VDSS Sodba Pdp 518/2019

Jedro

Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 je datum odločitve sodišča prve stopnje le skrajni datum za razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je treba upoštevati vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze tožnikove pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki dejstvo, da je tožnik od 1. 1. 2017 dalje zaposlen pri drugem delodajalcu. Od tega dne dalje ima tožnik že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljen v zavarovanje. Zato mu je pri toženi stranki delovno razmerje lahko trajalo le do tega datuma.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v III. in IV. točki izreka tako, da se na novo glasita:

"III. Pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu ... Visokošolski učitelj za krajši delovni čas 8 ur na teden ni prenehala 30. 9. 2016, ampak je prenehala veljati 31. 12. 2016 na podlagi sodbe sodišča.

Tožeči stranki delovno razmerje po navedeni pogodbi o zaposlitvi ni prenehalo 30. 9. 2016, ampak je trajalo do 31. 12. 2016. Zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2017 do 14. 2. 2019 se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki za ves čas trajanja delovnega razmerja do vključno 31. 12. 2016 priznati vse pravice iz delovnega razmerja za krajši delovni čas 8 ur tedensko (20 %), obračunati zanj razliko med nadomestilom plače z dodatki, ki bi jo prejel, če bi delal v tem obsegu delovnega časa, in plačo, ki jo je prejemal od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 za delo v krajšem delovnem času (20 %), od teh zneskov v korist tožnika obračunati in odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, ter tožniku obračunati in izplačati vse druge dajatve iz delovnega razmerja za krajši delovni čas 8 ur tedensko (20 %). Kar tožnik zahteva za to obdobje več, se zavrne.

Zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za krajši delovni čas 8 ur tedensko (20 %) za čas od 1. 1. 2017 do 14. 2. 2019, vključno s plačo, se zavrne."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2016 (I. točka izreka).

Razsodilo je, da je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto ... znanstveni sodelavec z dnem 31. 12. 2016 razvezana in preneha veljati (II. točka izreka) ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki za delovno mesto ... Visokošolski učitelj za krajši delovni čas 8 ur na teden preneha 14. 2. 2019, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (III. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, naj tožniku za ves čas trajanja delovnega razmerja do vključno 14. 2. 2019 prizna vse pravice iz delovnega razmerja za krajši delovni čas 8 ur tedensko (20 %), obračuna vsakomesečni bruto znesek plače oz. nadomestilo plače, ki bi jo prejel, če bi delal, od bruto zneskov odvede davke in prispevke ter tožniku po plačilu davkov in prispevkov izplača pripadajoče neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov od 15. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, tožniku obračuna in izplača vse dodatke k osnovni plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila ter tožniku obračuna in izplača vse druge dajatve iz delovnega razmerja (IV. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, naj tožniku izplača 4.149,36 EUR denarnega povračila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od poteka 8‑dnevnega paricijskega roka dalje do plačila; višji zahtevek pa je zavrnilo (V. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne 1.049,56 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje, razen zoper zavrnilni del V. točke izreka, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma zahtevek zavrne, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

