VDSS Sodba Pdp 435/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o utemeljenosti zahtevka za plačilo pavšalne odškodnine zaradi dveh odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 75. člena kolektivne pogodbe. Ta določa, da delavcu pripada pavšalna odškodnina, ki znaša pet izplačanih povprečnih plač v zavodu, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno bodisi, da je delavec nezakonito uvrščen med presežke delavcev, oziroma da so bile pri določanju presežkov storjene bistvene kršitve postopka in bistveno kršene pravice delavcev, bodisi da je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob upoštevanju določbe 75. člena kolektivne pogodbe zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na pravnomočno zaključenih individualnih delovnih sporih, je razvidno, da tožniku delovno razmerje na podlagi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni prenehalo, saj je tožnik podpisal ponujeno pogodbo o zaposlitvi, prav tako mu delovno razmerje ni prenehalo na podlagi redne in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, saj delovno razmerje takrat več ni obstajalo. Delovno razmerje je tožniku prenehalo na podlagi njegove odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to pa ne utemeljuje izplačila odškodnine po določbi 75. člena kolektivne pogodbe.

Če delavec ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi sprejme, mu delovno razmerje ne preneha, ampak se to nadaljuje pod drugačnimi pogoji na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je delo po odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljal naprej na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podpisal, tako da dejansko ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 10.856,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2018 dalje in za plačilo 10.769,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2018 dalje (točka I izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne 1.290,86 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je obrazložitev sodbe nerazumljiva in pomanjkljiva, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je delavec do izplačila pavšalne odškodnine upravičen le, če mu je delovno razmerje na podlagi nezakonitega ravnanja delodajalca prenehalo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh bistvenih okoliščin primera, predvsem na katerem delovnem mestu (tj. pedagoškem delovnem mestu) je tožniku s podajo odpovedi prenehalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi, zakaj je uporabilo jezikovno razlago 75. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, prihaja samo s seboj v nasprotje, saj na eni strani sprejema, da gre za uresničitev pogodbene svobode strank kolektivne pogodbe, po drugi strani pa ureditev pavšalne odškodnine obravnava kot izjemo, ki jo gre razlagati strogo ozko, in jo neustrezno primerja z ureditvijo odškodnine za trpinčenje na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje bi moralo določbo kolektivne pogodbe razlagati tudi z drugimi metodami, tj. z namensko, logično, sistematično in zgodovinsko metodo. Umestitev 75. člena kolektivne pogodbe v poglavje z naslovom Odškodnina za nezakonite odločbe in povezanost te določbe in besedne zveze "… da je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način" z določbami ZDR-1, ki dosledno govori o pogodbenem razmerju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi in ne o prenehanju delovnega razmerja, daje izrazom 75. člena kolektivne pogodbe pravi pomen. Izraz nezakonito prenehanje delovnega razmerja pomeni pravzaprav nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi. V tožnikovem primeru sta s podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti prenehali veljati obe pogodbi o zaposlitvi za opravljanje pedagoškega in raziskovalnega dela. Določba 75. člena kolektivne pogodbe je bila sprejeta v času veljavnosti ZDR/90 in ZTPDR, kar pomeni, da glede na takratno ureditev ni nobenega dvoma, da 75. člen kolektivne pogodbe zajema vse primere s sodno odločbo ugotovljenega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi je ena od oblik prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je s podajo odpovedi prenehalo delovno razmerje na pedagoškem delovnem mestu, tožena stranka pa ga je potisnila v slabši delovnopravni položaj. Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo po njegovi volji. Sodišče prve stopnje bi moralo sankcionirati ravnanje tožene stranke, ki je zlorabila proces izstopa javnega raziskovalnega zavoda A. iz tožene stranke, kar je privedlo do tožnikove odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S podpisom ponujene pogodbe o zaposlitvi se je vzpostavilo novo, drugo delovno razmerje, prvotno delovno razmerje pa je prenehalo. Pritožbenemu sodišču tožnik predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ozko razlagalo 75. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji. Določba je jasna, zato ni potrebe po drugih metodah razlage razen jezikovne. Ta določba ureja kaznovalno odškodnino, kar je problematično zaradi stroge ločitve med civilnim in kazenskim pravom, ki je uveljavljen v Evropi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, ter da je odločitev glede na podano dejansko stanje materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je v utemeljitev odločitve navedlo sodišče prve stopnje.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je obrazložitev izpodbijane sodbe nerazumljiva, pomanjkljiva in protislovna ter da zato sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izpodbijane sodbe izhaja jasna in natančna obrazložitev ter navedba vseh razlogov o dejstvih, odločilnih za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo svoje materialnopravno razlogovanje 75. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/94 in nasl.; v nadaljevanju: kolektivna pogodba), zato mu ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker ni sledilo drugačnemu pravnemu naziranju tožnika. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse bistvene okoliščine konkretnega primera, delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, ko mu je s podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo delovno razmerje (t. i. pedagoško delovno mesto), pa ni odločilno dejstvo v tem sporu. Odločilno je le, ali je bilo s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na nezakonit način, in ne tudi, ali in na kakšen način se je vsebina tožnikovega delovnega razmerja spremenila zaradi sprejema nove pogodbe o zaposlitvi, ponujene hkrati s podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

7. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o utemeljenosti zahtevka za plačilo pavšalne odškodnine zaradi dveh odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 75. člena kolektivne pogodbe. Ta določa, da delavcu pripada pavšalna odškodnina, ki znaša pet izplačanih povprečnih plač v zavodu, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno bodisi, da je delavec nezakonito uvrščen med presežke delavcev, oziroma da so bile pri določanju presežkov storjene bistvene kršitve postopka in bistveno kršene pravice delavcev, bodisi da je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba ne nasprotuje, izhaja, da je bila s sodbo Delovnega sodišča v Kopru z dne 29. 5. 2017, ki je postala pravnomočna 7. 2. 2018, ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2016 ter da delovno razmerje med strankama ni prenehalo na podlagi te odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak na podlagi tožnikove odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 12. 2016. S sodbo Delovnega sodišča v Kopru z dne 16. 6. 2017, ki je postala pravnomočna 18. 1. 2018, pa je bila ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 4. 1. 2017 in nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 4. 1. 2017 z utemeljitvijo, da delovnega razmerja, ki je prenehalo že 15. 12. 2016, ni mogoče ponovno odpovedati.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob upoštevanju določbe 75. člena kolektivne pogodbe zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine v višini 10.856,55 EUR in 10.769,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na pravnomočno zaključenih individualnih delovnih sporih, je razvidno, da tožniku delovno razmerje na podlagi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni prenehalo, saj je tožnik podpisal ponujeno pogodbo o zaposlitvi, prav tako mu delovno razmerje ni prenehalo na podlagi redne in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 4. 1. 2017, saj delovno razmerje takrat več ni obstajalo. Delovno razmerje je tožniku prenehalo na podlagi njegove odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 12. 2016, to pa ne utemeljuje izplačila odškodnine po določbi 75. člena kolektivne pogodbe.

10. Ne drži pritožbena navedba, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi prejšnjo delovno razmerje preneha in se vzpostavi novo delovno razmerje. Če delavec ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi sprejme, mu delovno razmerje ne preneha, ampak se to nadaljuje pod drugačnimi pogoji na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je delo po odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljal naprej na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podpisal, tako da dejansko ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da vzpostavitev delovnega razmerja za nazaj (ex tunc) v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ali drugega načina prenehanja delovnega razmerja) s strani sodišča pomeni, da sploh ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja. Razmerje tudi v tem primeru preneha, vendar pa je naknadno vzpostavljeno za nazaj. Zato takšna odločitev sodišča ne preprečuje izplačila pavšalne odškodnine, ampak je v resnici celo pogoj za njeno izplačilo.

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo ob uporabi namenske, logične, sistematične in zgodovinske razlage citiranega prvega odstavka 75. člena kolektivne pogodbe njegovemu tožbenemu zahtevku ugoditi. Navedena določba o pavšalni odškodnini v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je sicer res uvrščena v poglavje z naslovom Odškodnina za nezakonite odločbe, vendar je ni mogoče razlagati tako, da se ta nanaša tudi na tiste primere odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, v katerih je delavec ponujeno pogodbo sprejel in ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja. Določbe kolektivnih pogodb o pavšalni odškodnini zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja so bile sprejete v času veljavnosti Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90; Ur. l. RS, št. 16/90 in nasl.) in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR; Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nasl.). V 75. in 76. členu ZTPDR ter 100. členu ZDR/90 so bili taksativno našteti primeri prenehanja delovnega razmerja. Za vse te primere je značilno, da pri njih dejansko pride do prenehanja delovnega razmerja. Zato tudi ob sprejemu kolektivne pogodbe ni bilo namena, da bi bil do izplačila pavšalne odškodnine upravičen tudi delavec, ki mu je hkrati z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponujena nova pogodba o zaposlitvi, delavec pa takšno ponujeno zaposlitev sprejme. Institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi je bil namreč uveden šele s kasnejšim Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.), ki je uveljavil pogodbeni princip delovnega razmerja in po katerem delovno razmerje ne preneha več z dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja, temveč z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe je po svojih značilnostih podoben institutu razporejanja delavcev na podlagi določb 21. do 25. člena ZDR/90 oziroma 17. do 20. člena ZTPDR. Pavšalna odškodnina zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa delavcem ni pripadala, če je bilo s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno, da je nezakonit sklep o razporeditvi na drugo delovno mesto, ampak le, če je bilo ugotovljeno, da jim je delovno razmerje nezakonito prenehalo.¹

12. Kot že navedeno, tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2016, prav tako pa tudi ne na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 4. 1. 2017 in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 4. 1. 2017 (tožnik v pritožbi niti ne vztraja, da bi bil do pavšalne odškodnine upravičen zaradi teh dveh odpovedi z dne 4. 1. 2017), ampak mu je prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sam podal. Gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 12. 2016, ki je tožnik zaradi napak volje ni izpodbijal po 94. in 95. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). V pritožbi tako neutemeljeno navaja, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo po lastni volji, in izpostavlja okoliščine podaje odpovedi (ustanovitev javnega raziskovalnega zavoda A.). Te okoliščine kot razlogi, zaradi katerih je odpoved podal, pa kot nagibi niso bistveni.

13. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP; prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Sodba VDSS opr. št. Pdp 1381/2010 z dne 14. 1. 2011.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 436/2019
• VDSS Sodba Pdp 351/2018
• VDSS sodba Pdp 366/2012