VDSS Sodba Pdp 250/2019

Jedro

Četudi pritožba poudarja, da se očitek iz odpovedi nanaša na manj kot 4,00 EUR, je sodna praksa glede tovrstnih kršitev, ko ima delavce pri izvrševanju delovnih obveznosti opravka z denarjem in strankami, zelo stroga. Nazadnje v primeru sklepa VIII Ips 8/2019 z dne 10. 9. 2019, v katerem je Vrhovno sodišče RS poudarilo, da za presojo resnosti kršitve ni ključen vrednostni kriterij (očitek iz odpovedi se je nanašal na 2,30 oziroma 0,30 EUR), ampak vsebinski kriterij (delavec je bil šofer avtobusa, ki ob tem zaračunava voznino in izdaja vozovnice). Slednji kriterij se torej nanaša na vsebino dela. Tožnica, zaposlena kot prodajalka, neutemeljeno zmanjšuje pomen kršitev s sklicevanjem na nizko vrednost očitanega. Pritožba torej ne more uspeti s sklicevanjem na nesorazmernost ukrepa zgolj zaradi navedene nizke vrednosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2018 pod oznako ..., nezakonita, da tožnici 7. 2. 2018 delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo in še vedno traja, da pogodba o zaposlitvi med tožnico in tožencem z dne 11. 7. 2014 ostaja v veljavi, da je toženec dolžan tožnici vzpostaviti delovno razmerje od 7. 2. 2018 dalje do reintegracije, ji za to obdobje obračunati plače in druge prejemke, odvesti prispevke in davke ter izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do izplačila. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (razen zoper del, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njene argumente glede njene ekskulpacije. Res je, kar ji je očital toženec, da je neupravičeno posegla v odprt nezaključen račun in ni izdala računa, vendar je tako ravnala ob vedenju namestnika poslovodje. Poudarja, da ni servisu naredila nobene škode. Korist, ki naj bi jo imela, znaša manj kot 4 EUR. Zaradi tega izgubiti zaposlitev ni humano. Gre za prekomerno kršeno načelo sorazmernosti. V ravnanju tožnice ni vseh znakov kaznivega dejanja, zlasti ni naklepa. Tožnica je skupaj s sodelavci pokrivala manko prodajnih artiklov, ki so si jih najbrž prisvojili romski otroci. Sodišče je zanemarilo socialne okoliščine, v katerih tožnica živi, ter njeno dotedanje življenje brez prekrškov in kaznivih dejanj.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženec tožnici podal po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) ter 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ker stranki 29. 9. 2017 ni vročila ustreznega računa za opravljen nakup, temveč je po odhodu stranke neupravičeno posegla v odprt, nezaključen račun in stranki ni izdala računa za plačano storitev oz. nakup blaga, temveč izbrisala artikel - pivo in izdala račun za drugačen znesek, s čimer se je ustvaril gotovinski višek 1,69 EUR. Tako je ravnala tudi 1. 11. 2017, s čimer se je ustvaril gotovinski višek 1,69 EUR.

7. Kot izhaja tudi iz pritožbe, tožnica ne zanika, da je očitano storila, sklicuje pa se na okoliščine, s katerimi smiselno uveljavlja, da ni šlo za hujšo kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ter da ji je bila izrečena prestroga sankcija ob uporabi prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki za zakonitost izredne odpovedi (poleg odpovednega razloga) predpisuje še dodaten pogoj, ki nalaga nujnost takojšnjega prenehanja delovnega razmerja - da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

8. Četudi pritožba poudarja, da se očitek iz odpovedi nanaša na manj kot 4,00 EUR, je sodna praksa glede tovrstnih kršitev, ko ima delavce pri izvrševanju delovnih obveznosti opravka z denarjem in strankami, zelo stroga. Nazadnje v primeru sklepa VIII Ips 8/2019 z dne 10. 9. 2019, v katerem je Vrhovno sodišče RS poudarilo, da za presojo resnosti kršitve ni ključen vrednostni kriterij (očitek iz odpovedi se je nanašal na 2,30 oziroma 0,30 EUR), ampak vsebinski kriterij (delavec je bil šofer avtobusa, ki ob tem zaračunava voznino in izdaja vozovnice). Slednji kriterij se torej nanaša na vsebino dela. Tožnica, zaposlena kot prodajalka, neutemeljeno zmanjšuje pomen kršitev s sklicevanjem na nizko vrednost očitanega. Pritožba torej ne more uspeti s sklicevanjem na nesorazmernost ukrepa zgolj zaradi navedene nizke vrednosti.

9. Tudi ne more uspeti z navedbami, da ni naredila nobene škode. Delavec se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca (37. člen ZDR-1). Nastanek škode ni pogoj za ugotovitev kršitve navedene obveznosti. Tudi pritožbene navedbe, da je tožnica (z drugimi sodelavci) ustvarjala fond za pokrivanje manka, ki je nastajal zaradi tatvin romskih otrok, ne zmanjšujejo teže očitanih kršitev.

10. Pritožbeno sodišče se tako strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje glede obstoja odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zavrača pa tudi pritožbene očitke zoper kvalifikacijo kršitve po 1. alineji drugega odstavka 110. člena ZDR-1, češ da kršitev nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja (ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika - Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.), ter da ni bila storjena naklepno. Pritožba niti ne navaja določno, kateri znak kaznivega dejanja ni podan. Sicer pa gre za kršitev, ki niti ni mogla biti storjena drugače kot naklepoma. Pritožbeno sodišče se tudi glede odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

11. Enako velja tudi glede razlogov, na katere je sodišče prve stopnje oprlo pravilno presojo o izpolnjevanju dodatnega pogoja za zakonitost odpovedi. Za uporabo drugega odstavka 109. člena ZDR-1 je pomembna zlasti narava in teža kršitev delovnih obveznosti na določenem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo tožencu, da je zaradi očitanega izgubil zaupanje v tožnico oziroma v njeno delo prodajalke. Pritožba opozarja na tožničine socialne razmere ter nekaznovanost za prekrške in kazniva dejanja, kar pa za uporabo navedene določbe, glede katere so bistvene okoliščine v zvezi z vprašanjem možnega nadaljevanja delovnega razmerja, ni pomembno.

12. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba VIII Ips 46/2015
• VDSS sodba Pdp 465/2008
• VDS sodba Pdp 409/2007