VDSS Sodba Pdp 304/2019

Jedro

Prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu iz 7. člena ZDR-1 se nanaša na čas trajanja delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem in tožbenih zahtevkov iz tega naslova ni mogoče utemeljevati na ravnanjih ali opustitvah pred začetkom ali po koncu trajanja delovnega razmerja.

Iz razlogov sodbe je mogoče razbrati vse elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke: škodno ravnanje (zahteva za podpis bianco odpovedi, razpolaganje s tako podpisano bianco odpovedi ves čas trajanja delovnega razmerja), protipravnost takega ravnanja (možnost prekinitve delovnega razmerja v nasprotju z določbami zakona), nastanek škodne posledice (poseg v dostojanstvo tožnice) ter vzročna zveza med protipravnim škodnim ravnanjem toženca in kršitvijo dostojanstva tožnice. Dokazno breme, da toženec ni krivdno odgovoren za kršitev dostojanstva tožnice, je bilo na tožencu, vendar kljub zatrjevanju določenih okoliščin (npr. da je bila bianco odpoved podpisana še pred podpisom pogodbe o zaposlitvi) ni dokazal, da za kršitev tožničinega dostojanstva ni kriv.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka v III.b točki delno spremeni tako, da se glasi:

„Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni toženi stranki povrniti še 2.405,30 EUR njenih stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti 21,28 EUR stroškov zastopanja tožeče stranke na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. 01100-6370501417, sklic ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izpolnitvenega roka do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba tožnice in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 1.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo še 24.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (II. točka izreka). O stroških je odločilo tako, da je tožeči stranki naložilo, naj toženi stranki povrne separatne stroške za narok 10. 11. 2017 v višini 244,78 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, sama pa krije svoje stroške tega naroka (III.a točka izreka). Tožnici je naložilo, naj povrne toženi stranki 2.542,97 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III.b točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj povrne 919,05 EUR stroškov izvedenca psihiatra na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III.c točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških vlaga pritožbo tožnica. Predlaga njeno spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je mogoče ugotavljati škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu le v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki je bila med strankama zaradi pridobitve delovnega dovoljenja za tožnico sklenjena šele 13. 4. 2015, čeprav je tožnica delala pri toženi stranki že od 17. 11. 2014. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo kot škodna upoštevati tudi dejanja v obdobju trajanja faktičnega delovnega razmerja, o katerem bi moralo odločati kot o predhodnem vprašanju ali pa se v tem delu izreči za stvarno nepristojno. Zatrjuje neobrazloženost tega dela sodbe, zadeva pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1044/2016 pa ni primerljiva. Graja odmero višine odškodnine za škodo v zvezi s podpisom bianco odpovedi. Trdi, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo njene kasnejše prihode in predčasne odhode, podaljšano odsotnost z dela poleti 2015 ter neuporabo te odpovedi, odločalo je brez trditvene podlage tožene stranke ter njeno izpoved upoštevalo iztrgano iz konteksta. Meni, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do njene izpovedi v zvezi z okoliščinami ob podpisu bianco odpovedi ter verodostojnosti priče A.A.. Po njenem mnenju je odločilna osebna prizadetost oškodovanca zaradi kršitve, česar sodišče prve stopnje pri njej ni ugotavljalo. Glede na to zatrjuje kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita pristranskost, saj pretežni del obrazložitve sodbe glede očitka o spolnem nadlegovanju temelji na izpovedi toženca, in ne na njegovi trditveni podlagi, njej pa je sodišče očitalo pomanjkljivo trditveno podlago v zvezi s tem. Sklicuje se na izpoved v zvezi s kršitvami na poslovni večerji in trdi, da so se te dogajale konstantno v daljših ali krajših presledkih do 12. 