V obširnih pritožbenih navedbah tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku nedopustno priznalo dvojno delovno razmerje po 1. 1. 2017. Od takrat dalje je namreč tožnik nesporno polno zaposlen pri drugem delodajalcu, tj. A., in z njegove strani tudi prijavljen v zavarovanja. Tako ni podlage za priznanje delovnega razmerja za nedoločen čas za krajši delovni čas 8 ur na teden tudi po 31. 12. 2016 za pedagoško delo in za priznanje pravic, ki iz tega razmerja izhajajo. Sodišče prve stopnje bi moralo pogodbo o zaposlitvi razvezati z 31. 12. 2016. Takšno stališče izhaja tudi iz zadeve VIII Ips 98/2012, na katerega je tožena stranka opozorila, vendar se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo. Izrek sodbe v III. in IV. točki je nepravilen, zahtevek bi bilo treba zavrniti, ker tožnik delovnega razmerja pri toženi stranki od 1. 1. 2017 dalje ne more imeti in posledično tudi ne pravic iz tega razmerja. Izpostavlja deveti odstavek 63. člena ZVis, ki določa, da je dopolnilno delo mogoče opravljati le pri istem delodajalcu. Tudi na tej podlagi tako ni pravilna odločitev o obstoju delovnega razmerja za krajši delovni čas 20 % pri toženi stranki. Prav tako ni podlage za priznanje pravic iz delovnega razmerja za pedagoško delo v obdobju od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016, saj je tožnik dobil višje plačilo, kot mu pripada. Na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto višji znanstveni sodelavec je bil uvrščen v 48. plačni razred, na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi pa v 45. plačni razred. Tožena stranka je podala dokazni predlog, da tožnik predloži plačilne liste, ki jih je prejel pri toženi stranki, in plačilne liste, ki jih prejema pri A., iz katerih bi bilo razvidno, da tožnik ni v ničemer prikrajšan. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, prav tako ni obrazložilo njegove zavrnitve, zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je na tožniku dokazno breme, da navede in dokaže, v čem je prikrajšan in koliko, česar pa tožnik ni storil. Upoštevati je treba drugi odstavek 76. in 83. člena ZMEPIZ-1 glede omejitev priznanja lastnosti zavarovanca za nazaj. Ker je bila plača tožnika po 1. 1. 2017 financirana iz namenskih sredstev Javne agencije B. za dejansko opravljeno delo, sodišče prve stopnje toženi stranki ne sme naložiti plačila plače po tem datumu. Navedeno dokazuje z listinami, ki jih prilaga pritožbi.

Podana je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS, ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev predlogov za zaslišanje C.C., D.D. in E.E. oziroma je navedlo le pavšalne razloge. Sodišče prve stopnje bi priče moralo zaslišati, saj bi lahko izpovedali o tem, da so bili vsi zaposleni pri toženi stranki seznanjeni s pogoji izstopa in možnostjo izbire delodajalca. Zaslišanje teh prič bi moralo sodišče prve stopnje izvesti po uradni dolžnosti na podlagi 34. člena ZDSS-1.

Konkretni primer ima bistvene posebnosti, zaradi katerih sodišče prve stopnje ni smelo določiti enako kot v vzorčnem postopku, in je primerljiv s primerom tožnika dr. F.F., glede katerega je sodišče zavzelo stališče, da je odločilna njegova volja. Tožniku je z izjavo iz aneksov sporazumno prenehalo delovno razmerje s toženo stranko. Če bi zavzeli stališče, da bi sodišče prve stopnje lahko upoštevalo sodbo iz vzorčnega postopka, potem je treba ugotoviti, da sodba in sklep nista obrazložena in je podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo kronološkega poteka ukinitve članstva G. v okviru tožene stranke in ustanovitev novega zavoda.

Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da poslovni razlog ni podan, saj že sama odločitev o reorganizaciji zadostuje za obstoj tega razloga, kot izhaja iz sodne prakse. Ker odločitev odstopa od sodne prakse, so podane kršitve 14., 22. in 23. člena Ustave RS ter 6. in 13. člena EKČP. Odločitev o reorganizaciji je bila sprejeta že pred podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zato je nerelevantno dejstvo, da do podaje odpovedi izstop G. še ni bil izveden. Ker sodišče prve stopnje navede, da naj bi obstajala nespremenjena potreba po opravljanju pedagoškega dela in da to delo opravljajo drugi delavci, hkrati pa ugotavlja, da ne obstaja več potreba po delu tožnika, je podano nasprotje v razlogih sodbe in nasprotje z listinami in s tem kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vsebina pedagoškega dela se je zaradi novih nosilcev spremenila, zato ni mogoče govoriti o nespremenjenosti pedagoškega dela. Pedagoško delo na univerzi je neločljivo povezano z raziskovalnim delom. V konkretnem primeru ni šlo za izstop, ampak za ukinitev oziroma prenehanje članice in upravno reorganizacijo organov oblasti. Prenehanje članstva G. pa je povzročilo prenehanje potreb po delu delavcev in s tem potrebo po reorganizaciji, zato je podan utemeljen poslovni razlog. Odločitev o tem, kdo bo poučeval, spada na področje, ki ga varuje avtonomija univerze. V času podaje odpovedi tožnik ni bil vključen v najavo za študijsko leto 2016/2017. Glede na to je potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov na strani tožene stranke prenehala, hkrati pa tožnik ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb v zvezi z vsebino konkurenčne prepovedi. Ker v izpodbijani sodbi in sklepu ni razlogov o odločilnih dejstvih glede obstoja poslovnega razloga - izvedbe reorganizacije delovnega procesa, sta podani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb v zvezi z avtonomijo univerze in tudi ni upoštevalo vsebine s tem povezanih dokazov, s tem pa je poseglo tudi v načelo avtonomije univerze iz 58. člena Ustave RS, kršilo 14. in 22. člen Ustave RS. Sodišče prve stopnje bi se moralo izreči za nepristojno, tako kot je to storilo Vrhovno sodišče v zadevi opr. št. X Ips 366/2012, saj predmetna zadeva spada v področje avtonomije univerze. Ker tega ni storilo, je prišlo do kršitve 14. in 22. člena URS.

