VDSS Sodba Psp 140/2019

Jedro

Mnenje sodne izvedenke predstavlja dovolj prepričljivo in z medicinskega vidika objektivizirano podlago za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Pri oceni tožnikove delazmožnosti je bil upoštevan tožnikov svoj poklic v smislu četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in upoštevane tako tožnikove izkušnje kot njegova izobrazba. Tožnikova delovna neaktivnost v obravnavanem primeru na oceno invalidnosti ne more vplivati. Tožniku zgolj zaradi neaktivnosti na področju, na katerem ima pridobljeno strokovno izobrazbo, ob neizpolnjenih nadaljnjih pogojih za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati. Pri tožniku namreč tudi izvedenka popolne izgube delovne zmožnosti ni ugotovila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 7. 2017 in št. ... z dne 1. 2. 2017 ter se ugotovi, da je pri tožeči stranki podana I. kategorija invalidnosti od 12. 8. 2016 dalje in se toženi stranki naloži dolžnost izdaje ustrezne odločbe o pravici in višini invalidske pokojnine tožeče stranke v 15 dneh. Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je po stečaju zadnjega podjetja odprl 8. 4. 2014 dejavnost poslovno sodelovanje v smislu svetovanja na področju lesne industrije. Ker tega svetovanja praktično nikoli ni bilo, se je že od vsega začetka preživljal predvsem z opravljanjem pretežno težjih fizičnih del. Ker Republika Slovenija svojim državljanom pri iskanju zaposlitve omogoča brezplačno dodatno izobraževanje meni, da ima tudi on pravico in možnost prekvalifikacije, ne glede na to, da ima visokošolsko izobrazbo. Na pregledu pri izvedenki ni izjavil, da bi želel delati na delovnih mestih, ki ustrezajo njegovi predhodni strokovni izobrazbi, ampak kvečjemu, da bi lahko opravljal ta dela. Vendar tega znanja in izkušenj na trgu dela ni možno več uporabiti. Meni, da je napačno uporabljen 63. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) in da ni nobenega dokaza, da za delo zemeljska dela ni sposoben in da zanj ne bi bil sposoben že ob nastopu dela leta 2012. Tudi izvedenka ni odgovorila na podlagi katere dokumentacije je tako odločila. Vsa dokumentacija datira iz obdobja, ko je že opravljal ročna dela v gradbeništvu, in sicer skoraj dve leti kasneje. V zdravstvenem kartonu je 17. 3. 1997 zapisano: glavobol in bolečine v vratu, zapisana je diagnoza spondylosis C5-6, spondylarthrosis CI-CVII, na podlagi česar izvedenka zaključi, da ima že več kot 15 let težave in bolečine v vratni in ledveni hrbtenici, kar pa po njegovem ne drži. Gre za lažje težave v vratnem delu hrbtenice, kar za opravljanje težjih fizičnih del ni nikoli bilo problematično. Izvedenka ni pojasnila, zakaj smatra, da je že pred nastopom dela imel takšne funkcionalne izpade. Nasprotno tudi sama izvedenka pri pregledu ni ugotovila funkcionalnih izpadov, hkrati pa, da za to delo ni sposoben. Do sredine leta 2016 je kljub občasnim bolečinam v križu in vratu kot bivši športnik brez težav opravljal vsa fizična dela. Če sama izvedenka ob pregledu ni ugotovila funkcionalnih izpadov, ni jasno, zakaj misli, da bi bilo na predhodnem zdravniškem pregledu ugotovljeno, da za to delo ni sposoben. Sicer pa noben zakon preventivnega pregleda za s.p. ne zahteva. Sam izjavlja, da že lažje in kratkotrajne fizične obremenitve pri njem povzročijo dolgotrajne bolečine. Redno izvaja telesne vaje in redni obiski pri osebnem zdravniku niso več smiselni. Zaveda se, da bi večino teh pripomb moral podati že na obravnavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Drugih kršitev pa pritožba ne uveljavlja.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 26. 7. 2017, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo opr. št. ... z dne 1. 2. 2017. S slednjo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Invalidska komisija I. stopnje je bila namreč dne 10. 11. 2016 mnenja, da pri tožniku ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, to je ročna dela v gradbeništvu - razna fizična dela in da zato pri njem ni invalidnosti. Za razliko od invalidske komisije I. stopnje, pa je bila invalidska komisija II. stopnje v pritožbenem postopku dne 1. 6. 2017 mnenja, da tožnik za opravljanje dela "ročna dela v gradbeništvu, razna fizična dela" ni zmožen in da za to delo ni bil zmožen že ob nastopu tega dela in da zato pri njem invalidnost ni podana.

