VDSS Sodba Psp 167/2019

Jedro

Pravna podlaga, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje je podana v 1. odstavku 82. člena v zvezi s 86. členom ZPIZ‑2. Po slednji določbi ZPIZ-2 se zavarovancem s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno, oz. 20 ur tedensko zagotavlja pravica do delnega nadomestila (1. odstavek), v nadaljnjih odstavkih pa urejen način in odstotki odmere denarne dajatve. Vendar je za rešitev konkretnega primera bistven tudi 1. odstavek 122. člena ZPIZ-2, po katerem se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti.

Seveda je potrebno ločiti pogoje za priznanje pravice do delnega nadomestila in pogoje za izplačevanje navedene denarne dajatve. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da ti niso vedno identični.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 25. 5. 2018 in št. ... z dne 10. 4. 2018, ter izplačevanje delnega nadomestila od 9. 12. 2016 dalje (I. točka izreka), ker je presodilo, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita. Hkrati je izreklo, da krije tožnik sam svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Sodbo izpodbija tožnik po pooblaščenem odvetniku iz razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹ in kršitve ustavnega načela enakega obravnavanja. Predlaga spremembo prvostopenjske sodbe v smeri stroškovne ugoditve celotnemu zahtevku. Priglaša stroške pritožbe.

Ne strinja se z zaključkom sodišča o nedokazanosti dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo od 9. 12. 2016 dalje, ker ni predložil listinskih dokazil. S prvostopenjsko odločbo mu je priznana pravica do delnega nadomestila od 9. 12. 2016 dalje, zato je tožena stranka priznala tudi opravljanje dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo od 9. 12. 2016 dalje. Sodišče je kot razlog zavrnitve zahtevka navedlo okoliščine, ki za toženo stranko niso sporne. Če bi bilo sporno, ali je od 9. 12. 2016 dalje delal v skladu s preostalo delovno zmožnostjo v skrajšanem delovnem času, bi to navedla v upravnih odločbah in odgovoru na tožbo. Pravico do nadomestila je priznala od 9. 12. 2016 dalje, izplačilo pa šele od 6. 2. 2018, saj je izplačevanje vezala na plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker se je sodišče postavilo na stališče, da plačilo prispevkov glede na 1. odstavek 122. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)² ni relevantno, temveč dejanski pričetek dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, bi moralo zahtevku ugoditi.

3. Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Ne soglaša s pritožnikovo trditvijo, da začetek opravljanja dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno ni bil sporen. Citira del obrazložitev odločbe z dne 10. 4. 2018, po kateri "se glede na to, da je zavarovanec dne 6. 2. 2018 plačal prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, odmerjeno delno nadomestilo izplačuje od 6. 2. 2018 dalje, ker je šele z dnem plačila prispevkov izkazan pričetek dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno...". Identično je zapisano v drugostopenjski odločbi z dne 25. 5. 2018. Na dan plačila prispevkov se šteje, da je izkazan pričetek opravljanja dela s krajšim delovnim časom od polnega in nič prej. Plačilo prispevkov oseb, zavarovanih kot družbeniki in poslovodne osebe po 16. členu ZPIZ-2, predstavlja najbolj objektivno okoliščino za ugotovitev, ali se delo sploh opravlja skladno s preostalo delovno zmožnostjo, ali ne. V zvezi z navedbo pritožnika, da je pravica do nadomestila priznana od 9. 12. 2016 dalje pa pojasnjuje, da datum priznanja pravice ni nujno enak datumu pričetka izplačevanja dajatve. Sklicuje se na sodno prakso Psp 186/2018 in Psp 655/2015.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Z materialno in procesno zakonito sodno odločbo ni prišlo, niti ni moglo priti do kršitve enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS (URS).³ Sicer se do povsem posplošene, z ničemer utemeljene trditve o kršeni ustavni pravici enakosti pred zakonom sodišče ne more, niti se ni dolžno posebej opredeljevati.

