<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Psp 158/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PSP.158.2019
Evidenčna številka:VDS00025179
Datum odločbe:13.06.2019
Senat:Edo Škrabec (preds.), Elizabeta Šajn Dolenc (poroč.), Nada Perič Vlaj
Področje:INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:nadomestilo za invalidnost - pravica do dela s krajšim delovnim časom

Jedro

V ZPIZ-2, ki predstavlja pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve, je v 86. členu določeno, da ima pravico do delnega nadomestila zavarovanec s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko po prvem in drugem odstavku 82. člena tega zakona. Torej zavarovanec, ki ima priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno.

Pravico do dela s krajšim delnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno, kot temeljno pravico, priznano skladno z določbo 82. člena ZPIZ-2, zavarovancu, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v Sloveniji, zagotavlja delodajalec (tretji odstavek 82. člena ZPIZ-2). Nadalje je v prvem odstavku 122. člena ZPIZ-2 določeno, da se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Drugače povedano, se zavarovancu delno nadomestilo izplačuje od dneva, ko mu delodajalec na podlagi ugotovljene preostale delovne zmožnosti in z odločbo priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, zagotovi delo na ustreznem delovnem mestu. Od tedaj dalje, torej od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, se delovnemu invalidu delno nadomestilo skladno z določbo 122. člena ZPIZ-2 tudi izplačuje in vse dokler opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da pravilno glasi:

"Odločba toženca št. ... z dne 5. 6. 2018 se odpravi, odločba toženca št. ... z dne 1. 6. 2017 pa spremeni tako, da glasi: Zavarovanec nima pravice do izplačevanja delnega nadomestila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu (II., III. in V. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom s I. točko izreka odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 5. 6. 2018 in št. ... z dne 1. 6. 2017. Z II. točko izreka je odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 4. 6. 2018 in odločbo št. ... z dne 31. 5. 2017, s III. točko izreka pa je odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 6. 6. 2018 in odločbo št. ... z dne 7. 2. 2018. S IV. točko je tožbo zavrglo v delu, da se ugotovi, da je tožnik upravičen do pravice do delnega nadomestila od 14. 12. 2016 naprej in da je toženec dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti te odločbe s posebno odločbo odločiti o višini in izplačevanju pravice do delnega nadomestila; da se ugotovi, da je tožnik upravičen do priznanja pravice do delne invalidske pokojnine od 1. 3. 2014 dalje in da je toženec dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti te odločbe s posebno odločbo odločiti o višini in izplačevanju pravice do nadomestila za invalidnost; da se ugotovi, da je tožnik upravičen do pravice do nadomestila za invalidnost za čas od 14. 12. 2016 naprej in da je toženec dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti te odločbe s posebno odločbo odločiti o višini in izplačevanju pravice do nadomestila za invalidnost. S V. točko izreka pa je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da v 8 dneh od vročitve te sodbe povrne tožniku njegove stroške postopka v znesku 280,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