Vsak zaposleni pri toženi stranki se je imel možnost odločiti, ali želi nadaljevati delovno razmerje pri toženi stranki in opravljati pedagoško in raziskovalno delo ali pa opravljati raziskovalno delo na A.. Tudi tožnik je tako z novim delodajalcem sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (aneks z dne 27. 12. 2016 in z dne 20. 1. 2017). Zmoten in protispisen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni sam prostovoljno prešel na nov zavod s 1. 1. 2017. Iz 1. točke elaborata izhaja, da je osnova za prenos kadrov nabor vseh tistih zaposlenih, ki imajo del svoje pogodbe o zaposlitvi vezan na G., z izjemo tistih, ki so podali prošnjo za prenos na drugo članico tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dopolnjenega elaborata, ki je bil sprejet v skladu s sklepom z dne 18. 5. 2016, da delavci, ki bodo raziskovalno delo nadaljevali na A., ne morejo ostati v delovnem razmerju s toženo stranko. Vsak visokošolski učitelj mora na univerzi opravljati raziskovalno in pedagoško delo. Podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni vsebinsko presojalo listin in ni iskalo skupnega namena strank, ampak je v škodo toženi stranki štelo dejstvo, da v elaboratu ni bilo posebnega listinskega dokaza, ki bi predstavljal izjavo tožnika. Tožnik je takšno izjavo podal in se nahaja v spisu. S podpisom aneksov z dne 27. 12. 2016 in 20. 1. 2017 je namreč izrazil voljo za sklenitev delovnega razmerja z A.. Določilo, da se z aneksom ne prejudicira tega sodnega postopka, tožene stranke ne zavezuje, saj ni podpisnica aneksa. Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 279b. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do navedb tožene stranke glede uporabe 75. člena ZDR‑1. Kršilo pa je tudi 14. in 22. člen Ustave RS. Tožena stranka v konkretnem primeru svoje dejavnosti ni prenesla, ampak je prenesla le del projektov, sredstev in kadrov. Univerza brez raziskovalnega dela ne more več obstajati. V konkretnem primeru gre za upravno reorganizacijo organov oblasti, kar pa ni prenos v smislu 75. člena ZDR-1 in Direktive Sveta 2001/23/ES. Delavci so imeli možnost ostati na univerzi. 75. člen ZDR-1 ne dopušča delnega prenosa le za določeno delo in za krajši delovni čas.

Sodišče prve stopnje zmotno navaja, da je tožena stranka tožniku odpoved dejansko podala zaradi izstopa A. iz tožene stranke in ker je predvidevala, da se bo določeno število delavcev tožene stranke, med njimi tudi tožnik, prezaposlilo na novi A. Takšni zaključki so v nasprotju z listinami v spisu in predstavljajo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz nobene listine ne izhaja, da bi bilo dogovorjeno, da se prenese le raziskovalna dejavnost, ampak se je delo preneslo v celoti, zagotovljena je bila delovnopravna kontinuiteta.

