VDSS Sodba Pdp 492/2019

Jedro

Na težo kršitve oziroma presojo, ali ta utemeljuje podajo odpovedi zaradi nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, ne vpliva, kako se delavec zagovarja (po storjeni kršitvi), in še manj, s kakšnimi argumenti odpoved izpodbija pred sodiščem.

Tožnica kršitve, za katero ji je bilo podano pisno opozorilo (šele po večkratnih pozivih gosta restavracije in šele, ko je le-ta opozoril na svoje nezadovoljstvo zaradi nekvalitetne postrežbe, je sprejela njegovo naročilo, pri tem pa se je do njega obnašala nespoštljivo in žaljivo, na način, da se je gost restavracije počutil nezaželeno) ni ponovila, ampak je, kar ji toženka očita v odpovedi, storila kršitev manjše intenzitete. Poleg tega ni zanemarljivo, da je od podaje pisnega opozorila do ponovne kršitve minilo skoraj eno leto (prvi odstavek 85. člena ZDR-1 omejuje učinkovanje oziroma veljavnost pisnega opozorila na eno leto). Prav primerjava dejanskega stanja, kot ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, z bistvenimi dejanskimi poudarki izpostavljenih zadev kaže, da je pravilna odločitev o nezakonitosti odpovedi, saj ugotovljen krivdni razlog ni utemeljen, da bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost in razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 14. 9. 2018 (točka I izreka). Razsodilo je, da je delovno razmerje na podlagi med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 2014 trajalo do 9. 12. 2018, ko se je pogodba o zaposlitvi sodno razvezala (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožnico od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do 9. 12. 2018 brez prekinitve prijavi v vsa obvezna zavarovanja za socialno varnost, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna bruto nadomestila plač ter po plačilu davkov in prispevkov izplača neto nadomestila plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznega mesečnega nadomestila plače ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna vse pravice iz delovnega razmerja (točka III izreka). Naložilo ji je, da tožnici plača denarno povračilo v višini petih mesečnih plač skupaj 3.945,75 EUR bruto, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka). Višji tožbeni zahtevek, da delovno razmerje tožnice ni prenehalo z dnem 9. 12. 2018, ampak je trajalo do dne 9. 4. 2019, da je dolžna toženka tožnici za navedeno obdobje obračunati bruto nadomestila plač ter po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestila plač, zmanjšana za plače, davke in prispevke, ki jih je prejela tožnica v obdobju od 10. 12. 2018 do 9. 4. 2019 od družbe A. d. o. o., in da je dolžna plačati višje denarno povračilo, je zavrnilo (točka V izreka). Toženki je naložilo še, da za tožnico plača pravdne stroške v višini 772,63 EUR na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VI izreka).

