VDSS Sodba Psp 184/2019

Jedro

V predmetni zadevi gre za pisno pomoto v odločbi, ki jo je mogoče popraviti skladno z 223. členom ZUP. Iz mnenja invalidske komisije namreč izhaja, da je vzrok invalidnosti poklicna bolezen. Taka ugotovitev invalidske komisije je bila povzeta tudi v obrazložitev odločbe. V izreku pa je bilo napačno zapisano, da je invalidnost posledica bolezni. V tem primeru ne gre za vsebinsko spreminjanje same odločbe.

ZUP v prvem odstavku 223. člena določa, da organ, ki je izdal odločbo, oziroma uradna oseba, ki jo je podpisala ali izdala, sme vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi ali njenih overjenih prepisih. Popravek odločbe je dopusten tudi v primeru očitne napake glede potrditve pravnomočnosti. Popravek pomote ima pravni učinek od dneva, od katerega ima pravni učinek popravljena odločba. Popravek odločbe, ki je za stranko neugodna, pa učinkuje od dneva vročitve sklepa o popravku odločbe. Iz komentarja navedene določbe izhaja, da gre pri tehnični pomoti za zmotni zapis stvarno izjavljene volje organa. S popravo takšne pomote se ne ustvarja nič novega in se tudi ne dopolnjuje odločba; s popravo se doseže samo to, da odločba izraža stanje, kot je bilo dejansko ugotovljeno v postopku pred njeno izdajo in da odločba izraža pravni učinek, ki ustreza temu stanju. S popravo zato ni mogoče popravljati zmot v izjavi volje, do katerih je prišlo pri izdaji odločbe, zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega predpisa na ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... (št. dosjeja: ...) z dne 10. 7. 2018 in sklep št. ... (št. dosjeja: ...) z dne 11. 1. 2018 ter zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje (I. točka izreka).

Tožbo v delu zahtevka, v katerem tožnica zahteva, da ji tožena stranka plača pokojnino v znesku 500,00 EUR od 1. 10. 2017 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrglo (II. točka izreka). Nadalje je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 171,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe je pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je tožnica v predsodnem postopku zahtevala zgolj popravo očitne pisne pomote v izreku odločbe z dne 14. 7. 1993 in priznanje zagotovljene pokojnine v višini 500,00 EUR od 1. 10. 2017 dalje. Tožnica tako naj ne bi zahtevala spremembo odločbe o odmeri invalidske pokojnine z dne 7. 10. 1993. Tožena stranka meni, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Tožnica je namreč pri toženi stranki na zapisnik podala zahtevo, da se popravi odločba št. ... z dne 14. 7. 1993 tako, da je vzrok nastanka invalidnosti poklicna bolezen in da se ji odmeri invalidska pokojnina v višjem znesku vse za nazaj. Ker je odločba o vzroku nastanka invalidnosti kot tudi o odmeri pokojnine že postala pravnomočna, je tožena stranka ob ugotovitvi, da je poteklo več kot 10 let od izdaje odločbe z dne 14. 7. 1993 oziroma z dne 7. 10. 1993, zahtevo tožnice za ponovno odmero pokojnine zavrgla. Napotki sodišča, da mora tožena stranka ponovno odločati o zahtevi tožnice z dne 3. 11. 2017, kot o predlogu, da se popravi očitna pisna pomota v odločbi tožene stranke z dne 14. 7. 1993, pa so povsem neutemeljeni. Po določbi prvega odstavka 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)¹ sme organ popraviti le očitne pomote, ki so tehničnega značaja. Nikakor pa navedena določba ni namenjena vsebinskemu spreminjanju prvotne pravnomočne odločbe. Tožnica pa zahteva ravno to, torej, da se popravi izrek odločbe z dne 14. 7. 1993, ki je v nasprotju z obrazložitvijo te odločbe. V zvezi z neskladjem med izrekom in obrazložitvijo je tudi že sodna praksa zavezala stališče, da takšnih neskladij, četudi so posledica računskih ali drugih napak, ni mogoče popravljati s sklepom o popravi pomote. Takšno stališče izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 228/2016 in sklepa Vrhovnega sodišča RS št. Cp 2/2002. Taka neskladja se lahko popravijo le v zvezi s pravnimi sredstvi, ki so namenjena odpravi vsebinskih napak. Za odločitev je torej bistveno zgolj dejstvo, da sta prej navedeni odločbi pravnomočni. Glede na vse navedeno torej ne gre za stanje, da bi lahko tožena stranka s sklepom o popravi pomote na tak procesni način izboljšala vsebinski položaj tožnice. Ker odločitev sodišča ni pravilna, je tožena stranka mnenja, da tožnici tudi ni dolžna povrniti stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica v celoti prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Tožnica je glede na spremembo zakonodaje, in sicer ZPIZ-2, ugotovila, da je upravičena do višje pokojnine. V predsodnem postopku ji je bila namreč kršena pravica do priznanja pravice do invalidske pokojnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)² pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 10. 7. 2018, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper sklep št. ..., št. dosjeja ... z dne 11. 1. 2018. Z navedenim sklepom je prvostopenjski organ na podlagi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)³ zahtevo tožnice za ponovno odmero invalidske pokojnine zavrgel.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnica z odločbo ... z dne 14. 7. 1993 razvrščena v I. kategorijo invalidnosti od 29. 6. 1993. V izreku je kot vzrok invalidnosti določena bolezen, medtem ko iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je invalidnost posledica poklicne bolezni (priloga A/4 sodnega spisa). Tožnica je priložila tudi izvedensko mnenje invalidske komisije z dne 29. 6. 1993, iz katerega izhaja, da je pri tožnici od 29. 6. 1993 dalje podana I. kategorija invalidnosti zaradi poklicne bolezni, št. 32. Ker je iz izreka navedene odločbe izhajalo, da je invalidnost posledica bolezni, je bila tožnici tudi invalidska pokojnina odmerjena v nižjem znesku, kot pa bi bila, če bi bila invalidnost posledica poklicne bolezni.