6. V obravnavanem primeru je sporno, ali je pri tožniku prišlo do invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v ZPIZ-2. Po definiciji določeni v 63. členu ZPIZ-2 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdraljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Pomeni, da je invalidnost podana le, če gre za spremembe v zdravstvenem stanju, zaradi katerih je zavarovancu zmanjšana zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Pri oceni invalidnosti pa je potrebno upoštevati svoj poklic, ki je opredeljen v 3. oziroma v primeru opravljanja samostojne dejavnosti, v 4. odstavku 63. člena ZPIZ-2. Po tej določbi se za zavarovanca iz 15., 16. in 17. člena tega zakona kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Gre za širšo definicijo svojega poklica in se ne upošteva le dejavnost, na podlagi katere je zavarovan oziroma jo opravlja, ampak vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim in pa tudi vsa dela, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo. Torej vsa dela, za katera je strokovno in dejansko usposobljen.

8. Sodišče prve stopnje je zaradi popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja, še zlasti glede na tožnikov tožbeni zahtevek in uveljavljanje popolne nezmožnosti za delo in dodatno zaradi različnih mnenj o njegovi delovni zmožnosti v predsodnem postopku, vprašanje tožnikove delazmožnosti razčiščevalo z izvedenskim mnenjem specialistke medicine dela, prometa in športa. Ta je po preučitvi kompletne medicinske in ostale dokumentacije v spisu, zdravstvenega kartona in ostale pridobljene dokumentacije in po opravljenem osebnem pregledu tožnika menila, da so posledice tožnikove bolezni takšne, da jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije. Zato ni zmožen opravljati "zemeljska pripravljalna dela", za to delo pa tudi ni bil zmožen že ob nastopu tega dela leta 2012. Zmožen je opravljati delo v svojem poklicu oziroma delo, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi kot diplomirani inženir lesarstva s polnim delovnim časom. Pri takšnem mnenju je sodna izvedenka vztrajala tudi na zaslišanju in ocenila, da je tožnikovo zdravstveno stanje dokončno, saj ni mogoče pričakovati izboljšanja niti ni mogoče sprememb v zdravstvenem stanju odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Hkrati je ocenila, da glede na bolezen hrbtenice ne bi smel dvigovati 15 kg, zaradi bolezni kolen, pa ne bi smel delati kleče, čepe. To so tudi razlogi, zaradi katerih ni zmožen opravljati "zemeljska pripravljalna dela" in ni bil za to delo zmožen že ob nastopu tega dela leta 2012. Vendar je ocenila, da pa pri tožniku ni prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic. Še vedno je v polnem delovnem času zmožen za delo, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi.

9. Svoje mnenje je utemeljila s tem, da je pri tožniku bila diagnosticirana spondiloza C6 in C7 že leta 1997. Dne 23. 12. 2015 pa je zabeležena lumbalgija, cervikalgija oziroma bolečine v levem vratu, bolečine mu sevajo v levo stegno. Po pojasnilu izvedenke gre pri spondilozi za degenerativne spremembe hrbtenice, ki je pri tožniku rentgensko potrjena, niso pa v medicinski dokumentaciji vpisani funkcionalni izpadi, niti jih sama ni ugotovila pri osebnem pregledu. Vendar pa je poudarila, da nezmožnost za težka fizična dela v gradbeništvu pogojuje že narava bolezni. Po njenem mnenju degenerativne spremembe hrbtenice že same po sebi izključujejo težka fizična dela.

