VDSS Sodba Psp 156/2019

Jedro

Izjema od načela zaslišanja stranke, torej ko stranki ni potrebno dati možnosti izjave o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah, velja za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku v primerih, določenih v 1. odstavku 144. člena ZUP. Organ lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana; če se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi; če je s predpisom določeno, da se zadeva lahko reši na podlagi dejstev ali okoliščin, ki niso popolnoma dokazane ali se z dokazi le posredno dokazujejo, in so dejstva oziroma okoliščine verjetno izkazane, iz vseh okoliščin pa izhaja, da je treba zahtevku stranke ugoditi; in če gre za nujne ukrepe v javnem interesu. Po 1. odstavku 145. člena ZUP se poseben ugotovitveni postopek izvede v vseh primerih, razen v primerih iz 144. člena tega zakona. Izvede se za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve, ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.

Po skrajšanem ugotovitvenem postopku lahko organ odloči, če za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev ali za to, da bi bila strankam dana možnost uveljavitve in zavarovanja njihovih pravic, ni potrebno opraviti nobenega dejanja. V nasprotnem primeru pa mora izvesti poseben ugotovitveni postopek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi št. ... z dne 21. 5. 2018 in št. ... z dne 1. 3. 2016 ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Tožencu je naložilo, da tožnici povrne 471,21 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Ni sporno, da tožnica v času mirovanja štipendijskega razmerja v študijskem letu 2014/2015 ni izpolnila pogojev za vpis v 2. letnik. To dejstvo je bilo tožnici znano, zato ji ga ni bil dolžan predočiti. Ker je štipendijsko razmerje enkrat že mirovalo, ji skladno z 49. členom ZŠtip ne more mirovati še enkrat. Vpliv zdravstvenega stanja na izobraževanje in nedokončanje letnika res ni bil ugotovljen, vendar to na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ne more vplivati. Predmet presoje je le izpolnitev zakonskih pogojev za prenehanje štipendijskega razmerja po enoletnem mirovanju, ki ima za posledico vračilo neupravičeno prejetih zneskov državne štipendije. Tožničino zdravstveno stanje se bo ugotavljalo v postopku za odpis oziroma obročno plačilo dolga. Vloga je že bila podana, zato ni pravilno stališče sodišča, da ni bil izveden postopek, v katerem bi tožnica lahko zavarovala svoje pravice. Ker se sodišče ni opredelilo do relevantnih dejstev in dokazov, je podana kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki predstavlja vidik pravice iz 22. člena Ustave RS. Po sodni praksi (Psp 105/2016) se pri odločanju o pravilnosti in zakonitosti prenehanja štipendijskega razmerja ne presoja pravilnosti in zakonitosti mirovanja, kar velja tudi za odpis in obročno plačilo dolga. Zavzeto je že bilo tudi stališče, da zdravstveni razlogi za nedokončanje letnika niso odločilni, ker odločitev o prenehanju štipendijskega razmerja temelji na 6. alineji 49. člena ZŠtip (Psp 568/2015). Odločeno je bilo v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Načelo zaslišanja stranke ni bilo kršeno, ker so vsa pravno relevantna dejstva nesporna in izhajajo iz listinske dokumentacije v spisu.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe in predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter povračilo stroškov. Kršitev načela zaslišanja stranke je absolutno bistvena kršitev pravil postopka. Sicer pa razlaga določb ZŠtip, da je štipendist upravičen do štipendije, če zaradi zdravstvenih razlogov ne napreduje v višji letnik, sočasno pa je dolžan vrniti štipendijo, če ti razlogi nastanejo med mirovanjem štipendijskega razmerja, ni sprejemljiva.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹ pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevane kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pravici stranke do izjavljanja res ustreza dolžnost sodišča, da se z njenimi navedbami seznani in se do njih tudi opredeli. Vendar se ni dolžno opredeliti do vseh navedb strank, temveč le do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh toženčevih relevantnih navedb, zato zatrjevana kršitev 22. člena Ustave RS² ni podana.

6. Čeprav mirovanje štipendije ni predmet tega postopka in čeprav je posledica nepredložitve dokazil o izpolnjevanju pogojev za nadaljnje prejemanje štipendije po enoletnem mirovanju prenehanje štipendijskega razmerja, so v okoliščinah konkretnega primera, ko so bili v predsodnem upravnem postopku, začetem po uradni dolžnosti, izvajani tudi dokazi za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, o katerih pa se tožnica pred izdajo prvostopenjskega upravnega akta ni imela možnosti izjasniti, izpodbijani odločbi utemeljeno odpravljeni in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje že zaradi kršitve načela zaslišanja stranke.

7. Načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)³ organu nalaga, da pred odločitvijo o upravni stvari da stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. To načelo organu nalaga predvsem dolžnost, da stranki pred izdajo odločbe da možnost, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka in da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, ter ji s tem da možnost braniti, zavarovati in uveljaviti svoje pravice. Gre za procesno pravico stranke, ki je lahko omejena samo z zakonom, pa še to le, če ni v nasprotju z 22. členom Ustave RS. Pomen načela zaslišanja stranke v upravnem postopku, posebej pa še v postopku uveljavljanja socialnih pravic, je poudarjeno tudi v sodni praksi revizijskega sodišča.⁴ Nespoštovanje načela zaslišanja stranke v vsakem primeru šteje za absolutno bistveno kršitev upravnega postopka (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), kar samo po sebi pomeni, da upravni akt ni zakonit.

