VDSS Sodba Psp 130/2019

Jedro

Pri oceni invalidnosti je potrebno upoštevati svoj poklic, kot je opredeljen v 3. odstavku 63. člena ZPIZ-2. Gre za delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in vsa dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Upoštevajo se torej delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in tudi vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da je definicija poklica, ki jo je uvedel že prej veljavni ZPIZ-1 širša in ne upošteva le delovnega mesta, na katerem je zavarovanec razporejen, temveč vsa dela, ki jih je opravljal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka stroške pritožbe krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 15. 1. 2018 in št. ... z dne 21. 9. 2017, razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno ter do delnega nadomestila od 23. 3. 2017 dalje. Sklenilo je, da tožnik krije svoje stroške postopka sam.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pridobljeno izvedensko mnenje je pavšalno in nepopolno. Ob upoštevanju, da je zavarovanec po izobrazbi ekonomist, zaključek, da je delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 % ni obrazložen, zato ga ni mogoče preizkusiti. Ocena zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic je splošna in brez konkretne obrazložitve. Pavšalna je tudi ocena, da za delo ekonomista obstajajo zaposlitve, na katerih bi lahko delal. Katera konkretna dela bi lahko delal, izvedenka ni pojasnila. Čeprav so določene razbremenitve, ni pojasnjeno, katero je drugo delo, ki naj bi ga bil zmožen opravljati. Po mnenju sodne izvedenke je sicer znotraj nabora del, ki jih je opravljal, mogoče najti dela, pri katerih lahko upošteva omejitve, vendar pa ni naštela nobenega konkretnega delovnega mesta niti ni jasno odgovorila na vprašanje, katera dela lahko opravlja s polnim delovnim časom. Ni razvidno, kako je sodna izvedenka pri oceni delovne zmožnosti upoštevala izobrazbo zavarovanca. Opozarja na definicijo svojega poklica in sodno prakso (VIII Ips 49/2010). Invalidnost je bila je zmotno razčiščevana le na podlagi dela, ki bi ga lahko opravljal na podlagi formalne izobrazbe. Poklic, ki ga je zavarovanec opravljal, je vezan zlasti na gostinsko dejavnost. Delal je kot trgovski potnik, komercialist za prodajo pijač in direktor družbe, ki se ukvarja z vodenjem lokalov. Vsa dela, ki jih je opravljal v okviru svojega poklica, so povezana z gostinstvom. Gre za delo s strankami, nabavo pijač, večjimi fizičnimi obremenitvami in v neugodnih klimatskih pogojih. Zmožnost za opravljanje takšnega poklica je zmanjšana za več kot 50 %. Upoštevati je treba konkretno delo. Torej izhajati iz opisa del, ki jih je zavarovanec opravljal. Po opisu delovnega mesta gre za pripravo šanka, polnjenje hladilnikov, zlaganje skladišča, peko prigrizkov, pomivanje posode, strežbo, čiščenje in pospravljanje, administracijo, inventure, itd. Ker je bila upoštevana le formalna izobrazba, je bilo upoštevano delo v pisarni brez strank, brez fizičnih omejitev in v ugodnih klimatskih pogojih. Takšnega dela ni nikoli opravljal in ga ni mogoče šteti za svoj poklic zavarovanca. Priglaša stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹ pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

5. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb o razvrstitvi zavarovanca A.A., direktorja tožeče stranke v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami brez dvigovanja bremen nad 10 kg, v ugodnih mikroklimatskih razmerah, brez večjih psihičnih obremenitev, s polnim delovnim časom od 23. 3. 2017 dalje. Invalidski komisiji I. in II. stopnje sta v predsodnem upravnem postopku skladno ocenili, da zavarovanec pri delu potrebuje fizične razbremenitve. Sporno je, ali je utemeljena tudi časovna razbremenitev, torej delo v skrajšanem oziroma polovičnem delovnem času.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2),² ki invalidnost definira v 1. odstavku 63. člena. Kategorije invalidnosti so opredeljene v 2. odstavku 63. člena ZPIZ-2. V III. kategorijo se razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno; če je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %; ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

Pri oceni invalidnosti je potrebno upoštevati svoj poklic, kot je opredeljen v 3. odstavku 63. člena ZPIZ-2. Gre za delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in vsa dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Upoštevajo se torej delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in tudi vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. V sodni praksi³, na katero sicer opozarja tudi pritožnik, je bilo že večkrat poudarjeno, da je definicija poklica, ki jo je uvedel že prej veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)⁴ širša in ne upošteva le delovnega mesta, na katerem je zavarovanec razporejen, temveč vsa dela, ki jih je opravljal.

7. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s sodno izvedenskim mnenjem, ki je še dodatno potrdilo oceno invalidskih komisij iz predsodnega upravnega postopka. Sodna izvedenka medicine dela je ocenila, da je zavarovančeva delovna zmožnost do izdaje izpodbijane dokončne odločbe 15. 1. 2018 ob upoštevanju, da je po poklicu ekonomist, zmanjšana za manj kot 50 %. Glede na razpoložljivo delovno dokumentacijo oziroma opis delovnega mesta, dela vodje gostinstva oziroma direktorja, na katerem je delal, ni zmožen, zmožen pa je opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami brez dvigovanja bremen nad 10 kg, v ugodnih mikroklimatskih razmerah, brez večjih psihičnih obremenitev, s polnim delovnim časom od 23. 3. 2017 dalje. Pojasnila je, da po drugem srčnem infarktu leta 2016, na obremenitvenem testiranju ni bila ugotovljena koronarna insuficienca, izvid UZ srca je bil v mejah normale in zavarovanec razvrščen v I. funkcijski razred po NYHA mednarodni klasifikaciji.

8. Pri takšni oceni je sodna izvedenka vztrajala tudi na zaslišanju, ko je dodatno pojasnila, da iz medicinske dokumentacije po drugem infarktu izhaja, da je bilo zavarovančevo klinično funkcionalno stanje primerno, da je bil zazdravljen in ni imel težav v smislu popuščanja srčne mišice, bolečin in motenj ritma. Prepričljivo je izpovedala, da je pri oceni invalidnosti upoštevala, da je zavarovanec ves čas opravljal poklic ekonomista v povezavi z gostinsko dejavnostjo. Ni upoštevala zgolj izobrazbe ekonomista in v tem smislu dela v pisarni brez strank, saj takšnega dela ni opravljal, temveč je upoštevala, da je delal kot trgovski potnik, komercialist, direktor, s strankami, nabavo pijač, itd. Glede na razpoložljivo delovno dokumentacijo zavarovanec za dela v gostinstvu, ki jih je opravljal, ni več zmožen. Zmožen pa je opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Prepričljivo je izpovedala še, da potreba po časovni razbremenitvi pri zavarovancu ni strokovno utemeljena. Krajši delovni čas je praviloma namenjen zavarovancem, ki se uvajajo v popolnoma drugo delo, med tem ko se za kardiološke bolnike priporoča drugo ustrezno lažje delo.

9. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodno izvedensko mnenje strokovno utemeljeno in prepričljivo. Podano je na podlagi razpoložljive medicinske in delovne dokumentacije. Pritožbene navedbe v smeri pavšalnosti in neobrazloženosti izvedenskega mnenja so zato neutemeljene. Pri oceni invalidnosti je sodna izvedenka pravilno upoštevala tožnikov svoj poklic v smislu 3. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Ne le, da je bila invalidnost ocenjena glede na poklic ekonomista v povezavi z gostinsko dejavnostjo, upoštevala je tudi opis delovnega mesta direktor, kot izhaja iz obrazca DD-1 z dne 18. 1. 2016, zato so pritožbene navedbe v smeri zmotnega upoštevanja zavarovančevega poklica, ki naj bi bil upoštevan le glede na formalno izobrazbo, neutemeljene oziroma celo protispisne. Sodna izvedenka je izrecno pojasnila tudi, da bi drugo delo, ki bi ga zavarovanec še lahko opravljal, lahko konkretno opredelila le, če bi razpolagala z varnostno oceno delovnega mesta. Tudi sicer vprašanje, katero konkretno delo bi bilo za zavarovanca ustrezno glede na podane omejitve oziroma bi ga še lahko opravljal ni naloga sodne izvedenke niti ni predmet tega postopka, zato pritožbene navedbe, da to vprašanje ni razčiščeno, niso pravno relevantne.

10. Pridobljeno izvedensko mnenje torej predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri zavarovancu, poleg že v predsodnem upravnem postopku priznanih fizičnih razbremenitev, časovna razbremenitev ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb, priznanje pravice do dela v krajšem delovnem času od polnega na drugem delovnem mestu z omejitvami ter do delnega nadomestila.

11. Glede na vse predhodno navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je bilo potrebno na temelju 165. v zvezi s 154. členom ZPP odločiti, da stroške pritožbe krije sam.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
³ Na primer VIII Ips 49/2010, VIII Ips 9/2015 in VIII Ips 220/2017.
⁴ Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Psp 69/2019
• VDSS Sodba Psp 131/2019
• VDSS Sodba Psp 194/2020