VDSS Sodba Pdp 305/2019

Jedro

V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče, ko ugotovi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Po navedeni določbi je datum odločitve sodišča prve stopnje skrajni datum za razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je treba upoštevati vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno razmerje tožnika pri toženki za nedoločen čas na delovnem mestu visokošolski učitelj – redni profesor za krajši delovni čas 8 ur tedensko, dejstvo, da je tožnik od 1. 1. 2017 dalje zaposlen pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Od tega dne dalje ima tožnik že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljen v zavarovanje iz tega naslova. Zato pritožba utemeljeno opozarja, da je tožniku delovno razmerje pri toženki lahko trajalo le do tega datuma.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v točki IV izreka tako, da se na novo glasi:

"IV. Pogodba o zaposlitvi z dne 18. 12. 2009, sklenjena za delovno razmerje tožnika pri toženki na delovnem mestu visokošolski učitelj – redni profesor na UA. FB. za nedoločen čas za krajši delovni čas 8 ur tedensko, preneha veljati na podlagi sodbe sodišča z dnem 31. 12. 2016.

Toženka je dolžna v roku 8 dni tožniku za čas od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 priznati vse pravice iz delovnega razmerja za krajši delovni čas 8 ur tedensko, razen že priznanih pravic za tako določen čas.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je delovno razmerje tožnika pri toženki na delovnem mestu visokošolski učitelj – redni profesor na UA. FB. za krajši delovni čas 8 ur tedensko trajalo od 1. 1. 2017 do 10. 12. 2018 in da je toženka dolžna tožniku priznati vse pravice na tej podlagi."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti s ponudbo nove z dne 29. 9. 2016 (I. točka izreka) ter da je pogodba o zaposlitvi tožnika za delovno mesto znanstveni svetnik razvezana in je prenehala veljati (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je delovno razmerje tožnika pri toženki na delovnem mestu znanstveni svetnik za krajši delovni čas 32 ur tedensko prenehalo z dnem 31. 12. 2016 (III. točka izreka), delovno razmerje na delovnem mestu visokošolski učitelj – redni profesor s krajšim delovnim časom 8 ur tedensko pa preneha 10. 12. 2018 in da je toženka dolžna tožniku za ves čas trajanja delovnega razmerja do vključno 10. 12. 2018 priznati vse pravice iz delovnega razmerja za navedeni krajši delovni čas (IV. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku izplača denarno povračilo v znesku 13.336,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od poteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka). Kar je zahteval tožnik več, je zavrnilo (VI. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.136,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (VII. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma zahtevek zavrne, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku nedopustno priznalo dvojno delovno razmerje po 1. 1. 2017. Od takrat dalje je namreč tožnik polno zaposlen pri drugem delodajalcu, tj. JRZ C., in z njegove strani tudi prijavljen v zavarovanja. Tako ni podlage za priznanje delovnega razmerja za krajši delovni čas 8 ur tedensko, vezano na opravljanje pedagoškega dela, tudi po 31. 12. 2016 in za priznanje pravic na njegovi podlagi. Sodišče prve stopnje bi moralo pogodbo o zaposlitvi razvezati z 31. 12. 2016. Takšno stališče izhaja tudi iz zadeve VIII Ips 98/2012, na katerega je toženka opozorila, vendar se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo.

Izrek v IV. točki predstavlja neupravičeno obogatitev, ker je tožnik od 1. 10. 2016 do 10. 12. 2018 prejemal višjo plačo, kot jo je imel po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je bil po podpisani novi pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu znanstveni svetnik za polni delovni čas upravičen do višjega plačila kot po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Iz izpovedi tožnika izhaja, da ni v ničemer prikrajšan. Ker sodišče prve stopnje izpovedi tožnika ni upoštevalo, je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Podana je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS, ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev predlogov za zaslišanje D.D. in E.E. oziroma je navedlo le pavšalne razloge. Sodišče prve stopnje bi moralo priči zaslišati, saj bi lahko izpovedali o tem, da so bili vsi zaposleni pri toženki seznanjeni s pogoji izstopa in možnostjo izbire delodajalca. Zaslišanje teh prič bi moralo sodišče prve stopnje izvesti po uradni dolžnosti na podlagi 34. člena ZDSS-1.

