okoliščine obravnavanega primera pomeni, da je poškodbi pripisati razlog za tožnikovo pasivnost, saj mu osebnostna motnja, nastala pred škodnim dogodkom, pred tem ni povzročala posebnih težav.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje glede:

- odločitve v točki I izreka,

- odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo rente v višini 1.335.32 EUR z začetkom plačevanja s 1. 2. 2011, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska do plačila v točki II izreka ter

- odločitve o stroških postopka v točki III izreka sodbe.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem po 21. 5. 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2010 do plačila (točka I izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku do spremembe okoliščin plačevati mesečno rento v višini 1.335,32 EUR s pričetkom izplačevanja od 1. 2. 2011 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, ter mesečno rento v višini 217,80 EUR s pričetkom izplačevanja od 25. 10. 2010 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska dalje do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 12.788,96 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo že tretjič, ter tudi v tretjem sojenju odločilo enako kot v drugem sojenju, čeprav je pritožbeno sodišče že izrazilo svoje pravno mnenje o zadevi ter opozorilo na številne pomanjkljivosti in zgrešena pravna naziranja sodišča prve stopnje. Glede na to, da predsednik senata v predmetni zadevi kljub predhodnim pripombam pritožbenega sodišča vztraja pri svojih stališčih, se zastavlja vprašanje njegove nepristranskosti. Zato v primeru razveljavitve sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje predlaga, da bi se zadeva dodelila v reševanje pred spremenjeni senat. Sodišče prve stopnje je zmotno razlagalo pravni standard normalnega teka stvari. Za presojo nadpolovične verjetnosti, da bi tožnik po normalnem teku stvari po nesreči nadalje pridobival dohodek, ni odločilno dejstvo, da je bilo obdobje pred nesrečo, ko je pridobival dohodke, krajše od obdobja pred nesrečo, ko dohodkov ni pridobival. Pred škodnim dogodkom je že bil zaposlen in je opravljal dela in pridobival prihodke. Zato bi jih z večjo verjetnostjo kot ne pridobival tudi v prihodnje.

Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal 50 % verjetnosti glede nadaljevanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožena stranka je s svojimi delavci redno verižno sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas ter jim pogodbe redno podaljševala. Razlog za to, da direktor tožene stranke ni odgovoril na vprašanje, ali bi s tožnikom podaljšal delovno razmerje, je bil v tem, da je bil tožnik pri toženi stranki do nesreče zaposlen šele 20 dni. Iz podatkov o zaposlitvah delavcev, zaposlenih pri toženi stranki (podatki ZZZS), za relevantno obdobje izhaja, da je v kar pri triintridesetih zaposlenih prišlo do podaljšanja pogodbe o zaposlitvi oziroma do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, pri čimer pri nekaterih celo do dvakratnega podaljšanja. Tožnik je predlagal tudi pridobitev pogodb o zaposlitvi za vse zaposlene pri toženi stranki za obdobje april, maj in junij 2008, katerih predložitev pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, brez da bi to ustrezno obrazložilo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnikove nezaposlenosti ni mogoče pripisati posledicam škodnega dogodka, temveč njegovi pasivnosti. Že pritožbeno sodišče je v okviru drugega sojenja ugotovilo, da je tožnikova pasivnosti pri iskanju nove zaposlitve posledica škodnega dogodka, kar izhaja iz izvedenskega mnenja A.A.. Glede stališča sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal zadostne skrbnosti pri iskanju zaposlitve, ker ni sodeloval z Zavodom RS za zaposlovanje, pritožba navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključuje, da tožnik ni storil vsega, kar je bilo v njegovi moči, da bi našel zaposlitev. Iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cp 1018/2016 z dne 14. 9. 2016 izhaja, da je prosta odločitev posameznika, ali bo iskal delo oziroma zaposlitev sam, ali pa preko Zavoda RS za zaposlovanje. Zato ni utemeljen očitek, da bi moral tožnik sodelovati z zavodom. Tudi ni pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnik v obravnavanem obdobju ni storil ničesar, da bi se zaposlil. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik še vedno sposoben za delo, vendar je njegova delovna zmožnost deloma zmanjšana, še ne pomeni, da tožnik ni trajno pridobitno nesposoben.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni podal trditev in predlagal dokazov o razliki med svojim dejanskim in potencialnim dohodkom. V okviru pripravljalne vloge z dne 12. 3. 2018 je podal ustrezno trditveno podlago ter prvostopenjskemu sodišču predložil vse listinske dokaze, ki jih je lahko pridobil od pristojnih institucij. Primerjalnega izračuna ne more opraviti sam, zato je predlagal izvedenca finančne stroke oziroma predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja. Sodišče se je neutemeljeno postavilo na stališče, da takšen izračun izvedenca B.B. ne more predstavljati podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, je pa storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ker je v novem sojenju odločilo o delu zahtevka, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno. V preostalem niso podane kršitve postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

6. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo rente v mesečnem znesku 217,80 EUR, ki predstavlja tožnikov zahtevek, da mu tožena stranka za vsakodnevno tujo pomoč v trajanju dveh ur plačuje navedeni mesečni znesek rente, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo o tem delu tožbenega zahtevka že pravnomočno razsojeno s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 33/2015 z dne 9. 5. 2017, v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. Pdp 741/2017 z dne 30. 11. 2017 tako, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je ponovno meritorno odločilo o tem delu tožbenega zahtevka, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v tem delu razveljavilo (drugi odstavek 354. člena ZPP).

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo tretjič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. Pd 10/2011 z dne 7. 5. 2014 razsodilo, da je prvo tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v znesku 6.137,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe), toženi stranki pa sta mu dolžni v 15 dneh solidarno plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v znesku 37.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2010 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine (razliko do vtoževanih 174.463,06 EUR) pa je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno mesečno plačevati denarno rento v znesku 1.335,32 EUR od 1. 2. 2011 dalje ter rento v znesku 217,80 EUR od 25. 10. 2010 dalje, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne rente dalje do plačila (III. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da je dolžan tožnik prvo toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 767,93 EUR v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka sodbe).

Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1316/2014 z dne 19. 3. 2015 odločilo, da se pritožbam tožeče, prvo tožene in drugo tožene stranke ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v I., II. in III. točki izreka tako, da se kot vmesna sodba glasi, da sta toženi stranki solidarno odgovorni za tožniku, v delovni nezgodi dne 1. 2. 2008, nastalo škodo po temelju do višine 90 %, do višine 10 % pa je k nastali škodi soprispeval tožnik, v preostalem delu pa je delno razveljavilo sodbo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče RS je revizijo prve tožene stranke zavrnilo s sodbo opr. št. VIII Ips 194/2015 z dne 22. 9. 2015.

8. V drugem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 33/2015 z dne 9. 5. 2015 prvo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v roku 15 dni plačati 30.742,01 EUR (I. točka izreka sodbe), toženima strankama pa je naložilo, da sta mu dolžni za premoženjsko in nepremoženjsko škodo solidarno plačati odškodnino v znesku 26.247,01 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2010 do plačila (prvi odstavek II. točke izreka sodbe). V presežku, to je do vtoževanih 174.463,03 EUR, je tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožniku do spremembe okoliščin solidarno plačevati mesečno rento v znesku 1.335,32 EUR od 1. 2. 2011 dalje ter mesečno rento v znesku 217,80 EUR od 25. 10. 2010 dalje, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne rente dalje do plačila (III. točka izreka sodbe). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni tožniku v roku 15 dni solidarno plačati stroške postopka v znesku 1.893,28 EUR, da je tožnik dolžan prvo toženi stranki plačati 12.097,20 EUR, drugo toženi stranki pa 2.908,96 EUR stroškov postopka, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka sodbe).

Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 741/2017 z dne 30. 11. 2017 pritožbi tožnika ugodilo ter izpodbijani del sodbe delno razveljavilo, in sicer v II. točki izreka sodbe glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem za obdobje po 21. 5. 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2010 do plačila, v III. točki izreka sodbe glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačevanje denarne rente zaradi trajne nezmožnosti za delo v znesku 1.335,32 EUR na mesec od 1. 2. 2011 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne rente dalje do plačila ter v drugem in tretjem odstavku IV. točke izreka sodbe, to je glede stroškov postopka, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti prvo toženi in drugo toženi stranki, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo drugo tožene stranke je zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

9. V novem (tretjem sojenju) je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti med zdravljenjem po 21. 5. 2008 in za plačevanje mesečne rente od 1. 2. 2011 dalje v mesečnem znesku 1.335,32 EUR. Zavzelo je naslednja stališča:

- obdobje pred nesrečo, ko je tožnik pridobival dohodke, je bilo krajše od obdobja pred nesrečo, ko dohodkov ni pridobival, zato ni dosežen mejni prag nadpolovične verjetnosti, da bi tožnik po normalnem teku stvari po nesreči nadalje pridobival dohodek;

- tožniku ni bila priznana nobena stopnja invalidnosti, v poklicno rehabilitacijo pa se je vključil šele maja 2013 - zato tožnikove nezaposlenosti ni mogoče pripisati posledicam poškodb pridobljenih v obravnavani nesreči, temveč njegovi pasivnosti;

- zahtevek iz naslova izgubljenega dohodka je neutemeljen tudi zato, ker med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo ni vzročne zveze;

- tožnik ni uspel dokazati, da je tožena stranka z zaposlenimi verižno sklepala pogodbe o zaposlitvi (oz. jim je pogodbe o zaposlitvi za določen čas redno podaljševala);

- tožnik je zaradi posledic obravnavanega škodnega dogodka še vedno sposoben za delo, vendar je njegova delovna zmožnost deloma zmanjšana, tožnik pa bi si moral prizadevati za pridobitev dela v okviru svoje preostale delovne zmožnosti;

- izvedenka A.A. se ni strinjala z mnenjem tožnika, ki svoje duševne težave povezuje zgolj z nezgodo, ki jo je utrpel, zato tožnikova neaktivnost pri iskanju zaposlitve ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, kar pomeni, da se tožnik ne more razbremeniti dolžne skrbnosti, ki bi jo moral pokazati pri iskanju zaposlitve;

- tožnikovo ravnanje dokazuje, da je bil sposoben za hitrejšo vključitev v program rehabilitacije (ki jo je zaključil šele julija 2013, tj. pet let po obravnavanem škodnem dogodku, pred tem pa jo je večkrat brez pojasnil prekinil), kakor tudi za dejansko iskanje sebi primerne zaposlitve na način, da bi brez prekinitev sodeloval z Zavodom RS za zaposlovanje.

10. Navedene dejanske ugotovitve oziroma pravna stališča sodišča prve stopnje nasprotujejo nekaterim doslej zavzetim stališčem pritožbenega sodišča v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 1316/2014 z dne 19. 3. 2015 in sodbi in sklepu opr. št. Pdp 741/2017 z dne 30. 11. 2017. Stališča pritožbenega sodišča so zlasti:

1) v odločbi opr. št. Pdp 1316/2014

- če bo tožnik z zadostno stopnjo verjetnosti dokazal, da mu delovno razmerje 21. 5. 2008 pri prvo toženi stranki ne bi prenehalo, ali da bi po normalnem teku dogodkov dohodek pridobival na kak drug način, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, naj sodišče prve stopnje presodi, ali že izvedeni dokazi zadostujejo za odločitev o višini škode, v nasprotnem primeru pa naj v tej smeri dopolni dokazni postopek;

- izračun sodnega izvedenca finančne stroke glede višine izgubljenega zaslužka do 21. 5. 2008 je pravilen, saj temelji na podatkih o plačah, ki so bile od škodnega dogodka do 21. 5. 2008 izplačane drugim delavcem prvo tožene stranke. V delu, ki se nanaša na obdobje po 21. 5. 2008, pa bo potrebno izvedensko mnenje dopolniti, če bo tožnik v novem sojenju z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, da bi delo v tujini opravljal tudi po zaključku projekta na gradbišču C. (delo v tujini je bolje plačano od dela v Sloveniji) ali, da bi opravljal delo v Republiki Sloveniji, za katerega bi prejemal višje plačilo od zakonsko zagotovljene minimalne plače, ki jo kot osnovo za izračun od 21. 5. 2008 dalje upošteval izvedenec.

