VDSS Sodba Pdp 358/2019

Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da se je tožnik zaposlil kot samostojni podjetnik (s. p.) takoj po izdaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je tožnik še vedno zavarovan na zavarovalni podlagi 05 (samostojni podjetniki posamezniki, ki na območju Republike Slovenije samostojno opravljajo pridobitno ali gospodarsko dejavnost). Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 33/2014 odločilo, da pomeni tudi aktiviranje statusa s. p. na strani tožnika takoj po spornem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki na podlagi sicer nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njegova prijava v socialna zavarovanja na tej podlagi pomembno okoliščino za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze, ne glede na razloge sodišča o možnostih spremembe zavarovalnih podlag za nazaj. ZDR-1 v 118. členu sicer res določa, da lahko sodišče ugotovi prenehanje pogodbe o zaposlitvi vse do dneva odločitve sodišča prve stopnje, kar pa je le skrajni datum. Tako primeri iz sodne prakse kažejo, da se datum razveze pogodbe o zaposlitvi lahko določi pred datumom izdaje prvostopne sodbe, če pride pred njeno izdajo do spremembe delavčevega statusa, kot je npr. zaposlitve pri drugem delodajalcu, samozaposlitve (tožnik), upokojitve ali podobno.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo:

"I. Sklep št. ... z dne 22. 5. 2018, ki ga je tožniku podala tožena stranka ter Sklep št. ... z dne 4. 7. 2018 Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja sta nezakonita in se razveljavita.

II. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi nezakonitih sklepov tožene stranke, temveč se pogodba o zaposlitvi z dne 11. 7. 2006 z vsemi aneksi sodno razveže z dnem 19. 7. 2018.

Tožbeni zahtevek se zavrne v delu, kjer se zahteva ugotovitev trajanja delovnega razmerja za obdobje do odločitve sodišča prve stopnje ter plačilo nadomestila plače za navedeno obdobje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati:

1. razliko plače za čas suspenza pogodbe o zaposlitvi, tj. od 9. 5. 2018 do 19. 7. 2018 in sicer:

- za mesec maj 2018 v neto znesku 393,09 EUR,

- za mesec junij 2018 v neto znesku 560,88 EUR,

- za mesec julij 2018 v neto znesku 696,91 EUR,

z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v naslednjem mesecu za pretekli mesec, do plačila;

2. denarno povračilo v neto znesku 8.890,00 EUR (v presežku se tožbeni zahtevek iz naslova denarnega povračila zavrne);

vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

IV. Naslovno sodišče ni pristojno za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša na odvod in plačilo davkov in prispevkov, zato se tožba v tem delu zavrže in se v tej zvezi opravljena pravdna dejanja razveljavijo.

V. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.338,45 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe dalje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo."

2. Tožnik podaja pritožbo zoper sodbo in sicer zoper zavrnilni del v drugem odstavku II. točke izreka, s katerim je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, kjer se zahteva ugotovitev trajanja delovnega razmerja za obdobje do odločitve sodišča prve stopnje ter plačilo nadomestila plače za navedeno obdobje ter del točke III/2 - torej zoper zavrnilni del odločitve o višini denarnega povračila in zoper odločitev o stroških, v delu, v katerem niso bili v celoti priznani. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče višino odškodnine - denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev, okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, upoštevanje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen 30 let oziroma natančno 30 let in 19 dni, kar že samo po sebi oziroma splošno izkustveno pomeni, da je tožnik pri toženi stranki "oddelal večino" svoje delovne dobe do upokojitve. Tožnik bo, kot izhaja iz dopisa Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje Slovenije, 25. 2. 2025 izpolnil pogoje za upokojitev. Iz ZDR-1 izhaja, da lahko sodišče prizna denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca. Tožnik se je takoj s prenehanjem delovnega razmerja zaposlil kot s. p., kar pa je bil zgolj izhod v sili. Tako je tožnik prepričan, da mu pripada maksimalno povračilo, pomeni 18 plač oziroma 22.860,00 EUR. Tožnik bi prejel v primeru odpovedi iz poslovnega razloga 12.700,00 EUR, sodišče pa mu je v konkretnem primeru priznalo samo sedem plač. Drži, da je tožnik začel delati takoj po podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pooblaščenka tožnika je priglasila stroške, med katerimi so bili stroški v skladu z Odvetniško tarifo za več pripravljalnih vlog, kot jih je priznalo sodišče - samo dve. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo in navaja, da je sodišče v III/2. točke izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati denarno povračilo v neto znesku 8.890,00 EUR. Iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da navedeni znesek predstavlja sedem povprečnih plač izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je štelo, da je mesečna plača v treh mesecih pred uvedbo postopka izredne odpovedi znašala 1.270,00 EUR, in je v tem delu glede povprečne neto plače neutemeljeno sledilo navedbam tožnika. Sodišče bi moralo šteti, da je povprečna neto plača tožnika z dodatki znašala 1.210,89 EUR in ne 1.270,00 EUR. V tem delu je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.

4. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika. V delu, ki se nanaša na višino denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, je sodišče prve stopnje pri odmeri denarnega povračila že upoštevalo vse relevantne okoliščine, ki jih je tožnik navedel v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožnikova plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je znašala 1.210,89 EUR, kar je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala tožena stranka in glede navedenega tudi predložila dokaze (plačilne liste).