Konkretni primer ima bistvene posebnosti, zaradi katerih sodišče prve stopnje ni smelo odločiti enako kot v vzorčnem postopku, in je primerljiv s primerom tožnika dr. F.F., glede katerega je sodišče zavzelo stališče, da je odločilna njegova volja. Tožniku je z izjavo iz aneksov sporazumno prenehalo delovno razmerje s toženko. Če bi sodišče lahko upoštevalo sodbo iz vzorčnega postopka, potem je treba ugotoviti, da sodba ni obrazložena in je podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo kronološkega poteka ukinitve članstva UA. JRZ v okviru toženke in ustanovitve novega zavoda.

Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da poslovni razlog ni podan, saj že sama odločitev o reorganizaciji zadostuje za obstoj tega razloga, kot izhaja iz sodne prakse. Ker odločitev odstopa od sodne prakse, so podane kršitve 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Ker sodišče prve stopnje navede, da naj bi obstajala nespremenjena potreba po opravljanju pedagoškega dela in da to delo opravljajo drugi delavci, hkrati pa ugotavlja, da ne obstaja več potreba po delu tožnika, je podano nasprotje v razlogih sodbe in nasprotje z listinami in s tem kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prenehanje članstva UA. JRZ je povzročilo prenehanje potreb po delu delavcev in s tem potrebo po reorganizaciji, zato je podan utemeljen poslovni razlog. Odločitev o tem, kdo bo poučeval, spada na področje, ki ga varuje avtonomija univerze. V času podaje odpovedi tožnik ni bil vključen v najavo za študijsko leto 2016/2017. Njegove predmete so prevzeli drugi nosilci. Glede na to je potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov na strani toženke prenehala, hkrati pa tožnik ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo (in je zato podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) do navedbe, da predstavlja Splošni akt o spremembi študijskih programov samostojni poslovni razlog, ki je opisan v kadrovskem načrtu kot del Elaborata, na katerega se v odpovedi sklicuje toženka. Navedena kršitev je podana tudi zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb v zvezi z vsebino konkurenčne prepovedi. Ker v izpodbijani sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih glede obstoja poslovnega razloga - izvedbe reorganizacije delovnega procesa, sta podani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb v zvezi z avtonomijo univerze in tudi ni upoštevalo vsebine s tem povezanih dokazov, s tem pa je poseglo tudi v načelo avtonomije univerze iz 58. člena Ustave RS in kršilo 14. ter 22. člen Ustave RS.

