VDSS Sodba Psp 224/2019

Jedro

V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da je toženec, iz katerega sfere izvira vzrok za zamudo oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, dolžan plačati zakonske zamudne obresti od enkratnega izplačila sredstev, ki tečejo od zamude, ki nastopi po poteku 30 dni po koncu obračunskega obdobja glede na popolno zahtevo za izplačilo, dalje do dneva izplačila sredstev.

Gre za pogodbeno razmerje, zato je pravna podlaga za odločitev podana v OZ. Po splošnem pravilu iz 378. člena OZ je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Po 1. odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno s 310. členom ZPIZ-2 mora toženec izplačati odkupno vrednost najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja (to je meseca), ki se določi glede na dan, ko je bila dana popolna zahteva za izplačilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II., III. in V. točka izreka).

II. Tožena stranka krije stroške pritožbe sama.

III. Tožnica krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnice do toženca iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneska glavnice 15.031,37 EUR od 22. 2. 2016 do 12. 7. 2016 višini 465,91 EUR (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev toženca do tožnice v višini 1.218,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka). Tožencu je naložilo v plačilo tožnici znesek v višini 465,91 EUR (III. točka izreka). Kar tožnica zahteva več ali drugače (zakonske zamudne obresti od zneska glavnice 15.031,37 EUR, ki tečejo od 3. 3. 2014 do 21. 2. 2016 v višini 2.403,81 EUR), je zavrnilo (IV. točka izreka). Tožnici je naložilo, da tožencu povrne 715,59 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper I., II., III. in V. točko izreka se pritožuje toženec. Čeprav bi bilo treba spremenjen tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja trditvene podlage in nesklepčnosti tožbe zavrniti, je o njem vsebinsko odločeno. Kršen je 7. člen ZPP. Kršen je tudi 4. odstavek 269. člena ZPP. Vloge z dne 22. 2. 2019 ni dopustno upoštevati. Sodišče jo je sprejelo na pripravljalnem naroku, prvega naroka pa ni opravilo, čeprav sta bila razpisana sočasno.

Vzrok za zamudo ni izviral iz njegove sfere niti zamuda nima objektivnih znakov protipravnega ravnanja. V času odločanja ni bil seznanjen z ustavno odločbo. Postopal je po tedaj veljavni zakonodaji, po kateri so se sredstva izplačala le zavarovancem, ki jim je delovno razmerje prenehalo. Je zgolj izvajalec poklicnega zavarovanja, mnenje nosilca je potrdilo pravilnost njegovega razumevanja 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2. Dolžan je bil spoštovati pokojninski načrt in avtentično razlago, ki sta določala pogoj prenehanja delovnega razmerja. Pokojninski načrt je odobrilo pristojno ministrstvo. Pred izdajo ustavne odločbe sploh ni bilo pravne podlage za izplačilo. Od sprejema avtentične razlage do objave ustavne odločbe je nedvomno ravnal v skladu s predpisi, zato zamuda od 12. 6. 2014 do 13. 7. 2016 ni protipravna. O tem sodba nima razlogov, zato je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Od 12. 6. 2014 dalje mu avtentična razlaga ni dovoljevala izplačila, zato je bil v zamudi le od 31. 5. 2014 do 12. 6. 2014. Sodišče ni pojasnilo, zakaj bi moral tudi v času po sprejemu avtentične razlage izplačati sredstva, zato je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Upoštevati je treba vse veljavne predpise. Na sprejem avtentične razlage ni vplival.

