VDSS Sodba in sklep Psp 180/2019

Jedro

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka spremenila le podlago zavarovanja za sporno obdobje. Upoštevala je namreč pravnomočno sodbo sodišča, po kateri Zavod RS za zaposlovanje za navedeno obdobje plačuje prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlaga za zavarovanje je podana v prvem odstavku 19. člena ZPIZ-2. Navedena podlaga ima prednost pred prostovoljno vključitvijo v obvezno zavarovanje (25. člen ZPIZ-2). V drugem odstavku 13. člena ZPIZ-2 je namreč določeno, da če oseba hkrati izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več zavarovalnih podlagah, določenih v tem zakonu, se obvezno zavaruje po tisti zavarovalni podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo zavrnilno tožbeni zahtevek, da se odpravi tretji odstavek I. točke odločbe tožene stranke št. ... z dne 13. 3. 2018 in tretji odstavek odločbe tožene stranke št. ... z dne 20. 9. 2017. Sodišče je zavrglo tožbo v delu, da se ugotovi, da je tožnica z 31. 8. 2014 izpolnila pogoje za pridobitev pravice do pokojnine ter, da se toženi stranki naloži, naj tožnici izda odločbo o priznanju pravice do pokojnine z 31. 8. 2014 in ji od tega dne dalje izplačuje pokojnino v višini, kot jo bo izračunala tožena stranka, ter da je tožena stranka tožnici dolžna izplačati zapadle zneske pokojnine z zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska in sicer do 28. 5. 2016 in ji od tega dne dalje izplačati razliko med že izplačanimi mesečnimi zneski pokojnine ter zneski na novo odmerjene pokojnine ter ji vrniti prispevke, ki jih je vplačala iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje oziroma podrejeno, da se dovoli obnova postopka ugotavljanja lastnosti zavarovanca, končanega z odločbo št. ... z dne 30. 8. 2017 v zvezi z odločbo št. ... z dne 20. 5. 2016 v delu, ki se nanaša na lastnost zavarovanca od 15. 4. 2013 dalje. Sodišče je še odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodno odločbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se sodišče ni opredelilo do vseh listin, ki so pomembne za odločanje v predmetni zadevi in tudi ne do vseh navedb tožnice. Na podlagi nepopolno ugotovljenih dejstev je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je izpodbijane odločitve sprejela na podlagi pravnomočne sodbe V Ps 1487/2015 z dne 19. 12. 2016, s katero je sodišče tožnici priznalo pravico do plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od 18. 4. 2013 (naknadno s sklepom o popravi sodbe popravljeno na 15. 4. 2013) do 30. 8. 2014 oziroma na podlagi odločb Zavoda RS za zaposlovanje, da tožnici plačuje prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje med brezposelnostjo od 18. 4. 2013 (oziroma 15. 4. 2013) do 30. 8. 2014. Tožnica je z odločitvami tožene stranke, ki se nanašajo na omenjeno obdobje soglašala. Izpodbija pa odločitev tožene stranke, ki se nanaša na obdobje od 31. 8. 2014 dalje, torej da ima v obdobju od 31. 8. 2014 do 31. 12. 2015 lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje po 25. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)¹. Tožnica namreč meni, da je z 31. 8. 2014 izpolnila pogoje za pridobitev pravice do pokojnine, kar izhaja tudi iz predhodne pisne informacije tožene stranke z dne 28. 8. 2013. Ker je bila na dan 31. 12. 2012 uživalka denarnega nadomestila in je to pravico uživala do izteka obdobja, za katero ji je bila dodeljena in je po prenehanju te pravice (na podlagi sodbe) pridobila še pravico do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, skladno s predpisi, veljavnimi do uveljavitve ZPIZ-2, se na podlagi določb navedenega zakona (394. člen in nadaljnji) lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve citiranega zakona. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo bistvenega dejstva, da je sodišče v zadevi V Ps 1487/2015 upoštevalo predhodno pisno informacijo tožene stranke o datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine z 31. 8. 2014. Stališče tako tožene stranke, ki mu pritrjuje tudi prvostopenjsko sodišče, da se sodba sodišča ne nanaša na obdobje od 31. 8. 2014 do 31. 12. 2015 oziroma da tožena stranka o priznanju pravice do pokojnine ni odločala, je absurdno. S tem, ko je tožena stranka dokončno odločila, da ima tožnica po 31. 8. 2014 lastnost zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje, je izključila pravico, ki jo je tožnici priznalo sodišče s pravnomočno sodbo in sicer, da bi z 31. 8. 2014 pridobila pravico do starostne pokojnine. Če bi Zavod RS za zaposlovanje ravnal zakonito, tožnice ne bi prikrajšal za nadomestilo za čas brezposelnosti in bi se tožnica ob spoštovanju načela enakosti pred zakonom z 31. 8. 2014 upokojila (ne pa da se je predčasno upokojila šele 27. 5. 2016). Pravico do nadomestila je morala uveljaviti preko sodišča, sedaj pa ji to isto sodišče odreka pravico do starostne pokojnine. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče, tudi če ne bi odločalo o pravici tožnice do pokojnine, v skladu z določbami Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)² odločbi odpraviti ter zadevo vrniti toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je tožnica z vlogama z dne 15. 11. 2017 in 1. 12. 2017 predlagala obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 30. 8. 2017 v zvezi z odločbo z dne 20. 5. 2016. Tožena stranka o tem predlogu ni odločala. Tožnica meni, da gre v tem primeru za molk organa. Ker sodišče ni navedlo razlogov za svojo odločitev, je tudi bistveno kršilo določbe postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)³. Tožnici je bila s tem kršena ustavna pravica enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) ter pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodno odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodno odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

5. V zadevi tudi ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo tako do listin v spisu, kot tudi do tožničinih navedb. Sodba vsebuje bistvene razloge in se jo tako tudi da preizkusiti. S tem pa torej tudi ni podana kršitev ustavnih pravic kot jih v pritožbi navaja tožnica.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ..., št. dosjeja: ... z dne 13. 3. 2018, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 20. 9. 2017. Po uradni dolžnosti pa je tožena stranka spremenila izrek navedene odločbe, in sicer tako, da tožnica nima lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje po 25. členu ZPIZ-2 od 15. 4. 2013 do 30. 8. 2014. Ima pa lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja kot brezposelna oseba, ki ji Zavod RS za zaposlovanje plačuje prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi prvega odstavka 19. člena ZPIZ-2 od 15. 4. 2013 do 30. 8. 2014. Tožnica ima lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje po 25. členu ZPIZ-2 od 31. 8. 2014 do 31. 12. 2015. Tožnica se ne strinja z odločitvijo tožene stranke glede lastnostni zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje po 25. členu ZPIZ-2 za obdobje od 31. 8. 2014 do 31. 12. 2015. Meni namreč, da izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine na podlagi določb ZPIZ-2 (394. člen in naslednji) z 31. 8. 2014.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnica v matično evidenco zavarovancev v obdobju od 15. 4. 2013 do 31. 12. 2015 prijavljena iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje po 25. členu ZPIZ-2. S sodbo opr. št. V Ps 1487/2015 z dne 19. 12. 2016 v zvezi s sklepom o popravi sodbe opr. št. II Ps 1487/2015 z dne 6. 10. 2017 je bila tožnici priznana pravica do plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od 15. 4. 2013 do 30. 8. 2014. S sklepom št. ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 8. 2017 je tožena stranka po uradni dolžnosti obnovila postopek, ki je bil končan z odločbo št. ... z dne 20. 5. 2016 in sicer v delu, ki se nanaša na lastnost zavarovanca za obdobje od 18. 4. 2013 do 30. 8. 2014. Na podlagi navedenega sklepa sta bili nato izdani izpodbijani odločbi tožene stranke in odločeno, da ima tožnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v obdobju od 15. 4. 2013 do 30. 8. 2014 na podlagi prvega odstavka 19. člena ZPIZ-2 (kar med strankama ni sporno) in v obdobju od 31. 8. 2014 do 31. 12. 2015 lastnost zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje po 25. členu ZPIZ-2, kar je za tožnico sporno. Na naroku za glavno obravnavo je tožnica še pojasnila, da ji je bila od 27. 5. 2016 dalje priznana pravica do predčasne pokojnine. V obdobju od 31. 8. 2014 do 31. 12. 2015 pa je bila prostovoljno vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje in je za to obdobje tudi plačala prispevke.