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

7. Tožnik se pritožuje zoper odločitev sodišča v delu, kjer se zahteva ugotovitev trajanja delovnega razmerja za obdobje do odločitve sodišča prve stopnje ter plačilo nadomestila plače za navedeno obdobje in sicer zoper zavrnilni del. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 118. členu ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča in določa, da v primeru, če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto višji policist - pomočnik komandirja, ob tem pa je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki 30 let in 19 dni. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da je bila podana odpoved nezakonita iz vsebinskih razlogov, je sodišče samo razvezalo pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je razvezo predlagal tožnik, vendar le šele z dnem odločitve sodišča prve stopnje in posledično tudi ugotovitev trajanja delovnega razmerja s priznanjem vseh pravic iz tega naslova. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da se je tožnik zaposlil kot samostojni podjetnik (s. p.) takoj po izdaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je tožnik še vedno zavarovan na zavarovalni podlagi 05 (samostojni podjetniki posamezniki, ki na območju Republike Slovenije samostojno opravljajo pridobitno ali gospodarsko dejavnost). Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 33/2014 odločilo, da pomeni tudi aktiviranje statusa s. p. na strani tožnika takoj po spornem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki na podlagi sicer nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njegova prijava v socialna zavarovanja na tej podlagi pomembno okoliščino za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze, ne glede na razloge sodišča o možnostih spremembe zavarovalnih podlag za nazaj. ZDR-1 v 118. členu sicer res določa, da lahko sodišče ugotovi prenehanje pogodbe o zaposlitvi vse do dneva odločitve sodišča prve stopnje, kar pa je le skrajni datum. Tako primeri iz sodne prakse kažejo, da se datum razveze pogodbe o zaposlitvi lahko določi pred datumom izdaje prvostopne sodbe, če pride pred njeno izdajo do spremembe delavčevega statusa, kot je npr. zaposlitve pri drugem delodajalcu, samozaposlitve (tožnik), upokojitve ali podobno. V predmetni zadevi je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je pri odločanju o trajanju delovnega razmerja upoštevati Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/2013 in nadalj. - ZMEPIZ-1). Tako tožnik ne more imeti dveh statusov zavarovanja in sicer statusa delovnega razmerja in statusa s. p.. Kot izhaja iz izvedenih dokazov je bil tožnik na koncu postopka pred sodiščem prve stopnje še vedno zavarovan kot samostojni podjetnik.

8. Tožnik in tožena stranka se oba pritožujeta zoper odločitev sodišča o višini denarnega povračila, ki ga je sodišče odmerilo v višini 8.890,00 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III/2. točka). Tožnik po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno uveljavlja, da bi mu moralo sodišče priznati denarno povračilo v maksimalni višini osemnajstih plač, kot to določa ZDR-1. ZDR-1 v drugem odstavku 118. člena določa, da pri odmeri denarnega povračila sodišče upošteva trajanje delavčeve zaposlitve, zaposlitvene možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki 30 let, pri čemer je bil star 50 let, takoj po prenehanju delovnega razmerja pa se je zavaroval kot samostojni podjetnik. Sodišče je ob navedenem upoštevalo tudi, da je imel že pred prenehanjem delovnega razmerja registrirano kmetijsko dejavnost, imel zaposlene delavce in razpolagal z večjim številom delovnih strojev (traktorjev), tako da obseg dejavnosti ni bil majhen. Tudi prihodki iz dejavnosti v zvezi z gozdarstvom, vinogradništvom in ostalim delom kmetijstva niso majhni. Tako je sodišče prve stopnje tožniku pravilno utemeljeno priznalo denarno povračilo sedmih plač, kar je sodišče ocenilo na 8.890,00 EUR. Sodišče je pravilno upoštevalo tožnikovo zaposlitev pri toženi stranki 30 let, ob tem pa tudi, da se je tožnik takoj po prenehanju delovnega razmerja samozaposlil kot s. p.. Ob tem so njegovi dohodki iz kmetijske dejavnosti dokaj visoki, pri tem pa celo zaposluje še druge delavce.

9. Tožena stranka se prav tako pritožuje zoper odločitev sodišča, ki je tožniku prisodilo denarno povračilo v neto znesku 8.890,00 EUR, pri tem pa tožbeni zahtevek iz tega naslova v presežku zavrnilo. Tožena stranka ob tem navaja, da je imel tožnik v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi plačo 1.210,89 EUR, kar bi moralo sodišče upoštevati, sodišče pa je štelo, da je bila tožnikova plača 1.270,00 EUR (razlika 59,00 EUR). Pritožbeno sodišče glede na podane pritožbene ugovore navaja, da sodišče ni storilo zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je štelo, da je tožnikova neto plača znašala 1.270,00 EUR in ne 1.210,89 EUR, kot to navaja tožena stranka v pritožbi. Pritožbeno sodišče ob navedenem tudi pojasnjuje, da sodišče ni dolžno upoštevati zneske plače v natančnem znesku, pač pa mora prisoditi pravično višino denarnega povračila, ki ustreza dejanskemu stanju, kar pa je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno storilo. Tako ni podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilu 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 836/2017
• VDSS Sodba in sklep Pdp 865/2018
• VDSS Sodba Pdp 820/2018