Tožniku ne pripada denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, saj se je za prenehanje delovnega razmerja odločil prostovoljno. Tožnik pri novem delodajalcu opravlja vsebinsko enaka dela kot pri toženi stranki. Za razvezo pogodbe o zaposlitvi je odgovoren sam, ker od 31. 1. 2018 nima habilitacije za opravljanje pedagoškega dela. Zaradi odpovedi ni v ničemer prikrajšan, sploh ne denarno, saj pri A. prejema višje plačilo kot pri toženi stranki. Tožnik ima tudi novo oziroma neprekinjeno zaposlitev.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitev Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.). Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter razen v delu odločitve o trajanju delovnega razmerja in s tem povezano reparacijo, tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Izpodbijana sodba je bila izdana po izvedenem vzorčnem postopku po določbi 279.b člena ZPP. V obravnavani zadevi je bil postopek prekinjen in se je nadaljeval po pravnomočni odločitvi v vzorčni zadevi XX Pd 173/2016 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 692/2017 z dne 7. 2. 2018. Zoper pravnomočno sodbo in sklep pritožbenega sodišča je bila vložena revizija, ki je bila zavrnjena s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 129/2018 z dne 18. 7. 2018. Skladno z določbo četrtega odstavka 279.b člena ZPP sodišče po pravnomočnosti sodbe, izdane v vzorčnem postopku, o prekinjenih postopkih, ki nimajo bistvenih posebnosti, odloči upoštevaje odločitev v vzorčnem primeru. V skladu s petim odstavkom 279.b člena ZPP pa stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku.

7. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predvsem iz razloga, ker pod tem pritožbenim razlogom in pod to kršitvijo večinoma izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ali pa uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Enako velja za očitek kršitev iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da na vrsto pravnih vprašanj sodišče prve stopnje ni odgovorilo. Če sodišče ni sledilo pravnemu naziranju glede materialnopravnih vprašanj, ki jih je stranka razlagala drugače kot sodišče, potem sodišču, ki je ustrezno obrazložilo svoja stališča, ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti kršitev ustavnih pravic, konkretno kršitve 22. in 23. člena Ustave RS, ki ju tožena stranka v pritožbi tudi zatrjuje. Ob stališčih, ki jih je sodišče zavzelo in obrazložilo že v vzorčnem postopku, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno še izrecno zavračati posameznih pravnih naziranj tožene stranke, ki jim nasprotujejo. Sploh pa se ni bilo dolžno opredeljevati do stališč in trditev tožene stranke, ki niso bile odločilnega pomena. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj bi bilo podano nasprotje med razlogi sodbe o neutemeljenosti poslovnega razloga. Takšnega nasprotja v sodbi ni zaznati. Sodišče prve stopnje namreč potrebnosti in smotrnosti organizacijskih sprememb ni presojalo, ampak je ugotovilo le, da te niso bile razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (ampak njena posledica), razlog za odpoved pa je bil v prenosu dela dejavnosti oziroma spremembi delodajalca, kar pa je neutemeljen odpovedni razlog (8. alineja 90. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.).

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi 29. 9. 2016 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za krajši delovni čas 20 ur tedensko (50 % polnega delovnega časa) za delovno mesto Visokošolski učitelj - docent v obsegu 8 ur na teden (20 % polnega delovnega časa) za delo na Fakulteti H. (H.) in za delovno mesto Znanstveni sodelavec v obsegu 12 ur na teden (30 % polnega delovnega časa) za delo na G. (G.), mirovala pa mu je pogodba za nedoločen čas za poln delovni čas za obe delovni mesti. Tožena stranka mu je podala odpoved navedenih pogodb o zaposlitvi, in sicer iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti ter mu hkrati ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto znanstveni svetnik za krajši delovni čas 20 ur na teden za delo na G. Ponujeno pogodbo o zaposlitvi je tožnik podpisal. Tožena stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljevala s sledečim: senat tožene stranke je sprejel sklep o prenehanju članstva G. v toženi stranki in sklep, da zaradi kolizije interesov (konkurenčne prepovedi) delavci G. ne morejo imeti sklenjenega delovnega razmerja s toženo stranko; na podlagi tega delavci G., ki izvajajo študijske programe, med njimi tudi tožnik, v napovedi izvajanja študijskih programov za študijsko leto 2016/2017 niso bili vključeni, kar je organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi; hkrati tožnik ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Gre torej za povsem enake dejanske razloge odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jih je navedla tožena stranka v vzorčnem postopku, in na katere je sodišče pri odločanju vezano. V vzorčnem primeru je sodišče ugotovilo, da je bil dne 24. 11. 2016 sprejet sklep o ustanovitvi A. (A.). Dejavnost G., njegovo premoženje, zaposlene ter pravice in obveznosti je A. prevzel s 1. 1. 2017.

9. V zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi so bila v vzorčnem primeru zavzeta naslednja stališča:

- odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, saj izstop G. iz tožene stranke in prenos raziskovalne dejavnosti na A. ne predstavlja niti utemeljenega poslovnega razloga niti utemeljenega razloga nesposobnosti;

- z izstopom G. in prenosom raziskovalnih in drugih projektov ter druge dejavnosti, ki je bila organizirana v G., premoženja, zaposlenih, pravic in obveznosti, osnovnih sredstev, dokumentacije ter vstopom A. v vsa pravna razmerja G. je med toženo stranko (kot prenosnikom) in A. (kot prevzemnikom) prišlo do pravnega prenosa raziskovalne dejavnosti oziroma do spremembe delodajalca v smislu 75. člena ZDR-1, kar pa je po 8. alineji 90. člena ZDR-1 neutemeljen odpovedni razlog;

- takšen prenos dejavnosti oziroma sprememba delodajalca nastopi ne glede na morebitne drugačne dogovore in sporazume med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikom po samem zakonu, pri čemer se celo delavec sam ne more odreči pravicam, ki mu pripadajo na podlagi Direktive Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij in obratov (v nadaljevanju: Direktiva) oziroma se te pravice ne smejo zmanjšati niti z njegovim soglasjem;

- ni podan razlog nesposobnosti, ki ga tožena stranka utemeljuje z domnevnim konfliktom interesov oziroma preprečitvijo kršenja konkurenčne prepovedi, do katere bi prišlo, če bi bil tožnik zaposlen pri njej in hkrati tudi v A., saj tega ni mogoče umestiti v okvir razloga nesposobnosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1;

- avtonomnost tožene stranke iz 58. člena Ustave RS ne seže tako daleč, da bi prevladala nad pravicami zaposlenih, ki jih je tožena stranka dolžna zagotavljati na podlagi zakona;

- reorganizacija oziroma prerazporeditev nalog na druge zaposlene oziroma sprememba študijskih programov ni bila razlog za odpoved (pač pa njena posledica).

10. Sodišče prve stopnje je o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2016 odločilo upoštevaje odločitev iz vzorčnega primera, saj obravnavani spor v tem delu nima posebnosti, ki bi bile bistvene. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da ni tako in da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti drugače. V pritožbi tožena stranka izpostavlja kronološki potek dogodkov v zvezi z ustanovitvijo A., ki pa ga po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za bistveno posebnost v primerjavi z vzorčnim primerom, ki bi pripeljala do drugačne odločitve. Potek ustanovitve A., ki je pripeljala do odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in drugim delavcem, je bil upoštevan že v vzorčnem postopku. Glede na določbo petega odstavka 279.b člena ZPP so zato pravno neupoštevni pritožbeni očitki, v katerih tožena stranka vztraja na stališču, da sta podana poslovni razlog in razlog nesposobnosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prav tako so pravno neupoštevne navedbe, da avtonomnost univerze pretehta nad pravicami delavcev, ki jim jih zagotavlja delovnopravna zakonodaja, da je tožnik sam po lastni volji prešel na A. in da so bili vsi zaposleni seznanjeni s pogoji izstopa ter da ni mogoče uporabiti določbe 75. člena ZDR-1 o spremembi delodajalca. Do teh pravnih vprašanj se je sodišče opredelilo že v vzorčni zadevi, tožena stranka pa je v tem postopku prekludirana z ugovori, ki bi lahko privedli do protislovnosti z odločitvijo o nezakoniti odpovedi v vzorčnem postopku.

11. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS s trditvami, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati priče C.C., D.D. in E.E. oziroma navesti konkretne razloge za njihovo neizvedbo. Uveljavljena kršitev ni podana, saj ima sodba sodišča prve stopnje zadostne razloge, s katerimi je zavrnitev predlaganih dokazov razumno utemeljena. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so bile priče predlagane v zvezi s pravno nepomembnimi dejstvi oziroma dejstvi, ki so bila razčiščena že v vzorčnem postopku. Glede na to, da obravnavani primer nima bistvenih posebnosti v zvezi z zakonitostjo odpovedi, se pritožbeno sodišče tudi sicer strinja z navedenimi razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev teh dokaznih predlogov. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da bi moralo sodišče izvajati dokaze po uradni dolžnosti na podlagi 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), saj je sodišče prve stopnje vsa dejstva, pomembna za odločitev, ugotovilo po izvedbi (relevantnih) dokazov, ki sta jih predlagali stranki.

12. Ob upoštevanju navedenega je pravilna odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka sodbe o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2016. Posledica ugotovljene nezakonitosti odpovedi je tudi vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če odpovedi ne bi bilo, torej prenehanje veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu znanstveni svetnik in oživitev odpovedanih pogodb o zaposlitvi. Ob dejanski ugotovitvi sodišča, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko za različna delovna mesta za krajši delovni čas, in da je prišlo do prenosa dela dejavnosti (tj. raziskovalne dejavnosti), za katero je opravljal delo v obsegu 12 ur na teden (30 % polnega delovnega časa), so zanj pogodbene in druge pravice in obveznosti iz tako sklenjene pogodbe o zaposlitvi v tem obsegu prešle od tožene stranke kot delodajalca prenosnika na A. kot delodajalca prevzemnika. V ostalem obsegu, ki se nanaša na pedagoško delo v obsegu 8 ur na teden (20 %), pa je sodišče prve stopnje odločilo, da jih ima še naprej pravico uveljavljati pri toženi stranki in da je delovno razmerje v tem obsegu trajalo do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi z dnem odločitve sodišča 14. 2. 2019.

13. Tožena stranka se utemeljeno pritožuje zoper odločitev o datumu sodne razveze tožnikove pogodbe o zaposlitvi za pedagoško delo. Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 je datum odločitve sodišča prve stopnje le skrajni datum za razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je treba upoštevati vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze tožnikove pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki dejstvo, na katero utemeljeno opozarja pritožba, da je tožnik od 1. 1. 2017 dalje zaposlen pri drugem delodajalcu (A.)¹. Od tega dne dalje ima tožnik že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljen v zavarovanje. Zato mu je pri toženi stranki delovno razmerje lahko trajalo le do tega datuma². Pritožbeno sodišče je zato sodbo v III. točki izreka delno spremenilo tako, da je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z 31. 12. 2016 in zavrnilo zahtevek, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu ... Visokošolski učitelj za krajši delovni čas 8 ur tedensko obstoji (tudi) od 1. 1. 2017 do 14. 2. 2019.

14. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo datum sodne razveze, je poseglo tudi v odločitev o reparaciji v IV. točki izreka sodbe, in sicer tako, da je zavrnilo zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za krajši delovni čas 8 ur tedensko (20 %) in vseh drugih dajatev iz delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2017 do 14. 2. 2019 ter zahtevek za obračun in izplačilo nadomestila plače za čas od 1. 1. 2017 do 14. 2. 2019. Sodišče namreč na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 pri sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja na podlagi nezakonite odpovedi le do dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Zaradi tako sprejete odločitve pritožbenega sodišča se izkažejo za nebistvene pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka iz drugih razlogov nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o trajanju delovnega razmerja in reparaciji za obdobje od 1. 1. 2017 dalje, in s tem povezani dokazi, ki jih prilaga k pritožbi.