8. Tožnica je šele vrsto let po navedeni odločitvi ugotovila, da gre za napako in da bi morala invalidsko pokojnino prejemati v višini, kot se le-ta odmeri za primer, če je vzrok invalidnosti poklicna bolezen. Za samo odločitev tako ni bistveno, ali je tožnica uveljavljala razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe po 183. členu ZPIZ-2 ali kot predlog za popravo pomote, kot to nenazadnje izhaja iz njene vloge z dne 14. 11. 2017 in izjave dane na zapisnik dne 22. 11. 2017 in kot je to pojasnila tudi na naroku za glavno obravnavo. Dolžnost organa je namreč, da mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (4. odstavek 7. člena ZUP).

9. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da gre v predmetni zadevi za pisno pomoto v odločbi, ki jo je mogoče popraviti skladno z 223. členom ZUP. Pritožbeno sodišče s takim stališčem soglaša. Iz mnenja invalidske komisije z dne 29. 6. 1993 (priloga A/5) namreč izhaja, da je vzrok invalidnosti poklicna bolezen. Taka ugotovitev invalidske komisije je bila povzeta tudi v obrazložitev odločbe z dne 14. 7. 1993 (priloga A/4). V izreku pa je bilo napačno zapisano, da je invalidnost posledica bolezni. V tem primeru ne gre za vsebinsko spreminjanje same odločbe. Tako za odločitev tudi niso bistvene odločitve Vrhovnega sodišča RS, na katere se sklicuje tožena stranka, saj se v navedenih zadevah obravnava drugačne primere.

10. ZUP v prvem odstavku 223. člena določa, da organ, ki je izdal odločbo, oziroma uradna oseba, ki jo je podpisala ali izdala, sme vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi ali njenih overjenih prepisih. Popravek odločbe je dopusten tudi v primeru očitne napake glede potrditve pravnomočnosti. Popravek pomote ima pravni učinek od dneva, od katerega ima pravni učinek popravljena odločba. Popravek odločbe, ki je za stranko neugodna, pa učinkuje od dneva vročitve sklepa o popravku odločbe. Iz komentarja navedene določbe⁴ izhaja, da gre pri tehnični pomoti za zmotni zapis stvarno izjavljene volje organa. S popravo takšne pomote se ne ustvarja nič novega in se tudi ne dopolnjuje odločba; s popravo se doseže samo to, da odločba izraža stanje, kot je bilo dejansko ugotovljeno v postopku pred njeno izdajo in da odločba izraža pravni učinek, ki ustreza temu stanju. S popravo zato ni mogoče popravljati zmot v izjavi volje, do katerih je prišlo pri izdaji odločbe, zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega predpisa na ugotovljeno dejansko stanje.

11. Bistveno je torej mnenje invalidske komisije, na katero se sklicujeta obe stranki. Iz mnenja izhaja, da je vzrok invalidnosti poklicna bolezen. S popravo se torej v tem primeru doseže samo to, da odločba izraža stanje, kot je bilo dejansko ugotovljeno v postopku pred njeno izdajo, torej v postopku pred invalidsko komisijo.

12. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da se je sodišče prve stopnje spuščalo v vprašanje, ali je bila odločitev glede vzroka nastanka invalidnosti in posledično opravljena odmera pokojnine pravilna zakonita. Sodišče prve stopnje je zgolj ugotovilo, da obstaja neskladja med izrekom in obrazložitvijo odločbe z dne 14. 7. 1993 in toženi stranki naložilo izdajo sklepa o popravi odločbe. Sodišče torej ni odpiralo vprašanja odmere pokojnine, saj to ni bilo predmet tega postopka (sodišče je v tem delu tožbo zavrglo).

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter upoštevaje Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT)⁵ odločilo, da je tožena stranka, ker s pritožbo ni uspela, tožnici dolžna povrniti tudi stroške odgovora na pritožbo, in sicer 375 točk, 2 % za materialne stroške in pripadajoči DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znaša 279,99 EUR. Znesek je dolžna plačati v roku 8 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa plačati tudi zakonske zamudne obresti.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
⁴ Glej Janez Breznik, Zdenka Štucin, Jonika Marflak, Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2008.
⁵ Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

03.10.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2624/2013
• VSC Sklep II Cpg 99/2020
• UPRS sodba IV U 201/2014