2. Zoper sodbo v I., II., III. in V. točki izreka je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ni bilo podlage za odpravo izpodbijanih odločb. V danem primeru gre za položaj, ko pravice iz invalidskega zavarovanja temeljijo na odločbi z dne 24. 3. 2014, ki jo je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. VI Ps 1980/2014 z dne 26. 10. 2016, vključno z odločbo druge stopnje z dne 9. 9. 2014, odpravilo. Tako ne obstoji oziroma ni obstajala pravica do premestitve in s tem ne podlaga za upravičenje do nadomestila za invalidnost iz odločbe o priznani pravici do nadomestila za invalidnost z dne 6. 3. 2015. Izhajajoč iz navedenega, sta pravilni in zakoniti odločbi o prenehanju pravice in o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost, kakor tudi o preplačilu. Podlaga za preplačilo je že v osnovi zaradi odprave odločb o priznanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja, kar pomeni, da ni obstajal temelj za upravičenje do nadomestila za invalidnost na podlagi takšne nove invalidnosti. Iz tega razloga sta dokončni odločbi toženca z dne 6. 6. 2018 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 7. 2. 2018 (preplačilo) in z dne 4. 6. 2018 v zvezi z odločbo z dne 31. 5. 2017 (prenehanje pravice do nadomestila za invalidnost z dne 14. 12. 2016) in ustavitev izplačevanja z dnem 31. 5. 2017 v celoti pravilni in zakoniti). Pravilna in zakonita pa je tudi odločba z dne 5. 6. 2018 in z dne 1. 6. 2017 in sicer, da tožnik nima pravice do delnega nadomestila. Iz ugotovitev v predsodnem postopku je razvidno, da tožnik ni bil razporejen na drugo ustrezno delo. Sodišče je v zvezi z navedenim zmotno uporabilo 122. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Dodatno poudarja, da je dne 3. 4. 2019 bil izdan nalog o izplačevanju akontacije delnega nadomestila tožniku od 1. 10. 2018 dalje. Vztraja, da sodišče ni imelo podlage za odpravo izpodbijanih odločb. Prav tako vztraja, da v zvezi z odločitvijo o stroških ni pravilna, saj tožnik ni v celoti uspel s tožbo, pri zavrženju tožbe pa ne gre za nesorazmerno majhen del zahtevka oziroma zahtevkov.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in predlaga, da sodišče pritožbo zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Kljub temu, da je obrazložitev v določenih delih sodbe sama s seboj v nasprotju, ni prišlo do takšnih absolutnih bistvenih kršitev, da sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, niti da bi bila odločitev v celoti nepravilna oziroma da bi bilo v celoti nepravilno uporabljeno materialno pravo, ampak je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno le delno in sicer v I. točki izreka.

6. V tem postopku je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost treh dokončnih odločb toženca z dne 5. 6. 2018, z dnem 4. 6. 2018 in z dne 6. 6. 2018 v zvezi s prvostopnimi odločbami z dne 1. 6. 2017, z dne 31. 5. 2017 in z dne 7. 2. 2018. S prvostopno odločbo z dne 1. 6. 2017, potrjeno z dokončno odločbo z dne 5. 6. 2018, je toženec odločil, da tožnik nima pravice do delnega nadomestila. S prvostopno odločbo z dne 31. 5. 2017, potrjeno z dokončno odločbo z dne 4. 6. 2018 je toženec odločil, da tožniku s 14. 12. 2016 preneha pravica do nadomestila za invalidnost in da se izplačevanje nadomestila za invalidnost ustavi z dnem 31. 5. 2017 ter da bo zavod o ugotovitvi morebitnega preplačila in obveznosti povrnitve preplačila izdal posebno odločbo. S prvostopno odločbo z dne 7. 2. 2018 potrjeno z dne 6. 6. 2018 pa je toženec odločil, da je tožnik v obdobju od 15. 12. 2016 do 31. 5. 2017 zaradi pridobitve novih pravic iz invalidskega zavarovanja neupravičeno prejel preveč izplačano nadomestilo za invalidnost. Preplačilo je nastalo v znesku 866,08 EUR. V konkretnem primeru je glede na obseg vložene pritožbe ostalo sporno vprašanje o zakonitosti citiranih dokončnih in prvostopnih odločb toženca. Pritožba namreč sklepa v IV. točki o zavrženju tožbe, da je tožnik upravičen do pravice do delnega nadomestila od 14. 12. 2016, da je upravičen do priznanja pravice do delne invalidske pokojnine od 1. 3. 2014 dalje, da je upravičen do pravice do nadomestila za invalidnost od 14. 12. 2016 naprej in da je v vseh primerih toženec dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti te odločbe s posebno odločbo odločiti o višini in izplačevanju posameznih dajatev, toženec ni izpodbijal tako, da je sklep v IV. točki izreka pravnomočen. Ker je v tem delu sklep pravnomočen, pritožbeno sodišče za ugotavljanje, ali je takšna odločitev pravilna, nima podlage.