10. 2015, vendar pa jih tožnica zaradi svojega okrnjenega zdravstvenega stanja ob sestavi tožbe ni posebej omenjala, saj jih ni znala natančno časovno umestiti. Meni, da zadostuje podani časovni okvir kršitev. Trdi, da njena izpoved ni v neskladju z njenimi izjavami v pogovoru z izvedencem, ki niti niso dobesedno povzete, ter zmedeno izpovedovanje pripisuje svoji čustveni prizadetosti. Pričam, ki so zaposlene pri toženi stranki in toženčevi ženi odreka verodostojnost zaradi pristranskosti ter zato, ker niso bile navzoče pri dogodkih zatrjevanega spolnega nadlegovanja, saj se to z izjemo 10. 3. 2015 ni dogajalo pred tretjimi osebami. Navaja, da sodišče prve stopnje zaradi prekluzije ne bi smelo upoštevati izpovedi priče B.B., nasprotuje pa ji tudi kot nelogični in neprepričljivi. Izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede dogodkov šikaniranja in poniževanja, sprejeto zgolj na podlagi izpovedi prič, ki so zaposlene pri tožencu, in toženca samega. Zatrjuje neverodostojnost teh izpovedi, priča C.C. npr. sploh ni bila seznanjena z njenimi delovnimi nalogami, ter navaja, da pri večini dogodkov ni bilo prič. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do motiva toženca za sklenitev delovnega razmerja s tožnico glede na majhen zatrjevan obseg njenega dela niti do slabih delovnih pogojev, v katerih je delala, česar toženec ni prerekal. Opozarja, da inventura ni bila njeno delo niti je ne bi mogla sama napraviti ter zavrača očitek o svoji nesposobnosti. Nasprotuje odločitvi o separatnih stroških postopka, saj za komunikacijo pooblaščenca v zvezi njenim znanjem slovenskega jezika ni vedela, sodišče prve stopnje pa ni ugodilo predlogu substitutke za preložitev naroka 10. 11. 2017. Trdi, da stroški, ki so nastali s preložitvijo naroka, niso nastali po njeni krivdi. Odločitvi o stroških postopka nasprotuje s sklicevanjem na 14. 11. 2017 odobreno brezplačno pravno pomoč ter se zavzema za ugotovitev obsega stroškov glede na odločbo o dodelitvi BPP ter upoštevanje tudi nepriglašenih založenih stroškov upravičenca. Zavzema se za višje priznane stroške postopka na podlagi OT, in sicer za zastopanje na naroku 22. 12. 2017 namesto 131,25 točk v višini 350 točk, urnino namesto 100 točk v višini 150 točk, za vlogi z dne 10. 8. in 31. 8. 2018 namesto po 262,5 točk po 525 točk, za zastopanje na naroku 21. 12. 2018 namesto 125 točk v višini 350, urnino namesto 50 točk v višini 150 točk ter pripadajoče materialne stroške. Meni, da ji je sodišče prve stopnje napačno priznalo vse stroške urnin, saj stroški, obračunani po 6. členu OT, ne odražajo dejanskega trajanja narokov za glavno obravnavo. Opozarja na očitno pomoto glede priznanega stroška za vlogo z dne 6. 9. 2017, saj je bil tega dne opravljen narok za glavno obravnavo in ji gre iz tega naslova povračilo stroškov za zastopanje ter pripadajoče urnine. Nasprotuje tudi odmeri stroškov tožencu, saj mu je sodišče prve stopnje napačno prisodilo stroške za preglede prepisov zvočnih posnetkov, ki so že upoštevani pri vrednotenju drugih opravil. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper I. točko izreka ter zadnji odstavek III. točke izreka izpodbijane sodbe (napačno označen kot točka III.b namesto pravilno III.c), ter zoper stroškovne posledice v drugem odstavku III. točke izreka (točki III.b) vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da še do dne vložitve pritožbe ni prejela izvirnega prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 22. 12. 2017, zoper katerega je vložila ugovor, prejela je namreč le prepis, ki je bil pred tem na podlagi sklepa sodišča predrugačen s strani sodne tolmačke, s tem pa ji je bila odvzeta možnost obravnavanja vsebine prepisa pred sodiščem. Meni, da v sodbi povzetih zaključkov in povzetkov sodišča prve stopnje o tem, kaj je izpovedala tožeča stranka, glede na navedeno ni mogoče preizkusiti, to pa je vplivalo na vsebino sodbe, zaradi česar jo je treba v izpodbijanem delu razveljaviti. Po njenem mnenju sodbe ni mogoče preizkusiti tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo obstoja elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke, ker iz nje ni razvidno, katere pravice iz delovnega razmerja so bile tožnici kršene zato, ker je toženec imel v posesti bianco odpoved tožnice, ter kako naj bi bilo s tem nedopustno poseženo v njene osebnostne pravice in dostojanstvo. Navaja, da je bianco odpoved sama po sebi neveljavna, tako da ni imela učinka, tožnica pa je to vedela. Trdi, da iz sodbe ni razvidno, na kakšni podlagi je zaključilo, da je tožena stranka z odpovedjo v času sklenitve delovnega razmerja še razpolagala. Meni, da njena odškodninska odgovornost ni podana, ker se ji očita le obstoj in posest tega dokumenta, ne pa njegove uporabe ali sklicevanja nanj, sodišče prve stopnje pa ni presojalo utemeljenosti strahu tožnice v zvezi s tem. Zatrjuje bistveno kršitev postopka, ker je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino za obliko škode, ki je ni zatrjevala. Navaja, da iz obrazložitve sodbe ne izhaja, ob katerih prilikah naj bi se tožnica bala za izgubo zaposlitve, še posebej, ker dejanja nadlegovanja in šikaniranja niso bila ugotovljena. Trdi, da je tožnica sama privolila v nastanek škode s tem, da je bianco odpoved prostovoljno podpisala več mesecev pred začetkom delovnega razmerja. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do obstoja vzročne zveze med bianco odpovedjo in tožničino škodo ter njenega pretrganja z nastankom prilagoditvene motnje. Nasprotuje tudi odmerjeni višini kot nasprotni določbi 179. člena OZ, saj tudi če je tožnica trpela duševne bolečine, te niso bile takšne, da bi bila zaradi njih upravičena do denarne odškodnine. Dalje nasprotuje odločitvi, da mora povrniti 919,05 EUR stroškov izvedenca psihiatra na račun sodišča. Pove, da je postavitev izvedenca predlagala tožnica za potrebe dokazovanja domnevno nastale škode, ona pa je navajala in izkazovala tudi okoliščine, ki so vzbujale sum v njeno procesno sposobnost. Navaja, da je sodišču predlagala le, naj po uradni dolžnosti po 80. členu ZPP preveri, ali je tožeča stranka procesno sposobna. Navaja, da je dokazovanje z izvedencem pretežno potekalo o vprašanjih, ki ne zadevajo tožničine procesne sposobnosti, med njimi pa ni bilo vprašanj o tožničinem doživljanju in posledicah bianco odpovedi. Glede na navedeno nasprotuje uporabi določbe 38. člena ZDSS-1 za plačilo stroškov izvedenca. Navaja, da je tožnica uspela le s 4 % vrednosti zahtevka, obenem pa so zaradi zaslišanja izvedenca psihiatra na naroku o vprašanjih, povezanimi z deli zahtevka, glede katerih tožnica ni uspela, nastali stroški, ki jih brez teh vprašanj ne bi bilo, zato ni pogojev za uporabo določbe 38. člena ZDSS-1 ter naložitev plačila tega stroška delodajalcu. Kot napačni nasprotuje tudi odločitvi glede stroškov postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o odškodninskih tožbenih zahtevkih tožnice zoper toženo stranko kot njenega delodajalca zaradi zatrjevane nepremoženjske škode zaradi spolnega nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu iz 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR‑1). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici plača odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi podpisa bianco odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je njen tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnica ni dokazala, da bi toženec storil ostala očitana dejanja (spolno nadlegovanje, šikaniranje, poniževanje, zavajanje z obljubo kasnejšega povišanja plače).

