VDSS Sodba Pdp 604/2019

Jedro

Dejstvo, da je tožnica z isto tožbo uveljavljala določene denarne zahtevke, v zvezi s katerimi je določen splošni tridesetdnevni rok za odgovor na tožbo iz drugega odstavka 276. člena ZPP, na določitev roka v delu, v katerem gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, ne vpliva.

Tožnica v utemeljitev svojih tožbenih navedb ni bila dolžna predložiti dokazov. Da bi moral tožnik predložiti dokaze za svoje navedbe kot pogoj za izdajo zamudne sodbe, v prvem odstavku 318. člena ZPP ni določeno, določeno je le, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je sam predložil, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana delna zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožnici dne 8. 4. 2019, nezakonita (točka I izreka) in da je tožnici delovno razmerje pri toženki prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2019, in sicer dne 26. 3. 2019, tako da jo je dolžna toženka s tem dnem odjaviti iz socialnih zavarovanj (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožnici plača pravdne stroške v višini 223,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper navedeno delno zamudno sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da je tožnica prepozno uveljavljala sodno varstvo zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 25. 1. 2019, zato prepozno uveljavlja tožbeni zahtevek za plačilo razlike v odpravnini. Sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2019 vtožuje preuranjeno, plačan ji je bil dne 18. 6. 2019, prav tako preuranjeno uveljavlja tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leti 2018 in 2019. Toženka je na tožbo pravočasno odgovorila, sodišče prve stopnje je neutemeljeno dodelilo tako petnajstdnevni kot tridesetdnevni rok za odgovor na tožbo. Za določanje različnih rokov ni podlage. Pogoji za izdajo (delne) zamudne sodbe niso bili izpolnjeni. Tožnici delovno razmerje pri toženki v času bolniškega staleža ni prenehalo, po koncu bolniškega staleža pa je bila dolžna priti na delo oziroma toženko o razlogih za izostanek z dela obvestiti, česar ni storila. Tega tožnica sploh ne zatrjuje, zato tožba ni sklepčna. Toženka izostanka obvestila kot negativnega dejstva ne more dokazati. Sodišče prve stopnje bi moralo tožnico pozvati k dopolnitvi tožbe oziroma odpravi nesklepčnosti tožbe. Z izdajo delne zamudne sodbe je sodišče prve stopnje absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, sodišče prve stopnje bi moralo o vseh tožbenih zahtevkih odločiti skupaj. Tožnica uveljavlja tožbeni zahtevek, s katerim ne more razpolagati. Gre za zlorabo pravic. Izpodbijana delna zamudna sodba ni obrazložena, tudi zaradi tega je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano delno zamudno sodbo spremeni, tožbeni zahtevek zavrne in tožnici naloži plačilo njenih pravdnih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijano delno zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zlasti na kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izda zamudno sodbo, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana delna zamudna sodba nima, sodišče prve stopnje je izčrpno in pravilno obrazložilo obstoj vseh pogojev za njeno izdajo. Pritožbeno sodišče razlogom sodišča prve stopnje sledi, glede na pritožbene navedbe pa dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so bili podani vsi pogoji, določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP, za izdajo zamudne sodbe, in sicer: (1) da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; (2) da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; (3) da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in (4) da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7. Spor, v katerem je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano delno zamudno sodbo, je spor o prenehanju delovnega razmerja; tožnica uveljavlja sodno varstvo zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za spore o prenehanju delovnega razmerja je v drugem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nadalj.) določen petnajstdnevni rok za odgovor na tožbo. Takšen rok za odgovor na tožbo je sodišče prve stopnje določilo toženki in to je zakonito. Pritožbene navedbe glede enotnega oziroma daljšega roka za odgovor na tožbo so neutemeljene. Dejstvo, da je tožnica z isto tožbo uveljavljala določene denarne zahtevke, v zvezi s katerimi je določen splošni tridesetdnevni rok za odgovor na tožbo iz drugega odstavka 276. člena ZPP, na določitev roka v delu, v katerem gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, ne vpliva.