Zmoten in protispisen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni sam prostovoljno prešel na nov zavod s 1. 1. 2017. Iz 1. točke elaborata izhaja, da je osnova za prenos kadrov nabor vseh tistih zaposlenih, ki imajo del svoje pogodbe o zaposlitvi vezan na UA. JRZ, z izjemo tistih, ki so podali prošnjo za prenos na drugo članico toženke. Vsak visokošolski učitelj mora na univerzi opravljati raziskovalno in pedagoško delo. Podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni vsebinsko presojalo listin in ni iskalo skupnega namena strank, ampak je v škodo toženke štelo dejstvo, da v elaboratu ni bilo posebnega listinskega dokaza, ki bi predstavljal izjavo tožnika. Tožnik je takšno izjavo podal in se nahaja v spisu. Tožnik je namreč s podpisom aneksov z dne 27. 12. 2016 in 20. 1. 2017 izrazil voljo za sklenitev delovnega razmerja z JRZ C. Določilo, da se z aneksom ne prejudicira tega sodnega postopka, toženke ne zavezuje, saj ni podpisnica aneksa. Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 279 b. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do navedb toženke glede uporabe 75. člena ZDR-1. Kršilo pa je tudi 14. in 22. člen Ustave RS. Toženka v konkretnem primeru svoje dejavnosti ni prenesla, ampak je prenesla le del projektov, sredstev in kadrov. Univerza brez raziskovalnega dela ne more več obstajati. V konkretnem primeru gre za upravno reorganizacijo organov oblasti, kar pa ni prenos v smislu 75. člena ZDR-1 in Direktive Sveta 2001/23/ES. Delavci so imeli možnost ostati na univerzi. 75. člen ZDR-1 ne dopušča delnega prenosa le za določeno delo in za krajši delovni čas. Sodišče prve stopnje zmotno navaja, da je toženka tožniku dejansko odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi izstopa UA. JRZ in ker je predvidevala, da se bo določeno število delavcev toženke, med njimi tudi tožnik, prezaposlilo na novi JRZ. Takšni zaključki so v nasprotju z listinami v spisu in predstavljajo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz nobene listine ne izhaja, da bi bilo dogovorjeno, da se prenese le raziskovalna dejavnost, ampak se je delo preneslo v celoti, zagotovljena je bila delovnopravna kontinuiteta.

Tožniku ne pripada denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, saj se je za prenehanje delovnega razmerja odločil prostovoljno. Pri novem delodajalcu opravlja vsebinsko enaka dela kot pri toženki. Tožnik zaradi odpovedi ni v ničemer prikrajšan, sploh ne denarno, saj pri JRZ C. prejema višje plačilo kot pri toženki. Tožnik ima tudi novo oziroma neprekinjeno zaposlitev.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitev Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.). Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter razen v odločitvi o datumu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in v delu odločitve o reparaciji, tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Izpodbijana sodba je bila izdana po izvedenem vzorčnem postopku v zadevi XX Pd 173/2016. V obravnavani zadevi je bil postopek na prvi stopnji prekinjen in se je nadaljeval po pravnomočni odločitvi v vzorčni zadevi XX Pd 173/2016 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 692/2017 z dne 7. 2. 2018. Vrhovnega sodišča RS je s sodbo opr. št. VIII Ips 129/2018 z dne 18. 7. 2018 zavrnilo revizijo toženke. Skladno z določbo četrtega odstavka 279.b člena ZPP sodišče po pravnomočnosti sodbe, izdane v vzorčnem postopku, o prekinjenih postopkih, ki nimajo bistvenih posebnosti, odloči upoštevaje odločitev v vzorčnem primeru. V skladu s petim odstavkom 279.b člena ZPP pa stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku.

6. Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predvsem iz razloga, ker pod tem pritožbenim razlogom in pod to kršitvijo večinoma izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ali pa uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Enako velja za očitek kršitev iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka neutemeljeno navaja, da na vrsto pravnih vprašanj sodišče prve stopnje ni odgovorilo. Če sodišče ni sledilo pravnemu naziranju glede materialnopravnih vprašanj, ki jih je stranka razlagala drugače kot sodišče, potem sodišču, ki je ustrezno obrazložilo svoja stališča, ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti kršitev ustavnih pravic, konkretno kršitve 22. člena Ustave RS, ki jo toženka v pritožbi tudi zatrjuje. Ob stališčih, ki jih je sodišče zavzelo in obrazložilo že v vzorčnem postopku, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno še izrecno zavračati posameznih pravnih naziranj toženke, ki jim nasprotujejo. Sploh pa se ni bilo dolžno opredeljevati do stališč in trditev toženke, ki niso bile odločilnega pomena. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj bi bilo podano nasprotje med razlogi sodbe o neutemeljenosti poslovnega razloga. Takšnega nasprotja v sodbi ni. Sodišče prve stopnje namreč potrebnosti in smotrnosti organizacijskih sprememb ni presojalo, ampak je ugotovilo le, da te niso bile razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (ampak njena posledica), razlog za odpoved pa je bil v prenosu dela dejavnosti oziroma spremembi delodajalca, kar pa je neutemeljen odpovedni razlog (8. alineja 90. člena Zakona o delovnih razmerjih ‒ ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu visokošolski učitelj – redni profesor za 8 ur na teden (delo se opravlja na članici fakulteti B. – v nadaljevanju UA. FB.) in na delovnem mestu znanstveni svétnik za krajši delovni čas 32 ur na teden (delo se opravlja na javnem raziskovalnem zavodu – v nadaljevanju UA. JRZ). Toženka je tožniku 29. 9. 2016 odpovedala PZ iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti ter mu ponudila novo PZ za polni delovni čas 40 ur na teden samo za raziskovalno delo, ki jo je tožnik tudi podpisal. Toženka je odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljevala s sledečim: senat toženke je sprejel sklep o prenehanju članstva UA. JRZ v toženki in sklep, da zaradi kolizije interesov (konkurenčne prepovedi) delavci UA. JRZ ne morejo imeti sklenjenega delovnega razmerja s toženko; na podlagi tega delavci UA. JRZ, ki izvajajo študijske programe, med njimi tudi tožnik, v napovedi izvajanja študijskih programov za študijsko leto 2016/2017 niso bili vključeni, kar je organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi; hkrati tožnik ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Gre torej za povsem enake dejanske razloge odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jih je navedla toženka v vzorčnem postopku, na katere je sodišče pri odločanju vezano. V vzorčnem primeru je sodišče ugotovilo, da je bil dne 24. 11. 2016 sprejet sklep o ustanovitvi javnega raziskovalnega zavoda C. (v nadaljevanju JRZ C.). Dejavnost UA. JRZ, njegovo premoženje, zaposlene ter pravice in obveznosti je JRZ C. prevzel s 1. 1. 2017.

8. V zvezi z zakonitostjo odpovedi so bila v vzorčnem primeru zavzeta naslednja pravna stališča:

- odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, saj izstop UA. JRZ iz toženke in prenos raziskovalne dejavnosti na JRZ C. ne predstavlja niti utemeljenega poslovnega razloga niti utemeljenega razloga nesposobnosti;

- z izstopom UA. JRZ in prenosom raziskovalnih in drugih projektov ter druge dejavnosti, ki je bila organizirana v UA. JRZ, premoženja, zaposlenih, pravic in obveznosti, osnovnih sredstev, dokumentacije ter vstopom JRZ C. v vsa pravna razmerja UA. JRZ je med toženko (kot prenosnikom) in JRZ C. (kot prevzemnikom) prišlo do pravnega prenosa raziskovalne dejavnosti oziroma do spremembe delodajalca v smislu 75. člena ZDR-1, kar pa je po 8. alineji 90. člena ZDR-1 neutemeljen odpovedni razlog;

- takšen prenos dejavnosti oziroma sprememba delodajalca nastopi ne glede na morebitne drugačne dogovore in sporazume med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikom po samem zakonu, pri čemer se celo delavec sam ne more odreči pravicam, ki mu pripadajo na podlagi Direktive Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij in obratov (v nadaljevanju: Direktiva) oziroma se te pravice ne smejo zmanjšati niti z njegovim soglasjem;

- ni podan razlog nesposobnosti, ki ga toženka utemeljuje z domnevnim konfliktom interesov oziroma preprečitvijo kršenja konkurenčne prepovedi, do katere bi prišlo, če bi bil tožnik zaposlen pri njej in hkrati tudi v JRZ C., saj tega ni mogoče umestiti v okvir razloga nesposobnosti v smislu druge alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1;

- avtonomnost toženke iz 58. člena Ustave RS ne seže tako daleč, da bi prevladala nad pravicami zaposlenih, ki jih je toženka dolžna zagotavljati na podlagi zakona;

- razlog za odpoved ni bila reorganizacija oziroma prerazporeditev nalog na druge zaposlene oziroma sprememba študijskih programov (pač pa posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi).

9. Sodišče prve stopnje je o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2016 odločilo upoštevaje odločitev iz vzorčnega primera, saj obravnavana zadeva v tem delu nima posebnosti, ki bi bile bistvene. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da ni tako in da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti drugače. V pritožbi toženka izpostavlja določene okoliščine konkretnega primera, ki pa jih tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za bistvene v primerjavi z vzorčnim primerom in ki bi pripeljale do drugačne odločitve. Sodišče je že v vzorčnem postopku zavzelo stališče, da se delavec ne more odreči pravicam, ki mu pripadajo zaradi spremembe delodajalca, oziroma se te pravice ne smejo zmanjšati niti z njegovim soglasjem. Volja delavca, morebiti izražena s sklenitvijo pravnih poslov, tako pri uveljavljanju pravic, ki delavcu pripadajo na podlagi zakona zaradi spremembe delodajalca, ni odločilna. Glede na določbo petega odstavka 279.b člena ZPP so pravno neupoštevni pritožbeni očitki, v katerih toženka vztraja na stališču, da sta podana poslovni razlog in razlog nesposobnosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da avtonomnost univerze pretehta nad pravicami delavcev, ki jim jih zagotavlja delovnopravna zakonodaja, da je tožnik sam po lastni volji prešel na JRZ C. in da so bili vsi zaposleni seznanjeni s pogoji izstopa ter da ni mogoče uporabiti določbe 75. člena ZDR-1 o spremembi delodajalca. Do teh pravnih vprašanj se je sodišče opredelilo že v vzorčni zadevi, toženka pa v tem postopku ne more oporekati dejanskim ugotovitvam in pravnim stališčem, ki jih je v zvezi z nezakonitostjo odpovedi zavzelo sodišče v vzorčnem postopku.

10. Toženka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS s trditvami, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati priči D.D. in E.E. Uveljavljena kršitev ni podana, saj ima sodba sodišča prve stopnje zadostne razloge, s katerimi je zavrnitev predlaganih dokazov razumno utemeljena. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da sta bili priči predlagani v zvezi s pravno nepomembnimi dejstvi oziroma dejstvi, ki so bila razčiščena že v vzorčnem postopku. Glede na to, da obravnavani primer nima bistvenih posebnosti v zvezi z zakonitostjo odpovedi, se pritožbeno sodišče tudi sicer strinja z navedenimi razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev teh dokaznih predlogov. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da bi moralo sodišče izvajati dokaze po uradni dolžnosti na podlagi 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Za izvajanje dokazov po uradni dolžnosti namreč niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 34. člena ZDSS-1, saj je sodišče prve stopnje vsa dejstva, pomembna za odločitev, ugotovilo po izvedbi (relevantnih) dokazov, ki sta jih predlagali stranki.

11. Ob upoštevanju navedenega je pravilna presoja sodišča prve stopnje v I. točki izreka sodbe o nezakonitosti odpovedi pogodbe zaposlitvi z dne 29. 9. 2016. Posledica ugotovljene nezakonitosti odpovedi je tudi vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če odpovedi ne bi bilo, torej prenehanje veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu znanstveni svetnik in oživitev odpovedanih pogodb o zaposlitvi. Ob dejanski ugotovitvi sodišča, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženko za različni delovni mesti za krajši delovni čas, in da je prišlo do prenosa dela dejavnosti (tj. raziskovalne dejavnosti), za katero je opravljal delo v obsegu 32 ur na teden (80 % polnega delovnega časa), so zanj pogodbene in druge pravice in obveznosti iz tako sklenjene pogodbe o zaposlitvi v tem obsegu s 1. 1. 2017 prešle od toženke kot delodajalca prenosnika na JRZ C. kot delodajalca prevzemnika. V ostalem obsegu, ki se nanaša na pedagoško delo v trajanju 8 ur na teden (20 %), pa je sodišče prve stopnje na predlog toženke pogodbo o zaposlitvi razvezalo z datumom odločitve sodišča prve stopnje, tj. z dnem 10. 12. 2018.

