VDSS Sklep Pdp 543/2019

Jedro

Toženki je bilo s pravnomočno sodbo naloženo, da mora tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja s krajšim delovnim časom, vezane na pedagoško delo. O višini plačila za takšno delo pa sodišče v pravnomočno končanem postopku sploh ni odločilo. Tožnik v tem sporu sploh ni postavil denarnega zahtevka, sodišče pa dejstev v zvezi z višino plačila za delo ni vzelo v dejansko podlago sodbe. Zato se toženka ne more v predlogu za obnovo uspešno sklicevati na dejstva in dokaze glede plačila, ki ga je tožnik prejel za opravljeno delo pri spornem javnem raziskovalnem zavodu. Izvedba takih dokazov bi pripeljala do druge dejanske podlage za sojenje, ki še ni bila predmet presoje v pravnomočno končanem postopku

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna v 15 dneh od vročitve sklepa tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, svoje stroške pritožbe pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za obnovo postopka, ki ga je toženka vložila dne 2. 4. 2019 ter ga dopolnila 10. 4. 2019 in 12. 4. 2019, s katerim je zahteval razveljavitev pravnomočne sodbe XX Pd 173/2016 z dne 29. 5. 2017 (v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 692/2017 z dne 7. 2. 2018 in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 129/2018 z dne 18. 7. 2018) in ponovno odločanje o glavni stvari, upoštevajoč nova dejstva in dokaze.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, tako da se dovoli obnova postopka in razveljavi pravnomočna sodba sodišča prve stopnje z dne 29. 5. 2017, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje zgrešilo bistvo predloga za obnovo postopka z dopolnitvami. V pravnomočno končanem postopku sodišče ni presojalo višine plačila za delo, ki ga je tožnik prejel pri toženki in drugem delodajalcu (javni raziskovalni zavod A. – v nadaljevanju JRZ A.) od 1. 1. 2017 dalje. Izrek pravnomočne sodbe je opisen, in sicer je toženka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 1. 1. 2017 dalje, čeprav mu te pravice glede na nova dejstva in dokaze ne pripadajo. Nova dejstva in dokazi se torej nanašajo na višino plačila, ki ga je tožnik prejel pri toženki in JRZ A. Ker se sodišče do novih dejstev glede višine plačila in dokazov ni opredelilo niti ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, je storilo absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je bil od 1. 1. 2017 dalje zaposlen pri JRZ A. s polnim delovnim časom in je za opravljeno delo prejel plačilo. Glede na to, da je bil tožnik od navedenega datuma dalje zaposlen pri JRZ A., pri katerem je prejel plačo za delo s polnim delovnim časom, bi bil tožnik upravičen kvečjemu do morebitne razlike v plači in regresu. Toženka meni, da je sodišče prve stopnje s pravnomočno sodbo z dne 29. 5. 2017 tožniku omogočilo, da je neupravičeno obogaten, saj je za obdobje od 1. 1. 2017 dalje poleg plače pri JRZ A. za polni delovni čas prejel še plačilo od toženke za 60 % polnega delovnega časa. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka navedbe tožnika v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Pritožba uveljavlja bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Toženka se namreč sklicuje na kršitev načela kontradiktornosti, ker se sodišče ni opredelilo do novih dokazov glede višine izplačila. Sodišče se ni opredelilo do predlaganih dokazov zato, ker je pravilno štelo, da predlog ni dovoljen, ker tožnik ni izkazal, da brez svoje krivde ni mogel uveljavljati novih dejstev v smislu 10. točke 394. člena ZPP, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Zato toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev pravice do izjave. Tudi bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V okviru postopka v zvezi s predlogom za obnovo postopka se presoja dovoljenost, pravočasnost in utemeljenost predloga za obnovo postopka oziroma obstoj utemeljenih obnovitvenih razlogov, na katere se sklicuje predlagatelj. V obravnavanem primeru je tožnik uveljavljal obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP, sodišče prve stopnje pa je v postopku preverilo, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka, določeni v zakonu. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno obrazložilo, kar pomeni, da je v njem navedlo razloge o odločilnih dejstvih. Posebno navajanje razlogov o dejstvih in dokazih glede višine plačila, ki ga je tožnik prejel pri toženki in JRZ A., ni bilo potrebno, saj je sodišče ugotovilo, da ne obstajajo predpostavke za dovoljenost obnovitvenega predloga, ki ga v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja toženka.