8. V tem individualnem delovnem sporu tožnica ne uveljavlja tožbenega zahtevka, s katerim stranki ne bi mogli razpolagati. Tožnica je tožbo v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vložila pravočasno, znotraj tridesetdnevnega roka iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.), pri čemer sodnega varstva zoper predhodno podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2019 ni uveljavljala. Tega ni uveljavljala, četudi je v tožbi postavila tožbeni zahtevek za ugotovitev, da ji je delovno razmerje pri toženki prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj takšen tožbeni zahtevek pomeni uveljavljanje sodnega varstva zoper kasneje podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero tožnica zatrjuje, da ni zakonita.

9. Tožba, kot jo je vložila tožnica, je sklepčna, saj iz navedb v tožbi izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu; tožnica je v tožbi navedla, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, da je bila po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi v odpovednem roku do dne 26. 3. 2019 (da se ji je dne 25. 3. 2019 iztekel bolniški stalež) in da ji je toženka pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala dne 8. 4. 2019, ko je delovno razmerje med pravdnima strankama že prenehalo. Navedla je še, da ji toženka pred podajo odpovedi ni omogočila zagovora in da razlog za podajo odpovedi ni podan. Na podlagi takih navedb je pravilna razsoja sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi. Načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi so določeni v 77. členu ZDR-1; pogodbe o zaposlitvi, ki ne velja več (po poteku odpovednega roka po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ni mogoče zakonito ponovno odpovedati. Po prenehanju delovnega razmerja delavcu ni mogoče očitati, da ni prišel na delo in o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca (razlog za podajo odpovedi iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Poleg tega je pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi predpisan zagovor v drugem odstavku 85. člena ZDR-1, ki ga toženka tožnici (glede na tožbene navedbe) ni omogočila.

10. Toženka se neutemeljeno sklicuje na ureditev, kot je vsebovana v tretjem odstavku 116. člena ZDR-1, da delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je ob poteku odpovednega roka v bolniškem staležu, delovno razmerje preneha z dnem, ko se vrne oziroma bi se moral vrniti na delo. Ta določba glede na dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo iz tožbenih trditev, ne pride v poštev, saj se je tožnici bolniški stalež iztekel dne 25. 3. 2019, pred iztekom odpovednega roka dne 26. 3. 2019.

11. S pritožbeno navedbo, da se tožnici v času bolniškega staleža odpovedni rok po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogel izteči, toženka oporeka dejanskemu stanju, kot ga je na podlagi tožbenih trditev upoštevalo sodišče prve stopnje. Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče teh navedb ni upoštevalo. Enako velja za navedbe glede dolžnosti ali opustitve obveščanja tožnice.

12. Na podlagi pravilne ocene, da je tožba, kot jo je vložila tožnica, sklepčna, sodišče prve stopnje ni imelo podlage in pravilno ni tožnice pozvalo po tretjem odstavku 318. člena ZPP, da nesklepčnost odpravi. Prav tako pravilno je ni pozvalo na popravo tožbe, za takšen poziv niso bili izpolnjeni pogoji, saj ima tožba vse sestavine, predpisane v prvem odstavku 180. člena ZPP, in sicer določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera se zahtevek opira, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, vse druge podatke, ki jih mora imeti po 105. členu ZPP vsaka vloga, in identifikacijske podatke pravdnih strank.

13. Tožnica v utemeljitev svojih tožbenih navedb ni bila dolžna predložiti dokazov. Da bi moral tožnik predložiti dokaze za svoje navedbe kot pogoj za izdajo zamudne sodbe, v prvem odstavku 318. člena ZPP ni določeno, določeno je le, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je sam predložil, ali z dejstvi, ki so splošno znana. V konkretnem primeru takšnega nasprotja med dejstvi in dokazi ni, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje; tožnica je predložila med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o zaposlitvi, redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne presoje, da so le glede dela spora izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP, utemeljeno na podlagi prvega odstavka 314. člena izdalo delno (zamudno) sodbo. Drugačno pritožbeno zatrjevanje, da bi bilo treba o vseh tožbenih zahtevkih odločiti hkrati, je neutemeljeno. Ker sodišče prve stopnje z izpodbijano delno zamudno sodbo ni odločilo o tožbenem zahtevku za plačilo razlike v odpravnini, sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2019 in nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leti 2018 ter 2019, se pritožbeno sodišče do s tem povezanih navedb toženke ne opredeljuje.

15. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del delne zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela in ker gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. V teh sporih v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali v razmerju v postopku zlorabljal procesne pravice.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 279/2020
• VDSS sodba Pdp 218/2016
• VDSS sodba Pdp 1287/2010