VDSS Sodba in sklep Pdp 411/2019

Jedro

Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 je datum odločitve sodišča prve stopnje le skrajni datum za razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je treba upoštevati vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze tožničine pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki dejstvo, da je tožnica od 1. 1. 2017 dalje zaposlena pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Od tega dne dalje ima tožnica že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljena v zavarovanje. Zato ji je pri toženi stranki delovno razmerje lahko trajalo le do tega datuma.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v V. in VI. točki izreka tako, da se na novo glasita:

"V. Pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu ... "VISOKOŠOLSKI UČITELJ" v nazivu redni profesor za krajši delovni čas 13 ur tedensko - 33 % ni prenehala 30. 9. 2016, ampak je prenehala veljati 31. 12. 2016 na podlagi sodbe sodišča.

Tožeči stranki delovno razmerje po navedeni pogodbi o zaposlitvi ni prenehalo 30. 9. 2016, ampak je trajalo do 31. 12. 2016. Zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2017 do 4. 2. 2019 se zavrne.

VI. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni za obdobje od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 obračunati in po odtegnitvi in plačilu zakonsko določenih davkov in prispevkov izplačati neto razliko med nadomestilom plače, ki bi jo prejemala na delovnem mestu ... "ZNANSTVENI SVETNIK" (skrajšani delovni čas 27 ur tedensko - 67 %) in na delovnem mestu ... "VISOKOŠOLSKI UČITELJ" v nazivu redni profesor (skrajšani delovni čas 13 ur tedensko - 33 %), ter dejansko izplačano plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne posameznega meseca dalje do plačila.

Zavrne se zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 1. 2017 do 4. 2. 2019 obračunati in izplačati nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi št. UA.: ... z dne 29. 9. 2016 (I. točka izreka); neveljavnost pogodbe o zaposlitvi, sklenjene 12. 10. 2016, za delovno mesto ... Znanstveni svetnik (II. točka izreka) in da je bila med pravdnima strankama od 27. 3. 2015 dalje sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu ... Znanstveni svetnik (skrajšani delovni čas 27 ur tedensko - 67 %, delo se je opravljalo na UA. JRZ - javni raziskovalni zavod) in na delovnem mestu ... Visokošolski učitelj v nazivu redni profesor (skrajšani delovni čas 13 ur tedensko - 33 %, delo se opravlja v UA. FB. - fakulteta B.) (III. točka izreka).

Odločilo je, da je delovno razmerje tožnice na delovnem mestu ... Znanstveni svetnik za krajši delovni čas 27 ur tedensko - 67 % pri toženki prenehalo 31. 12. 2016 (IV. točka izreka); delovno razmerje tožnice na delovnem mestu ... Visokošolski učitelj v nazivu redni profesor za krajši delovni čas 13 ur tedensko - 33 % pa pri toženki preneha 4. 2. 2019 (V. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, naj tožnici za obdobje od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 obračuna in izplača neto razliko med nadomestilom plače, ki bi ga prejemala na delovnem mestu ... Znanstveni svetnik (skrajšani delovni čas 27 ur tedensko - 67 %) in na delovnem mestu ... Visokošolski učitelj v nazivu redni profesor, ter dejansko izplačano plačo in za obdobje od 1. 1. 2017 do 4. 2. 2019 obračuna in izplača nadomestilo plače, ki bi ga prejemala na delovnem mestu ... Visokošolski učitelj v nazivu redni profesor (skrajšani delovni čas 13 ur tedensko - 33 %), vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne posameznega meseca dalje do plačila (VI. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo še, naj tožnici izplača denarno povračilo v znesku 12.536,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od poteka 8-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (VII. točka izreka).

Zahtevek za vrnitev nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 4. 2. 2019 dalje je zavrnilo (VIII. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, naj tožnici za obdobje od vključno 27. 3. 2015 do vključno 30. 9. 2016 obračuna prikrajšanje med dejansko izplačano plačo in plačo v obsegu 33 % po 54. plačnem razredu ter 67 % po 55. plačnem razredu v skupnem znesku 5.693,06 EUR bruto ter ji po obračunu in plačilu davkov in prispevkov izplača neto zneske prikrajšane skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka odločbe (IX. točka izreka).

