<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 240/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.240.2019
Evidenčna številka:VDS00028662
Datum odločbe:05.09.2019
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:nadurno delo - stroški izobraževanja - policist - službena pot

Jedro

Povsem jasno je, da tožnik na dneve izobraževanja v Ljubljani ni opravljal dela iz pogodbe o zaposlitvi in dobil za to plačo, tako da tudi ne more biti upravičen do nadur, ki sicer pomenijo dodatek k plači na osnovno plačo. Skladno s pogodbo o izobraževanju za pridobitev višješolske izobrazbe policist je tožnik skladno s 5. členom upravičen do bruto nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi stroškov izobraževanja ter stroškov prevoza na izobraževanje in z izobraževanja. Prav tako 1. točka 3. člena pogodbe o izobraževanju določa, da bo javnemu uslužbencu delodajalec izplačeval nadomestilo plače za čas odobrene odsotnosti, ne pa morebiti plačo. Iz 3. točke 3. člena pogodbe o izobraževanju tudi izhaja, da bo tožena stranka izplačevala regres za prehrano za vsak dan izobraževanja po programu, kar nedvomno pomeni, da tožnik ni bil na službeni poti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati 57 opravljenih ur preko polnega delovnega časa v bruto znesku 526,26 EUR in neto znesek izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2018 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

- v III. točki izreka tako, da tožnik krije sam svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške v višini 257,50 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila.

II. Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 150,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati 57 opravljenih ur preko polnega delovnega časa v bruto znesku 526,26 EUR in neto znesek izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2018 dalje do plačila v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). V presežku je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 15. 2. 2015 do 20. 2. 2018, zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 249,48 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 8-dnevnega roka od vročitve sodbe dalje do plačila, vse skupaj na fiduciarni račun pooblaščenca št. ... pri banki A. d. d. (III. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in tožniku prisodi tudi zahtevane zakonske zamudne obresti, kot jih zahteva v tožbi ter toženi stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, da mu je tožena stranka dolžna obračunati 57 opravljenih ur preko polnega delovnega časa v bruto znesku 526,26 EUR in neto znesek izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2018 dalje do plačila. Kot neutemeljen pa je zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 15. 2. 2015 do 20. 2. 2018, kar tožnik izpodbija s pritožbo. Sodišče je obrazložilo svojo odločitev, da je tožena stranka bila dejansko seznanjena z zahtevkom tožnika šele z vročitvijo tožbe, tako da ni mogla priti v zamudo, posledično pa naj bi bil tožnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od naslednjega dne potem, ko je bila toženi stranki vročena tožba. Tožnik je s tožbo zahteval izplačilo nadur opravljenih v letu 2013 in 2014. Po drugem odstavku 126. člena ZDR-1 je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov (128. člen ZDR-1). Plačilo opravljenih nadur pa je zakonska obveznost delodajalca. Nadalje ZDR-1 tudi določa, da se plača izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Ker tožena stranka tožniku ni izplačala opravljenih nadur v roku, je prišla v zamudo (299. člen OZ) in tožniku dolguje tudi zakonske zamudne obresti (378. člen OZ). Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti ni nikjer pogojena za predhodno zahtevo tožnika kot delavca oziroma upnika. Temu pritrjuje tudi sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevah opr. št. Pdp 791/2018 in Pdp 345/2014. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. in III. točko izreka sodbe in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v I. in III. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljenega zavrne in naloži plačilo pravdnih stroškov tožniku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tudi, da sklep o povrnitvi pravdnih stroškov sodišča prve stopnje z dne 11. 2. 2019 razveljavi. Sodišče je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati 57 opravljenih ur preko polnega delovnega časa v bruto znesku 526,26 EUR in mu neto znesek izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2018 dalje do plačila, prav tako pa je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 249,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče toženi stranki naložilo še povrnitev pravdnih stroškov v znesku 54,83 EUR s pp. Tožena stranka z odločitvijo sodišča ne soglaša, ker meni, da je v posledici nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja sodišče napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je v delovni čas tožnika štelo tudi pot na in z izobraževanja. Sodišče je svojo odločitev oprlo na že pravnomočno razsojeno zadevo opr. št. Pd 50/2016. Nadalje iz obrazložitve izhaja, da Uredba o delovnem času v organih države uprave (Ur. l. RS, št. 115/2007, 122/2007 - popr., 28/2016 in 40/2017; v nadaljevanju - Uredba) v 23. členu določa, da delodajalec v primeru službene poti javnemu uslužbencu prizna toliko ur prisotnosti na delu, kolikor sta trajal pot in dejansko opravljanje del, predvsem pa je potrebno po presoji sodišča upoštevati odločitev sodišča EU C266/14 z dne 10. 9. 2015, da je čas, ki ga delavec nameni za vsakodnevni prevoz med svojim bivališčem in prostori prve in zadnje stranke, ki jo določi delodajalec, treba šteti v delovni čas. Nesporno je, da tožnik na dan izobraževanja pri toženi stranki dela ni opravljal, zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je čas med in po izobraževanju upoštevalo v delovni čas. Tožena stranka je s tožnikom sklenila pogodbo o izobraževanju in se zavezala, da mu bo v pogodbenem roku zagotavljala možnost izobraževanja za pridobitev višješolske izobrazbe policist in sicer mu (med drugim - 1. alineja 1. točke 3. člena) bo v pogodbenem roku omogočila odsotnost z dela za udeležbo na izobraževanju po programu in urniku predavanj ter izplačala nadomestila plače za čas odobrene odsotnosti. Na podlagi sklenjene pogodbe o izobraževanju so bile urejene medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank. Tožena stranka meni, da v primerih, ko gre za izobraževanje na podlagi sklenjene pogodbe o izobraževanju, ne gre za službeno potovanje (za službeno potovanje se šteje zgolj potovanje, na katerega je javni uslužbenec napoten s potnim nalogom, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravlja delo, kot to določa prvi odstavek 171. člena ZUJF). Tožnik na dan izobraževanja ni opravljal dela, ampak je bil odsoten z dela. Tožnik za 8 ur odsotnosti z dela ni prejel plačila za delo, ampak nadomestilo plače, tako je nelogično, da bi mu tožena stranka ure pred in po izobraževanju štela kot opravljeno delo oziroma kot nadure. Sodišče ob tem ni upoštevalo, da je tožnik s toženo stranko prostovoljno sklenil pogodbo o izobraževanju, s katero sta pogodbeni stranki uredili medsebojne pravice in obveznosti v zvezi z izobraževanjem. Pogodba o izobraževanju je civilnopravna pogodba, ki se presoja po pravilih Obligacijskega prava (sodba in sklep VDSS opr. št. Pdp 1063/2008). Volja pogodbenih strank je bila v 1. točki 3. člena pogodbe o izobraževanju izražena in dogovorjena. Tožena stranka je svojo obveznost s tem, ko je tožniku za dneve izobraževanja (predavanj) omogočila 8 ur odsotnosti z dela zaradi udeležbe na predavanju in izplačala nadomestilo plače iz tega naslova za ves čas odobrene odsotnosti z dela (8 ur) iz tega naslova, v celoti izpolnila. Citirana določba pogodbe o izobraževanju je jasna in jo je treba tolmačiti skladno s prvim odstavkom 82. člena OZ. Za tožnika to pomeni, da je za vsak dan izobraževanja bil upravičen do nadomestila plače za 8 ur, ne glede na trajanje predavanja in čas prevoza. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in navaja, da je o vprašanju, ali je bil tožnik ob obiskovanju predavanj na službeni poti ali ne že pravnomočno odločeno s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti, opr. št. Pd 50/2016. Šlo je za udeležbo na izobraževanju v 181,15 km oddaljenem kraju, na katerega je bil tožnik napoten. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, je pa sodišče zmotno presodilo listine, njegova odločitev pa se opira samo na te dokaze.