Nedopustno mu je naložena obveznost, da bi v izogib morebitni zamudi ravnal v nasprotju s predpisi. Tveganje, da predpisi, ki jih je uporabil in na katere se je dobroverno zanesel, morebiti niso skladni z ustavo, je izven njegove sfere. Negativnih posledic za ravnanje po veljavnih predpisih ne sme trpeti (I Cpg 613/2006). Ni mu mogoče nalagati zahteve po ustavno skladni razlagi in uporabi prava. Zoper revizijsko sodbo VIII Ips 7/2018 je bila vložena ustavna pritožba. Zavzeto stališče pomeni retroaktivno uporabo in kršitev 155. člena Ustave RS. Je v nasprotju z načeli pravne varnosti in sorazmernosti. Kršeni so 22. člen Ustave RS, 1. odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in 2. odstavek 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Pobotni ugovor je neutemeljeno zavrnjen. Tožnica je ob izplačilu 13. 7. 2016 zaradi višje vrednosti sredstev ob uspešnem poslovanju prejela za 1.218,78 EUR višji neto znesek odkupne vrednosti, kot bi ga prejela ob izplačilu vrednosti 30. 5. 2014 po stanju na 30. 4. 2014. Če bi bila 13. 7. 2016 izplačana sredstva po stanju na 30. 4. 2014, bi bila upravičena do sredstev v višini 15.769,90 EUR in zakonskih zamudnih obresti za čas od 31. 5. 2014 do 13. 7. 2016 v višini 2.700,40 EUR. Od 1. 5. 2014 do 5. 7. 2016 so se natekla sredstva v višini 2.985,64 EUR. Tožnica bi lahko bila upravičena le še do zneska v višini 1.481,63 EUR, od katerega je del zastaral. Sodišče se do zatrjevanega preplačila ni opredelilo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pokojninski načrt ne dovoljuje plačila za nazaj. Tožnica je brez podlage okoriščena. Kršeno je načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. Šlo bi lahko za delno plačilo iz 270. člena OZ oziroma za smiselno uporabo 3. odstavka 243. člena OZ, zato je preplačilo potrebno odšteti od zakonskih zamudnih obresti.

Napačno so dosojeni tudi stroški postopka. Čeprav je sodišče tožnici naložilo rok za priglasitev stroškov, jih ne bi smelo upoštevati. Tožnica je s spremembo tožbe zahtevek znižala, zato mu mora od umaknjenega dela povrniti stroške. Neutemeljeno je priznana nagrada za odsotnost iz pisarne in potni stroški za pooblaščenca zunaj sodnega okrožja. Tožničin uspeh v postopku je kvečjemu 14 %. Stroške zastopanja na naroku 22. 2. 2019 bi mu moralo sodišče priznati kot separatne stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe in predlaga potrditev izpodbijanega dela sodbe ter povračilo stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v izpodbijanem delu, torej v I., II., III. in V. točki izreka,¹ ter v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)² pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih.

Zatrjevane kršitve 22. in 155. člena Ustave RS³, 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP)⁴ ter 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Evropska listina),⁵ iz razlogov, kot bodo obrazloženi v nadaljevanju, niso podane.

Predmet spora in relevantne dejanske okoliščine

6. Predmet tega socialnega spora so zakonske zamudne obresti od sredstev obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja.

7. Tožnica je bila kot pripadnica MORS več kot 10 let vključena v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Popolna zahteva za izplačilo odkupne vrednosti sredstev iz zavarovanja je bila vložena 28. 4. 2014, vendar ji ni bilo ugodeno, ker tožnici delovno razmerje pri MORS ni prenehalo. Šele 13. 7. 2016 je bil tožnici izplačan znesek v višini 19.974,31 EUR neto. Gre za neto odkupno vrednost sredstev na obračunski dan 5. 7. 2016 in zajema sredstva po vrednosti na obračunski dan 30. 4. 2014 v znesku 15.769,90 EUR, povečanje vrednosti tega zneska na dan 5. 7. 2016 v znesku 1.218,78 EUR in naknadna vplačila mesečnih premij v znesku 2.985,64 EUR.

K zatrjevanim procesnim kršitvam

8. Izpodbijani del sodbe je mogoče preizkusiti, zato večkrat zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Podana bi bila, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti pa, če bi bil izrek nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom ali če sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijani del sodbe vsebuje utemeljene pravne in odločilne dejanske razloge, zakaj zamuda pri izplačilu sredstev, tudi od 12. 6. 2014 dalje, izvira iz sfere toženca in zakaj je pobotni ugovor neutemeljen. Sodišče se v obrazložitvi sodbe ni dolžno opredeliti do vseh navedb strank, temveč le do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh toženčevih relevantnih navedb.

9. Zatrjevana kršitev 7. člena ZPP, po katerem morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, ni podana. Po dopustitvi spremembe tožbe je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku na plačilo zakonskih zamudnih obresti, za kar je tožnica podala tudi ustrezne navedbe. Sicer pa v sodno socialnem sporu na podlagi 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)⁶ velja načelo materialne resnice, po katerem mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka.

10. Podana ni niti zatrjevana kršitev 4. odstavka 269. člena ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP). Pripravljalna vloga z dne 22. 2. 2019, s katero je tožnica spremenila tožbo, je bila pravilno upoštevana.