Zavrglo je pobotni ugovor tožene stranke z dne 4. 2. 2019 (X. točka izreka) in tožbo za izročitev ustreznega aneksa (XI. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, naj tožnici plača 2.941,76 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka 8‑dnevnega paricijskega roka dalje (XII. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper I., II., III., IV., V., VI., VII., IX., X. in XII. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma zahtevek zavrne, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

V obširnih pritožbenih navedbah tožena stranka poudarja, da je sodišče prve stopnje tožnici nedopustno priznalo dvojno delovno razmerje po 1. 1. 2017. Od takrat dalje je namreč tožnica nesporno polno zaposlena pri drugem delodajalcu, tj. JRZ C., in z njegove strani tudi prijavljena v zavarovanja. Tako ni podlage za priznanje delovnega razmerja za nedoločen čas za 13 ur na teden (33 %) tudi po 31. 12. 2016 za pedagoško delo in za priznanje pravic, ki iz tega razmerja izhajajo. Sodišče prve stopnje bi moralo pogodbo o zaposlitvi razvezati z 31. 12. 2016. Takšno stališče izhaja tudi iz zadeve VIII Ips 98/2012, na katerega je tožena stranka opozorila, vendar se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo.

Izrek v VI. točki predstavlja neupravičeno obogatitev, ker je tožnica od 1. 10. 2016 do 4. 2. 2019 prejemala višjo plačo, kot jo je imela po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka je tudi izvršila začasno odredbo, ki je veljala v obdobju od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 oziroma do 16. 1. 2017. Tožnica je namreč že dobila višje plačilo, kot pa je znašalo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi (uvrščena v 51. plačni razred za raziskovalno delo in v 47. plačni razred za pedagoško delo), in je prejela plačilo za opravljeno 100 % delovno obveznost na delovnem mestu znanstveni svetnik za polni delovni čas do 31. 12. 2016 (57. plačnega razreda). Po začasni odredbi pa je dobila plačano še pedagoško delo. Ker v konkretnem primeru ni prišlo do nobene konkludentne sklenitve pogodbe o zaposlitvi v vsebini, ki bi omogočalo višje plačilo, kot je določeno v pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 4. 2012, je napačna tudi odločitev o razliki v plači (XI. točka izreka), saj tožnica v ničemer ni bila prikrajšana. Tožnica pred vložitvijo tožbe tudi ni vložila nobene zahteve po odpravi kršitev pravic, zato ni izpolnjena procesna predpostavka, za predložitev dokaza pa je prekludirana. Zakoniti zastopnik tožene stranke zahteve za odpravo kršitev pravic ni prejel in z njo ni bil seznanjen, kot izhaja iz izpovedi rektorja. Tožnica glede izplačila razlike v plači ni podala ustrezne trditvene podlage. Upoštevati bi bilo treba tudi, da je v spornem obdobju veljal ZUJF, ki je preprečeval napredovanja. Pravilen je izračun v 4. točki, kar je potrdila tudi inšpektorica za sistem nadzora nad javnimi uslužbenci. 36. točka obrazložitve sodbe in sklepa nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče prve stopnje ne navede, zakaj bi bilo treba izplačati razliko v plači. Da bi toženi stranki to naložilo, bi moralo navesti, koliko je bila plača tožnice v obdobju od 1. 10. 2016 do 4. 2. 2019 in koliko bi znašala plača po pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 4. 2012. Samo, če bi ugotovilo prikrajšanje, bi toženi stranki lahko naložilo plačilo. Na tožnici je dokazno breme glede razlike v plači. Tožena stranka je skušala od ZPIZ pridobiti podatke o zaposlitvi in višini vplačanih prispevkov za tožnico v obdobju od 2016 do 2018, vendar tega še ni prejela. Zato je pravočasno predlagala, naj te podatke pridobi sodišče prve stopnje, česar pa ni storilo, zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Upoštevati je treba drugi odstavek 76. in 83. člena ZMEPIZ-1 glede omejitev priznanja lastnosti zavarovanca za nazaj. Ker je bila plača tožnica po 1. 1. 2017 financirana iz namenskih sredstev javne agencije D. za dejansko opravljeno delo, sodišče prve stopnje toženi stranki ne sme naložiti plačila plače po tem datumu. Navedeno dokazuje z listinami, ki jih prilaga pritožbi.

Uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS, ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev predlogov za zaslišanje E.E. in F.F. oziroma je navedlo le pavšalne razloge. Sodišče prve stopnje bi priči moralo zaslišati, saj bi lahko izpovedali o tem, da so bili vsi zaposleni pri toženi stranki seznanjeni s pogoji izstopa in možnostjo izbire delodajalca. Zaslišanje teh prič bi moralo sodišče prve stopnje izvesti po uradni dolžnosti na podlagi 34. člena ZDSS-1.

Konkretni primer ima bistvene posebnosti, zaradi katerih sodišče prve stopnje ni smelo določiti enako kot v vzorčnem postopku, in je primerljiv s primerom tožnika dr. G.G., glede katerega je sodišče zavzelo stališče, da je odločilna njegova volja. Tožnici je z izjavo iz aneksov sporazumno prenehalo delovno razmerje s toženo stranko. Če bi zavzeli stališče, da bi sodišče prve stopnje lahko upoštevalo sodbo iz vzorčnega postopka, potem je treba ugotoviti, da sodba in sklep nista obrazložena in je podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo kronološkega poteka ukinitve članstva UA. JRZ v okviru tožene stranke in ustanovitev novega zavoda.

Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da poslovni razlog ni podan, saj že sama odločitev o reorganizaciji zadostuje za obstoj tega razloga, kot izhaja iz sodne prakse. Ker odločitev odstopa od sodne prakse, so podane kršitve 14., 22. in 23. člena Ustave RS ter 6. in 13. člena EKČP. Ker sodišče prve stopnje navede, da naj bi obstajala nespremenjena potreba po opravljanju pedagoškega dela in da to delo opravljajo drugi delavci, hkrati pa ugotavlja, da ne obstaja več potreba po delu tožnice, je podano nasprotje v razlogih sodbe in nasprotje z listinami in s tem kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prenehanje članstva UA. JRZ je povzročilo prenehanje potreb po delu delavcev in s tem potrebo po reorganizaciji, zato je podan utemeljen poslovni razlog. Odločitev o tem, kdo bo poučeval, spada na področje, ki ga varuje avtonomija univerze. V času podaje odpovedi tožnica ni bila vključena v najavo za študijsko leto 2016/2017. Njeni izbirni predmeti pa se po odpovedi tožnici tudi niso več izvajali. Glede na to je potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov na strani tožene stranke prenehala, hkrati pa tožnica ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo (in je zato podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) do navedbe, da predstavlja Splošni akt o spremembi študijskih programov samostojni poslovni razlog, ki je opisan v kadrovskem načrtu kot del elaborata, na katerega se v odpovedi sklicuje tožena stranka. Ista kršitev je podana tudi zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb v zvezi z vsebino konkurenčne prepovedi. Ker v izpodbijani sodbi in sklepu ni razlogov o odločilnih dejstvih glede obstoja poslovnega razloga - izvedbe reorganizacije delovnega procesa, sta podani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb v zvezi z avtonomijo univerze in tudi ni upoštevalo vsebine s tem povezanih dokazov, s tem pa je poseglo tudi v načelo avtonomije univerze iz 58. člena Ustave RS in kršilo 14. in 22. člen Ustave RS.

Zmoten in protispisen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni sama prostovoljno prešla na nov zavod s 1. 1. 2017. Iz 1. točke elaborata izhaja, da je osnova za prenos kadrov nabor vseh tistih zaposlenih, ki imajo del svoje pogodbe o zaposlitvi vezan na UA. JRZ C., z izjemo tistih, ki so podali prošnjo za prenos na drugo članico tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dopolnjenega elaborata, ki je bil sprejet v skladu s sklepom z dne 18. 5. 2016, da delavci, ki bodo raziskovalno delo nadaljevali na JRZ, ne morejo ostati v delovnem razmerju s toženo stranko. Vsak visokošolski učitelj mora na univerzi opravljati raziskovalno in pedagoško delo. Podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni vsebinsko presojalo listin in ni iskalo skupnega namena strank, ampak je v škodo toženi stranki štelo dejstvo, da v elaboratu ni bilo posebnega listinskega dokaza, ki bi predstavljal izjavo tožnice. Tožnica je takšno izjavo podala in se nahaja v spisu. Tožnica je namreč s podpisom aneksov z dne 27. 12. 2016 in 20. 1. 2017 izrazila voljo za sklenitev delovnega razmerja z JRZ C. Določilo, da se z aneksom ne prejudicira tega sodnega postopka, tožene stranke ne zavezuje, saj ni podpisnica aneksa. Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 279b. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do navedb tožene stranke glede uporabe 75. člena ZDR‑1. Kršilo pa je tudi 14. in 22. člen Ustave RS. Tožena stranka v konkretnem primeru svoje dejavnosti ni prenesla, ampak je prenesla le del projektov, sredstev in kadrov. Univerza brez raziskovalnega dela ne more več obstajati. V konkretnem primeru gre za upravno reorganizacijo organov oblasti, kar pa ni prenos v smislu 75. člena ZDR-1 in Direktive Sveta 2001/23/ES. Delavci so imeli možnost ostati na univerzi. 75. člen ZDR-1 ne dopušča delnega prenosa le za določeno delo in za krajši delovni čas.

