VDSS Sodba in sklep Psp 183/2019

Jedro

Ker tožnica na naslovu, ki ga je navedla v vlogi za priznanje državne štipendije, tako naslov stalnega prebivališča kot naslova začasnega prebivališča, dejansko ni prebivala, bi morala centru za socialno delo sporočiti spremembo stalnega prebivališča ali naslov za vročanje. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, se tožnica, ker tega ni storila, ne more uspešno sklicevati na to, da tožena stranka ni imela podlage za vročanje na naslovu stalnega prebivališča F. Po 96. členu ZUP mora v primeru, če stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec, ki ga je postavila stranka, med postopkom spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče, sedež oziroma naslov, ki ga je navedel v vlogi ali pooblastilu, o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek (prvi odstavek).

Po določbi 89. člena ZUP bi tožnica (ki je bivala v tujini) morala imenovati pooblaščenca za vročanje in o tem obvestiti center za socialno delo. Ker tožnica tega ni storila in ker center za socialno delo ni bil obveščen o spremembi naslova, je dokumente tožnici pravilno v skladu z zakonom vročal na naslov stalnega prebivališča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi sklep tožene stranke št. ... z dne 28. 5. 2018 (I. točka izreka), tožbo z dne 14. 5. 2018 je zavrglo (II. točka izreka) in sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo, glede na pritožbene navedbe pa tudi zoper sklep, je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Povzema dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in citira 96. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Meni, da stališče sodišča ni razumljivo, ker mora organ primarno upoštevati naslov, ki ga je stranka sama navedla v vlogi. Organ je, ne glede na to, da je stranka jasno določila naslov za vročanje, sam v uradnih evidencah preveril, kje ima prijavljeno prebivališče in čeprav je imela še dva dni pred izdajo odločbe bivališče prijavljeno v A., brez kakršnekoli logike ali pravne podlage izbral naslov stalnega prebivališča kot naslov vročanja. Ne glede na navedeno, mora organ vročitev opraviti na naslovu, kjer stranka dejansko živi, ne kje ima prijavljeno stalno ali začasno prebivališče, kar potrjuje številna sodna praksa, kot na primer sodba in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča (Psp 421/2017 z dne 4. 1. 2018, sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 884/2009 z dne 8. 7. 2009 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3047/2013 z dne 20. 1. 2013). Tožnica je v pritožbi na prvostopenjsko odločbo z dne 16. 1. 2013 zapisala, da je naslov njenega začasnega prebivališča B. poleg tega je v pritožbi ter tudi v pojasnilu strokovni delavki C.C., ki je vodila postopek, dne 21. 10. 2012 navedla, da je v času odgovora na D. (tujina) na rehabilitaciji. Poleg tega je tožnica tudi na vlogi za pridobitev štipendije kot začasen naslov navedla naslov v A. Glede na težko tožničino obolenje je absurdno pričakovati, da bi razmišljala še o tem, da mora center za socialno delo obvestiti o tem, da je šla na zdravljenje in da ji naj vroča pisanja na D. Najbolj pravilno ravnanje organa bi bilo, da bi odločbo pritožnici vročilo na D., ker je tam v tistem trenutku tudi dejansko živela. Ker je na vlogi navedla prebivališče v A. kot njeno začasno prebivališče, bi bilo smiselno tudi vročanje na tem naslovu. Poudarja, da četrti odstavek 89. člena ZUP tožnici ne nalaga nobenih dolžnosti ali obveznosti, naj imenuje pooblaščenca, ampak nalaga to dolžnost organu. Zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Vztraja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZPP, saj je dejstvo, da je podpis na vročilnici mamin, ugotavljalo kar samo, čeprav je pritožnica predlagala postavitev izvedenca grafologa, ki bi lahko primerjal mamino pisavo s pisavo na vročilnici. Sodišče prve stopnje si je določbo 89. člena ZUP popolnoma napačno razlagalo. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 78/2015 z dne 12. 4. 2017 in med drugim poudarja, da bi bilo posamezniku zagotovljeno učinkovito pravno varstvo, mora biti najprej seznanjen z vsebino odločitve in to na pravilen način. To pa se zagotavlja z institutom vročitve v sodnih in upravnih postopkih. Kot je navedlo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-436/15 z dne 22. 3. 2017, je vročanje pomemben procesni institut, saj je od njegove pravilnosti odvisno varstvo tistih pravic v postopkih, ki so kakorkoli vezane na določen rok. Če organ neko pisanje zmotno šteje za vročeno, čeprav dejansko ni bilo vročeno, je lahko posameznik prikrajšan za vrsto pravic. Za varstvo pravic je pomembno tako pravilno vročanje kot tudi možnost dokazovanja. Povzema obrazložitev Vrhovnega sodišča RS, da je vročitev veljavno opravljena le, če je dokument vročen tistemu, ki mu je namenjen, to je naslovniku ali z njegove strani pooblaščeni osebi, ki dokument prejme za naslovnika. V konkretnem primeru sodišče ni ugotavljalo, ali je vročilnico zares podpisala mama, ali ji je pritožnica sploh dala pooblastilo za zastopanje in ni izvedlo predlaganih dokazov in ni zaslišalo stranke v postopku, prav tako ne njene mame. Vztraja, da je bila odločba drugostopenjskega organa vročena šele 19. 4. 2018 in zaradi tega ni zamudila nobenega roka. Vztraja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je tožbeni zahtevek po vsebini neutemeljen. Napačna pa je odločitev sodišča tudi glede predloga za obnovo postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev predloga za postavitev izvedenca grafologa in zaslišanje tožničine mame ustrezno obrazložilo. Sodišče prve stopnje se je na podlagi listinskih dokazov ter dejstva, da je vročevalec izvedel pravilen postopek z ugotovitvijo pooblaščenkine istovetnosti z osebnim dokumentom prepričalo, da je tožničina mama E.E. podpisala vročilnico dne 12. 11. 2013.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožba, ki jo je tožnica vložila dne 14. 5. 2018 zoper dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 4. 11. 2013, v zvezi z odločbo centra za socialno delo št. ... z dne 10. 1. 2013, s katero je bilo odločeno, da tožnici preneha pravica do državne štipendije od 1. 10. 2012 ter da je dolžna vrniti prejete zneske štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2010/2011 in 2011/2012 v skupnem znesku 5.862,51 EUR, pravočasna. V zvezi z vprašanjem, ali je bila tožba vložena 14. 5. 2018 zoper dokončno odločbo tožene stranke z dne 4. 11. 2013 pravočasna, je sporno predvsem vprašanje, ali je bila citirana odločba pravilno vročena in od kdaj teče 30 dnevni rok (72. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih) za vložitev tožbe.