2. Zoper točke I do IV in VI izreka navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica po pisnem opozorilu kršila obveznosti iz delovnega razmerja, nato pa razsodilo, da podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni zakonita. Ne le, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, zmotno je uporabilo materialno pravo. Tožnica je ponovila kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, šlo je za istovrstno kršitev, ki je imela hude posledice za toženko. Gosta, ki sta bila udeležena v tožnici očitanih dogodkih, nista več hodila v restavracijo toženke. Tožnica je v času med pisnim opozorilom in odpovedjo prejela kar nekaj ustnih opozoril, česar sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo. V okviru presoje zakonitosti odpovedi se upošteva kršitve, ki so podlaga za njeno podajo, in pa kršitve, zaradi katerih je delavec predhodno opozorjen (prim. Pdp 1024/2009). Tožnica je med avgustom 2017 in avgustom 2018 večkrat kršila obveznosti iz delovnega razmerja, pa toženka teh kršitev ne more natančno časovno konkretizirati. V vseh primerih je šlo za istovrstne kršitve, tožnica do strank toženke ni imela primernega odnosa. O tem so izpovedale priče B.B., C.C. in D.D., sodišče prve stopnje pa njihovih izpovedi neutemeljeno ni upoštevalo niti se do njih ni opredelilo, s čimer je absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Tožnica je delo opravljala na delovnem mestu natakarica, njena temeljna obveznost iz delovnega razmerja je bila, da je stregla goste v restavraciji na prijazen in spoštljiv način. Do v opozorilih in odpovedi očitanih ravnanj je bila nekritična, ravnanja je zanikala, zagovora se ni udeležila. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi bila odpoved lahko utemeljena le v primeru neprimernega in zavržnega ravnanja. Toženka je že pred podajo odpovedi uporabila milejše ukrepe za sankcioniranje ravnanj tožnice, pa ni bila uspešna. Toženka je dokazala, da je opravila vsaj dva razgovora s tožnico. V več zadevah so bile kršitve obveznosti milejše, pa je bilo kljub temu razsojeno, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonita (prim. odločbe Pdp 120/2012, VIII Ips 48/2012, Pdp 119/2014, VIII Ips 28/2011, VIII Ips 149/2012). Odločitev v izpodbijani sodbi ne upošteva sodne prakse. Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno sklicevalo na odločbe VIII Ips 220/2012, Pdp 455/2015, VIII Ips 102/2014 in VIII Ips 215/2013. Nerazumljivo je tožničinemu zahtevku (delno) ugodilo, pri čemer je samo štelo, da je bistvena prognoza, ali je glede na očitano kršitev še mogoče pričakovati, da bo delavec v prihodnje izpolnjeval obveznosti iz delovnega razmerja. Toženka je očitek v odpovedi dokazala, sodišče prve stopnje je glede dogodka dne 4. 8. 2018 tožničino kršitev minimiziralo. Dokazna ocena izvedenih dokazov je zmotna, predvsem izpovedi priče E.E., ki je natančno in suvereno izpovedal o tem, kaj se je zgodilo. V nasprotju z njegovo izpovedjo je ugotovilo, da je imela tožnica polne roke, zmotno je štelo, da priči D.D. in F.F. dogajanja nista potrdili. Ti dve priči nista bili prisotni ves čas, ko je potekala komunikacija med tožnico in E.E.. S tem, ko sodišče ni sledilo izpovedi priče E.E., je absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Določbe pravdnega postopka je kršilo tudi, ker je izvedlo s strani tožnice predlagan dokaz z neposrednim zaslišanjem priče G.G., čeprav je bil podan prepozno. Na podlagi pravilne presoje, da je tožnici delovno razmerje pri toženki prenehalo zakonito, na podlagi zakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, so neutemeljeni ostali tožbeni zahtevki, vključno z zahtevkom za plačilo denarnega povračila. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, zaželeno pred spremenjeni senat. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je bilo pisno opozorilo utemeljeno in da je bil tožnici omogočen zagovor pred odpovedjo. Že iz teh razlogov, neutemeljenega pisnega opozorila in izostanka zagovora, je presojana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita. Toženka ni konkretno opisala kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih očita tožnici. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, toženka v pritožbi nepravilno povzema izpovedi zaslišanih prič. Neutemeljeno se zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati še druge kršitve, ki jih niti ni konkretizirala. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni v celoti sledilo izpovedi priče E.E., ki je v bistvenih delih sama sebi nasprotna. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je navedlo vse bistvene razloge, na podlagi katerih je sprejelo izpodbijano odločitev, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, podana tožnici, ni zakonita. Opredelilo se je do vseh ključnih navedb pravdnih strank (toženke), pri čemer se do navedb, ki za odločitev niso bistvene, utemeljeno ni opredelilo. Če je pri tem zavzelo stališča, s katerimi toženka ne soglaša, s tem ni zagrešilo uveljavljane absolutne bistvene kršitev določb pravdnega postopka.

7. Četudi bi šteli, da je tožnica neposredno zaslišanje priče G.G. na podlagi šestega odstavka 236.a člena ZPP predlagala prepozno, to z ničemer ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj sodišče prve stopnje njegove izpovedi pri ugotavljanju za odločitev bistvenih dejstev sploh ni upoštevalo. Tako ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi s četrtim oziroma drugim odstavkom 286. člena ZPP.