K pritožbi tožnice:

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb obeh strank, zato je izpodbijano sodbo pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišču se skladno z ustaljeno sodno prakso ni treba opredeliti prav do vsake trditve strank, še manj do vseh delov izpovedi strank ali prič, za kar se zavzema tožnica v tem postopku. Prav tako sodišču ni treba pri odločitvi upoštevati in presojati vseh delov izpovedi prič oziroma strank, pač pa oceni izvedene dokaze le z vidika pravno odločilnih dejstev, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Sodišču prve stopnje se ni bilo treba posebej opredeljevati do motiva toženca za sklenitev delovnega razmerja s tožnico glede na majhen obseg dela, saj to za odločitev ni pomembno, poleg tega gre za samostojno odločitev tožene stranke kot delodajalca, niti do s strani tožnice zatrjevanih slabih delovnih pogojev, saj navedeno v povezavi s trditveno podlago tožnice glede zatrjevane odškodninske odgovornosti tožene stranke na pravilnost odločitve ne vpliva.

8. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev tudi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, prav tako ne drži, da bi se sodišče prve stopnje pri odločitvi oprlo zgolj na iz konteksta iztrgane dele tožničine izpovedi. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tožničino izpoved v povezavi s podano trditveno podlago (te izpoved ne more nadomestiti) ter pravno relevantnimi dejstvi.

9. Tožnica v pritožbi zatrjuje pristranskost sodišča prve stopnje zato, ker je zavzelo stališče, da je tožnica v trditveni podlagi dovolj določno opisala le dogajanje 10. 3. 2015, za druga tožencu očitana spolna ravnanja pa naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, kdaj naj bi jih storil, ter zaradi tega, ker je sledilo toženčevi izpovedi, izpovedi tožnice in priče A.A. pa ne. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica dejanj spolnega nadlegovanja s strani toženca (z izjemo večerje s poslovnimi partnerji 10. 3. 2015, ko med strankama še ni bilo vzpostavljeno delovno razmerje) ni časovno konkretizirala do te mere, da bi bilo mogoče identificirati posamične historične dogodke ter v zvezi s temi z izvajanjem dokazov ugotavljati dejansko stanje. Na pravilnost te ugotovitve ne more vplivati pritožbena navedba, da so se podobne kršitve, kot jih je zatrjevala v povezavi s poslovno večerjo 10. 3. 2015, dogajale konstantno v daljših ali krajših presledkih do 12. 10. 2015, da pa jih tožnica zaradi svojega okrnjenega zdravstvenega stanja ob sestavi tožbe ni posebej omenjala, saj jih ni znala natančno časovno umestiti. Če bi sodišče presojalo tako pavšalno opredeljene očitke, ne da bi bili ti časovno in vsebinsko konkretizirani, bi nasprotni stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, saj ob presplošno opredeljenih škodnih dogodkih nasprotni stranki ni omogočeno dokazovanje, da do njih ni prišlo oziroma da se niso zgodili na tak način kot zatrjuje tožnica.

10. Ne drži, da bi sodišče prve stopnje odločalo brez trditvene podlage tožene stranke oziroma da pretežni del obrazložitve glede spolnega nadlegovanja temelji na izpovedi toženca. Toženec je že v odgovoru na tožbo zavrnil tožničine očitke iz tožbe (ki z izjemo očitkov glede poslovne večerje 10. 3. 2015 niso bili časovno konkretizirani) v zvezi z navedenimi očitki in zatrdil, da je v razmerju do tožnice ostajal v mejah dostojne in vljudne komunikacije, očitke v povezavi z dogodki 10. 3. 2015 zavrnil ter navedel različne okoliščine, ki kažejo na to, da do ravnanj na splošno očitanega spolnega nadlegovanja ni prihajalo. Ob povsem splošno formuliranih očitkih tožnice v zvezi s spolnim nadlegovanjem s strani toženca, je taka trditvena podlaga zadostna, saj glede na nekonkretiziranost očitkov toženec niti ni mogel podati bolj konkretnih trditev v zvezi s tem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitek o pristranskosti sodišča prve stopnje ni utemeljen.

11. Tožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank ter izpodbija verodostojnost prič na strani tožene stranke in se zavzema za upoštevanje tožničine izpovedi in izpovedi priče A.A.. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče ali stranke pa mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved toženca in prič C.C., D.D. in E.E.. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da pričam, ki so zaposlene pri toženi stranki, ženi toženca in samemu tožencu ni mogoče vnaprej in samodejno odrekati verodostojnosti. Izpovedi zaslišanih so tako kot drugi izvedeni dokazi v skladu z določbo 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Ker naj bi do zatrjevanih škodnih dejanj prihajalo na delovnem mestu, je logično, da so priče tudi delavci, zaposleni pri toženi stranki. Ob tem ni nepomembno, da so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedim navedenih, ne pa izpovedi tožnice in priče A.A., razlogi pa so ustrezno obrazloženi in prepričljivi, tako da pritožbeno sodišče stopnje ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Prav tako je sodišče prve stopnje skrbno in ustrezno presojalo izpovedi strank, kolikor sta se nanašali na ravnanja, ki naj bi se po trditvah tožnice dogajala brez prisotnosti prič, tako da tudi v povezavi s tem dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati neprepričljivosti, pritožbene trditve tožnice pa pri pritožbenem sodišču tudi niso vzbudile dvoma v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede obstoja očitanih dejanj spolnega nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu. Pritožbene trditve v zvezi s prekluzijo zaslišanja priče B.B. ne morejo vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj njegova izpoved ni bistveno vplivala na ugotovljeno dejansko stanje oziroma se nanaša na dejstva, ki niti niso odločilna v predmetni zadevi.

12. Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišče prve stopnje v okviru ugotavljanja škode zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni upoštevalo dejanj(a) v obdobju dela tožnice za toženo stranko pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi (zlasti gre za zatrjevana ravnanja na poslovni večerji 10. 3. 2015). Prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu iz 7. člena ZDR-1 se nanaša na čas trajanja delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem in tožbenih zahtevkov iz tega naslova ni mogoče utemeljevati na ravnanjih ali opustitvah pred začetkom ali po koncu trajanja delovnega razmerja (prim. z odločbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 372/2018 z dne 12. 7. 2018). Tožnica zatrjuje, da se je škodni dogodek 10. 3. 2015 zgodil v času trajanja t. i. faktičnega delovnega razmerja, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zahtevka za ugotovitev faktičnega oziroma dejanskega delovnega razmerja ni postavila, zato za čas pred 13. 4. 2015 ni mogoče šteti, da bi bila tožnica pri tožencu v dejanskem delovnem razmerju. Glede na to dogajanje 10. 3. 2015 ni podlaga za odškodninsko odgovornost toženca po 7. členu ZDR-1 (sodišče prve stopnje je vseeno ugotavljalo tudi, ali je prišlo do zatrjevanih kršitev na poslovni večerji tistega dne, in je ugotovilo, da tožničini očitki niti po vsebini ne držijo).

13. Tožnica kot prenizki nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve njenih pravic iz delovnega razmerja ter posega v njene osebnostne pravice in dostojanstvo zaradi podpisa bianco odpovedi na zahtevo toženca. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, zakaj je 1.000,00 EUR pravično zadoščenje za škodo, ki jo je tožnica pretrpela iz tega naslova. Tožnica neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede okoliščin za odmero odškodnine, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo in argumentirano pojasnilo, da na odmero odškodnine iz tega naslova vpliva trajanje tožničine zaposlitve pri tožencu, to, da ni bila v zelo hudi negotovosti oziroma bojazni, da bo toženec uporabil bianco odpoved, dejstvo, da ji toženec delovnega razmerja ni prekinil z uporabo bianco odpovedi, niti ji z njeno uporabo v času trajanja delovnega razmerja ni grozil. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo tudi tožničine osebne prizadetosti v zvezi s to kršitvijo delodajalca, ob tem pa je bistveno, da predstavlja nastalo škodo že sam poseg v njeno dostojanstvo. Prav tako se je ustrezno opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev in ustrezno pojasnilo, kako je upoštevalo posamezne ugotovljene okoliščine. Tožnica neutemeljeno zatrjuje napačno presojo njenih odsotnosti z dela in dejstva, da toženec podpisane bianco odpovedi ni uporabil za prenehanje delovnega razmerja, saj je sodišče prve stopnje vse navedeno ustrezno upoštevalo in pravilno uporabilo materialno pravo.