Predmet sodne presoje pa je tudi sklep tožene stranke št. ... z dne 28. 5. 2018, s katerim je bil tožničin predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 4. 11. 2013, zavržen.

6. Pravna podlaga za rešitev v sporni zadevi je Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUPJS), Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Nadaljnjo pravno podlago predstavlja še Zakon o prijavi prebivališča (Ur. l. RS, št. 9/2001 s spremembami, v nadaljevanju ZPPreb). Ta v 2. členu določa obveznost prijave oziroma odjave stalnega prebivališča ali spremembo naslova stanovanja pristojnemu organu ter določitev naslova za vročanje. Če ima posameznik v Sloveniji prijavljeno le stalno prebivališče, se naslov stalnega prebivališča šteje tudi za naslov za vročanje (17. a člen ZPPreb).

Tožnica je zatrjevala, da vročitev drugostopenjske odločbe z dne 4. 11. 2013 ne bi smela biti opravljena na naslovu, kjer je imela prijavljeno stalno prebivališče, saj je v tem času živela na D., na vlogi za dodelitev štipendije pa je navedla začasni naslov B.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imela tožnica (izpisek e-RISK (priloga B2) prijavljeno stalno prebivališče na naslovu F. od 27. 10. 2009. Začasno prebivališče na naslovu A. je imela prijavljeno od 20. 9. 2010 do 20. 9. 2011, od 3. 10. 2011 do 3. 10. 2012 in od 2. 11. 2012 do 2. 11. 2013. Stalno prebivališče in naslov za vročanje je imela prijavljeno tudi v Avstriji na naslovu G., a šele od 13. 2. 2017. Drugostopenjska odločba z dne 4. 11. 2013 je bila tožnici dne 12. 11. 2013 vročena na pravilnem naslovu, to je na naslovu, ki ga je tožnica navedla na vlogi za dodelitev državne štipendije in kjer je imela prijavljeno stalno prebivališče, to je F.

8. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da bi morala biti drugostopenjska odločba z dne 4. 11. 2013 vročena na naslovu začasnega prebivališča v A. ali pa na D., kjer je dejansko bivala od junija 2012. Kot izhaja iz izpisa e-RISK (priloga B2) na naslovu v A. od 2. 11. 2013 ni imela več prijavljenega začasnega prebivališča, niti ni tožnica zatrjevala, da bi na tem naslovu v času vročanja dejansko bivala.

9. Ker tožnica na naslovu, ki ga je navedla v vlogi za priznanje državne štipendije, tako naslov stalnega prebivališča kot naslova začasnega prebivališča, dejansko ni prebivala, bi morala centru za socialno delo sporočiti spremembo stalnega prebivališča ali naslov za vročanje. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, se tožnica, ker tega ni storila, ne more uspešno sklicevati na to, da tožena stranka ni imela podlage za vročanje na naslovu stalnega prebivališča F. Po 96. členu ZUP mora v primeru, če stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec, ki ga je postavila stranka, med postopkom spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče, sedež oziroma naslov, ki ga je navedel v vlogi ali pooblastilu, o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek (prvi odstavek).

10. Glede na to, da je tožnica bivala v tujini, je v zvezi z obravnavanim primerom upoštevna določba 89. člena ZUP o vročanju po pooblaščencu za vročitve. Po prvem odstavku te določbe stranka lahko pooblasti določeno osebo, ki naj se ji vročajo vsi dokumenti zanjo. Če stranka obvesti o tem organ, ki je vodil postopek, vroča organ vse dokumente temu pooblaščencu. V drugem odstavku citirane določbe pa je določeno, da kadar stranka o obstoju pooblastila ne obvesti organa, ki vodi postopek, vročevalec pooblaščencu lahko vroča vse dokumente, ki so naslovljeni na stranko, če pooblaščenec podpiše izjavo, da ga je stranka za to pooblastila, potem ko ugotovi njegovo istovetnost z osebnim dokumentom s fotografijo, ki ga je izdal pristojni državni organ. Vročevalec na vročilnico čitljivo napiše osebno ime in številko osebnega dokumenta pooblaščenca ter jo skupaj z izjavo pooblaščenca vrne organu. Pod enakimi pogoji lahko pooblaščenec prevzame dokument pri pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejavnost ali pri organu. Po določbi tretjega odstavka 89. člena ZUP mora pooblaščenec za vročitve vsak dokument nemudoma poslati stranki. Na podlagi določbe petega odstavka istega člena se šteje, da je z vročitvijo dokumenta pooblaščencu za vročitve opravljena vročitev stranki, ki bi ji bilo treba dokument vročiti.

11. Po citirani določbi 89. člena ZUP bi torej tožnica (ki je bivala v tujini) morala imenovati pooblaščenca za vročanje in o tem obvestiti center za socialno delo. Ker tožnica tega ni storila in ker center za socialno delo ni bil obveščen o spremembi naslova, je dokumente tožnici pravilno v skladu z zakonom vročal na naslov stalnega prebivališča F. Sodišče prve stopnje je z gotovostjo zaključilo, da je odločbo organa druge stopnje prevzela E.E., to je tožničina mama, ki je na vročilnici potem, ko je vročevalec izvedel poseben postopek z ugotovitvijo njene istovetnosti z osebnim dokumentom ter na vročilnico napisal zahtevane podatke, podpisala izjavo, da jo je tožnica pooblastila za prevzem navedenega pisma. Poleg tega je sodišče prve stopnje razloge za takšen zaključek dodatno obrazložilo in sicer med drugim, da je tožničina mati na enak način (s podano izjavo, da jo je tožnica pooblastila za prevzem tega pisma, z izpisom številke osebnega dokumenta), prevzela že prvostopno odločbo z dne 10. 1. 2013 naslovljeno na naslov F. Zoper to odločbo se je tožnica tudi pritožila, torej se je z vsebino odločbe z dne 10. 1. 2013, ki jo je prevzela njena mati, tudi seznanila.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ni dokazala, da pooblastila za vročanje mami ni dala oziroma naj bi preklicala pooblastilo za vročanje mami in obvestila upravni organ o spremembi prebivališča in o tem, da ji vroča odločbe na drugi naslov.

13. Vročitev dokončne odločbe tožene stranke z dne 4. 11. 2013 je bila tudi po prepričanju pritožbenega sodišča opravljena skladno z drugim odstavkom 89. člena ZUP. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila z vročitvijo odločbe pooblaščenki za vročitve E.E. dne 12. 11. 2013 opravljena vročitev tožnici (peti odstavek 89. člena ZUP). Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožničine navedbe, da se je z odločbo z dne 4. 11. 2013 seznanila šele dne 19. 4. 2018.

14. Dne 14. 5. 2018 vloženo tožbo je sodišče prve stopnje pravilno v skladu z 274. členom ZPP v zvezi z 72. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) kot prepozno zavrglo, saj se je 30 dnevni rok za njeno vložitev iztekel že 12. 12. 2013. Kljub temu je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo razloge za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka, hkrati pa (poleg vsega) tudi, v katerih primerih se upoštevajo zdravstveni razlogi, ki jih v pritožbi navaja tožnica.

15. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in jo kot pravilno in zakonito potrdilo.

16. Kot pravilno in zakonito pa je pritožbeno sodišče potrdilo tudi odločitev glede sklepa tožene stranke št. ... z dne 28. 5. 2018 o zavrženju predloga za obnovo postopka. Dne 14. 2. 2018, vložen predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 4. 11. 2013, je sodišče prve stopnje in še pred tem tožena stranka pravilno štelo, da je vložen prepozno. Od dokončne odločbe z dne 4. 11. 2013 je preteklo že več kot tri leta (263. člen v zvezi z 260. členom ZUP), zaradi česar je prepozno vložen predlog za obnovo postopka pravilno v skladu z določbo 267. člena ZUP zavržen.

17. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep PRp 5/2023
• VDSS Sodba Psp 320/2019
• sodba in sklep U 1741/2004