10. Mnenje sodne izvedenke, pri katerem je vztrajala tudi na zaslišanju, in na njem dodatno odgovorila na pripombe tožnika, pomembne za samo odločitev, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja dovolj prepričljivo in z medicinskega vidika objektivizirano podlago za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Pri oceni tožnikove delazmožnosti je bil upoštevan tožnikov svoj poklic v smislu četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in upoštevane tako tožnikove izkušnje kot njegova izobrazba. Pritožbene navedbe v smeri zmotno uporabljenega 63. člena ZPIZ-2 in svojega poklica zato niso utemeljene. Tožnikova delovna neaktivnost v obravnavanem primeru na oceno invalidnosti ne more vplivati. Tožniku zgolj zaradi neaktivnosti na področju, na katerem ima pridobljeno strokovno izobrazbo, ob neizpolnjenih nadaljnjih pogojih za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati. Pri tožniku namreč tudi izvedenka popolne izgube delovne zmožnosti ni ugotovila. Slednje, torej da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da je še vedno zmožen za svoj poklic v polnem delovnem času, pa je za odločitev ključnega pomena, in ne toliko dejstvo, da tožnik ob nastopu samostojne dejavnosti ni opravil preventivnega pregleda. Na takšnem pregledu, to pa je pojasnila tudi sodna izvedenka, bi lahko ugotovili, da tožnik glede na svoje obolenje, ni zmožen za težka fizična dela. Torej bi se že pred nastopom opravljanja samostojne dejavnosti ugotovilo to, kar je ugotovila izvedenka v svojem izvedenskem mnenju, ko je upoštevala ne samo težo opravljanja teh del, ampak tudi naravo in težo tožnikovega obolenja, ugotovljenega že leta 1997 in enako leta 2015, ne pa že leta 2012, ko je začel tožnik opravljati samostojno dejavnost, kar je nedvomno odraz neopravljenega preventivnega pregleda preden je začel opravljati samostojno dejavnost, ki vsebuje izkope, čiščenje terena in dvigovanje bremen nad 15 kg. Čeprav tožnik za opravljanje svoje dejavnosti "zemeljskih pripravljalnih del" po mnenju izvedenke ni zmožen in tudi ni bil zmožen te dejavnosti in torej težkih fizičnih del, opravljati že pred nastopom te dejavnosti, pri njem ni mogoče ugotoviti invalidnosti v smislu 63. člena ZPIZ-2, ker je še vedno zmožen za opravljanje svojega poklica.

11. Dodatni razlogi in nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, ki jih tožnik izpostavlja šele v pritožbi, že glede na določbo 337. člena ZPP, niso upoštevni, saj tožnik ni izkazal niti se ne sklicuje na to, da teh navedb in pripomb brez svoje krivde ni mogel posredovati že preje oziroma v roku 15 dni po prejemu izvedenskega mnenja. Določena vprašanja, ki jih tožnik ponovno izpostavlja v pritožbi, kot so ugotovljeni oziroma neugotovljeni funkcionalni izpadi in da je nezmožnost za opravljanje določenih del pogojeno že s samo naravo bolezni, pa je dovolj in prepričljivo razčistilo že sodišče prve stopnje. Posamezna vprašanja, ki jih tožnik prav tako izpostavlja v pritožbi, kot npr., da določenega znanja in izkušenj na trgu dela ni možno več uporabiti, pa za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantna in glede na definicijo invalidnosti določene v 63. členu ZPIZ-2, niso upoštevna. Toženec ZPIZ Slovenije ugotavlja pogoje za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in jih bodisi zavrne ali prizna, ni pa pristojen za zaposlovanje, niti nezaposljivost posameznika na določenem področju ni razlog za ugotovitev invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 220/2015
• VDSS Sodba Psp 218/2022
• VDSS Sodba Psp 214/2020