VDSS Sodba in sklep Pdp 94/2019

Jedro

Kot je poudarilo Sodišče EU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.

Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenimi poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 8 dneh od vročitve te odločbe tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, svoje stroške pritožbe pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka plačati tožniku še odškodnino v višini 1.695,00 EUR ter zakonske zamudne obresti od tega zneska od 3. 12. 2012 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 1.643,25 EUR za čas od 3. 12. 2012 do 2. 12. 2015 (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek za plačilo v višini 1.859,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2012 do plačila, je zavrnilo (II. točka izreka). S sklepom je zaradi umika tožbe ustavilo postopek v delu, v katerem se nanaša na obračun davkov in prispevkov (III. točka izreka), in toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika še v višini 413,46 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (I. točka izreka) in odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni upoštevalo vsebine evidence izvedenega usposabljanja. Po mnenju tožene stranke izpovedi tožnika in prič, ki so zainteresirani za izid spora, kažejo na subjektivno dojemanje dneva tedenskega počitka na misiji. Glede na povzete izpovedi prič A.A. in B.B. je zmotna ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni zagotovila tožniku nobenega dneva tedenskega počitka. Ker se sodišče ni opredelilo do ugovorov tožene stranke glede specifik dela in bivanja pripadnikov na misijah v tujini, je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo tudi 22. člen Ustave RS. Dokazna ocena je necelovita, le v smeri ugoditve zahtevku - na način kot v ostalih zadevah. Urejenost, higiena, medsebojno pozdravljanje so temeljna pravila skupnega bivanja, ki veljajo v vseh življenjskih okoliščinah. Tedenski počitek ne pomeni, da pripadnik počne vse, kar se mu zahoče. Tedenski počitek ne more biti takšen kot v domovini, zlasti ne z vidika varnostnih razmer. Nemožnost samostojnih izhodov, povišana pripravljenost in prisotnost oborožitve ne onemogočajo tedenskega počitka. Zaradi omejitev pripadnikom pripada tudi višja plača. V istovrstni zadevi (IV Pd 941/2016) je sodišče ugotovilo, da ni šlo za kršitev zagotovitve prostega dne. V zadevi IV Pd 1301/2015 je sodišče menilo, da je šlo zgolj za občutek pripadnikov, da niso imeli nikoli prosto. Če bo v sodni praksi obveljalo, da že stalno bivanje in prisotnost v bazi, nošenje uniforme, urejenost in skrb za higieno, upoštevanje hišnega reda in pozdravljanje pomeni delovno obveznost, je treba glede na zahteve Direktive 2003/88/ES postopek prekiniti in sodišču EU zastaviti predhodno vprašanje, ali ta direktiva sploh velja za pripadnike Slovenske vojske na misijah. Nošenje uniforme, upoštevanje hišnega reda, skrb za higieno, pozdravljanje nadrejenih ter prepoved samostojnih izhodov iz baze ne pomenijo, da je tožnik dejansko v službi 24 ur na dan 7 dni v tednu. To bi bilo pravno nevzdržno. Meni, da je pri opredelitvi tedna potrebno upoštevati le celovite tedne, tj. od ponedeljka do nedelje. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS, saj se sodišče ni vsebinsko opredelilo do ugovorov tožene stranke, ki se nanašajo na dopustna odstopanja po Direktivi 2003/88/ES, katerih udejanjanje je določba 53. člena ZSSloV, zaradi česar posebni misijski dopust in možna odsotnost v trajanju 96 ur pomenita nadomestni počitek. Gre za ustrezno varstvo, temu pa je namenjena tudi višja plača. Pri opravljanju dela v tujini gre za poseben pravni in dejanski položaj delavcev, ki utemeljuje poseben plačni režim, kot ga določa Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Zato je potrebno odškodnino za neizrabljeni tedenski počitek na misiji v tujini izračunati za vsak dan napotitve in ob upoštevanju osnovne plače brez dodatkov. Ker je sodišče prisojeni znesek priznalo iz naslova višje vrednosti dneva, izračunane iz tožnikove celotne plače (osnove in dodatkov), je zmotno uporabilo materialno pravo, ker pa se ni opredelilo do argumentov tožene stranke v zvezi z osnovo za odmero, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Isti kršitvi sta podani tudi zato, ker se sodišče ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, da je zamuda nastopila šele z dnem vročitve tožbe oziroma sploh ni obrazložilo, zakaj naj bi tožniku pripadale zamudne obresti že od vrnitve z misije. Sodišče je neutemeljeno naložilo toženi stranki, da tožniku povrne stroške postopka za del postopka do delne pripoznave, kljub temu da je tožena stranka uspela s pritožbo glede davkov in prispevkov in je tožnik nato delno umaknil tožbo za plačilo prispevkov in davkov, kar bi lahko storil že prej. Za del postopka po delni pripoznavi zahtevka bi moralo sodišče toženi stranki priznati potrebne stroške pripravljalnih vlog, s katerimi je ugovarjala tožnikovim neutemeljenim vlogam, s katerimi je bila prekludiran. V vlogah z dne 16. 5. 2017 in 22. 5. 2017 je tožnik ponavljal trditve iz tožbe, zato ti vlogi nista potrebni. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa o stroških postopka v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

K pritožbi zoper sodbo:

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z evidencami tožene stranke. S tem, ko sodišče ni zgolj sledilo formalnim zapisom v evidencah, ampak jih je preverilo po vsebini (v zvezi s tem je izvedlo zaslišanja), ni storilo očitane kršitve, pač pa je ustrezno raziskalo relevantna dejstva za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, kar je tudi obrazložilo.

7. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do vseh posameznih navedb tožene stranke, ni storilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. niti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako ne kršitve 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic). Če sodišče ne sprejme razlogov, s katerimi stranka utemeljuje svojo presojo, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku (oziroma obveznost sodišča, da stranki odgovori na njene relevantne navedbe) po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče zaradi drugačnega pravnega izhodišča, kot ga ima stranka (glede specifik dela in bivanja na misijah), šteje za odločilna druga dejstva kot stranka in zato ne sledi njenim navedbam, ne stori kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za presojo te postopkovne kršitve je odločilno vprašanje, ali je sodbo možno preizkusiti. Če sodišče ne sledi materialnopravnim ugovorom stranke, obenem pa je iz obrazložitve sodbe jasno, katera pravna izhodišča ter katera ugotovljena dejstva so bila ključna za sprejem odločitve, sodišče ne stori navedenih kršitev postopka po ZPP in tudi ne krši 22. člena Ustave RS.

8. V ozadju pritožbenih očitkov glede navedenih postopkovnih kršitev je tudi vztrajanje tožene stranke pri drugačnem materialnopravnem naziranju, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje (npr. glede upoštevanja osnove za odmero odškodnine - vrednost dneva, glede relevantnosti narave dela na misiji), vendar je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

9. V obravnavanem primeru je tožena stranka delno pripoznala utemeljenost tožbenega zahtevka iz naslova neizkoriščenih dni tedenskega počitka na misiji v mirovni operaciji KFOR v času od 31. 3. 2012 do 30. 9. 2012, in sicer v višini 1.643,25 EUR, o čemer je bilo pravnomočno odločeno z delno sodbo na podlagi pripoznave z dne 7. 9. 2017. Po izvedenem dokaznem postopku pa je sodišče z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovemu zahtevku. Ugotovilo je, da je tožnik upravičen do odškodnine za 22 dni neizrabljenega tedenskega počitka, glede na to, da je bil v času od 9. 8. 2012 do 28. 8. 2012 na posebnem misijskem dopustu, preostali del navedenega obdobja, to je 22 tednov, pa je bil na misiji v tujini. Upoštevalo je, da ima delavec po prvem odstavku 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nadaljnji) mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere ter pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz te določbe ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske (SV) v času opravljanja dela v tujini oziroma na mednarodni misiji ne pripada tedenski počitek, ampak le, da morajo poveljniki med opravljanjem vojaške službe izven države pripadnikom omogočiti potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere. Takšnega počitka tožena stranka tožniku ni omogočila. Tega ne spremeni dejstvo, da je bil tožnik upravičen do posebnega dopusta, ki ga je tudi izrabil. Pravica do posebnega dopusta ne izključuje pravice do tedenskega počitka.