15. Delno je utemeljena pritožba tožene stranke tudi zoper odločitev o reparaciji za obdobje od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016. Kot izhaja iz IV. točke izreka sodbe je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj tožniku za ves čas trajanja delovnega razmerja (torej tudi za obdobje od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016) obračuna vsakomesečni bruto znesek plače oz. nadomestilo plače, ki bi jo prejel, če bi delal, od bruto zneskov odvede davke in prispevke ter tožniku izplača pripadajoče neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo plače, do katere je bil tožnik v navedenem obdobju upravičen, ker je opravljal raziskovalno delo pri G. na podlagi ponujene nove pogodbe o zaposlitvi. Pri reparaciji je namreč treba upoštevati prejemke, ki jih je tožnik prejel v spornem obdobju, oziroma pravice, ki jih je že uveljavil pri toženi stranki. Na takšen način je tožniku zagotovljena polna reparacija oziroma je obema strankama zagotovljeno, da priznane pravice iz delovnega razmerja niso večje ali manjše od pravic, ki bi jih delavec dobil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi. Zato je treba plačilo za raziskovalno delo, ki ga je tožnik opravljal pri G. v času od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016, upoštevati pri odločitvi o reparacijskem zahtevku tako, da se tožniku prizna zgolj razlika med bruto zneskom plače, ki bi jo prejemal, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in plače, ki jo je v spornem obdobju dejansko prejemal. Ker pa je sodišče prve stopnje tožniku za obdobje do 31. 12. 2016 priznalo vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas 20 %, je pritožbeno sodišče v enakem obsegu priznalo tudi obračun in izplačilo nadomestila plače, v presežku pa zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zato na ta (opisni) način spremenilo IV. točko izreka izpodbijane sodbe, kar je tožnik iz tega naslova za to obdobje zahteval več, pa zavrnilo. Če je tožnik v spornem obdobju prejemal višjo plačo, kot bi mu pripadala po odpovedanih pogodbah o zaposlitvi, v izvršbi do prisojene razlike v plači ne bo upravičen.

16. Tožena stranka pa se neutemeljeno zavzema za znižanje oziroma zavrnitev zahtevka za izplačilo denarnega povračila na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo povračilo v višini 4.149,36 EUR, kar znaša 9 plač tožnika za pedagoško delo v obsegu 20 % polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je bil pri toženi stranki zaposlen od začetka, da zaradi odpovedi sicer ni ostal brez zaposlitve, ostal pa je brez pedagoškega dela in pedagoške kariere pri toženi stranki, pri kateri je dosegel naziv izredni profesor. Upoštevalo je tudi, da je bil razlog za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v nespoštovanju 75. člena ZDR-1 na strani tožene stranke. Na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR-1 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožniku denarno povračilo sploh ne pripada, ker se je prostovoljno odločil za prenehanje delovnega razmerja. To ne drži, delovno razmerje pri toženi stranki je tožniku prenehalo v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je upravičen tudi do denarnega povračila. Prav tako se pritožba neutemeljeno zavzema za znižanje denarnega povračila zaradi neveljavnega habilitacijskega naziva. Ne drži niti pritožbena navedba, da tožnik pri A. opravlja vsebinsko enaka dela kot pri toženi stranki, saj ne opravlja več pedagoškega dela. Okoliščina, da tožnik pri A. prejema višje plačilo od tistega, do katerega bi bil upravičen po odpovedanih pogodbah o zaposlitvi, pa sama po sebi ne utemeljuje znižanja denarnega povračila. Zlasti ne ob dejstvu, da je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožnikovo pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z 31. 12. 2016 in ugotovilo trajanje delovnega razmerja le do tega datuma. Pritožbeno sodišče je zato potrdilo tudi odločitev o višini denarnega povračila v V. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje.

17. Delna sprememba odločitve o glavni stvari ni vplivala na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker gre za spor o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka ne glede na izid postopka na podlagi tretjega odstavka 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške postopka. Uspeh tožnika pa se presoja glede na to, da je uspel z bistvenim zahtevkom - za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Zato pritožbeno sodišče v prisojene pravdne stroške ni posegalo.

18. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in izpodbijani del sodbe na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo v III. in IV. točki izreka tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

19. Na podlagi tretjega odstavka 41. člena ZDSS-1 tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo tožnika ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tožena stranka je to dejstvo izrecno navedla v pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2017 (list. št. 96), v pripravljalni vlogi z dne 1. 3. 2017 (list. št. 110) in v pripravljalni vlogi, vloženi na prvem naroku 10. 12. 2018 (list. št. 216), tožnik pa je ni konkretizirano prerekal do prvega naroka za glavno obravnavo (glej tožnikove navedbe v prvi pripravljalni vlogi z dne 10. 12. 2018). V odgovoru na pritožbo tožnik izrecno navaja, da ga je A. na raziskovalnem delovnem mestu zaposlil za polni delovni čas.
² Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 157/2013 z dne 15. 10. 2013 in VIII Ips 98/2012 z dne 5. 2. 2013.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 412/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 411/2019
• VDSS Sodba Pdp 444/2023