VDSS Sodba Pdp 251/2019

Jedro

Pri tožniku gre za delavca na delovnem mestu prodajalca, ki je bil ves čas v stiku z denarjem in za katerega se je ugotovilo, da prav pri poslovanju s strankami in pri tem z denarjem ni ravnal tako, kot se je od njega zahtevalo. Zaupanje v zakonito delo prodajalca je neobhodno za opravljanje takega dela. Z ugotovljenimi kršitvami je bilo zaupanje v tožnika utemeljeno porušeno in ni mogoče s tožnikom nadaljevati delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 109. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2018, ki jo je delodajalec izrekel delavcu pod oznako ..., nezakonita.

2. Ugotovi se, da tožniku dne 7. 2. 2018 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja.

3. Ugotovi se, da pogodba o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko z dne 11. 7. 2014 ostaja v veljavi.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje od 7. 2. 2018 dalje do ponovne reintegracije in mu za to obdobje obračunati zapadle plače in druge prejemke in od zapadlih plač odvesti vse prispevke in davke ter mu nato izplačati neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti plače do izplačila." (I. točka izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi. Pritožbo utemeljuje z naslednjimi navedbami:

- da je sicer dejansko storil očitane kršitve, vendar pa naj bi jih storil v okoliščinah, ki tožencu niso povzročile nobene škode, tudi hipotetično ne, ampak je z očitanimi kršitvami celo povečal prodajo piva in s tem tožencu povečal zaslužek;

- da je A.A. povedal, kaj so odkrili in so izvedli nadzor nad poslovanjem;

- da je na bencinskem servisu prihajalo do inventurnih manjkov zaradi drobnih tatvin romskih otrok iz bližnje šole in so morali delavci servisa takšen manjko pokriti iz lastnega žepa, zato so s kršitvami ustvarjali fond za pokrivanje takšnega manjka;

- da je sodišče prve stopnje prezrlo načelo sorazmernosti, ker predstavlja izguba zaposlitve zaradi očitanih kršitev, ki tožencu niso povzročile nobene škode, hudo nesorazmeren ukrep.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo nasprotuje njenim navedbam in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Toženec se v pritožbi sicer sklicuje na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ne navaja, katero določbo naj bi sodišče kršilo. Zato tega pritožbenega razloga ni bilo mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je tudi ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo. V celoti se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec tožniku podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ker 13. 12. 2017 stranki ni izdal ustreznega računa za opravljen nakup in je po odhodu stranke neupravičeno posegel v odprt nezaključen račun, v katerem je izbrisal artikel (pivo) in izdal račun za drugačen znesek, s čimer je ustvaril gotovinski višek 1,69 EUR. Na enak način je tožnik ravnal tudi 17. 12. 2017, 23. 12. 2017, 25. 12. 2017, 2. 1. 2018, 3. 1. 2018 in 11. 1. 2018, tako da si je v vseh navedenih dneh ustvaril gotovinski višek vsakič v višini 1,69 EUR ter 25. 12. 2017 in 5. 1. 2018, s čimer se je ustvaril gotovinski višek vsakič v višini 3,38 EUR. Tožnik je za navedena ravnanja pojasnjeval, da si gotovinskih viškov ni prilaščal, ampak so se z njim pokrivali blagajniški minusi. Tako je toženka ugotovila in sodišče prve stopnje potrdilo, da je tožnik očitane kršitve storil naklepno, s svojimi ravnanji pa je kršil 10. člen pogodbe o zaposlitvi, interna navodila družbe B. d. d., ki se štejejo kot predpisi toženca, 33. člen ZDR-1 (dolžnost vestnega dela), 34. člen ZDR-1 (upoštevanje navodil delodajalca) in 37. člen ZDR-1 (prepoved škodljivega ravnanja). Tožnikova ravnanja imajo vse znake prekrškov po 5. točki prvega odstavka 141. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS, št. 21/2006 in nasl.) in po 14. točki prvega odstavka 78. člena Zakona o varstvu potrošnikov (Ur. l. RS, št. 20/98 in nasl.), prav tako pa imajo vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.).

Tožnik tudi v pritožbi navedenih kršitev ne prereka oziroma jih smiselno priznava. Zato se pritožbeno sodišče v ugotovljeno dejansko stanje ni spuščalo, pri tem pa ugotovilo, da so ravnanja materialnopravno pravilno opredeljena kot hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja oziroma da imajo znake navedenih prekrškov oziroma kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika.

8. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na okoliščine, v katerih so bile očitane kršitve storjene in da toženec pri tem ni utrpel nobene škode, tudi hipotetično ne. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem le ugotavlja, da je že splošno znano, da mora prodajalec za nakup izdati račun, kupec pa ga mora tudi vzeti. Ravnanje v nasprotju s tem je prekršek in če bi ga slučajno ugotovil pristojni inšpektor, bi bil toženec denarno kaznovan. Čeprav se to ni zgodilo, to še ne pomeni, da tožnik ni ravnal v nasprotju npr. s 37. členom ZDR-1.

9. Pritožbene navedbe, da si je tožnik (in drugi delavci na bencinskem servisu) z očitanimi kršitvami ustvarjal fond, s katerim je pokrival blagajniške manjke, ki so nastajali zaradi drobnih tatvin romskih otrok, prav nič ne zmanjšujejo teže očitanih kršitev.

10. Neutemeljena je pritožba v delu, kjer se sodišču (in tožencu) očita neupoštevanje načela sorazmernosti s podajo izredne odpovedi. Toženec je v izredni odpovedi in na zaslišanju navedel, da je zaradi očitanih kršitev prišlo do take izgube zaupanja v delavca, da z njim ne more nadaljevati delovnega razmerja. Temu je sodišče prve stopnje v celoti pravilno sledilo in tudi utemeljilo. O skoraj identičnih primerih je že odločalo tudi Vrhovno sodišče RS (npr. sodbe opr. št. VIII Ips 140/2012, opr. št. VIII Ips 199/2013, opr. št. VIII Ips 347/2017) in pritožbeno sodišče se z zavzetimi stališči v celoti strinja. Pri tožniku gre za delavca na delovnem mestu prodajalca, ki je bil ves čas v stiku z denarjem in za katerega se je ugotovilo, da prav pri poslovanju s strankami in pri tem z denarjem ni ravnal tako, kot se je od njega zahtevalo. Zaupanje v zakonito delo prodajalca je neobhodno za opravljanje takega dela. Z ugotovljenimi kršitvami je bilo zaupanje v tožnika utemeljeno porušeno in ni mogoče s tožnikom nadaljevati delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Toženec je posloval v okviru franšize družbe B. d. d. in je bil pogodbeno vezan na način in pogoje poslovanja franšize. B. d. d. je v Navodilu poslovanja prodajnega mesta izrecno predpisala, kako morajo zaposleni ravnati pri evidentiranju plačila in izdaji računa. Tako je v poglavju 4.2.1. teh navodil tudi izrecno zapisano, da vsako neupravičeno poseganje (v odprto/nezaključeno aplikacijo, ki je namenjena pripravi računa oziroma dobavnice), z namenom prirejanja oziroma spreminjanja elementov računa in spreminjanja oziroma dodajanja podatkov o kupcu, se smatra kot hujša kršitev delovnih obveznosti, ki ima za posledico izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je bilo navedeno navodilo znano, pa ga je kljub vsemu zavestno kršil. Zato je, ne glede na majhno vrednost popravljenih oziroma spremenjenih računov, sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je (poleg odpovednega razloga) podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da s tožnikom delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

11. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 1074/2018
• VDSS Sodba Pdp 368/2020
• VDSS Sodba Pdp 513/2017