10. Tožnik je bil v spornem obdobju, ob upoštevanju izrabe misijskega dopusta, na misiji v tujini 22 celih tednov, v tem času pa mu tedenski počitek ni bil omogočen. Na vsakih sedem dni bi bil upravičen do tedenskega počitka, kar pomeni, da bi mu tožena stranka morala omogočiti tedenski počitek za 22 dni. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z drugačno opredelitvijo pojma tedna povsem neutemeljene.

11. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore. Koriščenje posebnega misijskega dopusta ne izključuje koriščenja tedenskega počitka. Za odločitev o pritožbi ni odločilno poudarjanje tožene stranke, da Direktiva ureja dva položaja - delovni čas in počitek, saj s tem tedenski počitek ni izključen. Tožena stranka se glede tega neutemeljeno zavzema za prekinitev postopka in postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije. Glede na določila 113.a člena Zakona o sodiščih (ZS; Ur. l. RS, št. 19/94 in nasl.) sodišče prve stopnje in tudi pritožbeno sodišče tega nista dolžni storiti, saj je začetek postopka predhodnega vprašanja s strani nižjih sodišč le fakultativne narave. Bistveno pa je, da tudi po vsebini ni razloga za postavitev predhodnega vprašanja glede razlage oziroma veljavnosti prava EU.

12. Tudi iz stališča, ki ga je v podobnem primeru zavzelo VSRS (sodba VIII Ips 30/2016), jasno izhaja, da tožena stranka pripadnikom SV na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Zato so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožene stranke o posebnem pravnem in dejanskem položaju pripadnikov Slovenske vojske na misijah v tujini. Tožena stranka se svoje obveznosti glede zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji, niti s sklicevanjem na višjo plačo pripadnika SV v času misije. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na razlogovanje iz prvostopenjske sodbe IV Pd 1301/2015 o tem, da je šlo v tem primeru zgolj za občutek pripadnika, da ni bil nikoli prost. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na zavrnilno sodbo prvostopenjskega sodišča (IV Pd 941/2016), saj je bila ta sodba s sodbo in sklepom VDSS Pdp 307/2018 v pretežnem delu razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da s strani tožene stranke sestavljene evidence ne dokazujejo, da je imel tožnik na označene dneve dejansko prosto. To, da je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti, ne pomeni, da v sodnem sporu ni dopustno preveriti, ali je bila formalna označba pravilna - ali so bili torej pripadniki SV takrat dejansko res prosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik na misiji delo opravljal vsak dan. Tudi na tiste dneve, ko naj bi bil prost, je imel določene omejitve oziroma dolžnosti, ki sta jih poleg tožnika potrdila sodelavca, tožniku nadrejeni poveljnik B.B. pa je povedal, da so pripadnikom v evidenci označili prosti dan tudi v primeru, ko so bili v pripravljenosti QRF (pripravljenost v enoti za hitro posredovanje). Sodišče ni oprlo svoje odločitve zgolj na stanje pripravljenosti, temveč je na podlagi natančno izvedenega dokaznega postopka sprejelo prepričljivo dokazno oceno ter pravilno ugotovilo dneve, da je prihajalo do dnevnih in nenačrtovanih nalog (vsakodnevni sestanki z nadrejenimi in jutranji postroj pri dvigu zastave), ko tožniku prosti dnevi (tedenski počitek) niso bili omogočeni (čeprav so bili kot taki evidentirani v evidenci tožene stranke), kar je natančno obrazložilo v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, ki so tožniku resda v korist, a zgolj zato še niso pristranski. Sodišče presoje o posegu v pravico do tedenskega počitka ni oprlo na stalno bivanje in prisotnost v bazi, nošenje uniforme, urejenosti in skrbi za higieno ter pozdravljanje. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

14. Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.

15. Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenimi poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.

16. Pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, ki je pri določitvi odškodnine v višini plače za en dan (neizrabljenega tedenskega počitka) napačno izhajalo iz števila povprečnih mesečnih ur namesto iz števila dni v mesecu. Uredba v četrtem odstavku 6. člena, na katerega se sklicuje tožena stranka, ureja specifično situacijo, ko pripadnik SV opravlja službo izven države manj kot en mesec. Le v takem primeru bi se vrednost dnevne delovne obveznosti določilo glede na število dni, dejansko prebitih na delu v tujini oziroma bi se mesečna plača delila s številom dni v mesecu. V obravnavani zadevi pa je potrebno upoštevati 98.c člen ZObr, ki določa, da pripadniku za delo v mednarodni misiji pripada plača po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada RS (glede osnove za odmero odškodnine), v drugem odstavku 98.c člena pa je še določeno, da se pripadniku plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno.

17. Ne držijo navedbe tožene stranke, da bi glede na poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov SV sodišče prve stopnje moralo upoštevati le osnovno plačo, brez dodatkov, tako kot se obračunava plača v času koriščenja posebnega dopusta. Ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na Uredbo o plači in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.). Tudi iz stališča, zavzetega s strani VSRS v podobnem primeru (sodba VIII Ips 226/2017), izhaja, da je za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile.

18. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede nastanka zamude s plačilom odškodnine. Izpodbijana sodba je tudi v zvezi z odločitvijo o obrestnem zahtevku ustrezno obrazložena, tako da ne gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi ustaljeno sodno prakso in pravilno štelo, da je prišla tožena stranka v zamudo s plačilom ob tožnikovi vrnitvi z misije ter na tej podlagi tožniku prisodilo zamudne obresti od tega datuma dalje. Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe, ker pred tem tožene stranke ni pozval k izpolnitvi obveznosti v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Po tej določbi dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Sodišče je pravilno upoštevalo, da za tovrstne zahtevke velja 165. člen OZ, po katerem se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ta določba se upošteva tudi v obravnavani zadevi glede na določbo 246. člena OZ, ki določa, da se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode, če v določbah tega odseka (ki ureja pravico do povračila škode zaradi kršitve pogodbe oziroma neizpolnitve obveznosti) ni drugače določeno. V obravnavanem primeru torej ne pride v poštev določba drugega odstavka, ampak določba prvega odstavka 299. člena OZ, po kateri dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Do vrnitve z misije bi namreč tožena stranka tožniku lahko še omogočila izrabo prostih dni ‑ tedenskega počitka, po vrnitvi z misije pa tožnik izrabe prostih ur iz naslova kompenzacij v tujini, torej tudi zaradi neizrabljenega tedenskega počitka (do katerega je imel tožnik pravico na misiji v tujini), glede na ureditev v splošnih aktih tožene stranke (pravilniku), ni imel več pravice in možnosti zahtevati. Zato je lahko od tedaj dalje uveljavljal le plačilo odškodnine za premoženjsko škodo.

K pritožbi zoper sklep:

19. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določbi 154. in 155. člena ZPP pri odločitvi o stroških postopka. Tožnik je v sporu uspel v pretežni meri, z zavrnjenim delom pa niso nastali posebni stroški. Zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka, nastale do izjave o delni pripoznavi, na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP. Na drugačno presojo ne vpliva kasnejši umik zahtevka za plačilo davkov in prispevkov. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da pripravljalni vlogi tožnika z dne 16. 5. 2017 in 22. 5. 2017 za postopek nista bili nepotrebni, saj gre za obrazložena pripravljalna spisa, v katerem se tožnik vsebinsko opredeljuje do pravno pomembnih vprašanj v predmetnem individualnem delovnem sporu in ne gre zgolj za ponovitev tožbenih trditev. Za del postopka po pripoznavi pa je sodišče kot pravno podlago za odmero stroškov postopka pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, po kateri stranki krijeta svoje stroške. Ker sodišče za ta del postopka nobeni od strank ni naložilo obveznosti povrnitve pravdnih stroškov, navedbe tožene stranke o potrebnosti njenih pripravljalnih vlog niso relevantne.

20. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe ter izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. in 365. člen ZPP).

21. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe - 250 točk, 2 % materialne stroške, 22 % DDV, kar znaša 186,66 EUR (prvi odstavek 154. člena, 155. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 133/2019
• VDSS Sodba Pdp 1060/2018
• VDSS Sodba Pdp 541/2019