Tožnica je s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto znanstveni svetnik napredovala v plačnem razredu, kar prav tako predstavlja utemeljen odpovedni razlog. Dejanski razlog odpovedi je bil v sodnem postopku konkretiziran še z navedbami o napredovanju tožnice v višji plačni razred. Do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje zmotno navaja, da je tožena stranka tožnici odpoved dejansko podala zaradi izstopa JRZ iz tožene stranke in ker je predvidevala, da se bo določeno število delavcev tožene stranke, med njimi tudi tožnica, prezaposlilo na novi JRZ. Takšni zaključki so v nasprotju z listinami v spisu in predstavljajo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz nobene listine ne izhaja, da bi bilo dogovorjeno, da se prenese le raziskovalna dejavnost, ampak se je delo preneslo v celoti, zagotovljena je bila delovnopravna kontinuiteta.

Tožnici ne pripada denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, saj se je za prenehanje delovnega razmerja odločila prostovoljno. Tožnica pri novem delodajalcu opravlja vsebinsko enaka dela kot pri toženi stranki. Tožnica zaradi odpovedi ni v ničemer prikrajšana, sploh ne denarno, saj pri JRZ C. prejema višje plačilo kot pri toženi stranki. Tožnica ima tudi novo oziroma neprekinjeno zaposlitev.

Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrglo procesni ugovor pobota. Določba 20. člena ZSPJS je kogentne narave in v primeru njene zgrešenosti, zakon predvideva obvezno vračanje nezakonito obračunane in preveč izplačane plače, kar je pri tožnici pomenilo 50 EUR mesečno. Sklicuje se na 3a. člen ZSPJS.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP in 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitev Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.). Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter razen v delu odločitve o trajanju delovnega razmerja in s tem povezano reparacijo, tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Izpodbijana sodba in sklep sta bila izdana po izvedenem vzorčnem postopku po določbi 279.b člena ZPP. V obravnavani zadevi je bil postopek prekinjen in se je nadaljeval po pravnomočni odločitvi v vzorčni zadevi XX Pd 173/2016 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 692/2017 z dne 7. 2. 2018. Zoper pravnomočno sodbo in sklep pritožbenega sodišča je bila vložena revizija, ki je bila zavrnjena s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 129/2018 z dne 18. 7. 2018. Skladno z določbo četrtega odstavka 279.b člena ZPP sodišče po pravnomočnosti sodbe, izdane v vzorčnem postopku, o prekinjenih postopkih, ki nimajo bistvenih posebnosti, odloči upoštevaje odločitev v vzorčnem primeru. V skladu s petim odstavkom 279.b člena ZPP pa stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku.

7. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predvsem iz razloga, ker pod tem pritožbenim razlogom in pod to kršitvijo večinoma izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ali pa uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Enako velja za očitek kršitev iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da na vrsto pravnih vprašanj sodišče prve stopnje ni odgovorilo. Če sodišče ni sledilo pravnemu naziranju glede materialnopravnih vprašanj, ki jih je stranka razlagala drugače kot sodišče, potem sodišču, ki je ustrezno obrazložilo svoja stališča, ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti kršitev ustavnih pravic, konkretno kršitve 22. in 23. člena Ustave RS, ki ju tožena stranka v pritožbi tudi zatrjuje. Ob stališčih, ki jih je sodišče zavzelo in obrazložilo že v vzorčnem postopku, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno še izrecno zavračati posameznih pravnih naziranj tožene stranke, ki jim nasprotujejo. Sploh pa se ni bilo dolžno opredeljevati do stališč in trditev tožene stranke, ki niso bile odločilnega pomena. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj bi bilo podano nasprotje med razlogi sodbe o neutemeljenosti poslovnega razloga. Takšnega nasprotja v sodbi ni zaznati. Sodišče prve stopnje namreč potrebnosti in smotrnosti organizacijskih sprememb ni presojalo, ampak je ugotovilo le, da te niso bile razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (ampak njena posledica), razlog za odpoved pa je bil v prenosu dela dejavnosti oziroma spremembi delodajalca, kar pa je neutemeljen odpovedni razlog (8. alineja 90. člena Zakona o delovnih razmerjih ‒ ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.).