Po 4. odstavku 269. člena ZPP lahko stranke med pripravami za glavno obravnavo pošiljajo vloge, v katerih navedejo dejstva, ki jih imajo namen zatrjevati na glavni obravnavi, in dokaze, ki jih nameravajo predlagati. Brez poziva sodišča lahko vsaka stranka pošlje le dve pripravljalni vlogi najpozneje 15 dni pred pripravljalnim narokom, sicer sodišče pripravljalne vloge ne upošteva. Vendar je v 4. odstavku 286.a člena ZPP izrecno določeno, da lahko stranka tudi brez poziva sodišča po pripravljalnem naroku predloži pripravljalne vloge. Sodišču jih mora poslati dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bo potrebna preložitev naroka. Velja tudi eventuelna maksima iz 286. člena ZPP, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.

Zgolj to, da je sodišče tožničino prvo pripravljalno vlogo z dne 22. 2. 2019 sprejelo na samem pripravljalnem naroku, ne predstavlja kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tudi če bi sodišče neposredno po zaključku pripravljalnega naroka opravilo prvi narok za glavno obravnavo, ki ga je sicer razpisalo, bi tožnica na tem naroku lahko vložila pripravljalno vlogo, saj lahko stranke na prvem naroku navedejo dejstva in predlagajo dokaze brez omejitev, če jim pred prvim narokom ni bil dan rok za predložitev pripravljalnih vlog. Tožnica je bila v vabilu na narok opozorjena, da lahko na prvem naroku navede dejstva in ponudi dokaze. Sicer pa je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 22. 2. 2019 spremenila tožbo, kar je skladno s 1. odstavkom 184. člena ZPP dopustno vse do konca glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je tožencu v zvezi s pripravljalno vlogo z dne 22. 2. 2019 zagotovilo tudi pravico do izjavljanja. Kot že navedeno, je sicer po ZDSS-1 in sodni praksi⁷ razpravno načelo iz 7. člena ZPP v sodno socialnih sporih relativizirano.

K pritožbi v delu, ki se nanaša na dosojene zakonske zamudne obresti (I. in III. točka izreka)

11. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bil toženec z izpolnitvijo denarne obveznosti od 31. 5. 2014 dalje do dneva izplačila 13. 7. 2016 v zamudi, vzrok za to pa je izviral iz njegove sfere oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, je pravilen. Posledično so tožencu v plačilo pravilno naložene vtoževane zakonske zamudne obresti od glavnice 15.031,37 EUR⁸, ki tečejo od 22. 2. 2016⁹ do 12. 7. 2016, v znesku 465,91 EUR.

12. V sodni praksi¹⁰, ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, je bilo stališče, da je toženec, iz katerega sfere izvira vzrok za zamudo oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, dolžan plačati zakonske zamudne obresti od enkratnega izplačila sredstev, ki tečejo od zamude, ki nastopi po poteku 30 dni po koncu obračunskega obdobja glede na popolno zahtevo za izplačilo, dalje do dneva izplačila sredstev, že zavzeto.

Gre za pogodbeno razmerje, zato je pravna podlaga za odločitev podana v Obligacijskem zakoniku (OZ)¹¹. Po splošnem pravilu iz 378. člena OZ je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Po 1. odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno s 310. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)¹² mora toženec izplačati odkupno vrednost najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja (to je meseca), ki se določi glede na dan, ko je bila dana popolna zahteva za izplačilo.

13. Pritožnikovo vztrajanje, da vzrok za zamudo naj ne bi izviral iz njegove sfere oziroma da njegovo ravnanje naj ne bi bilo protipravno, kljub v sodni praksi revizijskega sodišča eksplicitno zavzetem drugačnemu stališču, je zmotno in zato ni sprejemljivo. Sodišče prve stopnje namreč pravilno razloguje, da neizplačila odkupne vrednosti premoženja zaradi napačnega stališča, da je zavarovanec upravičen do izplačila le ob prenehanju delovnega razmerja pri MORS, ni mogoče šteti kot vzrok, ki bi bil izven sfere zamudnika. Čeprav je imel po 5. odstavku 206. člena ZPIZ-2 oziroma besedilu te določbe, kot je veljala ob vložitvi tožničine zahteve, zavarovanec, ki je najmanj 10 let opravljal vojaško službo v SV ter ni nameraval uveljavljati poklicne pokojnine, pravico zahtevati, da se mu sredstva na računu pri skladu, izplačajo v enkratnem znesku, je toženec izplačilo dodatno pogojeval s prenehanjem delovnega razmerja. Torej je zakonsko določbo nepravilno razlagal in uporabljal v tožničino škodo.

14. Po Avtentični razlagi 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 (ORZPIZ2016, v nadaljevanju avtentična razlaga)¹³ je bilo sicer treba to določbo razumeti tako, da imajo zavarovanci, ki so najmanj 10 let opravljali vojaško službo v Slovenski vojski ter ne nameravajo uveljaviti pravice do poklicne pokojnine, ter poklicni vojaki, ki se jim odpove pogodba o zaposlitvi na obrambnem področju na podlagi zakona zaradi starostne omejitve opravljanja vojaške službe, pravico zahtevati, da se jim sredstva, ki jih imajo na računu pri skladu, izplačajo v enkratnem znesku, šele po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z MORS. Vendar je bila z ustavno odločbo št. U-I-153/14 in U-I-123/15 z dne 12. 5. 2016,¹⁴ objavljeno 10. 6. 2016, ugotovljena neustavnost 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 z vsebino, kot mu jo je določila avtentična razlaga. Ustavno sodišče je utemeljilo, da je avtentična razlaga, ki je enkratno plačilo sredstev nedopustno dodatno pogojevala s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi z MORS, zakonski določbi dala spremenjeno vsebino, ki je ob uveljavitvi ni imela, zato je v nasprotju z 89. in 91. členom Ustave RS. V učinkih ustavne odločbe je eksplicitno določeno, da v razmerjih, v katerih do ugotovitve protiustavnosti še ni bilo pravnomočno odločeno, 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2 velja brez vsebine, ki mu jo je določila avtentična razlaga. Torej, da imajo zavarovanci, ki so najmanj 10 let opravljali vojaško službo v SV ter ne nameravajo uveljaviti pravice do poklicne pokojnine, pravico zahtevati, naj se jim sredstva, ki jih imajo na računu pri skladu, izplačajo v enkratnem znesku, čeprav jim pogodba o zaposlitvi z MORS še ni prenehala. Dejansko niti ni šlo za avtentično razlago, temveč za obid zakonodajnega postopka. Ne le, da je bila obravnavana avtentična razlaga sprejeta šele po tem, ko je bil toženec z izplačilom sredstev že v zamudi, temveč je bila ugotovljena njena neustavnost in v učinkih ustavne odločbe tudi določeno, v katerih primerih in na kakšen način se uporablja 5. odstavek 206. člena ZPIZ-2.

V zadevah, ki še niso pravnomočno končane, se avtentična razlaga ne sme uporabljati. Obravnavana zadeva pred ugotovitvijo neustavnosti avtentične razlage ni bila pravnomočna. Sredstva obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (glavnica) so bila tožnici izplačana šele po izdaji oziroma objavi ustavne odločbe. Zaradi zlorabe instituta avtentične razlage je bilo zaradi učinkovanja ex tunc dejansko poseženo v že pridobljene pravice tožnice. Avtentična razlaga sicer velja za nazaj, vendar le pod pogojem, da se z njo ne oblikuje nova pravna norma.¹⁵ Obravnavana avtentična razlaga po svoji vsebini ni razlagala pravne norme, vsebovane v 5. odstavku 206. člena ZPIZ-2, temveč je imela dejansko naravo akta o spremembi tega določila ZPIZ-2. Pritožnik se torej ne more uspešno sklicevati na avtentično razlago, niti na to, da naj bi od njenega sprejema do objave ustavne odločbe ravnal po predpisih. Nasprotno, ob nastopu zamude ni ravnal v skladu s 5. odstavkom 206. člena ZPIZ-2, ki pogoja prenehanja delovnega razmerja ni določal, zato so pritožbene navedbe, da mu izpodbijani del sodbe nalaga, da bi moral v izogib morebitni zamudi ravnati v nasprotju s predpisi, neutemeljene oziroma celo protispisne. Enako velja tudi za pritožbene navedbe, da naj bi mu sodišče nalagalo ustavno skladno razlago zakona in da naj bi trpel negativne posledice, čeprav naj bi ravnal po veljavnih predpisih.

15. Pritožnik se ne more uspešno sklicevati niti na Pokojninski načrt. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ima naravo splošnih pogojev poslovanja, zato mora biti njegova vsebina skladna s kogentnimi zakonskimi določbami, sicer ga ni mogoče upoštevati. Ker prenehanje pogodbe o zaposlitvi v 5. odstavku 206. člena ZPIZ-2 ni bil pogoj za enkratno izplačilo sredstev, je bil Pokojninski načrt, ki je ta pogoj določal, v nasprotju z ZPIZ-2. Pritožbena izvajanja v smeri neobstoja pravne podlage za izplačilo sredstev pred ustavno odločbo in posledične zamude izven njegove sfere oziroma brez protipravnosti ravnanja, zato niso utemeljena. Iz navedenih razlogov zatrjevane kršitve načela enakega varstva pravic iz 22. in prepovedi retroaktivnosti iz 155. člena Ustave RS ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP in 47. člena Evropske listine niso podane.

16. Ker torej prenehanje delovnega razmerja pri MORS na podlagi 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 ni bilo pogoj za izplačilo sredstev, bi moral toženec tožnici odkupno vrednost premoženja, vpisanega na osebnem računu, izplačati najkasneje v 30 dneh po obračunskem dnevu 30. 4. 2014 (glede na popolno zahtevo 28. 4. 2014), torej najkasneje 30. 5. 2014. Toženec je bil od 31. 5. 2014 dalje s plačilom v zamudi vse do dneva izplačila 13. 7. 2016, zato je tožnici dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti. Pritožba v delu zoper dosojene zakonske zamudne obresti ni utemeljena.

K pritožbi v delu, ki se nanaša na zavrnitev pobotnega ugovora (V. točka izreka)

17. Neutemeljena je tudi pritožba v delu zoper zavrnitev pobotnega ugovora. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da terjatev toženca do tožnice sploh ne obstaja, ker do zmanjšanja premoženja toženca v smislu neupravičene pridobitve ni prišlo.

18. Na podlagi 311. člena OZ lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da lahko pride do pobotanja le, če so izpolnjeni pogoji glede obveznosti, ki si stojijo nasproti. Eden izmed teh pogojev je, da sta terjatvi vzajemni. Torej, da sta stranki pobotnega razmerja v medsebojnem odnosu upnika in dolžnika iz različnih pravnih razmerij. Za pobotanje terjatev morata obstajati obe terjatvi, torej tudi terjatev tožene do tožeče stranke. Če terjatve toženca do tožnika sploh ni, je seveda ni mogoče pobotati.

Podlaga za zatrjevano terjatev toženca do tožnice oziroma terjatev, ki jo toženec uveljavlja v pobot, je 190. člen OZ. Po 1. odstavku tega člena je, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (3. odstavek 190. člena OZ). Dejanska podlaga zahtevka po 190. členu OZ je dokazano povečanje premoženja na strani neupravičeno obogatenega in zmanjšanje premoženja na strani neupravičeno prikrajšanega. Po sodni praksi se za ugoditev zahtevku na temelju neupravičene pridobitve sočasno zahtevata korist obogatitelja in prikrajšanje oškodovanega.¹⁶

19. Po 1. odstavku 198. člena ZPIZ-2 je poklicno zavarovanje zbiranje prispevkov delodajalcev na osebnih računih zavarovancev, na podlagi katerih pridobijo pravico do poklicne pokojnine ter druge pravice. Poklicno zavarovanje izvaja Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (v nadaljevanju Sklad), ki se oblikuje kot vzajemni pokojninski sklad ob smiselni uporabi 295. člena tega zakona. Sklad je premoženje, ki je financirano s sredstvi, zbranimi z vplačilom prispevkov poklicnega zavarovanja in ustvarjenimi z upravljanjem s temi sredstvi, in je namenjeno izplačilu obveznosti do zavarovancev. Je v lasti zavarovancev Sklada, ki so na podlagi vplačanih prispevkov poklicnega zavarovanja in izplačil obveznosti lastniki sorazmernega dela premoženja Sklada (209. člen ZPIZ-2). Sklad v imenu in za račun zavarovancev in drugih upravičencev upravlja Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d. d. (v tem sporu toženec), ločeno od svojega drugega premoženja (210. člen ZPIZ-2).

Poklicno zavarovanje se torej izvaja na podlagi vzajemnega pokojninskega sklada, ki je ustanovljen oziroma vzpostavljen na enak način kot vzajemni pokojninski skladi dodatnega pokojninskega zavarovanja. Vzajemni pokojninski sklad nima pravne osebnosti in predstavlja le premoženje, ki je ustvarjeno z vplačanimi sredstvi zavarovancev in pripisanimi donosi na ta sredstva. Sklad je v izključni lasti zavarovancev poklicnega zavarovanja. Toženec je že po ZPIZ-2 le upravljavec sklada. Organiziran je kot delniška družba, edini delničar in ustanovitelj pa je Republika Slovenija.

20. Ker so sredstva na tožničinem računu premoženje tožnice kot zavarovanke in ne toženca¹⁷, ki s temi sredstvi v njenem imenu in za njen račun zgolj upravlja, toženec z izplačilom sredstev tožnici ni mogel biti prikrajšan niti tožnica obogatena. Čeprav se je vrednost sredstev na tožničinem računu zaradi uspešnega poslovanja toženca povečala za 1.218,78 EUR in je torej ob izplačilu 13. 7. 2016 prejela za 1.218,78 EUR višji neto znesek odkupne vrednosti, kot bi ga prejela ob pravočasnem izplačilu vrednosti 30. 5. 2014 po stanju na 30. 4. 2014, je bilo tudi to povečanje vrednosti premoženja v lasti tožnice in mu ga je bil toženec dolžan izplačati skupaj s plačili, ki so se mesečno natekla od zahteve do dejanskega izplačila sredstev. Ker terjatve toženca do tožnice sploh ni, je posledično pobotni ugovor že iz tega razloga utemeljeno zavrnjen. Poleg tega je za izplačilo nedvomno obstajala pravna podlaga, ki niti kasneje ni odpadla, zato ne gre niti za stanje iz 3. odstavka 190. člena OZ. Gre za tožničina sredstva, ki so bila tudi v celoti pravilno izplačana. Ni podlage za uporabo 270. člena OZ o delnem plačilu niti 3. odstavka 243. člena OZ o obsegu odškodnine v primeru kršitve pogodbenih obveznosti ter kakršnokoli poračunavanje zakonskih zamudnih obresti, do katerih je tožnica upravičena, z zneskom, izplačanim 13. 7. 2016, do katerega je prav tako upravičena. Očitek načela vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ nikakor ne more biti utemeljen. Pritožbene navedbe v smeri utemeljenosti pobotnega ugovora zato niso utemeljene.

K pritožbi v delu zoper stroške postopka (V. točka izreka)

21. Sodišče prve stopnje je upoštevaje uspeh strank sklenilo, da je tožnica tožencu dolžna povrniti 715,59 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

22. Ker je sodišče prve stopnje tožnici na naroku 7. 5. 2019¹⁸ dodelilo rok 3 dni za posredovanje stroškovnika, ki ga je pravočasno predložila, so priglašeni stroški utemeljeno upoštevani. Čeprav je bila specificirana zahteva za povrnitev stroškov podana šele po zaključku glavne obravnave (3. odstavek 163. člena ZPP) in čeprav je sodna praksa sodišč splošne pristojnosti zavzela drugačno stališče, bi odločitev o nedovoljenosti stroškovnega zahtevka po stališču pritožbenega sodišča nedopustno posegla v ustavno načelo pravne varnosti¹⁹.

23. Po 1. odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Kot temeljno merilo je torej predviden kriterij uspeha v sporu glede na izid odločitve o glavnem zahtevku. Ker je sodišče dopustilo spremembo tožbe²⁰, je tožničin uspeh pravilno ocenilo glede na uspeh po spremenjenem zahtevku, zato pritožbene navedbe v smeri uporabe 158. člena ZPP, ki ureja stroške postopka v primeru umika tožbe, niso utemeljene. V primeru delnega uspeha sicer dodatno merilo določa 2. odstavek 154. člena ZPP, po katerem lahko sodišče glede na doseženi uspeh strank odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov postopka. Čeprav ta določba sodišču omogoča, da pri odločanju o povrnitvi stroškov upošteva vse okoliščine primera in sprejme najbolj razumno, življenjsko sprejemljivo in pravično odločitev, je v okoliščinah konkretnega primera, ko je toženec dolžan tožnici od vtoževanega zneska 3.420,40 EUR plačati 465,91 EUR in je bil podan neuspešen pobotni ugovor, sodišče prve stopnje ocenilo tožničin uspeh v višini 16 %, kar posledično pomeni, da mora tožencu povrniti odmerjene stroške postopka. Vendar pritožbeno sodišče na podlagi 359. člena ZPP ne sme spremeniti pritožbe v škodo stranke, ki se edina pritožuje²¹.

24. Med priznane stroške je sodišče pravilno upoštevalo stroške nagrade za odsotnost iz pisarne in potne stroške, saj po procesni zakonodaji in sodni praksi²² do izbire odvetnika izven območja socialnega sodišča sploh ne more priti. V socialnih sporih je po 12. členu ZDSS-1 edino stvarno pristojno sodišče prve stopnje Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sedežem v Ljubljani. Pristojno je za sojenje na območju celotne Republike Slovenije. Odloča v socialnih sporih na sedežu sodišča, naroke pa opravlja tudi na svojih zunanjih oddelkih ali na sedežu ali zunanjih oddelkih drugih delovnih sodišč (3. odstavek 13. člena ZDSS-1).

Čeprav je tožnico v tem sporu zastopal pooblaščen odvetnik s sedežem v Slovenski Bistrici, je torej sodišče za pot na obravnavi v Ljubljano utemeljeno priznalo kilometrino na relaciji A. – Ljubljana – A. in nagrado za odsotnost iz pisarne.

25. Med priznane stroške po načelu uspeha je sodišče pravilno upoštevalo tudi stroške zastopanja na naroku 22. 2. 2019. Ker je bil 22. 2. 2019 opravljen pripravljalni narok, ki se ga je tožnica udeležila in predložila pravočasno pripravljalno vlogo s spremembo tožbe, ni razloga, da bi se stroški zastopanja toženca na tem naroku šteli kot separatni stroški in se po 156. členu ZPP v celoti naložili v plačilo tožnici, za kar se neutemeljeno zavzema pritožnik.

26. Pritožbene navedbe v smeri znižanja ocene tožničinega uspeha v sporu in zvišanja stroškov v korist toženca torej niso utemeljene.

Odločitev pritožbenega sodišča in stroški pritožbenega postopka

27. Glede na vse predhodno obrazloženo je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, torej v I., II., III. in V. točki izreka. Vse ostale pritožbene navedbe, od tega, da je zgolj izvajalec poklicnega zavarovanja, do tega, da na sprejem avtentične razlage ni imel nobenega vpliva in nekatere druge, za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantne.²³

28. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka, ko torej toženec s pritožbo ni uspel, je bilo potrebno na temelju 165. v zvezi s 154. členom ZPP skleniti še, da krije svoje stroške pritožbe sam.

29. Sočasno je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnica stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj z njim ni pripomogla k pritožbeni rešitvi zadeve (165. člen v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Pravnomočna zavrnilna IV. točka izreka ne more biti predmet presoje pritožbenega sodišča.
² Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS - MP, št. 7/1994.
⁵ Ur. l. EU, 2010/C 83/2002.
⁶ Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.
⁷ Psp 554/2016
⁸ Čeprav so sredstva na obračunski dan 30. 4. 2014 znašala 15.769,90 EUR, je tožnica zakonske zamudne obresti uveljavljala od zneska 15.031,37 EUR.
⁹ Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so obresti pred 22. 2. 2016 zastarale.
¹⁰ Psp 86/2016, VIII Ips 7/2018.
¹¹ Ur. l. RS, št. 97/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
¹² Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
¹³ Ur. l. RS, št. 44/2014.
¹⁴ Ur. l. RS, št. 42/2016.
¹⁵ Dr. Saša Zagorc, Avtentična razlaga zakona, Zbornik znanstvenih razprav - LXXII. letnik, 2012, stran 284.
¹⁶ Npr. VSL sodba I Cpg 1761/2015.
¹⁷ Na pripravljalnem naroku 22. 2. 2019 je toženec izrecno navajal, da tožnici iz svojih sredstev ni plačal ničesar.
¹⁸ Zapisnik na listovni št. 60 sodnega spisa.
¹⁹ Lojze Ude in drugi avtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga (151-305. člen ZPP), GV Založba, Ljubljana, 2005, stran 57.
²⁰ Toženec se v pritožbi zoper sodbo ne pritožuje zoper dovolitev spremembe tožbe.
²¹ Tožničina pritožba zoper V. točko izreka se zaradi neplačila sodne takse po sklepu sodišča prve stopnje, opr. št. V Ps 256/2018 z dne 29. 8. 2019 šteje za umaknjeno.
²² Psp 75/2018.
²³ 1. odstavek 360. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Psp 173/2019
• VDSS Sodba Psp 86/2017
• VDSS Sodba Psp 154/2019