VDSS Sodba in sklep Pdp 469/2019

Jedro

Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.

Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenim poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka v spornem obdobju in da je s tem kršila pogodbene obveznosti. Na tej podlagi je v pretežnem delu utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo za 22 neizrabljenih dni tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka plačati tožniku odškodnino v višini 3.124,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2014 do plačila ter zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 276,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2014 do plačila (I. točka izreka sodbe in sklepa). S sklepom je zaradi umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na obračun davkov in prispevkov (II. točka izreka), in toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 1.175,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku osemdnevnega paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (prvi odstavek I. točke izreka) in odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in sklepa ter zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje napačna. Sodišče ni obrazložilo, zakaj so ga bolj prepričale izpovedi in pisne izjave tožnika in z njegove strani predlaganih prič, ne pa pričanje obeh tožnikovih nadrejenih. Zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev določb postopka (po prvem odstavku 339. člena ZPP) zaradi kršitve 8. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Iz skladnih izpovedi A.A. in B.B. izhaja, da tožnik na proste dneve ni imel nikakršnih delovnih nalog. Izpovedi tožnika in z njegove strani predlaganih prič niso le delno, ampak diametralno povsem nasprotne pričanju tožnikovih nadrejenih. Tožnik bi moral izkazati, da prostih dni na misiji ni imel. S predložitvijo evidenc prostih dni je dokazno breme glede nezagotavljanja prostega dne na misiji prevalilo na tožnika, ki bi za vsak dan, ki ga je toženka navedla kot prostega, moral izkazati, katere delovne zadolžitve je opravljal, koliko časa in po čigavem ukazu. Tega dokaznega bremena pa ni zmogel. Tožnik je v okviru delovnih nalog izvajal stražo, bil v pripravljenosti in se udeleževal tudi sestankov, vendar ne na dan, ko je bil zanj predviden kot prost oziroma kot dan tedenskega počitka. A.A., ki je osebno vodil mesečne evidence delovne obremenjenosti, ki jih je tožena stranka vložila v spis, je prepričljivo izpovedal, da je bil s tožnikom v stiku vsak dan, da je poznal njegove delovne zadolžitve in da je bil pripadnikom prosti dan zagotovljen. B.B. in A.A. sta potrdila, da tožnik straže, ..., ..., varovanja samostana, JRM - javni red in mir, usposabljanja v individualnih veščinah na prosti dan ni opravljal, prav tako ni vzdrževal vozil oziroma to ni bilo potrebno, ker se je vzdrževanje vozil izvajalo po vnaprej predvidenih tedenskih in mesečnih razporedih. A.A. pa je povedal tudi, da tožnik na prosti dan ni imel obveznosti s pregledom opreme in orožja niti ni bil v pripravljenosti in da na prosti dan ni izvajal ne operativnih ne nobenih drugih nalog. Oba pa sta tudi potrdila, da udeležba na sestankih na prosti dan ni bila obvezna in da so se ga pripadniki lahko udeležili na lastno željo, odsotni pa so za vsebino sestankov izvedeli preko prisotnih na sestanku. Sestanki so bili sklicani na željo pripadnikov in ni šlo za sestanke, kjer bi se napovedale akcije. Njuni izpovedi dokazujeta, da tožnik ni imel vsakodnevnih obveznosti biti prisoten na sestankih, sodišče pa ni pojasnilo, zakaj zaključuje nasprotno. Tožena stranka ob tem še poudarja, da je vprašanje, ali krajši informativni sestanki sploh pomenijo kršitev pravice do tedenskega počitka, dopuščeno revizijsko vprašanje, ki je še vedno odprto v postopku pred VS RS (v zadevi IV Pd 1101/2015).

Tožena stranka je izkazala, da je tožniku zagotavljala tedenski počitek in o tem vodila mesečne evidence, ki jih je tudi predložila, da evidence odražajo dejansko stanje in da so verodostojne, pa sta potrdili priči A.A. in B.B., tožnikova nadrejena. To je v svoji pisni izjavi potrdil tudi poveljnik kontingenta C.C., ki je evidence podpisal. Da so evidence uradni dokument, ki odraža delovanje kontingenta, je potrdil tudi D.D.. To pomeni, da so štiri priče, tožnikovi nadrejeni, potrdili pristnost, pravilnost in verodostojnost evidenc, pri čemer ni bistveno, da evidence v spisu niso podpisane in opremljene z datumom nastanka. Zakaj je pretehtala izpoved tožnika in priče E.E., v sodbi ni obrazloženo. Pisni izjavi C.C. in D.D. sta sicer res splošni, vendar iz obeh izhaja bistvo - da se je tožena stranka obveznosti, da pripadnikom na misiji zagotovi tedenski počitek, da so določbe o tedenskem počitku vsebovana tudi v F., ki je po svoji naravi ukaz, ter da je poveljnik kontingenta od poveljujočih striktno zahteval, da pripadnikom zagotovijo ustrezen počitek in ga obvestijo, če to ne bi bilo mogoče. Ni jasno, zakaj pisnih izjav D.D. in C.C. kljub jasnim in nedvoumnim izpovedbam B.B. in A.A. ni mogoče upoštevati in sprejeti kot dokaz.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa o stroških postopka v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, zato jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Z uveljavljanjem te bistvene kršitve tožena stranka oporeka zlasti dokazni oceni, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, čeprav je dovolj jasna in obrazložena. Neutemeljeni so tudi očitki sodišču prve stopnje, da naj bi v zvezi z oblikovanjem dokazne ocene kršilo 8. člen ZPP, in s tem zagrešilo kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki naj bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej, kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP.

7. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovemu zahtevku, ker je ugotovilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za 22 dni neizrabljenega tedenskega počitka. Upoštevalo je, da ima delavec po prvem odstavku 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nadaljnji) mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere ter pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz te določbe ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske v času opravljanja dela v tujini oziroma na mednarodni misiji ne pripada tedenski počitek, ampak le, da morajo poveljniki med opravljanjem vojaške službe izven države pripadnikom omogočiti potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere. Takšnega počitka tožena stranka tožniku ni omogočila. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo tudi na stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v istovrstnih zadevah (VIII Ips 30/2016, VIII Ips 226/2017).

8. Pritožba neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj je dovolj natančno in prepričljivo obrazložena. Sodišče prve stopnje je povzelo in ustrezno ocenilo izpovedi tožnika, priče E.E. ter pisne izjave prič G.G. ter H.H., kakor tudi izpovedi tožnikovih nadrejenih - B.B. in A.A.. Ustrezno je obrazložilo, zakaj je upoštevalo izpovedi tožnika in njegovih sodelavcev, kljub drugačnim izpovedim tožnikovih nadrejenih, in sicer zlasti v točkah 12 do 17 obrazložitve sodbe. Pri tem je pravilno poudarilo, da s strani tožene stranke predložene evidence dnevne delovne obremenjenosti niti niso opremljene z datumom nastanka in niso podpisane, kar pomeni, da evidence same po sebi ne dokazujejo, da je imel tožnik na označene dneve dejansko proste dneve in zagotovljen 24-urni tedenski počitek. Že to dejstvo kaže na neutemeljenost pritožbe v delu, v katerem izpostavlja, da je dokazno breme s predložitvijo teh (pomanjkljivih) evidenc prešlo na tožnika, ki naj bi za vsak dan, ki ga je toženka navedla kot prostega, moral izkazati, katere delovne zadolžitve je opravljal, koliko časa in po čigavem ukazu, kar je povsem nesprejemljivo. Zlasti zato, ker tožnik in ostali vojaki (kot je izpovedal tudi E.E.) s temi evidencami na misiji niso bili seznanjeni. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je kljub izpovedim B.B. (poveljnika pehotnega voda) in A.A. (podčastnika voda), iz katerih izhaja, da se pripadnikom na prosti dan ni odrejalo operativno delo niti obveznosti v zvezi s pregledom opreme in orožja ali pripravljenost, verjelo tožniku, da noben dan ni bil povsem prost vseh obveznosti, ker je bil na misiji voznik in je moral, tudi če ni bil na nalogi, vsakodnevno skrbeti za motorna vozila, imel je brifinge, varnostne ocene, sestanke, čistil je orožje in se usposabljal v individualnih veščinah. Njegovo izpoved so namreč potrdili njegovi sodelavci na misiji, zlasti E.E., ki je podal tudi pisno izjavo in bil zaslišan kot priča, pa tudi G.G., ki je v pisni izjavi zapisal, da je tožnik na misiji opravljal tudi naloge šoferja borbenega vozila ... in je moral vsakodnevno skrbeti in preverjati vsa borbena in druga vozila. Iz tožnikove izpovedi pa tudi izhaja, da se je moral vsak dan po ukazu poveljnika oddelka udeleževati sestankov, to pa je potrdil tudi E.E., ki je pojasnil, da so bili sestanki vsakodnevno in da so se jih vsi udeleževali. B.B. je v zvezi s sestanki izpovedal, da je vsakemu povedal, da sestanki niso obvezni in da se jih lahko udeleži, če želi, iz izpovedi A.A. pa izhaja, da je šlo le za informativne sestanke in da na udeležbo niso imeli vpliva. Tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje - glede na skladne izpovedi tožnika in njegovih sodelavcev na misiji - njunih izpovedi ni mogoče šteti kot dokaz, da tožnik v resnici ni imel vsakodnevne obveznosti biti prisoten na sestankih. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je tožnik tudi na tiste dneve, ko naj bi bil prost, imel določene omejitve oziroma dolžnosti, čeprav mu nadrejeni operativnih nalog niso odrejali, kar pomeni, da mu neprekinjeni 24‑urni tedenski počitek ni bil omogočen. Nasprotnega ne dokazujeta niti pisni izjavi C.C. in D.D., ki sta povzeti v 15. točki obrazložitve sodbe, in ki ju je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot izjavi, napisani posplošeno, ki se ne nanašata na konkretnega tožnika in njegove konkretne zadolžitve v spornem obdobju. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

9. Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.

10. Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenim poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.

11. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka v spornem obdobju in da je s tem kršila pogodbene obveznosti. Na tej podlagi je v pretežnem delu utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo za 22 neizrabljenih dni tedenskega počitka, ki jo je tudi pravilno izračunalo ob upoštevanju tožnikove plače v tem obdobju.

12. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe ter izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. in 365. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, odmerjene v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 - OT), v višini 250 točk, kar skupaj z 2 % za materialne stroške ter 22 % DDV znaša 186,66 EUR (prvi odstavek 154. člena, 155. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

26.12.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 133/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 94/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 387/2019