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi 29. 9. 2016 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto višji znanstveni sodelavec za krajši delovni čas 27 ur na teden (67 % polnega delovnega časa) na javnem raziskovalnem zavodu (UA. JRZ) in za delovno mesto visokošolski učitelj - izredni profesor za krajši delovni čas 13 ur na teden (33 % polnega delovnega časa) na fakulteti B. (UA. FB.). Tožnica je bila 27. 3. 2015 izvoljena v naziv redna profesorica in znanstvena svetnica za področje jezikoslovja in od tedaj dalje je tožnica v novih nazivih tudi opravljala svoje delo. Tožena stranka je tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti ter ji hkrati ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto znanstveni svetnik za polni delovni čas 40 ur na teden za delo na UA. JRZ. Ponujeno pogodbo o zaposlitvi je tožnica podpisala 12. 10. 2016. Tožena stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljevala s sledečim: senat tožene stranke je sprejel sklep o prenehanju članstva UA. JRZ v toženi stranki in sklep, da zaradi kolizije interesov (konkurenčne prepovedi) delavci UA. JRZ ne morejo imeti sklenjenega delovnega razmerja s toženo stranko; na podlagi tega delavci UA. JRZ, ki izvajajo študijske programe, med njimi tudi tožnica, v napovedi izvajanja študijskih programov za študijsko leto 2016/2017 niso bili vključeni, kar je organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi; hkrati tožnica ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Gre torej za povsem enake dejanske razloge odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jih je navedla tožena stranka v vzorčnem postopku, in na katere je sodišče pri odločanju vezano. V vzorčnem primeru je sodišče ugotovilo, da je bil dne 24. 11. 2016 sprejet sklep o ustanovitvi javnega raziskovalnega zavoda C. (JRZ C.). Dejavnost UA. JRZ, njegovo premoženje, zaposlene ter pravice in obveznosti je JRZ C. prevzel s 1. 1. 2017.

9. V zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi so bila v vzorčnem primeru zavzeta naslednja stališča:

- odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, saj izstop UA. JRZ iz tožene stranke in prenos raziskovalne dejavnosti na JRZ C. ne predstavlja niti utemeljenega poslovnega razloga niti utemeljenega razloga nesposobnosti;

- z izstopom UA. JRZ in prenosom raziskovalnih in drugih projektov ter druge dejavnosti, ki je bila organizirana v UA. JRZ, premoženja, zaposlenih, pravic in obveznosti, osnovnih sredstev, dokumentacije ter vstopom JRZ C. v vsa pravna razmerja UA. JRZ je med toženo stranko (kot prenosnikom) in JRZ C. (kot prevzemnikom) prišlo do pravnega prenosa raziskovalne dejavnosti oziroma do spremembe delodajalca v smislu 75. člena ZDR-1, kar pa je po 8. alineji 90. člena ZDR-1 neutemeljen odpovedni razlog;

- takšen prenos dejavnosti oziroma sprememba delodajalca nastopi ne glede na morebitne drugačne dogovore in sporazume med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikom po samem zakonu, pri čemer se celo delavec sam ne more odreči pravicam, ki mu pripadajo na podlagi Direktive Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij in obratov oziroma se te pravice ne smejo zmanjšati niti z njegovim soglasjem;

- ni podan razlog nesposobnosti, ki ga tožena stranka utemeljuje z domnevnim konfliktom interesov oziroma preprečitvijo kršenja konkurenčne prepovedi, do katere bi prišlo, če bi bil tožnik zaposlen pri njej in hkrati tudi v JRZ C., saj tega ni mogoče umestiti v okvir razloga nesposobnosti v smislu druge alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1;

- avtonomnost tožene stranke iz 58. člena Ustave RS ne seže tako daleč, da bi prevladala nad pravicami zaposlenih, ki jih je tožena stranka dolžna zagotavljati na podlagi zakona;

- reorganizacija oziroma prerazporeditev nalog na druge zaposlene oziroma sprememba študijskih programov ni bila razlog za odpoved (pač pa njena posledica).

