<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Psp 199/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PSP.199.2019
Evidenčna številka:VDS00028373
Datum odločbe:22.08.2019
Senat:Nada Perič Vlaj (preds.), Elizabeta Šajn Dolenc (poroč.), Edo Škrabec
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:starostna pokojnina - invalidska pokojnina - predsodni postopek

Jedro

V sodnem postopku je lahko predmet presoje le dokončna odločba toženca oziroma je procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih vezana na predhodno izveden in zaključek upravni postopek. V nasprotnem primeru, če pogoji za vložitev tožbe (63. člen ZDSS-1) niso izpolnjeni, se tožba zavrže, ne da bi se zadeva vsebinsko obravnavala. V konkretnem primeru to pomeni, da bi sodišče, kolikor je tožnik uveljavljal priznanje invalidske pokojnine, z dokončno odločbo pa o pravici do invalidske pokojnine sploh še ni bilo odločeno oziroma predsodni postopek za priznanje pravice do invalidske pokojnine ni bil speljan in tudi o tej pravici ni bilo odločeno z dokončno odločbo, tožbo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, edino lahko zavrglo in je ne bi moglo obravnavati vsebinsko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 8. 6. 2018 ter odločba tožene stranke št. zadeve: ... z dne 20. 9. 2017 v delu, ki se nanaša na višino starostne pokojnine ter se tožniku prizna višja pokojnina, ob upoštevanju, da se pri izračunu višine pokojnine v pokojninsko dobo upošteva čas vajeništva od 1. 5. 1968 do 15. 6. 1971, čas služenja vojaškega roka od 26. 2. 1972 do 16. 5. 1973, čas prejemanja nadomestila za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delovno mesto, čas dela v Avstriji od 15. 4. 1967 do 15. 11. 1967 (vključno z bolniškim staležem) in čas dela v Nemčiji od 19. 3. 1980 do 15. 5. 1982 (vključno s prekrivanjem).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter kršitve prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da je sodba v nasprotju z zapisnikom same glavne obravnave, na kateri je zahteval, da se razveljavi odločba toženca z dne 8. 6. 2018 in od toženca zahteval, da ponovno odmeri pokojnino na osnovi pravic, ki jih ima kot invalid in mu jih kljub pritožbi niso priznali. Poudarja, da je eno izpolnjevanje pogojev za upokojitev, povsem nekaj drugega pa je priznana pokojninska doba na podlagi katere ti potem odmerijo pokojnino. Razveljavitev odločbe o starostni pokojnini zahteva zaradi goljufije, saj so mu poslali obvestilo o izpolnjevanju pogojev za starostno pokojnino. Niti z besedo ga niso seznanili, da izpolnjuje tudi pogoje za invalidsko upokojitev, na podlagi katere bi mu morali v pokojninsko dobo priznati tudi čas prejemanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo delovno mesto. Invalidska pokojnina bi bila bistveno višja kot je priznana starostna pokojnina. Navaja, da vloge za priznanje invalidske pokojnine ni mogel vložiti in izraziti volje za njeno uveljavitev, ker za to pravico ni vedel, vloge oziroma obrazca za priznanje invalidske pokojnine pa pri ZPIZ-u nimajo. Sodišču je predložil dopis ZPIZ-a, v katerem ga seznanjajo, da so mu ukinili nadomestilo za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, ker izpolnjuje pogoje za starostno pokojnino, nikjer pa ga niso seznanili s tem, da hkrati izpolnjuje tudi pogoje za invalidsko pokojnino. Vendar sodišče tega nikjer ne omenja in tudi tega dokaza pri svojo odločitvi ni upoštevalo. Ker je 5. 4. 2019 vztrajal pri vlogi za invalidsko upokojitev, ga je zaposlena v sprejemni pisarni toženca napotila k referentu, da se z njim pogovori o vložitvi zahteve za invalidsko pokojnino. Izgovor, da ni vložil vloge za invalidsko upokojitev, je zavajanje, saj pri tožencu obrazca oziroma ustreznega formularja za uveljavljanje invalidske pokojnine, sploh nimajo. Tako ne drži, da ni vložil zahteve za invalidsko pokojnino, ampak da nimajo pri tožencu formularja za invalidsko pokojnino. Po njegovem je ZPIZ zamolčal, da izpolnjuje tudi pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Citira drugi odstavek 48. člena zakona in meni, da to pomeni 10 % višjo invalidsko pokojnino v primerjavi s priznano starostno pokojnino. Ob priznanju invalidske pokojnine, bi mu morali priznati še prišteto delovno dobo na podlagi 137. člena. To pa pomeni 46 % pokojnine. Zato od pritožbenega sodišča upravičeno pričakuje razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do smiselne kršitve prvega odstavka 339. člena ZPP.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca z dne 8. 6. 2018, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo z dne 20. 9. 2017. S slednjo je toženec odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 206,40 EUR na mesec od 23. 9. 2016. Pokojnina je bila na podlagi 15 let 8 mesecev in 24 dni slovenske zavarovalne dobe odmerjena v višini 26,63 % od najnižje pokojninske osnove 775,10 EUR ter je na dan zavarovalnega primera 23. 9. 2016 znašala 206,40 EUR na mesec. Sporno v tej zadevi pa je, ali je tožnik upravičen do višje starostne pokojnine oziroma do invalidske pokojnine.

