VDSS Sodba Pdp 400/2019

Jedro

Bistvenega pomena za odločitev o reintegraciji je predvsem tožničina starost, dejstvo, da je delovni invalid III. kategorije s priznano pravico do dela v skrajšanem delovnem času in da je bila pri toženi stranki zaposlena od leta 1986 (kar pomeni preko 30 let). Pritožbeno sodišče glede na izpostavljeno soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica zato objektivno težko zaposljiva oseba. Te okoliščine in interes tožnice po reintegraciji prevladajo nad okoliščinami in interesi tožene stranke.

Tožena stranka je v utemeljitev predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi navajala okoliščine, s katerimi je utemeljevala zakonitost odpovedi (prenehanje potreb po delu tožnice, razporeditev nalog na ostale delavce, ukinitev tožničinega delovnega mesta). Odpoved je nezakonita, kot izhaja iz (pravnomočne) sodbe na podlagi pripoznave, kar pomeni, da na podlagi istih okoliščin predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ne more biti utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točki III in V izreka sodbe).

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga št. ... z dne 14. 9. 2018, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita ter se razveljavi (I. točka izreka) in da delovno razmerje, sklenjeno na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2007 med tožnico in toženo stranko za delovno mesto Administrator v A. mehanizaciji, ni prenehalo in še vedno obstoji z vsemi pravicami in obveznostmi (II. točka izreka). S sodbo je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in jo razporediti na delovno mesto, primerno njeni strokovni izobrazbi in delovnim zmožnostim, pri čemer je dolžna upoštevati odločbo ZPIZ št. ... z dne 5. 2. 2019 (III. točka izreka), ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja za delovno mesto Administrator v A. mehanizaciji, neprekinjeno delovno in zavarovalno dobo ter obračunati nadomestilo plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 11. 2007, kakor da bi delala, od teh zneskov odvesti in plačati davke in prispevke za socialno varnost, tožnici pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 1.507,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (V. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper III. in V. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi njenemu predlogu za sodno razvezo, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena, pavšalna in protispisna. Sodišče prve stopnje ni vestno in skrbno presodilo izvedenih dokazov, neutemeljeno je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče B.B., do predlaganega zaslišanja priče C.C. se ni opredelilo. Tožena stranka je dokazne predloge podala glede objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje tožničinega delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je poseglo v ustavne pravice tožene stranke, sodba je obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje glede možnost reintegracije ni skrbno presodilo okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank in je prevelik pomen dalo okoliščinam na strani tožnice. Potreba po delu tožnice je prenehala, drugi delavci tožene stranke so poleg svojih nalog v celoti prevzeli naloge, ki jih je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi opravljala tožnica. Tožničino delovno mesto Administrator v A. mehanizaciji je ukinjeno. Sodišče prve stopnje je zmotno in protispisno ugotovilo, da je naloge tožnice prevzela na novo zaposlena D.D.. Ta delavka, zaposlena na delovnem mestu Kontroling - A. operativa, je poleg številnih drugih nalog prevzela le del nalog splošne in administrativne narave, ki jih je pred odpovedjo opravljala tožnica. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, kaj je tožnica delala in kateri delavci so prevzeli njene naloge. Spregledalo je dejstvo, da je tožnica med sodnim sporom napadala zaposlitev D.D. in da se je zaradi odločitve tožene stranke počutila diskriminirano. Spregledalo je tudi dejstvo, da bi tožnica v primeru reintegracije prejemalo plačo, čeprav ne bi delala, saj ji tožena stranka dela ne more zagotoviti, kar bi negativno vplivalo na odnose med zaposlenimi. Tožnica sploh nima interesa za opravljanje dela pri toženi stranki, kar potrjuje dejstvo, da se je pritožila zoper odločbo ZZZS, da je sposobna za delo od 16. 3. 2019 dalje. Tožnica bi se lahko zaposlila drugje (npr. v invalidskem podjetju), pa se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo. Ni težko zaposljiva oseba, sodišče prve stopnje takšne ugotovitve ni utemeljilo. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da si je v sodnem postopku legitimno prizadevala za reintegracijo v delovno razmerje pri toženi stranki. Delovno razmerje lahko zakonito preneha le iz razlogov, določenih v zakonu, med katerimi je tudi sodna razveza pogodbe o zaposlitvi. Vendar je treba vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, ki utemeljujejo sodno razvezo, razlagati restriktivno. To je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. Temeljna socialna pravica do dela se ne more podrediti poslovnim interesom delodajalca. Tožena stranka s predlogom za sodno razvezo zasleduje obid zakona, na podlagi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi si prizadeva za prenehanje delovnega razmerja s tožnico. Odpoved je bila podana iz poslovnega razloga, ta isti razlog ne more predstavljati podlage za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Delovne naloge, ki jih je opravljala tožnica, so pri toženi stranki še vedno, tožnica je bila diskriminirana na podlagi zdravstvenega stanja. Njene naloge je vsaj v določeni meri prevzela na novo zaposlena D.D.. Te naloge bi lahko nazaj prevzela tožnica. Potreba po njenem delu je podana. Reintegracija ne bi negativno vplivala na odnose pri toženi stranki, tožnica ni z nobenim ravnanjem povzročila prenehanja delovnega razmerja, uveljavljanje sodnega varstva ni razlog, ki bi opravičil izgubo zaupanja tožene stranke. Tožnica je težko zaposljiva oseba, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, kot tudi absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo razloge o vseh bistvenih dejstvih, med katerimi so razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov tožene stranke (dokazni predlogi niso bili podani v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi; točka 5 obrazložitve). O bistvenih dejstvih, kot jih je sodišče prve stopnje ugotovilo (da je D.D., na novo zaposlena delavka tožene stranke, prevzela nekatere naloge, ki jih je opravljala tožnica; točka 9 obrazložitve), ni nasprotja med tem, kar je navedeno v obrazložitvi, in vsebino izvedenih dokazov. Tožena stranka je sama navedla (in to ponavlja v pritožbi), da je D.D., ki je sicer zaposlena na drugem delovnem mestu, kot je bila tožnica, prevzela del nalog splošne in administrativne narave, ki jih je opravljala tožnica. Da bi v celoti prevzela tožničino delo, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Drugačno pritožbeno zatrjevanje je protispisno.

7. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev pravil pravdnega postopka oziroma ustavnih jamstev, s katerimi smiselno zatrjuje absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje prič B.B. ter C.C..

8. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj. - URS), vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku, ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja. Iz pravice do enakega varstva pravic načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov, ki pa ni absolutna. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo (213. člen ZPP). Glede dejstev, ki niso pomembna (bistvena), sodišče predlagane dokaze utemeljeno zavrne. Tako je ravnalo sodišče prve stopnje.

9. Tožena stranke je v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi z dne 3. 12. 2018 predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem prič B.B. in C.C., in sicer v zvezi s sprejetimi reorganizacijskimi ukrepi (razlogi za prenehanje potreb po delu tožnice, razporeditev nalog na ostale delavce, ukinitev tožničinega delovnega mesta, sklenitev pogodbe o zaposlitvi z D.D.), s čimer bi utemeljila zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 9. 2018, ki jo je podala tožnici na podlagi 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Sodišče prve stopnje na podlagi delne pripoznave zahtevka s strani tožene stranke v zvezi s presojo zakonitosti odpovedi ni izvajalo dokaznega postopka in tako v zvezi z zatrjevanimi dejstvi predlaganega dokaza utemeljeno ni izvedlo. V pripravljalni vlogi z dne 7. 1. 2018 (pravilno 2019) je tožena stranka zaslišanje prič B.B. in C.C. predlagala glede nemožnosti reintegracije tožnice, ki pa jo je utemeljila z istimi razlogi, s katerimi je utemeljevala zakonitost odpovedi, in pa za zatrjevan negativni učinek na odnose med delavci pri toženi stranki, ki bi ga imela reintegracija tožnice v delovno razmerje. Vendar te okoliščine in interesi tožene stranke, četudi bi se izkazali za resnični (pri čemer je učinek na odnose med delavci tožene stranke, ki bi ga imela reintegracija, lahko le domneven), ne morejo utemeljiti predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi s tožnico, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Sodišče prve stopnje o zavrnitvi predlaganega dokaza z zaslišanjem priče C.C. ni sprejelo formalnega sklepa, kot utemeljeno opozarja pritožba. S tem je ravnalo v nasprotju z določbo drugega odstavka 287. člena ZPP, vendar pa, ker dokazovana dejstva niso pomembna za odločbo, ta kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

11. Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti reintegracijskega zahtevka oziroma predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljeno upoštevalo prvi odstavek 118. člena ZDR-1. V zvezi z vsemi okoliščinami in interesi obeh pogodbenih strank je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo v obrazložitvi sodbe, glede na pritožbene navedbe pa dodaja:

12. Bistvenega pomena za odločitev o reintegraciji je predvsem tožničina starost, dejstvo, da je delovni invalid III. kategorije s priznano pravico do dela v skrajšanem delovnem času in da je bila pri toženi stranki zaposlena od leta 1986 (kar pomeni preko 30 let). Pritožbeno sodišče glede na izpostavljeno soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica zato objektivno težko zaposljiva oseba. Te okoliščine in interes tožnice po reintegraciji prevladajo nad okoliščinami in interesi tožene stranke.

13. Tožena stranka je v utemeljitev predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi navajala okoliščine, s katerimi je utemeljevala zakonitost odpovedi (prenehanje potreb po delu tožnice, razporeditev nalog na ostale delavce, ukinitev tožničinega delovnega mesta). Odpoved je nezakonita, kot izhaja iz (pravnomočne) sodbe na podlagi pripoznave, kar pomeni, da na podlagi istih okoliščin predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ne more biti utemeljen. V nasprotnem primeru bi tožnici iz istih razlogov, iz katerih je bila podana nezakonita odpoved, delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Če bi sodišče sledilo navedbi tožene stranke o prenehanju potreb po delu tožnice (pri čemer je tožena stranka, kot tudi sama navaja v pritožbi, naloge prenesla na druge delavce; nebistveno je, katere naloge je prenesla na posamezne druge delavce), bi to pomenilo izigranje tožničine pravice do varstva pred odpovedjo, kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe.

14. Poleg okoliščin, ki se nanašajo na prenehanje potreb po delu tožnice, je tožena stranka navedla subjektivne razloge oziroma interese, ki jih ponavlja v pritožbi, tožnici je očitala navedbe, ki jih je podala v sodnem sporu glede D.D., poleg tega je predvidela negativni vpliv reintegracije tožnice na ostale delavce. Slednjega sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo, pri čemer ne gre za očitek toženi stranki, da resničnosti svojih navedb ni dokazala, ampak da te niso zadostne, da bi prevladale nad okoliščinami in interesi na strani tožnice. Kot je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, tožnica v času dela pri toženi stranki ni bila udeležena v konfliktih, to, kako bi reintegracija vplivala na odnose med delavci tožene stranke, pa so lahko le domneve. Prav tako utemeljeno sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb, ki jih je tožnica podala v sodnem sporu (o zaposlitvi D.D. in diskriminaciji). Drugačno stališče bi pomenilo, da je delavec omejen v uveljavljanju varstva pred odpovedjo.

15. Pritožbene navedbe, da si tožnica z reintegracijskim zahtevkom prizadeva le za prejemanje dohodkov iz delovnega razmerja, ne pa tudi za opravljanje dela pri toženi stranki, so protispisne. Tega iz navedb tožnice na naroku za glavno obravnavo dne 5. 2. 2019 ("da potrebuje materialno sigurnost, zato si želi reintegracije") ne izhaja, pa tudi ne iz dejstva, da je zoper odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije vložila pritožbo, v kateri je navedla, da se ne čuti sposobne za delo in da se ji stanje poslabšuje.

16. Tožnica je v sporu uspela, tako glede nezakonitosti odpovedi kot za reintegracijo, zato je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP pravilno odločilo, da je upravičena do povračila pravdnih stroškov.

17. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe, s katero ni uspela, tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR (nagrada za odgovor na pritožbo v višini 225,00 EUR, 2 % materialni stroški in 22 % DDV).

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 642/2016
• VSRS Sodba VIII Ips 191/2017
• VDSS Sodba Pdp 931/2016