14. Tožnica se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev sodišča v III.a točki izreka, da svoje stroške naroka 10. 11. 2017 krije sama, toženi stranki pa je dolžna povrniti separatne stroške za pristop na ta narok v višini 244,78 EUR. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naroka, na katerem bi moralo zaslišati le tožnico, ni izvedlo zaradi tožničinega krivdnega ravnanja. Na navedenem naroku za glavno obravnavo je tožnica izrecno pojasnila, da je njen odvetnik v dopisu sodišču prve stopnje sporočil, da tožnica razume in govori slovenski jezik in ne potrebuje sodnega tolmača, zato ker je mislila, da jo bo sodišče vseeno zaslišalo, saj ni sposobna plačati stroškov sodnega tolmača. Iz navedenega pojasnila, ki izhaja iz zapisnika glavne obravnave, jasno izhaja, da je bila tožnica seznanjena z dopisom sodišča v zvezi s potrebnostjo sodnega tolmača za njeno zaslišanje, pa je vseeno mislila, da jo bo sodišče kljub njenemu neznanju slovenskega jezika zaslišalo. Pritožbena navedba, da za komunikacijo sodišča prve stopnje z njenim pooblaščencem v zvezi z njenim znanjem slovenskega jezika ni vedela, je tako protispisna. Sklicevanje tožnice na predlog substitutke pooblaščenca za preložitev spornega naroka na odločitev o separatnih stroških ne more vplivati, saj je bil ta predlog podan šele na naroku, v zvezi s katerim se zahtevajo separatni stroški. Drugačna pritožbena navedba je protispisna. Glede na navedeno je tožnici v razmerju do posledice - nastanka stroškov neopravljenega naroka toženi stranki - mogoče očitati malomarnost, zato je sodišče prve stopnje o teh stroških pravilno odločilo na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPP.

15. Druge pritožbene navedbe tožnice za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

K pritožbi tožene stranke:

16. Nista podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju uveljavlja pritožba tožene stranke zato, ker naj ne bi prejela originalnega zapisnika naroka, na katerem je bila zaslišana tožnica. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje strankama poslalo zapisnik, ki ga je pred tem poslalo sodni tolmački v dopolnitev prevoda, ne predstavlja kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za situacijo, ko je kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožena stranka je bila navzoča na glavni obravnavi, dodatno prevedeni zapisnik pa je zgolj zapis dogajanja na naroku oziroma izpovedi strank in prič, in ne procesno dejanje ali dokaz, v zvezi s katerim bi morala imeti posebno možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožena stranka pa je svojo pravico do ugovora po 125. členu ZPP tudi izkoristila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zvezi z navedenim tudi ne gre za kršitev iz 14. točke navedenega odstavka navedenega člena, saj zgolj zato, ker je bil zapisnik poslan sodni tolmački v popravo prevoda, ni mogoče trditi, da bi imela izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Tožena stranka v pritožbi niti ni konkretno navedla, kaj konkretno je v zapisniku po popravi prevoda s strani sodne tolmačke predrugačeno oziroma v čem zapisnik ni skladen z izpovedjo tožnice na naroku, niti ni navedla, v čem naj bi to vplivalo na odločitev sodišča prve stopnje. Očitek o bistveni kršitvi postopka pred sodiščem prve stopnje tako ni utemeljen.

17. Tožena stranka zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi zato, ker naj sodišče prve stopnje ne bi ugotovilo elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi zahteve po podpisu bianco odpovedi s strani tožnice. V zvezi s tem zatrjuje tudi zmotno uporabo materialnega prava. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe jasno navedlo, da je v zvezi s tem ravnanjem tožene stranke tožnici prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi kršitve tožničinih pravic iz delovnega razmerja z nedopustnim posegom v njene osebnostne pravice in dostojanstvo na podlagi 7. člena ZDR-1 in 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ). Na s strani strank navedeno pravno podlago sodišče ni vezano. Iz razlogov sodbe je mogoče razbrati vse elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke: škodno ravnanje (zahteva za podpis bianco odpovedi, razpolaganje s tako podpisano bianco odpovedi ves čas trajanja delovnega razmerja), protipravnost takega ravnanja (možnost prekinitve delovnega razmerja v nasprotju z določbami zakona), nastanek škodne posledice (poseg v dostojanstvo tožnice) ter vzročna zveza med protipravnim škodnim ravnanjem toženca in kršitvijo dostojanstva tožnice. Dokazno breme, da toženec ni krivdno odgovoren za kršitev dostojanstva tožnice, je bilo na tožencu, vendar kljub zatrjevanju določenih okoliščin (npr. da je bila bianco odpoved podpisana še pred podpisom pogodbe o zaposlitvi) ni dokazal, da za kršitev tožničinega dostojanstva ni kriv. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo navedene materialnopravne predpise glede ugotovitve temelja za odškodninsko odgovornost tožene stranke ter tudi glede odmere višine odškodnine. Pravilen je torej sklep o odškodninski odgovornosti toženca za to škodo, na njegovo pravilnost pa ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da toženec ni uporabil bianco odpovedi ali se v času zaposlitve skliceval nanjo. Ti okoliščini bi kvečjemu lahko vplivali na višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi posega v tožničino dostojanstvo, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi v tem delu pritožba toženca ni utemeljena, saj je bila odškodnina prisojena v znesku, ki ustreza ugotovljenim okoliščinam primera in pomenu prizadete dobrine ter ni neskladna z namenom te odškodnine in ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pri odmeri odškodnine je pravilno upoštevan tudi 8. člena ZDR-1, po katerem se pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu, nadlegovanjem ali spolnim nadlegovanjem mora upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel delavec in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev. Pritožbene navedbe, da duševne bolečine tožnice niso bile takšne, da bi bila zaradi njih upravičena do denarne odškodnine, je tako treba zavrniti kot neutemeljene.

18. Ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju, da bi moralo sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je prišlo do posega v tožničino dostojanstvo, še nadalje ugotavljati utemeljenost tožničinega strahu v zvezi z bianco odpovedjo oziroma strahom za izgubo zaposlitve, saj za odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu oziroma poseg v delavčevo dostojanstvo zadostuje sam poseg in se dodatne oblike škode ne zahtevajo (oziroma te lahko kvečjemu utemeljujejo priznanje odškodnine za še dodatne oblike škode po 179. členu OZ), škoda pa se praviloma dosodi v enotnem znesku za vse oblike škode.

19. Na pravilnost odločitve ne vpliva pritožbena navedba, da naj bi tožnica prostovoljno podpisala bianco odpoved pred začetkom trajanja delovnega razmerja in s tem sama privolila v nastanek škode, saj je šlo za delavko kot šibkejšo stranko, ki ji ni mogoče očitati, da protipravno zahtevanega podpisa na bianco odpovedi ni zavrnila (npr. iz strahu, da v nasprotnem primeru do sklenitve delovnega razmerja sploh ne bi prišlo).

20. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za to, da je z nastankom prilagoditvene motnje prišlo do prekinitve vzročne zveze med bianco odpovedjo in tožnici nastalo škodo. Tožnici nastala škoda je že sam poseg v njeno dostojanstvo z zahtevo po podpisu bianco odpovedi in razpolaganjem z njo v času trajanja delovnega razmerja. Nastanek prilagoditvene motnje tako ni mogel prekiniti vzročne zveze med toženčevim protipravnim ravnanjem in samim posegom v osebnostne pravice tožnice.

21. Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje odločitvi glede povrnitve stroškov izvedenca psihiatra na račun sodišča, saj je sodišče prve stopnje imelo podlago za tako odločitev v 38. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1). Ta zakonska določba ne zahteva določenega deleža uspeha delavca, postavitev izvedenca psihiatrične stroke pa je bila v postopku potrebna zaradi suma v pravdno sposobnost tožnice, torej bi bilo ta dokaz treba izvesti tudi, če bi tožnica v sporu zahtevala samo odškodnino zaradi bianco odpovedi, torej del tožbenega zahtevka, s katerim je uspela.

22. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

K pritožbama obeh strank zoper odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje:

23. Na pritožbi obeh strank je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 2.542,97 EUR stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških ni upoštevalo, da je del stroškov zastopanja tožnice nastal pred priznanjem brezplačne pravne pomoči (BPP) ter da je stroške postopka, ki so tožnici nastali po odobritvi BPP (14. 11. 2017), skladno z uspehom dolžna tožena stranka nakazati na račun sodišča prve stopnje, in ne tožnici. Ker se zoper stroške postopka pritožujeta obe stranki, je pritožbeno sodišče še enkrat izračunalo stroške postopka skladno z določbo 154. člena ZPP po uspehu obeh strank ter po določbah Odvetniške tarife (OT).

24. Tožnici je treba kot potrebne stroške pred sodiščem prve stopnje priznati naslednje stroške postopka do 14. 11. 2017 (odobritev BPP): 700 točk za tožbo, 525 za vlogo z dne 14. 6. 2017, 700 za zastopanje na prvem naroku ter 100 točk urnine in 262,50 točk za zastopanje na naroku 6. 9. 2017, skupaj 2.287,50 točk oziroma 1.049,96 EUR, čemur je treba prišteti še materialne stroške v višini 32,87 točk oziroma 15,09 EUR ter 22-odstotni DDV v višini 234,31 EUR, tako da skupni stroški, ki so nastali tožnici do odobritve BPP znašajo 1.299,36 EUR. Ker je tožnica uspela s 4 % svojega tožbenega zahtevka, ji je tožena stranka dolžna povrniti 51,97 EUR stroškov. Tožnici se priznajo skladno z ZPP in OT zgolj v postopku priglašeni stroški, ne pa morebitni višji po OT ali odločbi BPP pripadajoči, a nepriglašeni stroški, urnine pa le v primeru izpolnjevanja pogojev iz prvega odstavka 6. člena OT (narok 6. 9. 2017 je trajal le 55 minut, zato ji za ta narok urnina ne pripada). Strošek sodnega tolmača tožnici ni nastal.

25. Potrebni stroški tožnice v postopku po 14. 11. 2017, ko ji je bila odobrena BPP, znašajo: nagrada za narok 22. 12. 2017 v višini 131,25 točk in urnina za ta narok v višini 100 točk (trajanje naroka od 10.00 do 12.40), nagrada za pripravljalni vlogi z dne 10. 8. 2018 in 31. 8. 2018 po 262,50 EUR, nagrada za narok 21. 12. 2018 v višini 125 točk in 50 točk urnine za ta narok (trajanje naroka od 8.30 do 10.15), skupaj torej 931,25 točk oziroma 427,44 EUR, čemur je treba prišteti še materialne stroške v višini 8,55 EUR in DDV v višini 95,92 EUR. Tudi tu velja, da se priznajo skladno z ZPP in OT zgolj v postopku priglašeni stroški, urnine pa v višini iz prvega odstavka 6. člena OT v povezavi s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu, po katerem je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Skupni strošek zastopanja tožnice po BPP tako znaša 531,91 EUR, skladno s tožničinim uspehom v postopku pa je tožena stranka dolžna na račun sodišča povrniti 21,28 EUR. Ta strošek ne more biti predmet pobota s stroški tožene stranke.

26. Toženi stranki je treba kot potrebne stroške pred sodiščem prve stopnje priznati naslednje stroške: 700 točk za sestavo odgovora na tožbo, 700 točk za zastopanje na prvem naroku 14. 6. 2017 ter 100 točk urnine, po 350 točk za zastopanje na naslednjih treh narokih ter 100 točk urnine za zastopanje na naroku 21. 12. 2018, po 40 točk za odsotnost iz pisarne ob vsakem od štirih narokov, po 525 točk za vloge z dne 5. 2. 2018, 31. 7. 2018 in 18. 9. 2018, skupaj 4.385 točk oziroma 2.012,71 EUR, čemur je treba prišteti še: materialne stroške v višini 53,85 točk oziroma 24,72 EUR, DDV v višini 448,23 EUR in kilometrino na relaciji Vrhnika-Ljubljana-Vrhnika za 4 naroke v višini 74,00 EUR, tako da skupni stroški tožene stranke znašajo 2.559,66 EUR. Glede na njen uspeh v postopku (96 %) ji je tožnica dolžna povrniti 2.457,27 EUR. Toženi stranki se ne prizna nagrada za pregled prepisov zvočnih posnetkov, za katere toženec ni napisal ugovora, saj ne gre za poseben potreben strošek postopka.

27. Po medsebojnem pobotu stroškov zastopanja tožnice, ki so ji nastali pred priznanjem BPP, in stroškov postopka tožene stranke, je tožnica dolžna toženi stranki povrniti 2.405,30 EUR stroškov postopka, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožena stranka pa je dolžna iz naslova zastopanja tožnice na račun sodišča prve stopnje plačati 21,28 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

28. Glede na navedeno je bilo treba skladno z določbo 358. člena ZPP pritožbi tožnice zoper odločitev o stroških postopka v točki III.b delno ugoditi in jo spremeniti tako, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti 2.405,30 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožena stranka pa je dolžna povrniti 21,28 EUR stroškov zastopanja tožnice na račun sodišča prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede preostalega dela sodbe niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v preostalem delu kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožnica pa je uspela le deloma v zvezi s stroški postopka, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 668/2018
• VDSS Sodba Pdp 402/2020
• VDSS Sodba Pdp 864/2017