VDSS Sodba Pdp 577/2019

Jedro

Tožnik je navedel, da mu toženec več kot dvakrat zaporedoma ni izplačal plače ob pogodbeno dogovorjenem roku oziroma je zamujala z izplačilom plače, toženca je pisno opomnil na izpolnitev obveznosti ter obvestil inšpekcijo za delo. Te trditve je sodišče prve stopnje pravilno subsumiralo pod zakonske določbe in presodilo, da je tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal v skladu s prvim in drugim odstavkom 111. člena ZDR-1, ter mu na podlagi tretjega odstavka istega člena ZDR-1 prisodilo odpravnino, določeno za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, in odškodnino najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožniku izplača odškodnino za čas odpovednega roka v višini 839,12 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2019 do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za čas odpovednega roka (izplačilo celotnega bruto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrnilo (točka I izreka). Naložilo mu je, da tožniku izplača odpravnino v višini 335,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2017 do plačila (točka II izreka) in da mu iz naslova opravljenih in neizplačanih nadur: - za leto 2015 obračuna znesek v višini 3.459,60 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2016 do plačila; - za leto 2016 obračuna znesek v višini 4.315,20 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2017 do plačila; - za leto 2017 obračuna znesek v višini 1.171,80 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2017 do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek iz naslova nadur (zakonske zamudne obresti nad prisojenimi) zavrnilo (točka III izreka). Naložilo mu je, da tožniku iz naslova regresa za letni dopust: - za leto 2015 obračuna znesek v višini 527,15 EUR bruto ter mu po odvodu davkov izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 do plačila; - za leto 2016 obračuna znesek v višini 790,73 EUR bruto ter mu po odvodu davkov izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 do plačila; - za leto 2017 obračuna znesek v višini 268,32 EUR bruto ter mu po odvodu davkov izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2017 do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek iz naslova regresov za letni dopust (za leto 2015 obračun zneska v višini 263,58 EUR bruto ter po odvodu davkov izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 do plačila) zavrnilo (točka IV izreka). Tožencu je naložilo še plačilo stroškov postopka tožnika v višini 285,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene zamudne sodbe se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec. Navaja, da je za tožbo v tem individualnem delovnem sporu izvedel šele po prejemu zamudne sodbe. Takrat je od žene izvedel, da je ona sprejela poštno pošiljko s tožbo, pa mu tega ni povedala. Tako je ravnala, ker je toženec v decembru 2017 utrpel ishemično možgansko kap in je bila zaskrbljena za njegovo zdravje. Tožnik je izrabil situacijo na strani toženca. Drži tožnikova navedba, da je bil pri tožencu zaposlen po pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 9. 2016 za nedoločen čas oziroma pred tem na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 4. 2015 za določen čas. Ostale tožbene navedbe so neresnične. Ne drži, da bi bil podan razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca, tj. zamuda pri izplačilu plač. V obdobju od aprila 2015 do decembra 2015 je toženec tožniku plačal za vse opravljene ure dela, enako velja za obdobje od januarja 2016 do decembra 2016 in za obdobje od januarja 2017 do maja 2017. Toženec prilaga obračunske liste in evidence prisotnosti na delu. Nadur tožnik ni opravil. Toženec mu je plačal regrese za letni dopust za leta 2015, 2016 in 2017, v zvezi s tem prav tako prilaga listine. Odpravnine mu ni plačal, ker je tožnik po prenehanju delovnega razmerja zadržal zaščitna sredstva. Vrednost zaščitnih sredstev je razvidna iz računov in znaša 974,87 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo to vrednost upoštevati (pobotati) pri odločanju o tožbenem zahtevku iz naslova odpravnine. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano zamudno sodbo razveljavi (spremeni) in tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijani del zamudne sodb v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zlasti ne kršitve iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izda zamudno sodbo, in tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava. Izpodbijana odločitev je pravilna, sodišče prve stopnje jo je ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo v obrazložitvi, glede na pritožbene navedbe pa dodaja:

5. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so bili podani vsi pogoji, določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP, za izdajo zamudne sodbe, med katerimi je pogoj, da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor.

6. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vročanje tožbe v odgovor, ne vodijo do zaključka, da bi bila vročitev nepravilno opravljena. Prvi odstavek 133. člena ZPP določa, da se podjetnikom posameznikom (kot je toženec) vroča, tako da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošte, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, ali zakonitemu zastopniku ali prokuristu. Tožba je bila, kot je razvidno iz podatkov v spisu, vročena na naslovu A. 54 A, B., kar je sedež toženca, in temu toženec ne oporeka. Vročilnica, ki je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP), ne vsebuje nobene pripombe vročevalca, da bi bila vročitev opravljena drugače, kot je razvidno iz podatkov na vročilnici, zraven podpisa osebe, ki je poštno pošiljko prevzela, pa tudi ni nobenega pripisa, da bi jo podpisala kakšna druga oseba, ne toženec, recimo njegova žena. Tudi ob primerjavi podpisa na vročilnici s podpisom, ki ga vsebuje vročilnica zamudne sodbe, pa tudi podpisom pritožbe in drugih listin v spisu, ki jih je podpisal toženec, je že na prvi pogled ugotoviti, da so vsi ti podpisi podpisi iste osebe, torej toženca.

7. Ne glede na navedeno dejstvo, na katerega pritožbeno sodišče sklepa iz vsebine vročilnice in primerjave podpisov, pa je bistveno, da toženec sploh ne zatrjuje, da njegova žena ne bi bila pooblaščena za prevzem poštne pošiljke, naslovljene na toženca. Ne oporeka pravilnosti vročitve tožbe v odgovor kot takšni, le zatrjuje, da je zamudil rok za podajo odgovora na tožbo iz opravičljivega razloga, ker mu žena za poštno pošiljko ni povedala. Na te navedbe je bilo že odgovorjeno v okviru odločanja o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in v okviru presoje zamudne sodbe niso bistvene. Iz istega razloga je nebistven (ni namenjen ugotavljanju za odločitev bistvenih dejstev) dokazni predlog za zaslišanje toženčeve žene C.C.

8. Z ostalimi navedbami, ki se nanašajo na upravičenost do vtoževanih terjatev oziroma že izvršena plačila (da ni bil podan razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca, tj. zamuda pri izplačilu plač, da je tožniku plačal za vse opravljene ure dela, da tožnik nadur ni opravil, da mu je plačal regrese za letni dopust za leta 2015, 2016 in 2017 in da do odpravnine ni upravičen, ker je po prenehanju delovnega razmerja zadržal zaščitna sredstva), toženec oporeka dejanskemu stanju, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje. Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče teh navedb ni upoštevalo, kot ni upoštevalo s pritožbo predloženih listin. Enako velja za prepozno uveljavljen pobotni ugovor (navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje vrednost zaščitnih sredstev 974,87 EUR upoštevati; tretji odstavek 337. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno izhajalo iz navedb tožnika v tožbi, ki jih je ob odsotnosti odgovora na tožbo štelo za resnične. Te navedbe niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali s splošno znanimi dejstvi.

10. Tožnik je navedel, da mu toženec več kot dvakrat zaporedoma ni izplačal plače ob pogodbeno dogovorjenem roku oziroma je zamujala z izplačilom plače, toženca je pisno opomnil na izpolnitev obveznosti ter obvestil inšpekcijo za delo. Te trditve je sodišče prve stopnje pravilno subsumiralo pod zakonske določbe in presodilo, da je tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal v skladu s prvim in drugim odstavkom 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.), ter mu na podlagi tretjega odstavka istega člena ZDR-1 prisodilo odpravnino, določeno za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, in odškodnino najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Na podlagi tožnikovih navedb, da je v času delovnega razmerja pri tožencu opravil nadure, ki mu niso bile plačane, mu je prisodilo plačilo za opravljanje dela (42. člen ZDR-1), pri katerem je upoštevalo dodatek za nadurno delo (128. člen ZDR-1, drugi odstavek 46. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije; Ur. l. RS, št. 5/16 in nadalj.), na podlagi njegovih navedb, da mu toženec ni plačal regresov za letni dopust, pa mu je prav tako pravilno prisodilo vtoževane regrese za letni dopust (prvi odstavek 131. člena ZDR-1), pri čemer je za leti 2015 in 2017 upoštevalo, da je tožnik upravičen le do sorazmernega dela regresa za letni dopust (četrti odstavek 131. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 161. člena ZDR-1).

11. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 266/2019
• VDSS Sodba Pdp 168/2020
• VDSS sodba Pdp 1152/2012