2) v odločbi opr. št. Pdp 741/2017

- tožnik pred 20. letom, ko je zaključil šolanje, upravičeno ni bil delovno aktiven, dejstvo, da je po zaključenem izobraževanju dohodke prejemal skoraj polovico delovno aktivnega obdobja (iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bil pred zaposlitvijo pri prvo toženi stranki v letu 2007 10 mesecev zaposlen pri družbi D. d. o. o.), pa po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje zaključek, da je pred 1. 2. 2008 kontinuirano pridobival dohodke;

- tožnikovo slabo duševno zdravje je deloma posledica škodnega dogodka, posledično pa tudi vzročna zveza med škodnim dogodkom in tožnikovo pasivnostjo pri iskanju nove zaposlitve ni pretrgana. To potrjuje ugotovitev izvedenke A.A., da je problem tožnikove nezaposlenosti delno povezan z obravnavano nesrečo;

- tudi izvedensko mnenje E.E. potrjuje, da vzročna zveza med tožnikovo neaktivnostjo v zvezi z iskanjem nove zaposlitve in škodnim dogodkom ni pretrgana, zato je sodišče prve stopnje napačno zavzelo nasprotno stališče;

- da tožnikova popolna pasivnost pri iskanju zaposlitve ni posledica le tožnikovih osebnostnih značilnosti, potrjuje tudi dejstvo, da je bil pred škodnim dogodkom kljub motnji, ki se po pojasnilu izvedenke A.A. zastavi že v zgodnjih obdobjih človeškega razvoja, zaposlen, in sicer najprej pri družbi D. d. o. o., nato pa pri toženi stranki;

- v skladu z doktrino "jajčne lupine", ki je sprejeta v novejši sodni praksi, je odgovorna oseba dolžna oškodovanca sprejeti takšnega, kot je. Oškodovanec je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, četudi je ta večja zaradi njegovega posebnega zdravstvenega stanja. Kot posebno zdravstveno stanje se šteje tudi temeljna osebnostna motnja, za kakršno tožnik trpi že od otroštva, če mu ta pred škodnim dogodkom ni povzročala posebnih težav, je pa zaradi nje, v povezavi s škodnim dogodkom, obseg škode večji;

- verižno sklepanje pogodb z delavci je lahko eden od indicev, da bi bil tožnik, če škodnega dogodka ne bi bilo, tudi po 21. 5. 2008 zaposlen pri prvo toženi stranki;

- izračun sodnega izvedenca finančne stroke glede višine izgubljenega zaslužka do 21. 5. 2008 je pravilen, saj temelji na podatkih o plačah, ki so bile od škodnega dogodka do 21. 5. 2008 izplačane drugim delavcem prvo tožene stranke. V delu, ki se nanaša na obdobje po 21. 5. 2008, pa bo potrebno izvedensko mnenje dopolniti, če bo tožnik v novem sojenju z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, da bi delo v tujini opravljal tudi po zaključku projekta na gradbišču C. (delo v tujini je bolje plačano od dela v Sloveniji) ali, da bi opravljal delo v Republiki Sloveniji, za katerega bi prejemal višje plačilo od zakonsko zagotovljene minimalne plače, ki jo kot osnovo za izračun od 21. 5. 2008 dalje upošteval izvedenec.

11. Sodišče prve stopnje sicer tudi v novem sojenju vztraja pri svojih stališčih, ni pa tudi po delni dopolnitvi dokaznega navedlo nobenih dodatnih argumentov, ki bi vplivali na morebitno spremembo stališč pritožbenega sodišča v zvezi z navedenimi vprašanji, ki jih je natančno obrazložilo že v razveljavitvenih sklepih.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času škodnega dogodka zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu elektromonter. 1. 2. 2008 je opravljal delo na višini 8 do 10 metrov na gradbišču v mestu C. v F., ko je z gradbenega odra padel v globino in se poškodoval. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.).

13. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je tožnik ne glede na vprašanje neaktivnosti po opravljeni rehabilitaciji, o čemer se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju obrazložitve, upravičen do plačila odškodnine v višini plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, vse dokler je trajalo zdravljenje oziroma bi trajal bolniški stalež. Tožnik je bil namreč v tem obdobju nezmožen za delo in ni mogel pridobivati ustreznih dohodkov. Glede na to, da mu je sodišče prve stopnje v drugem sojenju dosodilo znesek odškodnine le za čas zaposlitve pri toženi stranki (do 21. 5. 2008), ne pa tudi za naprej, od 22. 5. 2008 do vključno 31. 1. 2011, je takšna odločitev za čas po prenehanju delovnega razmerja materialnopravno zmotna, posledično pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, do kdaj je trajalo tožnikovo zdravljenje. Iz podatkov v spisu je mogoče povzeti, da se je tožnikovo zdravljenje zaključilo šele z odstranitvijo osteosintetskega materiala v bolnišnici v F. 20. 7. 2010 (mnenje E.E. - list. št. 606), vendar sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tej smeri sploh še ni ugotavljalo. Zato je bilo treba že iz tega razloga ugoditi pritožbi v delu, ki se nanaša na plačilo izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo ter sodbo v tem delu razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

14. Glede na že zgoraj navedeno stališče pritožbenega sodišča je tožnik pred škodnim dogodkom kontinuirano pridobival dohodke, njegova pasivnost pri iskanju nove zaposlitve pa je posledica škodnega dogodka. Zato je z več kot 50 % verjetnostjo dokazal, da bi v primeru, če škodnega dogodka ne bi bilo, iz istega dela še naprej redno pridobival zaslužek.

15. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi tožena stranka tudi po zaključku projekta v F. (gradbišče C.) z njim podaljšala pogodbe o zaposlitvi oziroma ga zaposlila na drugem projektu. Direktor tožene stranke je izpovedal, da je bilo obdobje 20 dni, kolikor je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki pred nezgodo, prekratko, da bi se izkazalo, ali bi ga zaposlil tudi vnaprej. Zato je odločilna izpoved priče G.G., da so pogodbo o zaposlitvi podaljšali njemu, tožnik pa je delal skupaj z njim. Glede na to, da se je tožnik po poškodbi zaposlil na H., delo pa sicer hitro opustil zaradi težav s hrbtenico, je zelo verjetno, da bi tožnik tudi po koncu zaposlitve v F. nadaljeval delo pri toženi stranki v I.. Ni namreč nobene okoliščine, ki bi to možnost izrecno izključevala, pri čemer velika fluktuacija delavcev pri toženi stranki, o čemer je izpovedala priča G.G., in dejstvo, da tožena stranka ni vsem delavcem podaljšala pogodb o zaposlitvi, pri čemer pa ni navedla razlogov za takšno podaljšanje, ne dopušča sklepanja, da tudi tožniku pogodba ne bi bila podaljšana.

16. Kot je pritožbeno sodišče navedlo že v odločbi opr. št. Pdp 1316/2017, je s presojo denarne odškodnine, v kolikor tožnik ne bi nadaljeval dela pri tožniku, relevantna tudi ugotovitev, ali bi v takem primeru, po rednem teku dogodkov, opravljal delo v Republiki Sloveniji, za katerega bi prejemal višje plačilo od zakonsko zagotovljene minimalne plače, ki jo kot osnovo za izračun od 21. 5. 2008 dalje upošteval izvedenec. Glede nadaljevanja dela v Sloveniji pa pritožbeno sodišče nima prav nobenega dvoma, da bi tožnik po rednem teku dogodkov delo opravljal, glede na ugotovitev, da je podana kontinuiteta zaposlitve pred poškodbo oziroma pred zaposlitvijo pri toženi stranki.