Ne glede na to pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre v socialnih sporih, kakršen je obravnavani, praviloma za spore polne jurisdikcije. Pomeni, da je v teh sporih, v katerih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam državnih organov in nosilcev javnih pooblastil, primarno, meritorno odločanje. Za dopustnost vsebinskega sojenja zadošča pravočasnost vložene tožbe (72. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) ter priložitev izpodbijanega posamičnega upravnega akta. Za dopustnost izpodbojne tožbe že zaradi z Ustavo RS ter matičnimi materialnimi zakoni s področja socialne varnosti (med drugim tudi ZPIZ-2) in ZDSS-1 zagotovljenim sodnim varstvom, ni potrebno dokazovati pravnega interesa, saj se ta domneva. Takšno stališče je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že večkrat jasno zavzeto.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, relevantnih za ta konkretni spor, izhaja, da je bil tožnik z odločbo toženca z dne 22. 5. 2007 prvič razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami v polnem delovnem času od 23. 4. 2007 dalje in mu nato na podlagi te odločbe od 3. 3. 2008 dalje z odločbo z dne 27. 3. 2008 tudi priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 95,88 EUR na mesec. V novem postopku za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja je toženec s prvostopno odločbo z dne 24. 3. 2014, potrjeno z dokončno odločbo z dne 9. 9. 2014 tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami polnim delovnim časom od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 3. 2014 ter mu nato z odločbo z dne 6. 3. 2015 priznal tudi pravico do nadomestila za invalidnost v znesku 152,83 EUR na mesec od 4. 12. 2014, to je od dneva, ko je tožnik pri delodajalcu A. d. d. začel delati na drugem delovnem mestu skladno z odločbo o priznanju pravice do premestitve na drugo delovno mesto.

Kasneje pa sta bili v sodnem postopku s sodbo opr. št. VI Ps 1980/2014 z dne 26. 10. 2016 zgoraj citirani odločbi toženca z dne 24. 3. 2014 in z dne 9. 9. 2014 odpravljeni ter tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in v krajšem delovnem času, najmanj 4 ure dnevno, s pravico do delnega nadomestila od 1. 3. 2014 dalje. S sodbo je bilo še odločeno, da bo o odmeri in izplačevanju delnega nadomestila odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe.

To pomeni, da je bila s sodbo z dne 26. 10. 2016, ki je postala pravnomočna 15. 12. 2016, tožniku priznana samo pravica do delnega nadomestila, ni pa bilo delno nadomestilo odmerjeno, niti ni bilo odločeno o njegovem izplačevanju.

8. V ZPIZ-2, ki predstavlja pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve, je v 86. členu določeno, da ima pravico do delnega nadomestila zavarovanec s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko po prvem in drugem odstavku 82. člena tega zakona. Torej zavarovanec, ki ima priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno.

Pravico do dela s krajšim delnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno, kot temeljno pravico, priznano skladno z določbo 82. člena ZPIZ-2, zavarovancu, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v Sloveniji, zagotavlja delodajalec (tretji odstavek 82. člena ZPIZ-2). Nadalje je v prvem odstavku 122. člena ZPIZ-2 določeno, da se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Drugače povedano, se zavarovancu delno nadomestilo izplačuje od dneva, ko mu delodajalec na podlagi ugotovljene preostale delovne zmožnosti in z odločbo priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, zagotovi delo na ustreznem delovnem mestu. Od tedaj dalje, torej od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, se delovnemu invalidu delno nadomestilo skladno z določbo 122. člena ZPIZ-2 tudi izplačuje in vse dokler opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.

9. V konkretnem primeru ima tožnik že s sodbo opr. št. VI Ps 1980/2014 z dne 26. 10. 2016 priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno in tudi (formalno) pravico do delnega nadomestila. O tem, ali so izpolnjeni pogoji iz 122. člena ZPIZ-2, torej do izplačevanja, pa je toženec odločal s prvostopno odločbo z dne 1. 6. 2017, potrjeno z odločbo z dne 5. 6. 2018. Ugotovil je, kar je povzelo tudi sodišče prve stopnje (točka 9 obrazložitve), da tožnik na drugem delu s krajšim delovnim časom še ni začel delati in tožniku iz tega razloga na podlagi 122. člena ZPIZ-2, ni priznal pravice do delnega nadomestila, namesto pravilno pravice do izplačevanja delnega nadomestila, čeprav je kot pravno podlago pravilno upošteval določbo 122. člena ZPIZ-2.