8. Krivdni razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je določen v 3. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS; št. 21/13 in nadalj.) kot kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V drugem odstavku 89. člena ZDR-1 je določeno, da lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, le če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je navedeno določbo ZDR-1 uporabilo pravilno, pravilno je v konkretnem primeru presodilo, da razlog, zaradi katerega je toženka podala tožnici odpoved, ni utemeljen oziroma ne onemogoča nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

9. Toženka je tožnici po pisnem opozorilu z dne 21. 8. 2017, v katerem ji je utemeljeno očitala, da je dne 10. 8. 2017 šele po večkratnih pozivih gosta restavracije in šele, ko je le-ta opozoril na svoje nezadovoljstvo zaradi nekvalitetne postrežbe, sprejela njegovo naročilo, pri tem pa se je do njega obnašala nespoštljivo in žaljivo, na način, da se je gost restavracije počutil nezaželeno, o čemer je še isti dan obvestil delodajalca, podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi kršitve obveznosti iz delovnega razmerja z dne 4. 8. 2018. V odpovedi je toženka, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, tožnici očitala (dokaj nedoločno), da je bil njen odnos do stranke v restavraciji nespoštljiv in žaljiv, njeno vedenje in odnos do stranke neprimerna ter po izjavi stranke nesramna, storitev stranki pa opravljena nekvalitetno. Očitek je temeljil na zapisu v knjigi pohval in pritožb, da uslužbenka po imenu H.H. nima prijaznega odnosa s strankami in se obnaša zelo nesramno, da naj se zgleduje po drugih sodelavkah in gre na izobraževanje za prijaznost.

10. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica delo opravljala na delovnem mestu natakarica. Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je podana odpoved zakonita, ustrezno upoštevalo, da bi pri opravljanju dela na tem delovnem mestu, kot poudarja pritožba, tožnica morala z gostom restavracije komunicirati na prijazen in vljuden način. Pravilno, po vestni in skrbni oceni izvedenih dokazov, predvsem izpovedi tožnice in prič - tožničine sodelavke D.D., študentke F.F. in „nezadovoljnega gosta“ E.E., je ugotovilo, da je dne 4. 8. 2018 prišlo do določenega nesoglasja med tožnico in E.E., da slednji s postrežbo ni bil zadovoljen, in sicer zaradi tega, ker tožnica naročila E.E. pri šanku ni želela sprejeti, temveč ga je napotila k mizi, kar je storila bolj odločno, uporabila je besede „samo malo“. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je v nasprotju s tem, kar izhaja iz izvedenih dokazov, ugotovilo, da je imela tožnica takrat polne roke. Pri tej ugotovitvi je sodišče upoštevalo tako izpoved priče E.E., ki jo je povzelo v točki 19 obrazložitve, da je imela tožnica nekaj v rokah, kot izpoved tožnice, da je ravno odnašala naročilo.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pomen dogodka dne 4. 8. 2018 minimiziralo. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, kaj se je tega dne zgodilo, torej kako je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Pri presoji je izhajalo iz opisa očitane kršitve v odpovedi, ki, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, zadošča (le) minimalnim standardom vsebinske obrazloženosti. Ugotavljalo je, ali se je tožnica tega dne res neprimerno, nespoštljivo in žaljivo vedla do gosta, in ugotovilo, da to deloma drži. Pri tem je deloma upoštevalo izpoved priče E.E.. V nasprotju z očitkom, ki ga je toženka na tožnico naslovila v pisnem opozorilu in je temeljil na podrobnem opisu dogajanja s strani „nezadovoljnega gosta“ I.I. v knjigi pohval in pritožb, je opis ravnanja s strani E.E. (da uslužbenka po imenu H.H. nima prijaznega odnosa s strankami in se obnaša zelo nesramno, naj se zgleduje po drugih sodelavkah in gre na izobraževanje za prijaznost) pavšalen in predstavlja vrednostno oceno vedenja tožnice, ne da bi bilo navedeno, kako konkretno je ravnala in kaj je rekla. Glede na takšen zapis sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo izpovedi priče E.E., da mu je tožnica, ko jo je prosil za kozarec vode, rekla, zakaj sitnari in da bo dobil vodo kasneje. V tem delu izpovedi priče E.E. nista potrdili drugi dve priči D.D. in F.F., ki sta bili tega dne prisotni v restavraciji. Zaslišanje prič D.D. in F.F. je predlagala toženka sama, pri čemer pritožbeno zatrjevanje, da sta sporni dogodek le bežno oziroma deloma spremljali, nima podlage v spisu.

12. Pritožba protispisno zatrjuje, da je tožnica ponovila hudo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja oziroma da je šlo dejansko za istovrstno kršitev, kot je bila kršitev, zaradi katere je bila pisno opozorjena. Tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, da bi I.I. in E.E., ki sta podala pritožbo čez delo tožnice, prenehala hoditi v restavracijo toženke, tega niti ni ugotavljalo, saj tega toženka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala (povezanost med trditvenim in dokaznim bremenom; prvi odstavek 7. člena ZPP). Pa tudi sicer iz izpovedi priče E.E. to ne izhaja, kvečjemu nasprotno, je pa res tako (izven trditvene podlage) izpovedala priča I.I..

13. Na težo kršitve oziroma presojo, ali ta utemeljuje podajo odpovedi zaradi nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, ne vpliva, kako se delavec zagovarja (po storjeni kršitvi), in še manj, s kakšnimi argumenti odpoved izpodbija pred sodiščem. Sodišče prve stopnje tega utemeljeno ni upoštevalo, s tem ni absolutno bistveno kršilo določb pravdnega postopka. Pritožba protispisno nekritičnost tožnice do očitanih ravnanj povezuje z izostankom z zagovora, saj je svoj zagovor podala pisno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni štelo, da bi šlo za utemeljeno odpoved le v primeru, če bi bilo ravnanje delavca zavržno, kot neutemeljeno navaja pritožba, pri čemer se sklicuje na razloge izpodbijane sodbe v točki 23 obrazložitve. V tej točki obrazložitve je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj je tožnici prisodilo denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini petih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je, kot mu nalaga drugi odstavek 118. člena ZDR-1, upoštevalo tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

14. Toženka si neutemeljeno prizadeva, da bi sodišče prve stopnje moralo pri presoji teže očitane kršitve oziroma utemeljenosti razloga za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi, upoštevati ustna opozorila, ki so bila tožnici izrečena v času med pisnim opozorilom in odpovedjo. Tega sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo, kot je tudi pojasnilo v točki 17 obrazložitve sodbe. Toženka sama v pritožbi ponavlja, da kršitev, ki bi jih tožnica v tem vmesnem času storila, niti ne more časovno konkretizirati, pa tudi sicer jih v svojih navedbah ni (vsebinsko) konkretizirala (konkretizirala je le en dogodek, o katerem je predhodno izpovedala priča C.C. in ki se nanaša na zagotavljanje vode za psa).

15. Protispisno in v nasprotju z izvedenim postopkom je pritožbeno zatrjevanje, da je toženka dokazala, da je s tožnico med pisnim opozorilom in odpovedjo opravila vsaj dva razgovora zaradi ustne pripombe gosta nad nestrokovno in nekvalitetno opravljeno storitvijo tožnice. Tega ni storila, sodišče prve stopnje, kot je pojasnilo v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, tega niti ni ugotavljalo. Tega pa utemeljeno ni ugotavljalo, ne le zato, ker toženka v zvezi s tem tožnici ni zagotovila zagovora, temveč tudi ker toženka ni pravočasno podala navedb o dogodkih, ki bi ob ugotovljeni utemeljenosti pisnega opozorila in kršitvi, ki je bila podlaga za odpoved, morebiti privedli do drugačne presoje prognoze tožničinega ravnanja v prihodnje.

16. Toženka se sklicuje na stališča VDSS v sodbi Pdp 1024/2009. Odločitev v tej sodbi je bila v revizijskem postopku s sodbo VIII Ips 186/2010 spremenjena. Vrhovno sodišče RS je v obrazložitvi sodbe VIII Ips 186/2010 ocenilo kot pravno zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je pri presoji utemeljenega krivdnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi mogoče upoštevati zgolj dejstvo kršitve, zaradi katere je bila delavcu podana odpoved, ne pa tudi drugih okoliščin v zvezi z delavčevim delom in navedeno kršitvijo. Navedlo je, da se upošteva predhodna kršitev oziroma izpolnitev pogoja, da ne gre za prvo kršitev, temveč za ponavljanje, čeprav je bil delavec pisno opozorjen, pri presoji teže in pomena kršitve kot utemeljenega odpovednega razloga pa se nalaga presoja tudi z vidika prognoze delavčevega dela, to je, ali storjena kršitev onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. V tem smislu je bistvena prognoza, ali je glede na storjeno kršitev (ponavljanje kršitev) mogoče pričakovati, da bo delavec obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi v prihodnosti korektno izpolnjeval, za tako presojo pa je pomembno tudi siceršnje obnašanje delavca na delu oziroma v zvezi z delovnimi obveznostmi in ni vseeno, ali gre za sicer vestnega in zanesljivega delavca, ki sta se mu zaradi trenutne nepozornosti zgodili dve napaki, ali pa za delavca, ki je pri delu nasploh nezanesljiv, ne reagira niti na ustna in ne na pisna opozorila in na delo katerega se delodajalec izkustveno ne more zanesti.

17. Ta prognoza je v konkretnem primeru bistveno drugačna kot v zadevi VIII Ips 186/2010, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje: tožnica je po pisnem opozorilu, ki je bilo podano v avgustu 2017, v avgustu 2018 (torej eno leto kasneje) sicer res ponovno kršila obveznosti iz delovnega razmerja, vendar pa je bila ta kršitev bistveno milejša, kot je bila kršitev, ki je bila podlaga za podajo pisnega opozorila. Prav to, da je teža ponovljene kršitve, ki je bila podlaga za podajo odpovedi, manjša in da je intenziteta tožničinega obnašanja v razmerju do gosta v tem primeru bila manj intenzivna, je sodišče prve stopnje privedlo do pravilnega zaključka, da bi bilo od tožnice v prihodnosti mogoče pričakovati, da bo obveznosti iz delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s toženko, korektno izpolnjevala. Pritožba temu zaključku neutemeljeno oporeka, pri čemer se sklicuje na sodno prakso v sporih o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (Pdp 120/2012, VIII Ips 48/2012, Pdp 119/2014, VIII Ips 28/2011 in VIII Ips 149/2012).

18. V zadevi Pdp 120/2012 (VIII Ips 223/2013) je šlo za voznika avtobusa, ki ni ustavil na avtobusnem postajališču (da bi se s tem izognil vstopu kontrolorja na avtobus), do vprašanja teže kršitve v kontekstu zmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja pa se pritožbeno (ali vrhovno) sodišče niti ni opredeljevalo. To vprašanje se je odprlo v zadevi VIII Ips 48/2012, v kateri je delavec kadil na delovnem mestu (v strugarski dejavnosti) in bil zaradi tega najprej pisno opozorjen, nato pa je prejel odpoved, vrhovno sodišče pa je izpostavilo, ne le da je šlo za ponavljajočo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ampak tudi da je do ponovitve kršitve prišlo v sorazmerno kratkem časovnem obdobju, kar je bistveno drugače kot v presojani zadevi. Poleg tega pri kajenju na delovnem mestu ni zanemarljivo, da je kajenje v zaprtih prostorih prepovedano z Zakonom o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI; Ur. l. RS, št. 57/96 in nadalj.). Tudi v zadevi Pdp 119/2014 (VIII Ips 111/2014) je bilo dejansko stanje bistveno drugačno kot v presojani zadevi, šlo je za kršitve, ki so bile sankcionirane s podajo pisnega opozorila in odpovedjo, nanašale pa so se na odklonitev opravljanja dela in na takšno opravljanje dela (pri vijačenju diskov kosilnice), ki predstavlja nevarnost za poškodbo, torej je šlo za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, za katero bi bila lahko podana celo izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