17. Sodišče prve stopnje je najmanj preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi domnevne tožnikove pasivnosti pri rehabilitaciji in iskanju zaposlitve, kljub temu da je pri njem še podana omejena delovna zmožnost. Pri tem namreč ni upoštevalo teorije "jajčne lupine", na katero je opozorilo pritožbeno sodišče v drugem razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 741/2017 z dne 30. 11. 2017, in ki glede na okoliščine obravnavanega primera pomeni, da je poškodbi pripisati razlog za tožnikovo pasivnost, saj mu osebnostna motnja, nastala pred škodnim dogodkom, pred tem ni povzročala posebnih težav. V zvezi s tem sodišče prve stopnje ni imelo podlage za neupoštevanje izvedenskega mnenja E.E. v delu, ki se nanaša na duševno stanje tožnika po poškodbi, ker je izvedenec travmatolog in kirurg, ne pa psihiater. Nedvomno tudi kirurg lahko poda svoje strokovno mnenje o tem, kako poškodovanci doživljajo telesno travmo na psihičnem področju oziroma kako to vpliva na njihovo kasnejše duševno stanje. To velja še posebej glede na to, ker je E.E. v tem delu podal mnenje, ki je skladno z predhodnimi ugotovitvami izvedenke s področja psihiatrije A.A.. Obe mnenji namreč dajeta podlago za sklepanje, da je tožnikova neaktivnost posledica poškodbe, to pa glede na teorijo "jajčne lupine" pomeni, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

18. Glede na to, da je po ugotovitvah izvedenca E.E. tožnik sodeloval v rehabilitacijski obravnavi do 15. 7. 2013, ter da je po podatkih v spisu tožnik opravil tudi usposabljanje za strojnika težke gradbene mehanizacije (list. št. 625), pa je za presojo pravice do odškodnine za premoženjsko škodo zaradi izgube na zaslužku bistveno, ali in kdaj bi tožnikovo zdravstveno stanje, predvsem duševno, postalo takšno, da bi omogočalo iskanje zaposlitve oziroma zaposlitve v skladu s svojimi omejitvami. Iz izvedenskega mnenja izvedenke A.A. namreč izhaja, da je bil tožnik zaradi psihičnih težav v letu 2012 dva meseca hospitaliziran v J. zaradi hude depresivne epizode in osebnostne motnje, da pa se kasneje ni več psihiatrično zdravil. Tožnikova poklicna rehabilitacija in zdravljenje v letu 2012 dajeta podlago za zaključek, da bi tožnik ob ustreznem zdravljenju vendarle lahko ponovno aktivno iskal zaposlitev oziroma da ob ustreznem psihiatričnem zdravljenju depresivna epizoda ne bi bila več razlog za odklanjanje zaposlitve. Tudi v tem delu sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja, saj je zmotno štelo, da tožnikova neaktivnosti pri iskanju zaposlitve ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in ne more tožnika razbremeniti dolžne skrbnosti, ki bi jo moral pokazati pri iskanju zaposlitve. Glede na navedeno je torej dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno v zvezi z vprašanjem, če in do kdaj je zdravstveno stanje tožniku objektivno onemogočalo (vsaj) iskanje nove zaposlitve, od kdaj naprej pa je mogoče neaktivnost pripisati izključno odločitvi tožnika, da se ne bo zdravil, in ko torej vzročna zveza med poškodbo in škodo ni več podana.

19. V kolikor bi sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v navedeni smeri, bi lahko odločilo o višini tožbenega zahtevka za plačilo izgube na zaslužku. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik v zvezi s prikrajšanjem ni podal ustrezne trditvene podlage. Izvedenec B.B. je namreč podal svoje mnenje že na podlagi sklepa o imenovanju z dne 24. 9. 2013, njegovo izvedensko mnenje z dne 6. 12. 2013 (list št. 334 - 338) pa se takrat ni moglo nanašati na ugotavljanje razlike v plači glede na delovna mesta, glede katerih je bilo šele kasneje v postopku, na podlagi ugotovitev izvedencev medicinske stroke, ugotovljeno, da bi jih lahko tožnik opravljal glede na preostalo delovno zmožnost. Zato je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 20. 7. 2018 izvedencu B.B. pravilno odredilo izdelavo dopolnilnega mnenja, ki bi upoštevalo prikrajšanja glede na poklic keramičarja - pečarja v Republiki Sloveniji, pomožnega delavca pri električnih delih v Republiki Sloveniji, pomožnega delavca pri gradbenih delih v Republiki Sloveniji in detaširanega delavca v obdobju od 1. 1. 2008 do leta 2018.

20. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot elektromonter, po poklicu pa je keramičar - pečar. Navedeni zaposlitvi oziroma poklica pomenita izhodišče za izračun prikrajšanja. Tožnik je upravičen do odškodnine zaradi prikrajšanja pri plači, dokler je bilo njegovo zdravstveno stanje objektivno takšno, da mu je onemogočalo kakršnokoli zaposlitev (upoštevajoč odgovornost tožene stranke v deležu 90-ih % in 10 % soprispevek tožnika). Ko pa bi nastopilo stanje, da bi se tožnik lahko zaposlil, oziroma aktivno iskal zaposlitev, ki bi upoštevala njegove zdravstvene omejitve, pa je upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo zaradi eventualnega prikrajšanja, ki je posledica tožnikove nezmožnosti za opravljanje dela elektromonterja oziroma keramičarja brez zdravstvenih omejitev (npr. v višini razlike med plačo, ki bi jo prejemal kot elektromonter oziroma keramičar in minimalno plačo). Šele ko bo sodišče prve stopnje ugotovilo vse navedene okoliščine, bo lahko odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

21. Ker zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pravno odločilnih dejstev v navedenem obsegu, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika, sodbo razveljavilo in zadevo v obsegu, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno, vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka.

22. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v skladu s stališči, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče. Glede temelja tožbenega zahtevka bo moralo predvsem z dodatnim angažiranjem izvedenca travmatologije oziroma ortopedije ugotoviti, do kdaj je trajalo tožnikovo zdravljenje po padcu, oziroma do kdaj tožnik objektivno ni mogel opravljati dela. Z dodatnim angažiranjem izvedenca oziroma izvedenke psihiatrične stroke pa bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti vprašanja glede zdravljenja tožnikovih psihičnih težav, ter se opredeliti do vprašanja, če in kdaj bi se zdravstveno stanje izboljšalo, da bi mu omogočalo iskanje zaposlitve. V kolikor bo na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka ugotovilo, da je podan temelj za priznanje denarne rente, bo moralo z dopolnitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca ekonomske stroke ugotoviti eventualno denarno prikrajšanje tožnika zaradi posledic omejene delovne zmožnosti.

23. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sploh ni ugotavljalo vseh okoliščin, ki so bistvene za odločitev o prikrajšanju pri plači in plačilu rente, ter je s tem v zvezi ostalo dejansko stanje neugotovljeno, pritožbeno sodišče ni moglo samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, saj bi moralo v celoti ugotavljati dejansko stanje, z dodatnim angažiranjem tako izvedencev medicinske stroke (psihiatra, travmatologa) kot tudi izvedenca ekonomske stroke. Z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka in glede na naravo stvari in okoliščine primera je zato smotrno, da se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v skladu z zavzetimi stališči pritožbenega sodišča. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja obširnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Zato z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena tožnikova pravica do sojenja v razumnem roku. Pritožbeno sodišče bi s prevzemom vloge sodišča prve stopnje strankam odvzelo ustavno pravico do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V primeru, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba po mnenju pritožbenega sodišča dati prednost pravici do pritožbe.

24. Pritožbeno sodišče ni ugodilo predlogu, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat, saj za to ni utemeljenih razlogov, zlasti pa ni izkazano, da bi sodišče prve stopnje odločilo arbitrarno oziroma da bi obstajale okoliščine, ki bi kazale na neobjektivnost sodišča prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem sojenju vendarle ravnalo v skladu z določbo prvega odstavka 362. člena ZPP, ki določa, da mora sodišče prve stopnje v novem sojenju opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu.

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 223/2015
• VDSS Sodba Pdp 339/2018
• VDSS sodba in sklep Pdp 334/2014