8. Izjema od načela zaslišanja stranke, torej ko stranki ni potrebno dati možnosti izjave o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah, velja za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku v primerih, določenih v 1. odstavku 144. člena ZUP. Organ lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana; če se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi; če je s predpisom določeno, da se zadeva lahko reši na podlagi dejstev ali okoliščin, ki niso popolnoma dokazane ali se z dokazi le posredno dokazujejo, in so dejstva oziroma okoliščine verjetno izkazane, iz vseh okoliščin pa izhaja, da je treba zahtevku stranke ugoditi; in če gre za nujne ukrepe v javnem interesu. Po 1. odstavku 145. člena ZUP se poseben ugotovitveni postopek izvede v vseh primerih, razen v primerih iz 144. člena tega zakona. Izvede se za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve, ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.

Po skrajšanem ugotovitvenem postopku lahko organ odloči, če za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev ali za to, da bi bila strankam dana možnost uveljavitve in zavarovanja njihovih pravic, ni potrebno opraviti nobenega dejanja.⁵ V nasprotnem primeru pa mora izvesti poseben ugotovitveni postopek.

9. Izpodbijan prvostopenjski posamični upravni akt o prenehanju pravice do državne štipendije in dolžnosti vračila prejetih zneskov štipendije v skupnem znesku 3.034,24 EUR, je bil izdan po uradni dolžnosti po tem, ko je bilo ugotovljeno, da tožnica, ki je po odločbi z dne 1. 4. 2015 v študijskem letu 2013/2014 prejemala državno štipendijo, v študijskem letu 2014/2015 pa ji je štipendija mirovala in se ji ni izplačevala, niti v času mirovanja ni izpolnila pogojev za vpis v višji, torej 2. letnik izobraževanja na Fakulteti A.

Vendar izpodbijani odločbi nista bili izdani, ker tožnica ni predložila dokazil o izpolnjevanju pogojev za napredovanje v višji letnik oziroma ker bi iz dokazil, ki bi jih predložila, izhajalo, da teh pogojev ne izpolnjuje, kot je bilo določeno v 6. alineji 49. člena Zakona o štipendiranju (ZŠtip)⁶, temveč so bile o izpolnjevanju pogojev za vpis v višji letnik opravljene poizvedbe pri fakulteti. Fakulteta je 30. 12. 2015 sporočila, da je bila tožnica v študijskem letu 2013/2014 vpisana v prvi letnik univerzitetnega študijskega programa prve stopnje A., da je opravila en izpit, da je v študijskem letu 2014/2015 obdržala pravico do opravljanja študijskih obveznosti, študijskih pogojev za vpis v drugi letnik ni izpolnila, opravila ni nobenega izpita. Pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe je bil torej že izvajan ugotovitveni postopek, v katerem je bilo za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, opravljeno določeno dejanje, poizvedbe pri fakulteti. Dejansko stanje ni bilo ugotovljeno na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila tožnica, niti na podlagi uradnih podatkov, ki jih je imel organ. Pomeni, da ni bil izveden skrajšan, temveč poseben ugotovitven postopek. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino bistveno.

10. Tožnici namreč kljub odločanju v posebnem ugotovitvenem postopku, četudi je bila dolžna sama predložiti dokazila o izpolnjevanju pogojev za vpis v 2. letnik, ni bila dana možnost, da bi se pred izdajo izpodbijanih upravnih aktov lahko izjasnila glede ugotovitev upravnega organa in s tem zavarovala svoje pravice. Da je bila tožnica seznanjena z dejstvom, da pogojev za vpis v drugi letnik ni izpolnila, pri tem ne more biti relevantno. Šele v pritožbi je lahko navajala, da študijskih obveznosti niti v času mirovanja ni mogla izpolniti zaradi zdravstvenega stanja in predložila tudi zdravstveno dokumentacijo.

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje na temelju 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)⁷ izpodbijana posamična upravna akta utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. V ponovljenem upravnem postopku bo toženec dopolnil postopek v nakazani smeri. Torej tako, da bo odpravil ugotovljeno kršitev 9. člena ZUP in 22. člena Ustave RS ter šele nato ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera o zadevi ponovno vsebinsko odločil. Pritožbeno sodišče je zato na temelju 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Vse ostale pritožbene navedbe so za pritožbeno rešitev zadeve glede na predhodno obrazloženo irelevantne.⁸

12. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka, ko torej toženec s pritožbo ni uspel, je bilo na temelju 165. v zvezi s 154. členom ZPP potrebno odločiti še, da je dolžan tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroški so odmerjeni na podlagi Odvetniške tarife (OT)⁹ in zajemajo 375 točk za odgovor na pritožbo (225 EUR) in 2 % materialnih stroškov (4,5 EUR), vse povečano za 22 % DDV (50,49 EUR).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 26/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
⁴ Sodba VIII Ips 254/2015.
⁵ V. Androja, E. Kerševan, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 309.
⁶ Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami.
⁷ Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.
⁸ Po 1. odstavku 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.
⁹ Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

02.09.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2013/2018-14
• UPRS Sodba I U 1764/2019-11
• VDSS Sodba Psp 123/2020