7. V pravnomočno končanem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. XX Pd 173/2016 z dne 29. 5. 2017 med drugim ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženki za pedagoško delo v skupnem trajanju 24 ur na teden – 60 % polnega delovnega časa ni prenehalo 1. 1. 2017 in da še traja, toženki pa je bilo naloženo, da za tako določen čas tožniku prizna vse pravice iz delovnega razmerja. V tem delu je bila odločitev potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 692/2017 z dne 7. 2. 2018, revizija toženke pa je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 129/2018 z dne 18. 7. 2018.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zgrešilo bistvo predloga za obnovo postopka, ki se nanaša na višino plačila. Iz vsebine predloga je razvidno, da se ne nanaša le na višino plačila, ki ga je tožnik prejel pri toženki in JRZ A. od 1. 1. 2017 dalje, temveč prvenstveno na priznanje dvojnega delovnega razmerja pri toženki za pedagoško delo v trajanju 24 ur na teden – 60 % polnega delovnega časa po 1. 1. 2017, ko je bil tožnik zaposlen pri JRZ A. s polnim delovnim časom. Le posledično se obnovitveni predlog nanaša tudi na višino plačila, ki ga je tožnik prejel za opravljeno delo pri toženki in JRZ A.

9. Sodišče prve stopnje je predlog kot nedovoljen zavrglo, ker je ugotovilo, da ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 395. člena ZPP, po katerem se sme obnova iz tega razloga dovoliti samo, če stranka dokazov in dejstev brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Toženka v predlogu za obnovo postopka ni izkazala, da zatrjevanega novega dejstva dvojne zaposlitve pri JRZ A. od 1. 1. 2017 dalje za polni delovni čas ni mogla uveljavljati brez svoje krivde v pravnomočno končanem postopku, poleg tega pa ne gre za novo dejstvo. Toženka je namreč zanj vedela že v med postopkom, saj ga je sama navedla v pripravljalni vlogi z dne 10. 1. 2017 (l. št. 282) in nadaljnjih vlogah.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je novo dejstvo višina plačila, ki ga je tožnik prejel pri toženki in JRZ A., v zvezi z ugovorom toženke, da ni bila dolžna tožniku izplačati ničesar in da ji sodišče ne bi smelo naložiti izplačila plače. Toženki je bilo s pravnomočno sodbo naloženo, da mora tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja s krajšim delovnim časom, vezane na pedagoško delo. O višini plačila za takšno delo pa sodišče v pravnomočno končanem postopku sploh ni odločilo. Tožnik v tem sporu sploh ni postavil denarnega zahtevka, sodišče pa dejstev v zvezi z višino plačila za delo ni vzelo v dejansko podlago sodbe. Zato se toženka ne more v predlogu za obnovo uspešno sklicevati na dejstva in dokaze glede plačila, ki ga je tožnik prejel za opravljeno delo pri JRZ A. Izvedba takih dokazov bi pripeljala do druge dejanske podlage za sojenje, ki še ni bila predmet presoje v pravnomočno končanem postopku (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 277/2007 z dne 9. 7. 2008 in VIII Ips 217/2001 z dne 1. 11. 1992).

11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo - 375 točk, 2 % materialne stroške, 22 % DDV, kar znaša 280,00 EUR (prvi odstavek 154. člena, 155. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 128/2017
• VSC Sklep Cp 31/2021
• VDSS Sklep Pdp 506/2020