6. V obravnavni zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper odločbo z dne 25. 5. 2018 v zvezi z odločbo z dne 10. 4. 2018, s katero je tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije zaradi bolezni priznana pravica do delnega nadomestila od 9. 12. 2016 dalje in hkrati izrečeno, da se denarna dajatev v višini 229,35 EUR mesečno izplačuje od 6. 2. 2018 dalje, ker je zavarovanec šele 6. 2. 2018 plačal prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožena stranka zaključuje, da je šele z dnem plačila prispevkov izkazan začetek opravljanja dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, saj gre za zavarovanca iz 16. člena ZPIZ-2.

7. Sodišče prve stopnje se s toženo stranko, da je šele s plačilom prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 6. 2. 2018 potrebno šteti izkazanost pričetka opravljanja dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno sicer ne strinja. Kljub temu je presodilo, da sta izpodbijana upravna akta zakonita, saj je ostalo povsem nedokazano, da bi tožnik delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo pričel opravljati 9. 12. 2016 in posledično na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)⁴ tožbeni zahtevek zavrnilo.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

8. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča (8. točka obrazložitve) izhaja, da opravljanje dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo od vtoževanega datuma dalje, ni dokazano. Sodišče ocenjuje, da so trditve tožnika o pričetku opravljanja dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo od 9. 12. 2016 dalje, povsem pavšalne in da kaj drugega ne izhaja niti iz njegove izpovedi na obravnavi dne 8. 3. 2019 (list. št. 10). Zaslišan kot stranka je izpovedal, da je bil leta 2014 v bolniškem staležu, da je imel možgansko kap, da se je podjetje zaprlo in da je plačal vse prispevke razen tistih, ki jih je plačal naknadno. Sicer med strankama ni bilo sporno, da v spornem obdobju ni imel plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in da je zaostalo obveznost izpolnil šele 6. 2. 2018. Tudi zaradi slednje okoliščine sodišče njegovi izpovedi, da je od 9. 12. 2016 dalje opravljal delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, ni poklonilo vere.

Nedokazanost dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo 4 ure dnevno od 9. 12. 2016 dalje pa je edino odločilna za pritožbeno rešitev zadeve.

Materialnopravna podlaga za razsojo zadeve

9. V obravnavani zadevi ni sporna sama pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, niti pravica do delnega nadomestila, temveč izključno datum izplačevanja navedene denarne dajatve. Pravna podlaga, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje je podana v 1. odstavku 82. člena v zvezi s 86. členom ZPIZ‑2. Po slednji določbi ZPIZ-2 se zavarovancem s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno, oz. 20 ur tedensko zagotavlja pravica do delnega nadomestila (1. odstavek), v nadaljnjih odstavkih pa urejen način in odstotki odmere denarne dajatve. Vendar je za rešitev konkretnega primera bistven tudi 1. odstavek 122. člena ZPIZ-2, po katerem se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti.

10. Seveda je potrebno ločiti pogoje za priznanje pravice do delnega nadomestila in pogoje za izplačevanje navedene denarne dajatve. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da ti niso vedno identični⁵. Pritožnikovo drugačno pravno naziranje je zmotno in zato nesprejemljivo. V predsodnem upravnem postopku je tožniku pravica do delnega nadomestila zakonito priznana od 9. 12. 2016, ko je odločba o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja postala dokončna. Vendar je sočasno pravilno in zakonito odločeno, da se denarna dajatev izplačuje od 6. 2. 2018 dalje, saj pred tem datumom ni dokazano edino pravno relevantno dejstvo, to je dejanski pričetek opravljanja dela v skrajšanem delovnem času. Dejstvo, da do 6. 2. 2018 pritožnik kot zavezanec ni poravnal niti prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje samo še dodatno potrjuje pravilnost dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da je opravljanje dela v skladu s preostalo delazmožnostjo že z 9. 12. 2016 ostalo povsem nedokazano.

Odločitev pritožbenega sodišča

11. Zaradi predhodno obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ob takšnem pritožbenem izidu je potrebno ob uporabi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP hkrati odločiti, da trpi tožnik sam priglašene stroške pritožbe.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
² Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.
⁵ Npr. Psp 655/2015 z dne 18. 2. 2016.

Datum zadnje spremembe:

02.09.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 186/2017
• VDSS sodba Pdp 230/2010
• VDSS sodba Psp 316/2010