VDSS Sodba Pdp 419/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka za prevoz na delo in z dela ni uporabljala službenega vozila, do leta 2006 je med pravdnima strankama celo veljala pogodba o zaposlitvi z dne 11. 4. 2004, ki je, kot je ugotovljeno iz njene vsebine, dajala pravico do uporabe službenega vozila za službene zadeve, torej ne za prihod na delo in z dela. Četudi je bila vsebina pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2006 drugačna, to ne pomeni, da je v obdobju njene veljavnosti toženka, ki je uporabljala lastno vozilo, neutemeljeno prejela plačane stroške za prevoz na delo in z dela.

Ob izostanku kaznivega dejanja oziroma ker škoda, za katero tožnica vtožuje odškodnino v tem sporu, ni bila povzročena s kaznivim dejanjem, ni podlage za uporabo daljšega zastaralnega roka iz 353. člena OZ. Upoštevaje splošni zastaralni rok za odškodninsko terjatev, določen v 352. členu OZ, je tožničina terjatev zastarala, njen zahtevek pa je neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je dolžna toženka tožnici plačati znesek v višini 2.924,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2013 do plačila (točka I izreka). Tožnici je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 1.183,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da že sama možnost uporabe službenega vozila, kot je bila pri toženki, izključuje pravico do povrnitve stroškov za prevoz na delo in z dela. To velja tudi v primeru, če stranki nista sklenili posebne pogodbe o uporabi službenega vozila (prim. sodba Pdp 1543/2014). V konkretnem primeru sploh ni bilo sporno, da je imela toženka možnost uporabe službenega vozila, to je tudi sama potrdila ob zaslišanju. Sodišče prve stopnje se do tega sploh ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je bilo vezano na trditveno podlago strank (odločbe II Ips 170/2014, VIII Ips 223/2016, Pdp 557/2009, VSL II Cp 3496/2008 ipd.). Dejstva, da se je toženka na delo in z dela vozila z lastnim avtomobilom oziroma da jo je vozil mož, je sodišče prve stopnje ugotavljalo iz njene izpovedi, pri čemer takšne trditvene podlage toženka ni podala. Le pavšalno je prerekala tožničino navedbo, da je za prevoz na delo in z dela uporabljala službeno vozilo. Pavšalno in neobrazloženo prerekanje trditev nasprotne stranke ne zadošča. Sodišče prve stopnje je kršilo razpravno načelo, pa tudi načelo kontradiktornosti. Tožnici je odvzelo možnost predlagati dokaze za svoje navedbe. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo zmotno. Nekritično je sledilo izpovedi toženke, ki se je razlikovala od tega, kar je povedala v kazenskem postopku. Očitno je bila izpoved prilagojena potrebam te pravde. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, skupaj s stroškovno posledico, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je v utemeljitev odločitve o neutemeljenosti zahtevka, ki jo je sprejelo, navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso sami s seboj v nasprotju. Opredelilo se je do vseh bistvenih navedb pravdnih strank. Očitek tožnice o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka (šlo bi za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo razpravnega načela, ki je vsebovano v 7. členu ZPP, niti načela kontradiktornosti iz 5. člena ZPP. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 11. 1. 2019, ki je bila vložena znotraj s strani sodišča prve stopnje dodeljenega roka na prvem naroku za glavno obravnavo, podala zadostno trditveno podlago glede načina prihoda na delo in z dela, in sicer je navedla, da ni bila dolžna uporabljati službenega vozila, poleg tega je navedbam tožnice o podanih elementih kaznivega dejanja oporekala z navedbo, da ni sama izpolnjevala obrazcev za prikaz poti na delo in z dela (te obrazce toženka sicer poimenuje potni nalogi).

6. Tožnica uveljavlja zahtevek iz naslova odškodnine za škodo, ki jo je utrpela zaradi neutemeljeno plačanih stroškov prevoza na delo in z dela. Premoženjska škoda, za katero uveljavlja odškodnino, je nastala v obdobju od januarja 2003 do dne 30. 10. 2006. Odškodnino je tožnica uveljavljala v kazenskem postopku zoper toženko s premoženjsko pravnim zahtevkom, ki ga je priglasila dne 4. 11. 2013. V kazenskem postopku je bila izdana zavrnilna sodba, ki je postala pravnomočna dne 7. 12. 2016, tožnica pa je tožbo v tej zadevi vložila dne 6. 3. 2017. Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, terjatev tožnice ni zastarala ob upoštevanju daljšega zastaralnega roka, določenega v 353. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), v nasprotnem primeru pa je terjatev zastarala.

7. V prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (KZ; Ur. l. RS, št. 63/94 in nadalj.) je inkriminirano ravnanje, ki ga stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženka ravnanja (izpolnjevanje obrazcev za prikaz poti na delo in z dela) ni storila z namenom, da bi si pridobila premoženjsko korist, kot tudi, da za pot na delo in z dela službenega vozila ni uporabljala, kar pomeni, da so ji stroški za prevoz na delo in z dela dejansko nastali.

8. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na stališča Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 1543/2014, v kateri je bil zahtevek delavca za plačilo stroškov prevoza na delo in z dela zavrnjen. Ta zahtevek, kot je razvidno iz obrazložitve, ni bil zavrnjen zgolj na podlagi razloga, da je delodajalec delavcu zagotovil službeno vozilo, ampak tudi, ker je bilo ugotovljeno (oziroma ker delavec ni dokazal nasprotno), da je delavec to službeno vozilo uporabljal za pot na delo in z dela. V konkretni zadevi pa je dejansko stanje bistveno drugačno.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje s strani sodišča prve stopnje ugotovljenim dejstvom. Sodišče prve stopnje ni nekritično sledilo izpovedi toženke, kot protispisno zatrjuje pritožba, ampak je ocenilo vse izvedene dokaze in sprejeto dokazno oceno izčrpno pojasnilo. Upoštevalo je zapisnike o izpovedi prič v kazenskem postopku, ki je tekel zoper toženko, predvsem o izpovedi priče A.A., tajnice, ki je povedala, da je imela toženka svoje vozilo, da so službena vozila uporabljali tudi ostali delavci tožnice in da o tem, da je toženka službeno vozilo uporabljala za pot na delo in z dela, zgolj sklepa. Takšnemu sklepanju ob drugačni izpovedi toženke sodišče prve stopnje utemeljeno ni pripisalo večje teže, kot je tudi ni pripisalo izpovedi priče B.B., kot je razvidna iz zapisnika v kazenskem postopku. Njegova izpoved namreč ni temeljila na lastni zaznavi, ampak je bila o tem, kar je izvedel od drugih delavcev tožnice, največ od A.A..

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka za prevoz na delo in z dela ni uporabljala službenega vozila, do leta 2006 je med pravdnima strankama celo veljala pogodba o zaposlitvi z dne 11. 4. 2004, ki je, kot je ugotovljeno iz njene vsebine, dajala pravico do uporabe službenega vozila za službene zadeve, torej ne za prihod na delo in z dela. Četudi je bila vsebina pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2006 drugačna, to ne pomeni, da je v obdobju njene veljavnosti toženka, ki je uporabljala lastno vozilo, neutemeljeno prejela plačane stroške za prevoz na delo in z dela.

11. Ne nazadnje pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovljenim dejstvom in stališču sodišča prve stopnje, da toženki ni očitati, da bi imela namen pridobitve premoženjske koristi, saj sama obrazcev za prikaz poti na delo in z dela ni izpolnjevala, ampak je to storila A.A., podpisal pa jih je ali C.C. ali pa toženka sama. Obračun je na podlagi izpolnjenih obrazcev naredila D.D., pri čemer je bil takšen način izpolnjevanja obrazcev in obračuna oziroma izplačila stroškov za prevoz na delo in z dela običajen pri tožnici.

12. Ob izostanku kaznivega dejanja oziroma ker škoda, za katero tožnica vtožuje odškodnino v tem sporu, ni bila povzročena s kaznivim dejanjem, ni podlage za uporabo daljšega zastaralnega roka iz 353. člena OZ. Upoštevaje splošni zastaralni rok za odškodninsko terjatev, določen v 352. členu OZ, je tožničina terjatev zastarala, njen zahtevek pa je neutemeljen.

13. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev, da tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP (načelo uspeha v postopku).

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• sodba U 335/2002
• VSL sodba II Cp 3120/2013
• UPRS sodba U 295/2001