6. Po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) in tudi po sodni praksi, je obseg socialnega spora določen z odločitvijo iz predsodnega upravnega postopka. Kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku (63. člen ZDSS-1). Pomeni, da je predmet obravnavanja in odločanja v socialnem sporu določen že z izpodbijanim posamičnim upravnim aktom, izven predmeta, o katerem je bilo odločeno, pa ni dopustno soditi. Način odločanja sodišča je v socialnem sporu določen v 81. in 82. členu ZDSS-1. Po 81. členu ZDSS-1 sodišče s sodbo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit in da je izpodbijani upravni akt pravilen ter zakonit. Če pa sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Tako je po določbi 81. člena in 82. člena ZDSS-1 primarno uzakonjeno meritorno sojenje. Ker gre za spore polne jurisdikcije, se s sodno odločbo presodi pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih aktov in odloči o materialnopravni pravici, o kateri je bilo odločeno v predsodnem upravnem postopku. V primeru, da o pravici zavarovanca s posamičnim dokončnim aktom ni bilo odločeno, procesne predpostavke za sodno varstvo sploh niso izpolnjene in se posledično tožba zavrže (75. člen ZDSS-1). V 178. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) je določeno, da se postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja začne na zahtevo zavarovanca, postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja pa se začne tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali imenovanega zdravnika. Skladno z 11. členom ZPIZ-2 se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo pri zavodu po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače.

7. Glede na tako ureditev pomeni, da mora tožnik pri tožencu vložiti ustrezno zahtevo in ni nujno, da na obrazcu. Lahko pa takšen predlog na lastno ali tožnikovo pobudo, vloži osebni zdravnik ali pristojni imenovani zdravnik. Pravico do invalidske pokojnine namreč skladno z 41. členom ZPIZ-2 pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let oziroma zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti.

8. O tem, ali posamezni zavarovanec izpolnjuje katerega od navedenih pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, poda mnenje invalidska komisija, to je izvedenski organ toženca, in sicer na podlagi celotne dokumentacije, delovne, zlasti pa medicinske in druge dokumentacije. Ne gre torej za avtomatično priznanje pravice do invalidske pokojnine, ne da bi bila vložena ustrezna zahteva in izpeljan celoten ugotovitveni postopek.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 27. 9. 2016 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Na podlagi takšne zahteve je toženec odločal o tožnikovi pravici do starostne pokojnine. To je o izpolnjevanju pogojev starosti in pokojninske dobe določene v 27. členu ZPIZ-2 in o odmeri oziroma višini starostne pokojnine. Ni pa toženec v postopku, ki se je začel na tožnikovo zahtevo dne 27. 9. 2016 za priznanje pravice o starostni pokojnini, odločal o pravici do invalidske pokojnine. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik zaslišan izrecno pojasnil, da nikoli ni podal vloge za priznanje invalidske pokojnine. Posledično je tudi pravilen zaključek, da toženec o pravici do invalidske pokojnine (še) ni odločal.

10. Kot je uvodoma poudarjeno, je v sodnem postopku lahko predmet presoje le dokončna odločba toženca oziroma je procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih vezana na predhodno izveden in zaključek upravni postopek. V nasprotnem primeru, če pogoji za vložitev tožbe (63. člen ZDSS-1) niso izpolnjeni, se tožba zavrže, ne da bi se zadeva vsebinsko obravnavala. V konkretnem primeru to pomeni, da bi sodišče, kolikor je tožnik uveljavljal priznanje invalidske pokojnine, z dokončno odločbo pa o pravici do invalidske pokojnine sploh še ni bilo odločeno oziroma predsodni postopek za priznanje pravice do invalidske pokojnine ni bil speljan in tudi o tej pravici ni bilo odločeno z dokončno odločbo, tožbo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, edino lahko zavrglo in je nikakor ne bi moglo obravnavati vsebinsko, za kar se zavzema pritožba.