7. Res je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki, vendar je pogodba o izobraževanju za pridobitev višješolske izobrazbe policist z dne 8. 11. 2013 civilnopravna pogodba in se presoja po pravilih civilnega prava (Pdp 1063/2008). Udeleženci v obligacijskem razmerju pa so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev v skladu s podpisano pogodbo. Skladno z 82. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/2007 in nadalj. - OZ) je potrebno določila pogodbe uporabljati tako, kot se glasijo.

8. Povsem jasno je, da tožnik na dneve izobraževanja v Ljubljani ni opravljal dela iz pogodbe o zaposlitvi in dobil za to plačo, tako da tudi ne more biti upravičen do nadur, ki sicer pomenijo dodatek k plači na osnovno plačo. Skladno s pogodbo o izobraževanju za pridobitev višješolske izobrazbe policist je tožnik skladno s 5. členom upravičen do bruto nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi stroškov izobraževanja ter stroškov prevoza na izobraževanje in z izobraževanja. Prav tako 1. točka 3. člena pogodbe o izobraževanju določa, da bo javnemu uslužbencu delodajalec izplačeval nadomestilo plače za čas odobrene odsotnosti, ne pa morebiti plačo. Iz 3. točke 3. člena pogodbe o izobraževanju tudi izhaja, da bo tožena stranka izplačevala regres za prehrano za vsak dan izobraževanja po programu, kar nedvomno pomeni, da tožnik ni bil na službeni poti, kot je to ocenilo sodišče prve stopnje, saj bi v primeru, ko bi bil tožnik na službeni poti bil upravičen do dnevnice (znižane dnevnice), ne pa regresa za prehrano. Sodišče se tako pri svoji odločitvi, da gre v konkretnem primeru za službeno pot zmotno sklicuje na Uredbo o delovnem času v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 115/2007 in nadalj. - Uredba), saj sta stranki sklenili pogodbo o izobraževanju, pri čemer je volja strank bila jasno dogovorjena v pogodbi.

9. Sodišče prve stopnje se tudi zmotno sklicuje na razsojeno zadevo opr. št. Pd 50/2016 naslovnega sodišča, v kateri je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku tožnika za plačilo potnih stroškov, pri čemer pritožbeno sodišče navaja, da je šlo za sodbo na podlagi pripoznave, pri čemer iz sodbe izhaja, da je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku potne stroške v znesku 1.561,51 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2014 do plačila. Navedena sodba je sicer pravnomočna, v ničemer pa ne vpliva na predmetno zadevo, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz 5. člena pogodbe o izobraževanju jasno tudi izhaja, da se je tožena stranka tožniku zavezala povrniti stroške prevoza na izobraževanje in z izobraževanja. Ob navedenem pa pogodba o izobraževanju ne vsebuje določila, da se tožena stranka zavezuje k plačilu nadur.

10. Tožnik se pritožuje zoper zamudne obresti, vendar ker je pritožbeno sodišče odločilo, da se njegov tožbeni zahtevek v celoti zavrne po temelju, tožniku tako ne pripadajo niti zakonite zamudne obresti (od glavnice). Zato se njegova pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe (353. člen ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. alineje 358. člena ZPP sodbo spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, saj je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, njegova sodba pa se opira samo na te listinske dokaze.

12. Tožena stranka je v postopku v celoti uspela. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka in sicer za odgovor na tožbo v višini 200 točk, za pripravljalno vlogo 150 točk in prvi narok 200 točk ter 2 % materialne stroške, kar znaša skupaj torej 561 točk, kar znaša 257,50 EUR. Tožnik sam krije svoje stroške postopka, saj v postopku ni uspel.

13. Pritožbeno sodišče je še odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 250 točk, kar znaša 150,00 EUR, sam pa krije svoje stroške pritožbenega postopka za pritožbo in za odgovor na pritožbo (165. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 82.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.12.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzOTA5