VDSS Sodba in sklep Pdp 133/2019

Jedro

Tudi iz stališča, ki ga je v podobnem primeru zavzelo VSRS (sodba VIII Ips 30/2016), jasno izhaja, da tožena stranka pripadnikom SV na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka.

Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.

Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenimi poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožnici tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožnici v roku 8 dni plačati 2.190,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2016 dalje do plačila, od 1.998,43 EUR od 24. 3. 2013 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od 2.190,21 EUR od 24. 3. 2013 do 19. 4. 2016. Zavrnilo je, kar je zahtevala tožnica več ali drugače (323,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2011 do plačila in zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od 25. 3. 2011 do 23. 3. 2013) (I. točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu tožbenega zahtevka za plačilo davkov in prispevkov na znesek 4.512,32 EUR (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v znesku 1.139,14 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo na podlagi pripoznave, sodbo in sklep sodišča v ugodilnem delu in stroškovnem delu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravdnega postopka in navaja, da gre pri opravljanju vojaške službe v tujini za poseben pravni kot dejanski položaj pripadnikov SV. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018 zavzelo stališče, da je poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov, ki opravljajo vojaško službo, še posebej poudarjen na mednarodnih misijah v tujini in da spada med značilnosti mednarodne misije v tujini tudi to, da so pripadniki na območju misije podvrženi posebnemu režimu (varnostna opremljenost, varnostni protokol ipd.). Poleg tega je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. DoR 171/2018 z dne 4. 12. 2018 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede opredelitve ali tudi nošenje uniforme, spoštovanje pravil Slovenske vojske in pravil obnašanja v vojaški bazi ter nedovoljenost zasebnih izhodov iz baze vplivajo na presojo, da pripadnik ne koristi tedenskega počitka oziroma pomenijo opravljanje dela za delodajalca oziroma pomeni, da tedenski počitek pripadniku ni omogočen. Jutranji postroj za dvig zastave ne pomeni opravljanja dela za delodajalca, pač pa prav tako spada v režim, ki ga zahteva narava dela v vojski oziroma varnostni protokol. Jutranja vadba je namenjena ohranjanju psihofizičnih sposobnosti pripadnikov SV. Tako tožnica kot priča A.A. sta potrdili obstoj dni, za katere so se pripadniki udeležili le jutranjega postroja in jutranje telovadbe, so odsotnost prostega dneva oziroma dneva tedenskega počitka povezali s tem, da so morali biti na prost dan tudi v uniformi. Ravnanje opravljanja dela v tujini je tako treba prilagoditi temu posebnemu režimu. Podana je bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter prav tako kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki predstavlja tudi vidik ustavne pravice varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Presojo, kaj je delovna obveznost oziroma kaj je na misiji opravljanje del in nalog, kaj predstavlja delovni čas in kaj počitek, bi moralo opraviti sodišče in tega ne zgolj povzemati iz izpovedi prič oziroma prepuščati njihovim osebnim mnenjem in dojemanjem. Tako je dokazna ocena sodišča napravljena necelovito in le v smeri, da bi se ugodilo zahtevku po vzoru vseh ostalih. V tem smislu je treba razumeti stalno pripravljenost oziroma dejstvo, da se mora ves čas vedeti, kje posamezni pripadnik je, kje se nahaja. Gre tudi za izrazno obliko stalne pripravljenosti po 9. točki 3. člena ZSSloV. Pripadniki Slovenske vojske so na misijah v tujini vsak dan 24 ur na dan 7 dni v tednu (razen, ko so na posebnem misijskem dopustu). Gre za mirovne misije, ki so namenjene ohranjanju miru, preprečevanju konfliktov in krepitvi mednarodne varnosti. Zaradi narave misije in njenega namena je zato življenje pripadnikov SV pogojeno z določenimi varnostnimi protokoli. V primeru Kosova nevarnost morda še (že) ni (več) tako očitna ali intenzivna (čeprav ta nedvomno obstaja, sicer na njenem območju ne bi bilo mednarodnih mirovnih misij). Glede na to, da vsi pripadniki kontingenta ves čas, tudi ko ne opravljajo svojega dela oziroma nalog za delodajalca, bivajo na območju delovanja, že po naravi stvari zanje veljajo določeni drugačni pogoji življenja in pravila bivanja v medsebojnem sožitju, ki seveda vključujejo tudi pravila medsebojnega obnašanja. Ta pravila določajo hišni redi baz, ki urejajo red in disciplino v objektih, nastavitev, urejenost pripadnika, ukrepe varstva pri delu, izvajanje protipožarne zaščite ob naravnih in drugih nesrečah, notranji promet in parkiranje vozil, zdravstveno zagotovitev ter druge ukrepe za zagotavljanje pogojev za delo in bivanje na območju delovanja. Razumevanje opravljanja dela v tujini je zato treba prilagoditi temu posebnemu položaju, ki ga determinira danim geografskim in družbenim okoliščinam posledična stopnja povišanja pripravljenosti po 9. točki 3. člena ZSSloV. Tožena stranka izpostavlja, da je treba glede na vsebino oziroma glede na zahteve Direktive 2003/88/ES, sodni postopek v Sloveniji prekiniti in sodišču EU zastaviti predhodno vprašanje v tej smeri. Direktiva namreč ureja le dva nasprotujoča si pojma oziroma dva nasprotujoča si dejanska položaja (ki imata posledice na pravnem področju), to sta delovni čas in počitek. Mirovne operacije in misije niso odločitev, ki bi bila lastna le Republiki Sloveniji, pač pa gre, kot izhaja že iz njihovega namena, za mednarodne akcije v okviru organizacije združenih narodov oziroma severno atlantskega pakta, kot je tožena stranka že izpostavila. V času od začetka misije do začetka dopusta je poteklo 16 celovitih tednov, v času vrnitve z misijskega dopusta pa do zaključka misije pa 8 tednov, v katerih je tožnica pričela opravljati službene dolžnosti zaradi prihoda na misijo oziroma prenehala opravljati službene dolžnosti zaradi odhoda v posebni misijski dopust oziroma odhoda z misije, ni dopustno vključevati v izračun števila dni. Javni uslužbenec je upravičen le do enega dneva tedenskega počitka za zaporedno 6 dnevno obdobje. Pojem teden ne more pomeniti zaporedja katerihkoli drugih 7 dni. Tožena stranka obrazlaga kaj pomeni teden in kaj pomeni vikend. Sodba se ni opredelila do ugovorov tožene stranke, ki se nanašajo na dopustna odstopanja po 17. členu Direktive 2000/88/ES. Glede na navedeno je prišlo do kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki predstavlja tudi vidik ustavne pravice enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Glede osnove za izračun odškodnine tožena stranka izpostavlja, da Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami jasno razločuje oziroma določa dva različna načina obračunavanja plačila za delo in sicer drugače za delo doma kot za delo v tujini. Sodna praksa je že izpostavila, da gre pri opravljanju vojaške službe v tujini za posebni pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske in da ta torej utemeljuje drugačno plačilo v okviru posebnega plačnega režima v skladu z 98.c členom ZObr. Sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 v opombi 13 povzema eno od določb tožnikove odločbe o plači, in sicer, da se v primeru službe manj kot 30 dni v mesecu plača obračuna za vsak dan napotitve, ko dejansko dela, vključno s soboto, nedeljo in praznikom, ki je z zakonom določen kot prost dan, vendar le za dejanske dneve izven države, pri čemer ti dnevi ne vplivajo na opravljeno redno mesečno delo v državi. Materialno zmotno je tudi stališče sodišča, da tožnici zakonske zamudne obresti pripadajo od vrnitve z misije oziroma za tri leta pred vložitvijo tožbe oziroma, da je tožena stranka že od takrat v zamudi. Čeprav terjatev nastane na podlagi samega zakona, to namreč še ne pomeni, da istočasno tudi zapade v plačilo. V času od vložitve tožbe do njene vročitve toženi stranki se namreč lahko zgodi marsikaj - tožeča stranka umakne tožbo brez soglasja tožene stranke, tožeča stranka mora popravljati nepopolno tožbo in itd., tožena stranka zaradi takšnih razmer ne bi smela nositi posledic višjih obresti zaradi poteka časa, na katerega nima vpliva, z zahtevkom pa sploh še ni bila seznanjena.

Tožena stranka navaja, da sodba ni upoštevala stroškov glede pripoznave v znesku 336,00 EUR. Prav tako ni upoštevana odločitev glede plačila davkov in prispevkov, ki jo je sodišče celo zavrglo, kar pomeni, da je tožeča stranka v vsakem primeru lahko uspela zgolj s polovico tožbenega zahtevka. Prav tako ji je sodišče nepravilno priznalo kilometrino pooblaščenca na relaciji Kranj - Ljubljana - Kranj. Tožnica je iz B., na sedežu sodišča v Ljubljani pa je dovolj odvetnikov, ki bi tožnici nudili kvalitetno zastopanje in zaščito njenih pravic in interesov. Tožena stranka priglaša pritožbe stroške postopka.

3. Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodna praksa glede spornih vprašanj ustaljena in usklajena. Temu je sledilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Višje delovno in socialno sodišče je zavzelo stališče, da odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka predstavlja po naravi odškodnino za premoženjsko škodo, tj. prikrajšanje za neizkoriščene dni tedenskega počitka. Nepomembno je, da je tožena stranka tožnici omogočila posebni misijski dopust in 60 urno odsotnost, pri čemer gre za dva popolnoma različna inštituta, ki ju med seboj ni mogoče enačiti. Še toliko bolj pa zakonsko predpisanega tedenskega počitka ne nadomešča višja nominalna osnovna plača in dodatki, na kar se sicer povsem neutemeljeno sklicuje tožena stranka. Delavec mora imeti v obdobju 14 zaporednih dni najmanj dvakrat po 24 ur neprekinjenega počitka, česar jasno ni mogoče kompenzirati s 96 urnim počitkov v obdobju daljšem od 14 dni. Navedeno določajo 156. člen ZDR, drugi odstavek 97.f člena ZObr, 53. člen ZZSloV, kot tudi Direktiva 2003/88/ES in Pravilnik. ZObr popolnoma sledi Direktivi 2003/88, saj razlikuje termina počitek in tedenski počitek, prav tako vključuje referenčna obdobja delovnega časa, kot jih določa omenjena Direktiva 2003/88.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa o stroških postopka v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

K pritožbi zoper sodbo:

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z evidencami tožene stranke. S tem, ko sodišče ni zgolj sledilo formalnim zapisom v evidencah, ampak jih je preverilo po vsebini (v zvezi s tem je izvedlo zaslišanja), ni storilo očitane kršitve, pač pa je ustrezno raziskalo relevantna dejstva za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, kar je tudi obrazložilo. Prav tako je sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo poseben položaj pripadnikov vojske in njihovemu posebnemu položaju na misijah v tujini, prav tako je sodišče zaslišalo vrsto predlaganih prič, ki so podali izjave. Tudi s tem, ko se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do vseh posameznih navedb tožene stranke, ni storilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. niti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako ne kršitve 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic). Če sodišče ne sprejme razlogov, s katerimi stranka utemeljuje svojo presojo, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku (oziroma obveznost sodišča, da stranki odgovori na njene relevantne navedbe) po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče zaradi drugačnega pravnega izhodišča, kot ga ima stranka (glede specifik dela in bivanja na misijah), šteje za odločilna druga dejstva kot stranka in zato ne sledi njenim navedbam, ne stori kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za presojo te postopkovne kršitve je odločilno vprašanje, ali je sodbo možno preizkusiti. Če sodišče ne sledi materialnopravnim ugovorom stranke, obenem pa je iz obrazložitve sodbe jasno, katera pravna izhodišča ter katera ugotovljena dejstva so bila ključna za sprejem odločitve, sodišče ne stori navedenih kršitev postopka po ZPP in tudi ne krši 22. člena Ustave RS.

7. V ozadju pritožbenih očitkov glede navedenih postopkovnih kršitev je tudi vztrajanje tožene stranke pri drugačnem materialnopravnem naziranju, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje (npr. glede upoštevanja osnove za odmero odškodnine - vrednost dneva, glede relevantnosti narave dela na misiji), vendar je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

8. V obravnavanem primeru je tožena stranka delno pripoznala utemeljenost tožbenega zahtevka iz naslova neizkoriščenih dni tedenskega počitka na misiji v mirovni operaciji KFOR v višini 2.190,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2016 dalje do plačila, kot to izhaja iz prve alineje točke I. izreka in 3. točke obrazložitve. Tako je sodišče v tem delu izdalo sodbo na podlagi pripoznave na podlagi 316. člena ZPP. Tožena stranka se v celoti pritožuje zoper sodbo, torej očitno tudi zoper sodbo na podlagi pripoznave. ZPP v 3. odstavku 338. člena ZPP določa, da se sodba na podlagi pripoznave lahko izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana pod vplivom prisile ali zvijače. Kot navedeno bistvene kršitve niso podane, tožena stranka pa tudi ne zatrjuje prisilo ali zvijačo.

9. V nadaljevanju je sodišče zaslišalo tožnico, A.A., C.C., D.D., E.E. in F.F. in po tako izvedenih dokazih z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožničinemu zahtevku. Ugotovilo je, da je tožnica upravičena do odškodnine za 17 dni v obdobju od 31. 8. 2010 do 31. 12. 2010 in 9 dni v obdobju od 1. 1. 2011 do 24. 3. 2011 v višini 1.998,43 EUR, pri čemer je sodišče višji tožbeni zahtevek v višini 323,68 EUR zavrnilo.