11. Ne glede na to, da sodišče tožbe glede priznanja invalidske pokojnine, ni zavrglo, ni prišlo do takšne kršitve, da bi bila sodba nepravilna, niti ni sodba v nasprotju z zapisnikom, kot zmotno meni pritožba. Pritožba se glede na vse navedeno neutemeljeno sklicuje tudi na to, da je toženec postopal nepravilno in uveljavlja, da sodišče kršitve toženca upošteva pri svoji odločitvi. Pritožba se prav tako neutemeljeno sklicuje na dne 5. 4. 2019 vloženo zahtevo pri tožencu. Takšne vloge sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, saj je za odločanje o njej pristojen toženec.

12. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru postopalo skladno z določbami ZDSS-1 in ZPP in pravilno v skladu z 81. členom zaključilo, da sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti in pravilno odmerjena starostna pokojnina.

13. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je pravilno upoštevalo, da je tožnik v Sloveniji dopolnil 15 let, 8 mesecev in 24 dni pokojninske dobe. Za vključitev obdobja opravljanja vajeništva od 1. 5. 1968 do 15. 6. 1971 v pokojninsko dobo, kakor tudi obdobja služenja vojaškega roka v obdobju od 26. 2. 1972 do 16. 5. 1973, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni nikakršne podlage. Kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje, vajeništvo oziroma učna pogodba za pridobitev poklicne izobrazbe nima značaja rednega delovnega razmerja, temveč značaj šolanja in ga ni mogoče šteti v pokojninsko dobo po določbah 125. člena in prvega odstavka 126. člena v zvezi s prvim odstavkom 21. člena Temeljnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 51/64, v nadaljevanju: TZPZ), ki je veljal v obdobju, ko je bil tožnik vajenec. Takšno stališče je že večkrat zavzelo pritožbeno sodišče in Vrhovno sodišče, med drugim tudi v sodbah, ki jih je citiralo sodišče prve stopnje.

14. Enako tudi čas služenja vojaškega roka ne predstavlja pokojninske dobe po 129. členu ZPIZ-2. Še po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ/92) in po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1 se je čas obveznega služenja vojaškega roka lahko štel v pokojninsko dobo le pod pogojem, da so bili za navedeno obdobje plačani prispevki (dokup), kar pa v konkretnem primeru tudi ni izkazano.

15. Prav tako ni nobene podlage, da bi se tožniku v pokojninsko dobo vštel čas prejemanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v obdobju od 1. 6. 2001 do 23. 9. 2016, saj tožnik v tem obdobju ni bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in nasprotnega ne zatrjuje niti tožnik. Zgolj uživanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu in prijava pri ZRSZ v evidenci iskalcev zaposlitve (ki je pogoj za izplačevanje te dajatve), tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ne predstavlja podlage za vštevanje časa uživanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v pokojninsko dobo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pri tožniku tudi ni šlo za situacijo iz četrtega odstavka 140. člena ZPIZ/92, niti ne gre za primer, ki ga ZPIZ-1 ureja v 390. členu oziroma 397. členu in je razloge za to (ki jih pritožba ne izpodbija) pravilno in podrobno že obrazložilo sodišče prve stopnje.

16. Pravilno in podrobno je sodišče prve stopnje povzelo tudi podatke o pokojninski dobi, ki jo je tožnik dopolnil v Avstriji in v Nemčiji in obrazložilo v kakšnem obsegu se lahko upošteva (ob dejstvu, da se v trajanju 16 dni prekriva s slovensko dobo) in v katerih primerih se pri odmeri pokojnine ne upošteva.

17. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je pri odmeri pokojninske osnove pravilno upoštevalo tožnikove plače prejete za čas zavarovanja pri toženi stranki. Tudi tega pritožba ne izpodbija in že pred sodiščem prve stopnje pokojninska osnova ni bila več sporna. Sodišče prve stopnje in enako toženec, je pravilno tožniku, ker pokojninska osnova določena oziroma izračunana na podlagi dejanskih dohodkov ni dosegala najnižje pokojninske osnove, starostno pokojnino odmerilo od najnižje pokojninske osnove, to je od 775,10 EUR in na podlagi pravilno ugotovljene pokojninske dobe in določenega odmernega odstotka v višini 26,63 %, starostno pokojnino odmerilo v višini 206,40 EUR. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da je za tožnika glede na to, da je sorazmerni del pokojnine ob upoštevanju slovenske, avstrijske in nemške pokojninske dobe nižji (202,59 EUR), ugodnejša odmera samostojne starostne pokojnine po določbah ZPIZ-2 (206,40 EUR).

18. Ker so pritožbene navedbe tožnika neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 63, 81, 82.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 11, 27, 41, 178.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.12.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0MDEw