VDSS Sodba in sklep Pdp 397/2019

Jedro

S tem, ko je tožnica zahtevala obračun bruto zneska ter šele po izpolnitvi obveznosti glede davkov in prispevkov (kar pa je po novejši sodni praksi preuranjeno, saj navedena obveznost nastane šele ob plačilu prejemka) izplačilo neto zneska, sodišče pa je toženki naložilo plačilo bruto zneska, tožnici ni bilo prisojeno nekaj več ali nekaj drugega od zahtevanega. Ker obračun bruto zneska razlike v plači ni več relevantna obveznost delodajalca (kot tudi ne s tem povezana obveznost glede davkov in prispevkov), sodišče dajatvenega izreka ni moglo oblikovati drugače kot ga je - na plačilo spornega zneska.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni od vključno maja 2016 do vključno avgusta 2017, plačati bruto razliko v plači, in sicer med plačo oziroma nadomestilom, kakršno bi prejemala za delo na delovnem mestu "Diplomirana medicinska sestra v intenzivni terapiji III'' ter dejansko prejeto plačo, v skupnem znesku 7.771,52 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od neto zneska razlike (od bruto zneska 385,30 EUR) od 11. 6. 2016 do plačila, od neto zneska razlike (od bruto zneska 437,49 EUR) od 11. 7. 2016 do plačila, od neto zneska razlike (od bruto zneska 478,32 EUR) od 11. 8. 2016 do plačila, od neto zneska razlike (od bruto zneska 458,25 EUR) od 11. 9. 2016 do plačila, od neto zneska razlike (od bruto zneska 477,28 EUR) od 11. 10. 2016 do plačila, od neto zneska razlike (od bruto zneska 464,88 EUR) od 11. 11. 2016 do plačila, od neto zneska razlike (od bruto zneska 454,85 EUR) od 11. 12. 2016 do plačila, od neto zneska razlike (od bruto zneska 490,23 EUR) od 11. 1. 2017 do plačila, od neto zneska razlike (od bruto zneska 547,36 EUR) od 11. 2. 2017 do plačila, od neto zneska razlike (od bruto zneska 512,54 EUR) od 11. 3. 2017 do plačila, od neto zneska razlike (od bruto zneska 505,60 EUR) od 11. 4. 2017 do plačila, od neto zneska razlike (od bruto zneska 550,25 EUR) od 11. 5. 2017 do plačila, od neto zneska razlike (od bruto zneska 507,36 EUR) od 11. 6. 2017 do plačila, od neto zneska razlike (od bruto zneska 503,73 EUR) od 11. 7. 2017 do plačila, od neto zneska razlike (od bruto zneska 493,68 EUR) od 11. 8. 2017 do plačila, od neto zneska razlike (od bruto zneska 504,42 EUR) od 11. 9. 2017 do plačila. Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na obračun, odtegnitev in plačilo davkov in prispevkov od vtoževane bruto razlike v plači v znesku 7.771,52 EUR. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.344,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku paricijskega roka do plačila.

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo in del sklepa, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je tožnica postavila tako primarni kor podredni zahtevek, s katerima je zahtevala obračun razlike v plači ter po odvodu, obračunu in plačilu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je ugotovilo, da se zahtevka po vsebini smiselno prekrivata. Ker je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati bruto znesek (namesto neto znesek) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je odločalo izven meja zahtevkov (2. člen ZPP). Zaradi prekoračitve zahtevka je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je v zvezi z delnim zavrženjem tožbe navedlo, da sodišče v delovnem sporu ne odloča o obračunu in plačilu davkov in prispevkov, da je to šele ob izplačilu prejemka stvar izplačevalca oziroma davčnih organov, vseeno pa to ne pomeni, da lahko odloča izven zahtevkov. Če bi tožnica na podlagi takšne sodbe vložila predlog za izvršbo, bi tožnica prejela več, kot bi ji pripadalo, tožena stranka pa bi morala plačati tudi davke in prispevke. Delavec ne more biti upravičen do izplačila plače v bruto znesku, ampak le v neto znesku. Nadalje navaja, da se sodišče ni opredelilo do ugovora toženke, da tožnica ni upravičena do vtoževanega plačila, saj ni opravljala vseh del in nalog diplomirane medicinke sestre (DMS). Tožnica bi lahko bila upravičena do plače tega delovnega mesta le za tisti del delovnega časa, ko je opravljala aktivnosti, ki so v izključni pristojnosti DMS. Sodišče je ugotovilo le, da tožnica v celoti opravlja iste naloge kot so jih DMS, a zgolj to še ne pomeni, da je opravljala vsa dela in naloge DMS. Moralo bi ugotoviti obseg dejansko opravljenega dela in nalog DMS. V tem delu je ostalo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti od 11. dne v mesecu za pretekli mesec je sodišče toženki neutemeljeno očitalo, da ni konkretno oporekala datumom zapadlosti v vtoževanem obdobju. Tožnica je v tožbi zgolj navedla, da prejema plačo do desetega dne v mesecu za pretekli mesec, določnih datumov zapadlosti sploh ni navedla. Toženki ni bilo treba oporekati datumom, ki sploh niso bili navedeni. Odločitev sodišča, da je tožnica upravičena do plačila tudi za dneve, ko je bila odsotna z dela, je brez obrazložitve in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je navedlo zgolj to, da se strinja s stališčem tožnice, da je nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela primarno vezano na dejansko plačo delavca za opravljeno delo. Pritožba meni, da je to nelogično, neživljenjsko. Posledično je tudi odločitev o stroških postopka napačna. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Izraža strinjanje z razlogi izpodbijane sodbe ter še navaja, da se v primeru dejanskega opravljanja dela na drugem delovnem mestu šteje, da sta delodajalec in delavec konkludentno sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki ga delavec dejansko opravlja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo ter odločitev o stroških postopka v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Predmet spora je plačilo za višje vrednoteno dejansko delo. Sodišče prve stopnje je sledilo tožnici, da je pri toženki opravljala dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta Diplomirana medicinska sestra (DMS) v intenzivni terapiji III, medtem ko je plačo prejemala po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto Srednja medicinska sestra (SMS) v intenzivni terapiji III. Zato je zahtevku iz naslova razlike v plači med 23. in 31. plačnim razredom ugodilo. Pri tem je v zvezi z zahtevkom pojasnilo, da je bil primarni zahtevek postavljen zgolj opisno kot razlika med 23. plačnim razredom in 31. plačnim razredom, s podrednim zahtevkom pa je bila določena višina zahtevka. Ker po vsebini ni šlo za pravo razmerje podrejenosti, je sodišče odločilo tako, da je upoštevalo določnejši zahtevek. Pritožba takšnemu postopanju niti ne nasprotuje, uveljavlja pa prekoračitev zahtevka – neutemeljeno, o čemer več kasneje.

7. Najprej pritožbeno sodišče izraža strinjanje z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje. Pravilno izhodiščno stališče sodišča prve stopnje je bilo, da je delavec, ki ob vednosti oziroma po navodilih delodajalca dejansko opravlja delo na zahtevnejšem delovnem mestu, upravičen do plače, predvidene za takšno delovno mesto (44. člen ZDR-1), kar velja tudi za javne uslužbence, pri katerih je treba upoštevati tudi posebna pravila, kot v primeru tožnice - znižanje osnovne plače za dva plačilna razreda zaradi nedoseganja izobrazbe (14. člen ZSPJS). Sodišče prve stopnje je pravilno izrazilo strinjanje s stališčem tožnice, da je tudi višina nadomestila plače za čas odsotnosti z dela v vtoževanem obdobju vezana na plačilo za dejansko opravljeno delo. Pritožba mu s tem v zvezi neutemeljeno očita neobrazloženost sodbe v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, med strankama pa glede navedenega ni bilo razhajanja o dejstvih, ampak v stališču, na kar pa se navedena postopkovna kršitev ne nanaša.

8. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka v vtoževanem obdobju v enoti intenzivne terapije III kot "obposteljne sestre" (medicinske sestre ob pacientu) zaposlovala delavke na različnih delovnih mestih - na delovnem mestu SMS v intenzivni terapiji III (V. tarifni razred z izhodiščnim 23. plačnim razredom), na delovnem mestu DMS v intenzivni terapiji III (VII/1 tarifni razred z izhodiščnim 33. plačnim razredom) ter na t.i. "kombiniranih" delovnih mestih DMS/SMS. Do leta 2016 so bile obposteljne sestre zgolj srednje medicinske sestre, medtem ko so bile diplomirane medicinske sestre vodje tima, nato pa je začela toženka kot obposteljne sestre zaposlovati zgolj diplomirane medicinske sestre oziroma je začela srednje medicinske sestre nadomeščati z diplomiranimi. Ključna je ugotovitev sodišča, da je tožnica opravljala identično delo kot diplomirane medicinske sestre. Vse obposteljne sestre so namreč opravljale isto delo. Tako je tudi tožnica oskrbovala najbolj zahtevne paciente (življenjsko ogrožene paciente) in posledično opravljala najzahtevnejša dela zdravstvene nege. V celoti je opravljala iste aktivnosti, kot so jih v vtoževanem obdobju opravljale diplomirane medicinske sestre ob (istih) pacientih. V zvezi s tem je sodišče upoštevalo Seznam aktivnosti diplomiranih medicinkih sester, diplomiranih babic, tehnikov, zdravstvene nege in bolničarjev (B7), oprlo pa se je na skladne izpovedi zaslišanih ter listinske dokaze (npr. dnevni razpored internistične službe, listi sestrskega raporta).

9. Sicer pa pritožba, ki sicer uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, niti ne navaja določno, kateri izmed izvedenih dokazov naj bi bil napačno ocenjen, kot tudi ne navaja npr., katerih dejstev sodišče ni ugotovilo, prav tako ne izpostavlja nobenega neizvedenega dokaza. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje (temu pa pritožba ne nasprotuje), je tožnica navedla aktivnosti, ki so v domeni diplomiranih medicinskih sester in jih na delu sama opravlja, toženka pa je oporekala zgolj manjšem delu navedenih aktivnosti, ki pa jih opravljajo vodje tima ali zdravniki, ne pa npr. zgolj diplomirane medicinske sestre. Toženka tako tudi v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da bi moralo sodišče ugotoviti obseg dejansko opravljenega dela, češ da bi bila tožnica lahko upravičena do plače višje vrednotenega delovnega mesta le za tisti del delovnega časa, ko je opravljala aktivnosti tega delovnega mesta (s tem da ne pojasni niti tega, za kolikšen del delovnega časa naj bi šlo). Podobno neobrazloženo vztraja, da dolguje tožnici plačilo kvečjemu v nekem sorazmernem deležu višje vrednotenega delovnega mesta, saj tudi tega deleža na pojasni. Neutemeljeno torej pritožba vztraja, da za ugoditev zahtevku ne zadošča ugotovitev, da je tožnica v celoti opravljala iste naloge kot diplomirane medicinske sestre.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z izpodbijano odločitvijo tako po temelju kot po višini, pri čemer pa pritožba napačno trdi, da naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnica je zahtevala, da ji toženka obračuna razliko v nadomestilu plače, kakršno bi prejemala za delo na delovnem mestu DMS ob upoštevanju 31. plačnega razreda ter dejansko prejeto plačo ob upoštevanju 23. plačnega razreda, od tega odvede davke in prispevke ter izplača ustrezen neto znesek vsakomesečne razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu za pretekli mesec (primarni zahtevek) oziroma obračuna razliko v plači, kakršno bi prejemala na delovnem mestu DMS ter dejansko prejeto plačo, v skupnem znesku 7.771,52 EUR bruto, od tega zneska odvede, obračuna in plača davke in prispevke ter tožnici izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer - od neto zneska razlike (od bruto zneska 385,30 EUR) od 11. 6. 2016 - od neto zneska razlike (od bruto zneska 437,49 EUR) od 11. 7. 2016 - od neto zneska razlike (od bruto zneska 478,32 EUR) od 11. 8. 2016 do plačila - od neto zneska razlike (od bruto zneska 458,25 EUR) od 11. 9. 2016 do plačila - od neto zneska razlike (od bruto zneska 477,28 EUR) od 11. 10. 2016 do plačila - od neto zneska razlike (od bruto zneska 464,88 EUR) od 11. 11. 2016 do plačila - od neto zneska razlike (od bruto zneska 454,85 EUR) od 11. 12. 2016 do plačila - od neto zneska razlike (od bruto zneska 490,23 EUR) od 11. 1. 2017 do plačila - od neto zneska razlike (od bruto zneska 547,36 EUR) od 11. 2. 2017 do plačila - od neto zneska razlike (od bruto zneska 512,54 EUR) od 11. 3. 2017 do plačila - od neto zneska razlike (od bruto zneska 505,60 EUR) od 11. 4. 2017 do plačila - od neto zneska razlike (od bruto zneska 550,25 EUR) od 11. 5. 2017 do plačila - od neto zneska razlike (od bruto zneska 507,36 EUR) od 11. 6. 2017 do plačila - od neto zneska razlike (od bruto zneska 503,73 EUR) od 11. 7. 2017 do plačila - od neto zneska razlike (od bruto zneska 493,68 EUR) od 11. 8. 2017 do plačila - od neto zneska razlike (od bruto zneska 504,42 EUR) od 11. 9. 2017 dalje do dneva plačila.

11. Glede na to, da je sodišče prve stopnje (kot izhaja iz izreka sodbe, ki je povzet v 1. točki obrazložitve predmetne odločbe) sledilo tako postavljenemu obrestnemu zahtevku, ni utemeljen pritožbeni očitek, da naj bi sodišče tožnici priznalo zakonske zamudne obresti od bruto zneskov. Res pa je sodišče prve stopnje zaradi spremenjene sodne prakse, kar je tudi obrazložilo (sklicujoč se na sodbo VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 in sodbo VIII Ips 230/2017 z dne 10. 4. 2018), iz izreka ugodilne sodbe izvzelo obveznost delodajalca, ki se nanaša na obračun, odtegnitev in plačilo davkov in prispevkov¹ glede bruto razlike v plači. To je predmet zavrženja tožbe in ni pod presojo pritožbenega sodišča. S tem, ko je tožnica zahtevala obračun bruto zneska ter šele po izpolnitvi obveznosti glede davkov in prispevkov (kar pa je po novejši sodni praksi preuranjeno, saj navedena obveznost nastane šele ob plačilu prejemka) izplačilo neto zneska, sodišče pa je toženki naložilo plačilo bruto zneska, tožnici ni bilo prisojeno nekaj več ali nekaj drugega od zahtevanega. Ker obračun bruto zneska razlike v plači ni več relevantna obveznost delodajalca (kot tudi ne s tem povezana obveznost glede davkov in prispevkov), sodišče dajatvenega izreka ni moglo oblikovati drugače kot ga je – na plačilo zneska 7.771,52 EUR. Tudi ne drži pritožbena navedba o spornem izvršilnem naslovu, češ da utegne tožnica v izvršbi na podlagi obravnavane sodbe prejeti več, kot bi ji pripadalo, medtem ko utegne biti toženka zavezana še k dodatnemu plačilu davkov in prispevkov. Četudi morda opredelitev prisojenega zneska kot bruto zneska niti ni več potrebna, pa takšen zapis vendarle jasno zamejuje obveznost toženke in s tem odgovarja na njeno vprašanje iz pritožbe – ali bo na prisojeni znesek morala plačati še davke in prispevke? Ne. Pritožbeno sodišče se sklicuje še na sklep II Ips 313/2017 z dne 20. 4. 2018, iz katerega izhaja, da je zaradi davčnih obveznosti možno dobiti v neposredno razpolaganje le zmanjšan (neto) znesek. To bi veljalo tudi za tožnico, četudi se izrek ne glasi več tako, kot je bilo še nedavno ustaljeno v delovnih sporih.

12. Pritožba glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti od 11. dne v mesecu za pretekli mesec, napačno navaja, da ni dovolj, da je tožnica v tožbi zgolj navedla, da prejema plačo do 10. dne v mesecu za pretekli mesec, češ da bi morala točno navesti datume vsakega meseca, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je toženki v sodbi resda po nepotrebnem očitalo, da ni konkretno oporekala zatrjevanim datumom zapadlosti oziroma zamud in posledično toženka sedaj v pritožbi podaja navedbe v nerelevantni smeri, obenem pa niti ne trdi, da bi bili pravilni kakšni drugi datumi, kot pa jih je upoštevalo sodišče.

13. V posledici pravilne odločitve o glavni stvari je pravilna tudi odločitev o stroških postopka, glede katere je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da tožnik le v sorazmerno majhnem delu (glede zavrženja tožbe) ni uspel (tretji odstavek 154. člen ZPP).

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo ter del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

15. Toženka zaradi neuspeha s pritožbo krije sama svoje stroške pritožbe, tožnica pa svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni podala navedb, ki bi prispevale k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tudi iz sodbe II Ips 264/2017 z dne 24. 5. 2018 izhaja, da pristavek v izreku, da mora toženec od prisojenega zneska obračunati in plačati davek ter tožniku izplačati neto znesek, predstavlja konkretizacijo zakonske obveznosti toženke, ki nastane šele po pravnomočnosti pravdnega postopka, zato lahko predstavlja le dodatno opozorilo toženki, da izvrši zakonsko obveznost obračuna in plačila davka. Zaradi svoje pojasnilne narave to sodi v obrazložitev sodbe, kadar sodišče prisoja denarne zneske, ki so po davčni zakonodaji predmet obdavčitve, v izrek sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov in v katerem mora sodišče odločiti o postavljenih tožbenih zahtevkih in v njihovih mejah, pa takšen dostavek ne sodi.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 682/2013
• VDSS sodba in sklep Pdp 839/2014
• Sklep VIII Ips 150/2008