12. V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče, ko ugotovi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Po navedeni določbi je datum odločitve sodišča prve stopnje skrajni datum za razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je treba upoštevati vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno razmerje tožnika pri toženki za nedoločen čas na delovnem mestu visokošolski učitelj – redni profesor na UA. FB. za krajši delovni čas 8 ur tedensko, dejstvo, na katero utemeljeno opozarja tudi pritožba, da je tožnik od 1. 1. 2017 dalje (kar med strankama ni bilo sporno) zaposlen pri drugem delodajalcu (JRZ C.) za polni delovni čas. Od tega dne dalje ima tožnik že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljen v zavarovanje iz tega naslova. Zato pritožba utemeljeno opozarja, da je tožniku delovno razmerje pri toženki lahko trajalo le do tega datuma¹.

13. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v IV. točki izreka delno spremenilo tako, da je pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za delovno razmerje tožnika pri toženki na delovnem mestu visokošolski učitelj – redni profesor na UA. FB. za nedoločen čas in za krajši delovni čas 8 ur tedensko, razvezalo z 31. 12. 2016, zavrnilo pa je zahtevek, da pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje na navedenem delovnem mestu in za navedeni krajši delovni čas obstoji (tudi) od 1. 1. 2017 do 10. 12. 2018. Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o reparaciji, in sicer tako, da je zavrnilo zahtevek, da je toženka dolžna tožniku za obdobje od 1. 1. 2017 do 10. 12. 2018 priznati vse pravice iz delovnega razmerja za krajši delovni čas 8 ur tedensko.

14. Sodišče je v breme toženke tožniku za čas od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 priznalo vse pravice iz delovnega razmerja za krajši delovni čas 8 ur tedensko. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno uveljavlja, da je tožnik po novi pogodbi o zaposlitvi s toženko od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 opravljal raziskovalno delo in iz tega naslova uveljavljal pravice iz delovnega razmerja. Pri reparaciji je treba upoštevati prejemke, ki jih je tožnik prejel v spornem obdobju, oziroma pravice, ki jih je že uveljavil pri toženki. Na takšen način je tožniku zagotovljena polna reparacija oziroma je obema strankama zagotovljeno, da priznane pravice iz delovnega razmerja niso večje ali manjše od pravic, ki bi jih delavec dobil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP delno spremenilo tudi odločitev o reparaciji za čas od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 tako, da je toženki naložilo priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za krajši delovni čas 8 ur tedensko, razen že priznanih pravic za tako določen čas.

15. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o višini denarnega povračila. Iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1 izhaja, da sodišče prizna delavcu ustrezno denarno povračilo, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženke, da tožnik do denarnega povračila sploh ni upravičen iz razloga, ker naj bi mu delovno razmerje pri njej prenehalo po njegovi volji. Do prenehanja delovnega razmerja pri toženki je prišlo iz razlogov na njeni strani in ne po volji tožnika.

16. Kriteriji za odmero denarnega povračila so določeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, iz katerega izhaja, da sodišče upošteva trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede uporabe kriterijev ustrezno obrazložilo, tako da se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na to obrazložitev le sklicuje. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do denarnega povračila v višini osemnajstih sorazmernih delov plač, tj. za 8 ur na teden oziroma 20 % delovnega časa, upoštevajoč, da je zaradi delno spremenjene odločitve obseg priznanih pravic manjši, kot jih je tožniku priznalo sodišče prve stopnje.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v ostalem pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Toženka, ki je s pritožbo sicer delno uspela, skladno s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške pritožbe, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh v pravdi.

-------------------------------
¹ Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 157/2013 z dne 15. 10. 2013 in VIII Ips 98/2012 z dne 5. 2. 2013.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 348/2019
• VDSS Sodba Pdp 181/2019
• VDSS Sodba Pdp 521/2018