19. V zadevah VIII Ips 28/2011 in VIII Ips 149/2012 je vrhovno sodišče sprejelo stališče, ki ga poudarja toženka, da četudi kršitev, zaradi katere je delavcu podana redna odpoved iz krivdnega razloga, sama zase ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je treba upoštevati, da predhodno pisno opozorilo ni doseglo svojega namena in je delavec s kršitvami nadaljeval. Je pa poleg tega v zadevi VIII Ips 28/2011 vrhovno sodišče upoštevalo tudi, da bi se od delavke pričakovala še večja skrbnost in vestnost, saj je delala s posebej občutljivo skupino otrok in mladostnikov (šlo je za socialno delavko v kriznem centru za otroke in mladostnike, ki je dala varovancu zdravilo ob nepravem času in ki je brez veljavnega potnega naloga opravila vožnjo s službenim vozilom in varovanca odpeljala na izlet). V zadevi VIII Ips 149/2012 pa je delavec klub predhodnemu pisnemu opozorilu zaradi neupravičenega izostanka z dela ponovno kršil obveznosti iz delovnega razmerja, s tem da je delovno mesto samovoljno zapustil (ponovitev kršitve), poleg tega pa je storil kršitev še z nestrpnim, arogantnim in neprimernim vedenjem (izrečene besede: „Tepec, ki ga je potrebno z lučjo iskati podnevi.“), vse v krajšem časovnem obdobju.

20. V presojani zadevi, kot že navedeno, tožnica kršitve, za katero ji je bilo podano pisno opozorilo z dne 21. 8. 2017 (šele po večkratnih pozivih gosta restavracije in šele, ko je le-ta opozoril na svoje nezadovoljstvo zaradi nekvalitetne postrežbe, je sprejela njegovo naročilo, pri tem pa se je do njega obnašala nespoštljivo in žaljivo, na način, da se je gost restavracije počutil nezaželeno) ni ponovila, ampak je, kar ji toženka očita v odpovedi, storila kršitev manjše intenzitete. Poleg tega ni zanemarljivo, da je od podaje pisnega opozorila do ponovne kršitve minilo skoraj eno leto (prvi odstavek 85. člena ZDR-1 omejuje učinkovanje oziroma veljavnost pisnega opozorila na eno leto). Prav primerjava dejanskega stanja, kot ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, z bistvenimi dejanskimi poudarki izpostavljenih zadev kaže, da je pravilna odločitev o nezakonitosti odpovedi, saj ugotovljen krivdni razlog ni utemeljen, da bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

21. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno sklicevalo na primerljive zadeve Pdp 455/2015, VIII Ips 102/2014 in VIII Ips 215/2013. V zadevi Pdp 455/2015 je bila kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v neudeležbi na sestanku, v zadevi VIII Ips 102/2014 pa v napaki pri spremembi dobavnice. Da je sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo dejstva iz drugih zadev, je očitek, ki nima podlage v obrazložitvi sodbe. Povzelo je stališče iz zadeve VIII Ips 102/2014, v kateri je vrhovno sodišče obrazložilo, da vsako ravnanje delavca, ki odstopa od običajno pričakovanih ravnanj in ga je mogoče razčistiti v okviru delovnih kontaktov, še ne pomeni kršitve, ki bi pogojevala odpoved pogodbe o zaposlitvi. To stališče je uporabno v presojani zadevi kot tudi stališče vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 215/2013, da zgolj ugotovitev ponovne (lahko tudi istovrstne) kršitve sama zase ne dokazuje, da gre za (resen in) utemeljen razlog, zaradi katerega delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati.

22. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela, tožnici pa je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP plačati za pravdo potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP) po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nadalj.), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % ali 7,5 točke materialnih stroškov, skupaj 382,5 točke ali 229,50 EUR, z davkom na dodano vrednost 279,99 EUR.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1038/2015
• VDSS Sodba Pdp 228/2019
• VDSS Sodba Pdp 362/2018