VDSS Sklep Pdp 231/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje se je pri presoji po nepotrebnem opiralo na določila pogodbe o opravljanju marketinških storitev (npr. da ne vsebuje obveznosti tožnika, da delo opravlja vsakodnevno v prostorih toženke in z njenimi sredstvi, da v pogodbi ni določen kraj opravljanja dela), saj v tovrstnih sporih ni bistvena vsebina pogodbe, ki je formalna podlaga sodelovanja, ampak je pomembno raziskovanje dejstev, ki kljub sklenjeni civilni pogodbi kažejo na izvajanje delovnega razmerja. Podobno nerelevantne so ugotovitve sodišča prve stopnje kot npr., da tožniku ni bilo potrebno predložiti bolniškega lista. To namreč ni bilo potrebno, ker pri toženki ni bil zaposlen. Iz istega razloga je nepomemben poudarek sodišča prve stopnje, da tožniku, za razliko od zaposlenih, ni bilo treba pridobiti soglasja za opravljanje nadur. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovitev o tem, da naj bi bil tožnik bistveno bolj samostojen od zaposlenih, vezalo na docela nerelevantno dejstvo, da tožnik ni dobil plačanih potnih stroškov. Takšne okoliščine, ki kažejo zgolj na običajno, splošno znano razliko med zaposlenimi delavci in sodelavci po civilnih pogodbah, tožniku ne morejo biti v škodo pri dokazovanju elementov delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da ima tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas, da mu je bilo delovno razmerje 14. 8. 2009 nezakonito odpovedano in mu še vedno traja od 15. 8. 2009 dalje, da mu delovno razmerje 14. 8. 2009 ni prenehalo in mu še traja od 15. 8. 2009 dalje. Zavrnilo je tudi zahtevek za poziv nazaj na delo, prijavo v zavarovanje za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in priznanje plač od 1. 9. 2018 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je še zahtevek iz naslova regresov za letni dopust za 2014, 2015, 2016, 2017 in 2018. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (razen zoper del, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče zmotno ni ugotovilo elementov delovnega razmerja. Ni res, da ni bil pod neposredno oblastjo toženke, da ni bil vključen v delovni proces, da ni bil vezan na navodila, ter da je bil bistveno bolj samostojen od ostalih zaposlenih. Delo za toženko je opravljal vse od 1. 3. 2001, s tem da je od 1. 5. 2006 do maja 2011 delo opravljal na sedežu toženke, nato pa je delo opravljal doma, kar pa ni ključno za spor. Upošteval je delovni čas, ki je veljal za zaposlene v trajanju 8 ur dnevno - od ponedeljka do petka od 7.00 do 15.00 ure. Ko je delal na sedežu toženke je seveda uporabljal tudi delovno opremo in delovna sredstva toženke. Ni pomembno, da od maja 2011 dalje ni delal v prostorih toženke, s toženko je bil dogovorjen, da bo delo opravljal doma zaradi družinskih razmer, ker je ostal sam z otrokom in se je moral preseliti na A. (Štajerska). Element delovnega razmerja ni delo v prostorih delodajalca. Četudi je doma uporabljal svojo programsko opremo in svoj GSM je vseeno tudi od maja 2011 delal izključno za toženko. V organiziranem procesu, za osebno in nepretrgano delo po navodilih in nadzorom toženke je prejemal tudi plačilo. Od 1. 5. 2006 dalje je vseskozi opravljal enaka dela, kot pred tem, ko je bil zaposlen na delovnem mestu vodja projektov za tržno komuniciranje. Sklicuje se na izpovedi prič B.B. in C.C., da je bil njun delovnik od 7.00 do 15.00 ure, tožnik pa jima je bil v tem času vedno na razpolago, pri čemer je moral svojo odsotnost usklajevati z njima, saj je moralo biti delo izvedeno oziroma roki niso smeli poteči v času njegove odsotnosti. Priči sta tožnika doživljali kot sodelavca, potrdili sta, da se vsebina njegovega dela ni spreminjala. Delal je po navodilih in pod nadzorom B.B. in C.C.. Sodišče je podalo zmotne ugotovitve tudi glede tedenskih marketinških sestankov. Priči sta potrdili, da je bilo potrebno delo opraviti sproti in tekoče. Sprva se je udeleževal tedenskih marketinških sestankov, kasneje bolj poredko. Tako izhaja iz pisne izjave priče C.C. z dne 17. 10. 2018. Sodišče glede teh sestankov napačno ugotavlja, da tožnik ni bil vključen v organiziran delovni proces. Napačne so tudi ugotovitve glede delovnega časa. Komunikacija po telefonu in po elektronski pošti potrjuje, da je delal sproti na različnih nalogah in da je bilo njegovo delo vezano na delovni čas pri toženki. Tudi ni imel možnosti sodelovanja z drugimi naročniki. To tudi zaradi obsega dela za toženko ni bilo mogoče. Do tega se sodišče ni opredelilo - subordinacija, ekonomska vezanost izključno na toženko. To sta potrdili omenjeni priči in drugi dokazi. Da je delal izključno za toženko, dokazuje tudi to, da ji je izstavil mesečno poročilo o delu in izvedenih nalogah, ki je bilo priloženo računu. Delo je opravljal kontinuirano, brez zaostankov, brez bolniških odsotnosti. Seveda pa tudi brez rednega dopusta, regresa, stroškov prevoza na delo, stroškov malice, saj formalno ni bil zaposlen. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Na njegove navedbe je odgovorilo nezadostno in napačno. Odločilna je dejanska vsebina razmerja, ne formalna podlaga. Dajanje navodil s strani delodajalca se nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj dejavnosti, kar vse je moral upoštevati. Enak način dela je med strankama potekal tudi v času, ko je bil še zaposlen. Da ni bil samostojen dokazuje tudi to, da je moral svojo odsotnost usklajevati s toženko. Sodišče ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj (8. člen ZPP), kršilo pa je tudi načelo kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Strinja se z razlogi izpodbijane sodbe. Sodišče je pravilno zaključilo, da je tožnik od toženke dobil navodila in rok za izvedbo storitev, ni pa bilo pomembno, kdaj in kje je delal. Delo po civilni pogodbi ni bilo enako kot delo pred tem po pogodbi o zaposlitvi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik v pritožbi pravilno uveljavlja zmotna stališča sodišča prve stopnje, na katera je oprlo svoje dejanske ugotovitve in presojo o tem, da v sodelovanju med tožnikom in toženko ni bilo elementov delovnega razmerja. V zvezi s tem tožnik uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (8. člen ZPP glede zmotne dokazne ocene, 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP glede kršenega načela kontradiktornosti, češ da se sodišče ni opredelilo do njegovih trditev), ki jih pritožbeno sodišče sicer ni ugotovilo, vseeno pa je tudi iz tožnikovih navedb v zvezi s tem pritožbenim razlogom razbralo utemeljeno uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava, kar je imelo za posledico zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Dejstva, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje, namreč niso odločilna za vprašanje faktičnega delovnega razmerja.

7. Tožnik je bil pri toženki zaposlen od 1. 3. 2001 do 14. 8. 2009 (najprej kot tehnolog, nato od 1. 5. 2006 do 14. 8. 2009, kot vodja projektov za tržno komuniciranje. ko mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga z dne 30. 6. 2009). Dne 30. 6. 2009 je s toženko sklenil pogodbo o opravljanju marketinških storitev, glede katere trdi, da se je po vsebini nanašala na enako vrsto dela kot ga je opravljal po zadnji pogodbi o zaposlitvi, kar pa za vprašanje dejanskega obstoja delovnega razmerja niti ni bistveno. Tožnik je 15. 8. 2009 ustanovil s. p. prek katerega je izvajal storitve za toženko. Navedena civilna pogodba je trajala do odpovedi, ki jo je tožnik prejel 14. 6. 2008. Ugotovitev obstoja delovnega razmerja veže na čas od 15. 8. 2009, pri tem pa se zahtevek neustrezno glasi tudi na ugotovitev nezakonitega prenehanje delovnega razmerja na podlagi odpovedi z dnem 14. 8. 2009, kar presega dopustni okvir spora, začetega na podlagi tožbe z dne 12. 7. 2018. Predmet spora je zgolj vprašanje, ali so v sodelovanju tožnika in toženke po navedeni civilni pogodbi obstajali elementi delovnega razmerja.

8. Sodišče prve stopnje se je pri tej presoji po nepotrebnem opiralo na določila pogodbe o opravljanju marketinških storitev (npr. da ne vsebuje obveznosti tožnika, da delo opravlja vsakodnevno v prostorih toženke in z njenimi sredstvi, da v pogodbi ni določen kraj opravljanja dela), saj v tovrstnih sporih ni bistvena vsebina pogodbe, ki je formalna podlaga sodelovanja, ampak je pomembno raziskovanje dejstev, ki kljub sklenjeni civilni pogodbi kažejo na izvajanje delovnega razmerja. Podobno nerelevantne so ugotovitve sodišča prve stopnje kot npr., da tožniku ni bilo potrebno predložiti bolniškega lista. To namreč ni bilo potrebno, ker pri toženki ni bil zaposlen. Iz istega razloga je nepomemben poudarek sodišča prve stopnje, da tožniku, za razliko od zaposlenih, ni bilo treba pridobiti soglasja za opravljanje nadur. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovitev o tem, da naj bi bil tožnik bistveno bolj samostojen od zaposlenih, vezalo na docela nerelevantno dejstvo, da tožnik ni dobil plačanih potnih stroškov. Takšne okoliščine, ki kažejo zgolj na običajno, splošno znano razliko med zaposlenimi delavci in sodelavci po civilnih pogodbah, tožniku ne morejo biti v škodo pri dokazovanju elementov delovnega razmerja.

9. Sodišče prve stopnje je ob citiranju relevantnih pravnih podlag (4. člen ZDR oziroma ZDR-1, 15. člen ZDR oziroma 18. člen ZDR-1) sicer navedlo, kaj je odločilno za presojo faktičnega delovnega razmerja (prostovoljna vključitev v organiziran delovni proces, opravljanje dela za plačilo, osebno in nepretrgano delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca - t.i. direktivna oblast delodajalca). Poudarilo je tudi, da se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je delavec zavezan k opravljanju določenega dela, nato pa se do tožnikovih trditev v zvezi s tem, da je delal izključno za toženko, da je bilo plačilo s strani toženke njegov edini redni vir dohodka, sploh ni opredelilo, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Tudi se ni opredelilo do načina in višine plačila za opravljeno delo.

10. Četudi je sodišče prve stopnje opravljanje dela v prostorih delodajalca, zagotavljanje pripomočkov za delo ter delovni čas opredelilo zgolj kot indice tovrstnih sporov, pa je nato ravno na te okoliščine vezalo svojo najmanj preuranjeno presojo, da v razmerju med tožnikom in toženko ni bilo elementov delovnega razmerja.

11. Tožnik je delo po civilni pogodbi do maja 2011 opravljal v prostorih toženke v Ljubljani, nato se je zaradi družinskih razmer, ker je ostal sam z otrokom, s toženko dogovoril za delo na domu. Posledično je delo opravljal na svojem računalniku in imel svoj GSM. Nič ni pomembno, da je do takšnega dogovora prišlo na željo tožnika, kar neutemeljeno izpostavlja sodišče prve stopnje. Delo na domu ni nedopusten kraj opravljanja dela delavca, enako velja za uporabo osebnih delovnih pripomočkov. Na navedeno ni možno vezati zaključka o neobstoju delovnega razmerja. Sploh pa je tožnik del vtoževanega obdobja od 15. 8. 2009 do maja 2011 delal v prostorih toženke, uporabljal njena sredstva, se tudi redno udeleževal tedenskih sestankov v njenih prostorih, bil vključen v delovni proces toženke, kar vse pa bi pomenilo, da so že takrat nastali pogoji za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, če bi držalo stališče sodišča prve stopnje, da je navedeno posebej pomemben kriterij za ugotovitev delovnega razmerja.

12. Kot še pravilno navaja pritožba, sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno očita, da za razliko od zaposlenih ni imel določenega delovnega časa, saj je jasno, da pogodbeno delo na domu izključuje delovni čas. Je pa tožnik tudi v tej zvezi podal relevantne navedbe, s katerimi utemeljeno nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da naj bi bil pri svojem delu svoboden. Utemeljeno se sklicuje na izpovedi prič B.B. in C.C., ki sta tožniku odrejali delo, da je bil njun delovnik od ponedeljka do petka od 7.00 do 15.00 ure, tožnik pa jima je bil v tem času vedno na razpolago, pri čemer je moral svojo odsotnost usklajevati z njima, saj je moralo biti delo izvedeno oziroma roki niso smeli poteči v času njegove odsotnosti.

13. Ker sodišče prve stopnje zaradi navedenih zmotnih materialnopravnih izhodišč ni ugotavljalo odločilnih dejstev spora in je ostalo dejansko stanje glede temelja v pretežnem delu nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da upoštevaje gornja stališča ob sodelovanju strank dopolni dokazni postopek ter ponovno presodi utemeljenost dopustnega dela zahtevka, katerega v prvotnem postopku po višini zaradi zavrnilne odločitve že po samem temelju sploh še ni presojalo.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1503/2014
• VDSS Sodba Pdp 651/2018
• VDSS Sodba Pdp 282/2020