10. Iz obrazložitve prvostopne odločbe z dne 1. 6. 2017, potrjene z odločbo z dne 5. 6. 2018, ki jo je v celoti povzelo tudi sodišče prve stopnje, je razvidno, da je toženec v zvezi s sodbo z dne 26. 10. 2016, 12. 1. 2017 in 15. 5. 2017 delodajalca pozval, da posreduje izpolnjen obrazec (DD-1) z vpisom novega delovnega mesta in novo pogodbo o zaposlitvi. Torej je toženec pravilno, na podlagi 122. člena ZPIZ-2 in skladno s sodbo z dne 26. 10. 2016, ugotavljal, ali je tožnik že nastopil delo na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno in ali so stekli pogoji za odmero in izplačevanje delnega nadomestila in to tudi ugotovil. Kot je že povzelo sodišče prve stopnje (9. točka obrazložitve) po izjavi predstavnika delodajalca tožniku še niso ponudili v podpis nove pogodbe in ga razporedili na novo delovno mesto v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo. Torej je toženec in enako sodišče prve stopnje jasno ugotovil, da tožnik še ni nastopil dela na drugem ustreznem delu s krajšim delovnim časom in ob pravilni pravni podlagi (122. člen ZPIZ-2), zmotno odločil, da tožnik nima pravice do delnega nadomestila, namesto pravice do izplačevanja delnega nadomestila, kar je edino bilo še sporno.

11. Glede na dejstvo, ugotovljeno v predsodnem postopku in pravilno citirano določbo 122. člena ZPIZ-2, ni nikakršne podlage za zaključek, da je toženec posegel v pravnomočno sodbo z dne 26. 10. 2016, saj je v postopku, v katerem je izdal prvostopno odločbo z dne 1. 6. 2017, potrjeno z dokončno odločbo z dne 5. 6. 2018 dejansko odločal o izplačevanju delnega nadomestila. Edino pravilen zaključek je, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 122. člena ZPIZ-2 in da ni upravičen do izplačevanja delnega nadomestila. Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi toženca v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je dokončno odločbo toženca z dne 5. 6. 2018 odpravilo, prvostopno odločbo z dne 1. 6. 2017 pa spremenilo tako, da glasi: "Zavarovanec nima pravice do izplačevanja delnega nadomestila." Kot pravilno izpostavlja pritožba, je namreč tožnik kasneje (po dokončni odločbi z dne 5. 6. 2018 od 1. 10. 2018) pričel opravljati delo na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno in je bil dne 3. 4. 2019 izdal nalog o izplačevanju akontacije delnega nadomestila pri tožencu.

12. V ostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, saj je sodišče prve stopnje pravilno v izpodbijani II. in III. točki izreka dokončni odločbi toženca z dne 4. 6. 2018 in z dne 6. 6. 2018 v zvezi s prvostopnima odločbama z dne 31. 5. 2017 in z dne 7. 2. 2018 štelo kot nepravilne in nezakonite in jih odpravilo.

13. Toženec je s prvostopno odločbo z dne 31. 5. 2017, potrjeno z dokončno odločbo z dne 4. 6. 2018 odločil, da tožniku s 14. 12. 2016 preneha pravica do nadomestila za invalidnost in da se mu z dnem 31. 5. 2017 ustavi izplačevanje nadomestila za invalidnost ter hkrati, da bo zavod ob ugotovitvi morebitnega preplačila in obveznosti povrnitve preplačila izdal posebno odločbo z obrazložitvijo, da so tožniku s sodbo z dne 26. 10. 2016 priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja po 63. členu ZPIZ-2 in da za to niso več podani pogoji za prejemanje nadomestila za invalidnost, priznanega z odločbo z dne 6. 3. 2015. Na podlagi takšne odločitve je toženec prvostopno odločbo z dne 7. 2. 2018, potrjeno z dokončno odločbo z dne 6. 6. 2018 odločil, da je tožnik zaradi pridobitve novih pravic iz invalidskega zavarovanja v obdobju od 15. 12. 2016 do 31. 5. 2017 neupravičeno prejel preveč izplačano nadomestilo za invalidnost, ki znaša 866,08 EUR, kar je dolžan vrniti.

14. V obravnavanem primeru ni sporno, da je sodba Delovnega in socialnega sodišča opr. št. VI Ps 1980/2014 z dne 26. 10. 2016 dne 15. 12. 2016 postala pravnomočna in da je s to sodbo tožnik pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Izvršljivost sodne odločbe z njeno pravnomočnostjo (15. 12. 2016) pomeni, da jo delodajalec lahko izvrši in zagotovi delavcu oziroma delovnemu invalidu delo s krajšim delovnim časom od polnega (tretji odstavek 82. člena ZPIZ-2), ne predstavlja pa takšna odločitev in priznanje novih pravic s pravnomočno sodbo, avtomatično podlage za neizplačevanje, pred tem pridobljene pravice do izplačevanja nadomestila za invalidnost, še zlasti, če delavec še vedno dela na prejšnjem delovnem mestu in izpolnjuje pogoje za izplačevanje nadomestila za invalidnost, določene v ZPIZ-2. Stališče, ki ga je v podobnih primerih že zavzela sodna praksa je, da je novo priznana pravica lahko kvečjemu podlaga za priznanje nove dajatve, to je v konkretnem primeru delnega nadomestila, v kolikor so izpolnjeni še ostali pogoji, določeni v zakonu (kot na primer pričetek dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno). Kot je že ugotovljeno, pa teh pogojev tožnik ne izpolnjuje in mu niti na podlagi novo priznanih pravic iz invalidskega zavarovanja, delno nadomestilo še ni bilo odmerjeno in odločeno o njegovem izplačevanju.

15. Vse navedeno pomeni, da tožniku dne 14. 12. 2016, ker še ni pričel delati na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno, na podlagi na novo priznane pravice s sodbo z dne 26. 10. 2016, delnega nadomestila še ni mogoče priznati, niti ustaviti izplačevanja nadomestila za invalidnost, ne s 14. 12. 2016 in ne 31. 5. 2017, kot je to storil toženec. Edino pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tedaj tožnik še uresničeval prejšnjo pravico do razporeditve na drugo ustrezno delovno mesto in da je toženec preuranjeno zaključil, da tožniku preneha pravica do nadomestila za invalidnost in da se ustavi njegovo izplačevanje z dnem 31. 5. 2017. Izpodbijani odločbi z dne 31. 5. 2017 in z dne 4. 6. 2018 je zaradi vsega obrazloženega pravilno štelo kot napačni in nezakoniti in ju z II. točko izreka utemeljeno odpravilo.

16. Posledično pa vse navedeno pomeni, da sta nepravilni in nezakoniti tudi odločbi toženca z dne 7. 2. 2018 in z dne 6. 6. 2018, saj je z odpravo odločb toženca z dne 31. 5. 2017 in z dne 4. 6. 2018 odpadla podlaga za zahtevek za vračilo izplačanega nadomestila za invalidnost na podlagi 194. člena ZPIZ-2. Po citirani določbi, mora oseba, ki ji je bil na račun Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami Obligacijskega zakonika. Do takšne situacije pa v konkretnem primeru ni moglo, niti ni prišlo. Pri tožniku, ki je tudi po 14. 12. 2016 oziroma 31. 5. 2017 še nadalje upravičen do nadomestila za invalidnost, namreč ni prišlo do preplačila, v višini 866,08 EUR, posledično pa tudi ne obveznosti vračila tega zneska. Izpodbijani odločbi toženca z dne 7. 2. 2018 in z dne 6. 6. 2018 je sodišče prve stopnje pravilno kot nezakoniti in nepravilni odpravilo (III. točka izreka).

17. Sodišče prve stopnje pa je pravilno odločilo tudi o stroških postopka skladno z določbo 151. člena in 154. člena ZPP glede na uspeh v postopku.

18. Na podlagi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in v I. točki izrek izpodbijane sodbe delno spremenilo, v ostalem (II., III. in V.) pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je v skladu z določbo 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 72.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 82, 82/3, 122, 122/1, 122/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
02.09.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMxMzcw