VDSS Sodba Psp 194/2019

Jedro

Za presojo zadeve so bistvene določbe Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (Uredba) in Uredbe (ES) št. 987/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe 883/2004 (izvedbena Uredba). Uredbi, ki določata koordinacijo sistemov socialne varnosti in ki med drugim omogočata tudi seštevanje zavarovalnih dob za pridobitev pravic, sta pravno zavezujoči za našo državo. V skladu s 6. členom Uredbe pristojni nosilec države članice, po zakonodaji katere so za pridobitev, ohranitev, trajanje ali ponovno pridobitev pravice do dajatve določeni pogoji z dopolnitvijo zavarovalnih dob, v potrebni meri upošteva zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji katerekoli druge države članice. Seštevanje dob je urejeno v 12. členu izvedbene Uredbe. V tem primeru torej ne gre za vprašanje kvalitete dobe, temveč za vprašanje, ali tožnik za priznanje določenih pravic iz invalidskega zavarovanja izpolnjuje dovolj zavarovalne dobe. Ker je tožena stranka ugotovila, da zgolj s slovensko zavarovalno dobo teh pogojev ne izpolnjuje, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, skladno z že citiranimi določbami obeh Uredb, potrebno upoštevati tudi zavarovalno dobo, ki jo je tožnik dopolnil v Avstriji. Da se doba upošteva tudi pri priznavanju kratkoročnih dajatev pa je svoje stališče zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS. Vrhovno sodišče poudarja, da je cilj koordinacije, da osebe, ki se gibljejo v skupnosti, ohranijo pravice in ugodnosti, ki so jih pridobile ali jih pridobivajo. Ta cilj je treba doseči zlasti s seštevanjem vseh dob po različnih nacionalnih zakonodajah za pridobitev in ohranitev pravice do dajatve in za izračun njene višine. Uredbi tudi ne razlikujeta med kratkoročnimi in dolgoročnimi dajatvami. Tega razlikovanja tudi nima ZPIZ-2. Pravice na podlagi invalidnosti tudi niso časovno omejene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke številka zadeve ..., številka dosjeja ..., z dne 9. 1. 2018 in z dne 27. 11. 2017. Nadalje je odpravilo odločbi tožene stranke izdani pod številko zadeve ..., številka dosjeja ..., z dne 10. 1. 2018 in z dne 5. 12. 2017. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške zastopanja, na račun sodišča.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da Uredba o koordinaciji sistemov socialne varnosti v primeru tožnika ne omogoča priznanja pravic iz naslova preostale delazmožnosti. Ne gre namreč za vprašanje trajanja zavarovalne dobe kot pogoj za pridobitev pravic iz naslova preostale delazmožnosti. Pretežnost zavarovanja za širši obseg, je kot pogoj za priznanje pravic iz naslova preostale delazmožnosti določen v nacionalni zakonodaji. Uredba določa in omogoča možnost seštevanja zavarovalnih dob v primeru neizpolnjevanja pogoja trajanja pokojninske dobe dopolnjene v posamezni članici in določa institut sorazmerne odmere. V danem primeru pa ne gre za vprašanje izpolnjevanja takšnega pogoja. Gre namreč za vprašanje "kvalitete" zavarovalne dobe dopolnjene v Republiki Sloveniji (kvaliteta v relaciji do kritij, ki jih na podlagi različnih vrst zavarovanj omogoča tako dopolnjena zavarovalna doba in s tem povezano kritje zavarovalnih rizikov). Zavarovanec iz sistema zavarovanja ne more črpati več upravičenj, kot iz takšnega zavarovanja in podlag zavarovanja izhajajo. V danem primeru iz zavarovanja pri toženi stranki izhaja pretežno zavarovanje za ožji obseg pravic, kar glede na ureditev invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji ne predstavlja podlage za upravičenje do pravic iz invalidskega zavarovanja iz naslova preostale delazmožnosti. Primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje sodišče se nanašajo na bistveno drugačna pravna vprašanja in drugačne primere in položaje. Nadalje tožena stranka še navaja, da tožnik v postavljenem tožbenem zahtevku ni izpodbijal odločb druge stopnje z dne 9. 1. 2018 in 10. 1. 2018, temveč zgolj prvostopni odločbi z dne 27. 11. 2017 in 5. 7. 2018. Odločitev sodišča glede na postavljeni tožbeni zahtevek je torej v nasprotju s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)¹ ter v nasprotju z 2. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)² v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Gre za bistveno kršitev, ki je vplivala na pravilnost odločitve. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče primarno izpodbijano sodbo spremeni ter v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma, da tožbo zavrže.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ..., številka dosjeja ... z dne 10. 1. 2018, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo številka dosjeja ..., številka zadeve ... z dne 5. 12. 2017. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožniku preneha pravica do delnega nadomestila s 30. 11. 2017 in da se izplačevanje delnega nadomestila ustavi s 5. 12. 2017. Nadalje je sodišče presojalo tudi drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ..., številka dosjeja ... z dne 9. 1. 2018, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo tožene stranke številka dosjeja ..., številka zadeve ... z dne 27. 11. 2017. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ razveljavil odločbo št. ... z dne 11. 10. 2017 in odločil, da tožnik nima pravic iz invalidskega zavarovanja od 1. 12. 2017 dalje.

6. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da iz tožbenega zahtevka izhaja, da je tožnik izpodbijal le prvostopenjski odločbi z dne 27. 11. 2017 in 5. 7. 2018 in da sodišče v tem primeru ne bi smelo presojati drugostopenjskih odločb z dne 9. 1. 2018 in 10. 1. 2018, pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev določb postopka, kot jih v pritožbi uveljavlja tožena stranka. V 63. členu ZDSS-1 je namreč določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali javnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Iz tožbe povsem jasno izhaja, da tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah z izdajo odločb tožene stranke. Vse odločbe je tudi priložil k tožbi (priloga A/2 do A/5). Tudi sama tožba je bila vložena v zakonsko določenem roku po prejemu dokončnih odločb tožene stranke. Ne glede na to, da je tožnik v tožbi omenjal zgolj prvostopenjski odločbi, je bilo sodišče dolžno presoditi tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski odločbi tožene stranke, saj so te odločbe med seboj povezane. S prvostopenjskimi odločbami je bilo namreč odločeno o pravicah iz zavarovanja, z drugostopenjskimi pa je tožena stranka zavrnila tožnikovi pritožbi, ki ju je vložil pri toženi stranki zaradi nestrinjanja z odločitvijo, kakršna je razvidna iz prvostopenjskih odločb.

7. V zvezi s samo vsebinsko odločitvijo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 11. 10. 2017 priznana pravica do dela na drugem delu z omejitvami, fizično lažje delo s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 5. 7. 2017 dalje. Z odločbo št. ... z dne 20. 11. 2017 pa je bila tožniku priznana pravica do delnega nadomestila od 17. 10. 2017 dalje.

8. Med strankama je nesporno, da je tožnik v Sloveniji do nastanka invalidnosti dopolnil skupaj 20 let, 4 mesece in 11 dni zavarovalne dobe, pri čemer je bil pretežni del zavarovalne dobe in sicer 10 let, 11 mesecev in 7 dni zavarovan za ožji obseg pravic, za širši obseg pravic pa je bil zavarovan 9 let, 5 mesecev in 4 dni.

9. Tožena stranka je na podlagi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)³ z izpodbijanimi odločbami posegla v že priznane pravice in odločila, da tožnik nima pravic iz invalidskega zavarovanja od 1. 12. 2017 dalje iz razloga, ker je bil pretežni del zavarovan le za ožji obseg pravic.

10. V zadevi je sporno, ali bi morala tožena stranka pri ugotavljanju pretežnosti zavarovanja upoštevati tudi zavarovalno dobo, ki jo je tožnik dopolnil v tujini. Iz obrazca E 205 AT (priloga B/3) izhaja, da je pristojni nosilec avstrijskega zavarovanja potrdil, da je tožnik do dneva nastanka invalidnosti, torej do 5. 7. 2017, v Avstriji dopolnil zavarovalno dobo kot delavec v trajanju 31 mesecev oziroma 2 leti in 7 mesecev.

11. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je potrebno navedeno dobo upoštevati pri priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Za presojo zadeve so namreč bistvene določbe Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju Uredba) in Uredbe (ES) št. 987/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe 883/2004 (v nadaljevanju izvedbena Uredba).

12. Uredbi, ki določata koordinacijo sistemov socialne varnosti in ki med drugim omogočata tudi seštevanje zavarovalnih dob za pridobitev pravic, sta pravno zavezujoči za našo državo. V skladu s 6. členom Uredbe pristojni nosilec države članice, po zakonodaji katere so za pridobitev, ohranitev, trajanje ali ponovno pridobitev pravice do dajatve določeni pogoji z dopolnitvijo zavarovalnih dob, v potrebni meri upošteva zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji katerekoli druge države članice. Seštevanje dob je urejeno v 12. členu izvedbene Uredbe. V tem primeru torej ne gre za vprašanje kvalitete dobe, temveč za vprašanje, ali tožnik za priznanje določenih pravic iz invalidskega zavarovanja izpolnjuje dovolj zavarovalne dobe. Ker je tožena stranka ugotovila, da zgolj s slovensko zavarovalno dobo teh pogojev ne izpolnjuje, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, skladno z že citiranimi določbami obeh Uredb, potrebno upoštevati tudi zavarovalno dobo, ki jo je tožnik dopolnil v Avstriji. Da se doba upošteva tudi pri priznavanju kratkoročnih dajatev pa je svoje stališče zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS.⁴ Vrhovno sodišče poudarja, da je cilj koordinacije, da osebe, ki se gibljejo v skupnosti, ohranijo pravice in ugodnosti, ki so jih pridobile ali jih pridobivajo. Ta cilj je treba doseči zlasti s seštevanjem vseh dob po različnih nacionalnih zakonodajah za pridobitev in ohranitev pravice do dajatve in za izračun njene višine. Uredbi tudi ne razlikujeta med kratkoročnimi in dolgoročnimi dajatvami. Tega razlikovanja tudi nima ZPIZ-2. Pravice na podlagi invalidnosti tudi niso časovno omejene.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.
² Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
⁴ Glej sodba VS RS, št. VIII Ips 237/2016 z dne 6. 6. 2017.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 174/2005
• VSRS sodba in sklep VIII Ips 135/2015
• VSL sodba II Cp 1276/2004