10. Upoštevalo je, da ima delavec po prvem odstavku 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nadaljnji) mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere ter pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz te določbe ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske (SV) v času opravljanja dela v tujini oziroma na mednarodni misiji ne pripada tedenski počitek, ampak le, da morajo poveljniki med opravljanjem vojaške službe izven države pripadnikom omogočiti potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere. Takšnega počitka tožena stranka tožnici ni omogočila. Tega ne spremeni dejstvo, da je bila tožnica upravičena do posebnega dopusta, ki ga je tudi izrabila. Pravica do posebnega dopusta ne izključuje pravice do tedenskega počitka. Tožnica je bila v spornem obdobju, ob upoštevanju izrabe misijskega dopusta, na misiji v tujini upravičena do odškodnine za 26 dni, ker ji tedenski počitek ni bil omogočen. Na vsakih sedem dni bi bila upravičena do tedenskega počitka, kar pomeni, da bi ji tožena stranka morala omogočiti tedenski počitek. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z drugačno opredelitvijo pojma tedna povsem neutemeljene.

11. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore. Koriščenje posebnega misijskega dopusta ne izključuje koriščenja tedenskega počitka. Za odločitev o pritožbi ni odločilno poudarjanje tožene stranke, da Direktiva ureja dva položaja - delovni čas in počitek, saj s tem tedenski počitek ni izključen. Tožena stranka se glede tega neutemeljeno zavzema za prekinitev postopka in postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije. Glede na določila 113.a člena Zakona o sodiščih (ZS; Ur. l. RS, št. 19/94 in nasl.) sodišče prve stopnje in tudi pritožbeno sodišče tega nista dolžni storiti, saj je začetek postopka predhodnega vprašanja s strani nižjih sodišč le fakultativne narave. Bistveno pa je, da tudi po vsebini ni razloga za postavitev predhodnega vprašanja glede razlage oziroma veljavnosti prava EU. Nenazadnje je Vrhovno sodišče RS odločalo o vrsti primerljivih zadev iz naslova tedenskega počitka, na kar se sklicuje tudi tožena stranka.

12. Tudi iz stališča, ki ga je v podobnem primeru zavzelo VSRS (sodba VIII Ips 30/2016), jasno izhaja, da tožena stranka pripadnikom SV na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Zato so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožene stranke o posebnem pravnem in dejanskem položaju pripadnikov Slovenske vojske na misijah v tujini. Tožena stranka se svoje obveznosti glede zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji, niti s sklicevanjem na višjo plačo pripadnika SV v času misije. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na razlogovanje iz prvostopenjske sodbe IV Pd 1301/2015 o tem, da je šlo v tem primeru zgolj za občutek pripadnika, da ni bil nikoli prost. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na zavrnilno sodbo prvostopenjskega sodišča (IV Pd 941/2016), saj je bila ta sodba s sodbo in sklepom VDSS Pdp 307/2018 v pretežnem delu razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da s strani tožene stranke sestavljene evidence ne dokazujejo, da je imela tožnica na označene dneve dejansko prosto. To, da je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti, ne pomeni, da v sodnem sporu ni dopustno preveriti, ali je bila formalna označba pravilna - ali so bili torej pripadniki SV takrat dejansko res prosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica na misiji delo opravljala vsak dan. Tudi na tiste dneve, ko naj bi bil prosta, je imela določene omejitve oziroma dolžnosti, ki so jih poleg tožnice potrdili sodelavci A.A., C.C. in F.F.. Tudi poveljnik ... čete D.D. in četni podčastnik E.E. tega nista zavrnila in nista mogla z gotovostjo trditi, da je bil tožnici tedenski počitek zagotovljen. Po ugotovitvah sodišča predložene evidence, na katerih naj bi bili prosti dnevi označeni z rjavo barvo, ne izkazujejo prostih dni, pri tožnici pa iz priložene evidence ne izhaja niti en dan označen z rjavo barvo. Sodišče ni oprlo svoje odločitve zgolj na stanje pripravljenosti, temveč je na podlagi natančno izvedenega dokaznega postopka sprejelo prepričljivo dokazno oceno ter pravilno ugotovilo dneve, da je prihajalo do dnevnih in nenačrtovanih nalog (vsakodnevni sestanki z nadrejenimi in jutranji postroj pri dvigu zastave), ko tožnici prosti dnevi (tedenski počitek) niso bili omogočeni, kar je sodišče tudi prepričljivo in obširno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, ki so tožnici resda v korist, a zgolj zato še niso pristranski. Sodišče presoje o posegu v pravico do tedenskega počitka ni oprlo na stalno bivanje in prisotnost v bazi, nošenje uniforme, urejenosti in skrbi za higieno ter pozdravljanje. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

14. Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.

15. Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenimi poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožnici tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.

16. Pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, ki je pri določitvi odškodnine v višini plače za en dan (neizrabljenega tedenskega počitka) napačno izhajalo iz števila povprečnih mesečnih ur namesto iz števila dni v mesecu. Uredba v četrtem odstavku 6. člena, na katerega se sklicuje tožena stranka, ureja specifično situacijo, ko pripadnik SV opravlja službo izven države manj kot en mesec. Le v takem primeru bi se vrednost dnevne delovne obveznosti določilo glede na število dni, dejansko prebitih na delu v tujini oziroma bi se mesečna plača delila s številom dni v mesecu. V obravnavani zadevi pa je potrebno upoštevati 98.c člen ZObr, ki določa, da pripadniku za delo v mednarodni misiji pripada plača po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada RS (glede osnove za odmero odškodnine), v drugem odstavku 98.c člena pa je še določeno, da se pripadniku plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno.

17. Ne držijo navedbe tožene stranke, da bi glede na poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov SV sodišče prve stopnje moralo upoštevati le osnovno plačo, brez dodatkov, tako kot se obračunava plača v času koriščenja posebnega dopusta. Ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na Uredbo o plači in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.). Tudi iz stališča, zavzetega s strani VSRS v podobnem primeru (sodba VIII Ips 226/2017), izhaja, da je za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile.

18. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede nastanka zamude s plačilom odškodnine. Izpodbijana sodba je tudi v tem delu materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi ustaljeno sodno prakso in pravilno štelo, da je prišla tožena stranka v zamudo s plačilom ob tožničini vrnitvi z misije ter na tej podlagi tožnici prisodilo zamudne obresti od tega datuma dalje. Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe, ker pred tem tožene stranke ni pozvala k izpolnitvi obveznosti v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Po tej določbi dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Sodišče je pravilno upoštevalo, da za tovrstne zahtevke velja 165. člen OZ, po katerem se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ta določba se upošteva tudi v obravnavani zadevi glede na določbo 246. člena OZ, ki določa, da se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode, če v določbah tega odseka (ki ureja pravico do povračila škode zaradi kršitve pogodbe oziroma neizpolnitve obveznosti) ni drugače določeno. V obravnavanem primeru torej ne pride v poštev določba drugega odstavka, ampak določba prvega odstavka 299. člena OZ, po kateri dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Do vrnitve z misije bi namreč tožena stranka tožnici lahko še omogočila izrabo prostih dni ‑ tedenskega počitka, po vrnitvi z misije pa tožnica izrabe prostih ur iz naslova kompenzacij v tujini, torej tudi zaradi neizrabljenega tedenskega počitka (do katerega je imela tožnica pravico na misiji v tujini), glede na ureditev v splošnih aktih tožene stranke (pravilniku), ni imela več pravice in možnosti zahtevati. Zato je lahko od tedaj dalje uveljavljala le plačilo odškodnine za premoženjsko škodo.

K pritožbi zoper sklep:

19. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določbi 154. člen ZPP pri odločitvi o stroških postopka. Tožnica je v sporu uspela v pretežni meri, z zavrnjenim delom pa niso nastali posebni stroški. Zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka, na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP. Na drugačno presojo ne vpliva zavrženje tožbe v delu tožbenega zahtevka za plačilo davkov in prispevkov. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da vse pripravljalne vloge tožnice za postopek niso bile nepotrebne, saj gre za določene obrazložene pripravljalne vloge, v katerih se tožnica vsebinsko opredeljuje do pravno pomembnih vprašanj v predmetnem individualnem delovnem sporu in ne gre zgolj za ponovitev tožbenih trditev. Sodišče je tudi utemeljeno priznalo stroške prihoda odvetnika tožnice na relaciji Kranj - Ljubljana - Kranj, saj sodišče po ustaljeni sodni praksi priznava kot potrebne stroške za prihod pooblaščenca pooblaščenca iz sodnega okrožja sodišča, pri katerem je bila vložena tožba.

20. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe ter izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. in 365. člen ZPP).

21. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 94/2019
• VDSS Sodba Pdp 541/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 469/2019