8. Z izpodbijano odločbo je tako tožena stranka spremenila le podlago zavarovanja za obdobje od 15. 4. 2013 do 30. 8. 2014. Upoštevala je namreč pravnomočno sodbo sodišča, po kateri Zavod RS za zaposlovanje za navedeno obdobje plačuje prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlaga za zavarovanje je podana v prvem odstavku 19. člena ZPIZ-2. Navedena podlaga ima prednost pred prostovoljno vključitvijo v obvezno zavarovanje (25. člen ZPIZ-2). V drugem odstavku 13. člena ZPIZ-2 je namreč določeno, da če oseba hkrati izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več zavarovalnih podlagah, določenih v tem zakonu, se obvezno zavaruje po tisti zavarovalni podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi.

9. Glede zavarovanja za čas od 31. 8. 2014 do 31. 12. 2015 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tem primeru ni prišlo do spremembe oziroma posega v lastnost zavarovanca. Tožnica je bila na podlagi 25. člena ZPIZ-2 v zavarovanje vključena že z odločbo št. ... z dne 20. 5. 2016. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila odločitev tožene stranke, kot je razvidna iz izpodbijane dokončne odločbe pravilna in zakonita.

10. Glede pritožbenih navedb, da bi morala biti tožnica upokojena že z 31. 8. 2014, saj naj bi že tedaj izpolnila pogoje za pridobitev pravice do pokojnine, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bila predmet presoje le izpodbijana dokončna odločba tožene stranke. S sodbo, na katero se sklicuje tožnica opr. št. V Ps 1487/2015 z dne 19. 12. 2016 namreč o pravici do pokojnine ni bilo odločeno. Nenazadnje je v navedeni zadevi tekel spor med tožnico in pa nasprotno stranko RS Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in sicer glede pravic iz naslova za primer brezposelnosti. Iz obrazložitve sicer izhaja, da naj bi po podatkih informativnega izračuna o datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine z dne 28. 8. 2013, tožnica pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine izpolnila 31. 8. 2014. Vendar pa gre le za informacijo o izpolnitvi pogojev. Bistveno je namreč, da se pravica do starostne pokojnine ne prizna po uradni dolžnosti, temveč mora stranka, torej zavarovanec, pravico najprej uveljavljati pri toženi stranki. V prvem odstavku 169. člena ZPIZ‑2 je namreč določeno, da pravice iz obveznega zavarovanja lahko uveljavi pri zavodu oseba, ki je bila zavarovana pri zavodu. Ker pravice do starostne pokojnine tožnica pri zavodu še ni uveljavljala, na kar jo je v obrazložitvi izpodbijane dokončne odločbe nenazadnje opozorila že tožena stranka, omenjene pravice ne more uspešno uveljavljati pred sodiščem. Izčrpati mora namreč redne pravne poti v okviru postopka pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu tožbo utemeljeno kot preuranjeno, upoštevaje 63. člen ZDSS-1, zavrglo. Glede predloga za obnovo postopka pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica uveljavljala, da se obnovi postopek, ne samo v delu od 18. 4. 2013 do 30. 8. 2014, kot to izhaja iz sklepa z dne 30. 8. 2017, temveč tudi za obdobje od 31. 8. 2014 do 31. 12. 2015. Kot to izhaja iz obrazložitve dokončne odločbe, je tožena stranka po vsebini presojala tudi navedeno obdobje, kot je to v obnovi postopka tudi zahtevala tožnica. Glede vsebinske odločitve, torej da ima tudi v spornem obdobju tožnica lastnost zavarovanke po 25. členu ZPIZ-2, pa je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da je bila taka odločitev pravilna in zakonita.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodno odločbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.
³ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

02.09.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 429/2018
• VDSS sodba Psp 188/2012
• VDSS Sodba in sklep Psp 124/2017