10. Sodišče prve stopnje je o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2016 odločilo upoštevaje odločitev iz vzorčnega primera, saj obravnavani spor v tem delu nima posebnosti, ki bi bile bistvene. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da ni tako in da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti drugače. V pritožbi tožena stranka izpostavlja kronološki potek dogodkov v zvezi z ustanovitvijo JRZ C., ki pa ga po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za bistveno posebnost v primerjavi z vzorčnim primerom, ki bi pripeljala do drugačne odločitve. Potek ustanovitve JRZ C., ki je pripeljala do odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici in drugim delavcem, je bil upoštevan že v vzorčnem postopku. Glede na določbo petega odstavka 279.b člena ZPP so zato pravno neupoštevni pritožbeni očitki, v katerih tožena stranka vztraja na stališču, da sta podana poslovni razlog in razlog nesposobnosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prav tako so pravno neupoštevne navedbe, da avtonomnost univerze pretehta nad pravicami delavcev, ki jim jih zagotavlja delovnopravna zakonodaja, da je tožnica sama po lastni volji prešla na JRZ C. in da so bili vsi zaposleni seznanjeni s pogoji izstopa ter da ni mogoče uporabiti določbe 75. člena ZDR-1 o spremembi delodajalca. Do teh pravnih vprašanj se je sodišče opredelilo že v vzorčni zadevi, tožena stranka pa je v tem postopku prekludirana z ugovori, ki bi lahko privedli do protislovnosti z odločitvijo o nezakoniti odpovedi v vzorčnem postopku.

11. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS s trditvami, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati priči E.E. in F.F. oziroma navesti konkretne razloge za njihovo neizvedbo. Uveljavljena kršitev ni podana, saj ima sodba sodišča prve stopnje zadostne razloge, s katerimi je zavrnitev predlaganih dokazov razumno utemeljena. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da sta bili priči predlagani v zvezi s pravno nepomembnimi dejstvi oziroma dejstvi, ki so bila razčiščena že v vzorčnem postopku. Glede na to, da obravnavani primer nima bistvenih posebnosti v zvezi z zakonitostjo odpovedi, se pritožbeno sodišče tudi sicer strinja z navedenimi razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev teh dokaznih predlogov. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da bi moralo sodišče izvajati dokaze po uradni dolžnosti na podlagi 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), saj je sodišče prve stopnje vsa dejstva, pomembna za odločitev, ugotovilo po izvedbi (relevantnih) dokazov, ki sta jih predlagali stranki.

12. Ob upoštevanju navedenega je pravilna odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka sodbe in sklepa o nezakonitosti odpovedi pogodbe zaposlitvi z dne 29. 9. 2016. Posledica ugotovljene nezakonitosti odpovedi je tudi vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če odpovedi ne bi bilo, torej prenehanje veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu znanstveni svetnik in oživitev odpovedanih pogodb o zaposlitvi (zato je pravilna odločitev v II. točki izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje).

13. Tožnica je v tem sporu uveljavljala, da bi ji tožena stranka morala zaradi imenovanja v višja naziva (redna profesorica in znanstvena svetnica za področje jezikoslovja) dne 27. 3. 2015 in zaradi opravljanja dela v višjih nazivih ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi in izplačevati plačo plačnega razreda za višja naziva. V pritožbi tožena stranka neutemeljeno in zgolj pavšalno navaja, da ni prišlo do konkludentne sklenitve drugačne pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica bila imenovana v višja naziva in da je delo tudi opravljala, je pravilna odločitev, ki temelji na 3. členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.), da je bila med pravdnima strankama od 27. 3. 2015 sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu znanstveni svetnik za krajši delovni čas 27 ur tedensko (67 %) na UA. JRZ in na delovnem mestu visokošolski učitelj - redni profesor za krajši delovni čas 13 ur tedensko (33 %) na UA. FB. (III. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa). Ne drži pritožbena navedba, da tožnica ni uveljavljala notranjega varstva pri delodajalcu, saj je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, zahtevo naslovila po elektronski pošti na dekanjo UA. FB. in dekana UA. JRZ, kar je bilo običajno pri toženi stranki, kadrovska služba fakultete pa je v nadaljevanju kontaktirala kadrovsko službo tožene stranke. Pritožbene navedbe, da je tožnica prepozno predložila dokaz, pa kot prepavšalne ni mogoče upoštevati.

14. Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev o obračunu in izplačilu plače v skladu z navedeno pogodbo o zaposlitvi za delovna mesta v višjih nazivih (IX. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa). Ne drži pritožbena navedba, da tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage temu zahtevku, saj jo je podala že v tožbi (list. št. 6 in 7), v kateri je navedla, kolikšno plačo je prejemala in kolikšna bi ji ob pravilni uporabi 19. in 20. člena ZSPJS pripadala. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo drugi odstavek 20. člena ZSPJS, ki določa, da javni uslužbenec, ki napreduje v naziv ali višji naziv, prenese že dosežena napredovanja v plačne razrede na delovnem mestu ali v nižjem nazivu v nov naziv tako, da se doseženi plačni razred pred napredovanjem v naziv ali višji naziv poveča za največ tri plačne razrede, pri čemer pa javnega uslužbenca ni možno uvrstiti v višji plačni razred, kot ga je možno doseči z napredovanjem. Zato je neutemeljeno zavzemanje tožene stranke, da se plača določi s povečanjem izhodiščnega plačnega razreda novega naziva, namesto s povečanjem doseženega plačnega razreda pred napredovanjem. Prav tako je neutemeljeno zavzemanje tožene stranke, da tožnici višja plača ne pripada zaradi omejitev Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/12 in nasl.). Iz določbe 162. člena ZUJF izhaja omejitev napredovanja zgolj v letu 2013. Omejitev napredovanja v letu 2014 je določil 68. člen Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2014 in 2015 (ZIPRS1415; Ur. l. RS, št. 101/13 in nasl.), ki omejitve napredovanja za leto 2015 in 2016 ne določa več.

15. Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo 4. 2. 2019 uveljavljala procesni pobot, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (X. točka izreka). V pobot je uveljavljala 50 EUR mesečno, ker naj bi tožnica prejela toliko preveč izplačane plače. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni opredelila, v katerem časovnem obdobju in zaradi česa natančno naj bi prišlo do preplačila. Iz zapisnika navedenega naroka (list. št. 347) v resnici ni razvidno, da bi tožena stranka navedla vse potrebno, da bi sodišče prve stopnje njen pobotni ugovor sploh lahko obravnavalo po vsebini. Tako ni navedla niti, kolikšen znesek vsega skupaj uveljavlja v pobot oziroma v katerem časovnem obdobju uveljavlja 50 EUR mesečno, niti, na kateri podlagi. Zgolj navedba, da gre za preplačilo plače, ne zadostuje, da bi sodišče lahko izluščilo relevantni dejanski stan in nanj navezalo ustrezno pravno pravilo. Že iz navedenih razlogov je zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se pobotni ugovor zavrže.

16. Ob dejanski ugotovitvi sodišča, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko za različna delovna mesta za krajši delovni čas, in da je prišlo do prenosa dela dejavnosti (tj. raziskovalne dejavnosti), za katero je opravljala delo v obsegu 27 ur na teden (67 % polnega delovnega časa), so zanjo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz tako sklenjene pogodbe o zaposlitvi v tem obsegu prešle od tožene stranke kot delodajalca prenosnika na JRZ C. kot delodajalca prevzemnika (zato je pravilna odločitev v IV. točki izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje). V ostalem obsegu, ki se nanaša na pedagoško delo v obsegu 13 ur na teden (33 %), pa je sodišče prve stopnje odločilo, da jih ima še naprej pravico uveljavljati pri toženi stranki in da je delovno razmerje v tem obsegu trajalo do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi z dnem odločitve sodišča 4. 2. 2019.

17. Tožena stranka se utemeljeno pritožuje zoper odločitev o datumu sodne razveze tožničine pogodbe o zaposlitvi. Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 je datum odločitve sodišča prve stopnje le skrajni datum za razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je treba upoštevati vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze tožničine pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki dejstvo, na katero utemeljeno opozarja pritožba, da je tožnica od 1. 1. 2017 dalje (kar med strankama ni bilo sporno) zaposlena pri drugem delodajalcu (JRZ C.) za polni delovni čas. Od tega dne dalje ima tožnica že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljena v zavarovanje. Zato ji je pri toženi stranki delovno razmerje lahko trajalo le do tega datuma¹. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v V. točki izreka delno spremenilo tako, da je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z 31. 12. 2016 in zavrnilo zahtevek, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu ... Visokošolski učitelj - redni profesor za krajši delovni čas 13 ur tedensko (33 %) obstoji (tudi) od 1. 1. 2017 do 4. 2. 2019.

18. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo datum sodne razveze, je poseglo tudi v odločitev o reparaciji v VI. točki izreka sodbe, in sicer tako, da je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 1. 1. 2017 do 4. 2. 2019 obračunati in izplačati nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče namreč na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 pri sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja na podlagi nezakonite odpovedi le do dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Zaradi tako sprejete odločitve pritožbenega sodišča se izkažejo za nebistvene pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka iz drugih razlogov nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o trajanju delovnega razmerja in reparaciji za obdobje od 1. 1. 2017 dalje, in s tem povezani dokazi, ki jih prilaga k pritožbi.

19. Neutemeljena pa je pritožba zoper odločitev o reparaciji za obdobje od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016. Kot izhaja iz VI. točke izreka sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje tožnici za to obdobje priznalo razliko med plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala na podlagi pogodbe o zaposlitvi za pedagoško in raziskovalno delo, in plačo, ki jo je v tem obdobju dejansko prejemala. Ugotovilo je, da je tožnica v tem času delala po ponujeni novi pogodbi o zaposlitvi za raziskovalno delo na UA. JRZ za polni delovni čas. Ni res, da sodba in sklep sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih za takšno odločitev in da je zato podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je sodišče prve stopnje izrek o reparaciji oblikovalo opisno, sledeč opisno postavljenemu zahtevku, raziskovanje višine ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno ugotavljati, konkretno kakšno plačo bi tožnica prejemala, če bi delala, in kakšno je dejansko prejemala, ter v tej smeri izvajati dokazov. Če je tožnica v spornem obdobju prejemala višje plačilo, kot bi ji pripadalo po odpovedanih pogodbah o zaposlitvi, v izvršbi do prisojene razlike v plači ne bo upravičena. Glede na navedeno so neutemeljeni pritožbeni očitki glede kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma neraziskanega dejanskega stanja in neobrazloženosti odločbe sodišča prve stopnje.

20. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema tudi za znižanje oziroma zavrnitev zahtevka za izplačilo denarnega povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo povračilo v višini 12.536,40 EUR, kar znaša 10 plač tožnice za pedagoško delo v obsegu 33 % polnega delovnega časa. Upoštevalo je, da je bila pri toženi stranki zaposlena od leta 2003, da zaradi odpovedi sicer ni ostala brez zaposlitve, ostala pa je brez pedagoškega dela in pedagoške kariere pri toženi stranki, pri kateri je dosegla naziv redna profesorica. Upoštevalo je tudi, da je razlog za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v nespoštovanju 75. člena ZDR-1 na strani tožene stranke. Na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR-1 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnici denarno povračilo sploh ne pripada, ker se je prostovoljno odločila za prenehanje delovnega razmerja. To ne drži, delovno razmerje pri toženi stranki je tožnici prenehalo v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je upravičena tudi do denarnega povračila. Ne drži niti pritožbena navedba, da tožnica pri JRZ C. opravlja vsebinsko enaka dela kot pri toženi stranki, saj ne opravlja več pedagoškega dela. Okoliščina, da tožnica pri JRZ C. prejema višje plačilo od tistega, do katerega bi bila upravičena po odpovedanih pogodbah o zaposlitvi, pa sama po sebi ne utemeljuje znižanja denarnega povračila. Zlasti ne ob dejstvu, da je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožničino pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z 31. 12. 2016 in ugotovilo trajanje delovnega razmerja le do tega datuma. Pritožbeno sodišče je zato potrdilo tudi odločitev o višini denarnega povračila v VII. točki izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

21. Delna sprememba odločitve o glavni stvari ni vplivala na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker gre za spor o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka ne glede na izid postopka na podlagi tretjega odstavka 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške postopka. Uspeh tožnice pa se presoja glede na to, da je uspela z bistvenim zahtevkom - za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Zato pritožbeno sodišče v prisojene pravdne stroške ni posegalo.

22. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in izpodbijani del sodbe na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo v V. in VI. točki izreka tako, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

23. Na podlagi tretjega odstavka 41. člena ZDSS-1 tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo tožnice ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 157/2013 z dne 15. 10. 2013 in VIII Ips 98/2012 z dne 5. 2. 2013.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 412/2019
• VDSS Sodba Pdp 590/2020
• VDSS Sodba Pdp 518/2019