VDSS Sodba Psp 138/2019

Jedro

ZSVarPre v prvem odstavku 33. člena določa, da se ne glede na določbe tega poglavja lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti.

Navedeni člen torej določa, da pristojni organ (CSD) o priznanju pravice do izredne denarne socialne pomoči odloča po prostem preudarku. Kot je to pritožbeno sodišče poudarilo že v več zadevah je trenutna materialna ogroženost pravni standard, ki v zakonu ni posebej definiran. CSD ga ugotavlja v vsakokratnem primeru posebej. Pri tem gre za diskrecijsko pravico CSD, ki lahko pri istem dejanskem stanju izmed več pravno enakih možnih odločitev izbere odločitev, ki jo za konkretni primer šteje kot najbolj primerno.

Postopki, ki tečejo v zvezi z izpraznitvijo stanovanja oziroma iz bivalne enote, ne morejo biti odločilni pri odločanju o priznanju pravice do izredne denarne socialne pomoči. Bistven je namreč odgovor na vprašanje, ali gre pri tožniku za materialno ogroženost oziroma ali izkazuje izredne stroške, kot je to določeno v prvem odstavku 33. člena ZSVarPre, ne pa, ali ima ustrezen prostor kamor bi lahko namestil pralni stroj.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

"Odpravi se odločba tožene stranke št. ... z dne 26. 6. 2018 in odločba CSD A. št. ... z dne 12. 4. 2018 in se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje."

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 776,00 EUR v roku 8 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 26. 6. 2018 in odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 12. 4. 2018 in da se tožniku prizna pravica do izredne denarne socialne pomoči, ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je izkazal slabo premoženjsko stanje in s tem upravičenost do priznanja izredne denarne socialne pomoči za nakup manjšega pralnega stroja. Tožnik je v veliki življenjski in socialni stiski in v družbi diskriminiran, saj si niti perila ne more oprati. Smrad in nemožnost pranja perila je bil tudi razlog, da so sosedje zahtevali od občine B., da se tožniku ne podaljša pravica bivanja v stanovanjski enoti na naslovu C. 1, B.. Vloga naj bi bila zavrnjena tudi iz razloga, ker tožnik naj ne bi več imel pravice prebivati v stanovanjski enoti na prej navedenem naslovu. Teh okoliščin CSD sploh ni preverjal. Ker je tožnik na navedenem naslovu dejansko živel in na tem naslovu tudi imel prijavljen stalni naslov, to pomeni, da je bil tožnik upravičen do zaprošene izredne denarne socialne pomoči. Tožnik tudi sedaj živi v prostoru, kjer lahko priključi manjši pralni stroj. Vse to pomeni, da potreba po nakupu pralnega stroja ni prenehala. Uspel je tudi dokazati, da ni lastnik vozila, ki ga omenja CSD. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹ pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 6. 2018, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 12. 4. 2018. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova vloga za dodelitev izredne denarne socialne pomoči.

6. V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do izredne denarne socialne pomoči in sicer za nakup pralnega stroja. V predsodnem postopku je bila vloga zavrnjena iz razloga, ker tožnik nima svojega stanovanja. Sodišče prve stopnje je tako odločitev potrdilo ob razlogovanju, da tožnik v času vložitve vloge dejansko ni bival v stanovanju na naslovu C. 1, B., temveč pri prijateljevi družini v A.. Na naslovu C. 1, B. tudi ni imel več pravice bivati, kar pomeni, da si v tem stanovanju ne bi mogel zakonito namestiti pralnega stroja. Izredne denarne socialne pomoči torej ne bi mogel porabiti za namen, za katerega bi mu bila dodeljena.

7. Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre)² v prvem odstavku 33. člena določa, da se ne glede na določbe tega poglavja lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti.

8. Navedeni člen torej določa, da pristojni organ (CSD) o priznanju pravice do izredne denarne socialne pomoči odloča po prostem preudarku. Kot je to pritožbeno sodišče poudarilo že v več zadevah³ je trenutna materialna ogroženost pravni standard, ki v zakonu ni posebej definiran. CSD ga ugotavlja v vsakokratnem primeru posebej. Pri tem gre za diskrecijsko pravico CSD, ki lahko pri istem dejanskem stanju izmed več pravno enakih možnih odločitev izbere odločitev, ki jo za konkretni primer šteje kot najbolj primerno.

9. Iz listinske dokumentacije v spisu (A/6) izhaja, da je bilo s sklepom št. ... z dne 30. 6. 2016 odločeno, da se tožniku za začasno rešitev stanovanjske potrebe socialno ogrožene osebe podaljša uporaba bivalne enote v kleti stavbe na C. 1 v B. v velikosti 16,32 m2 in sicer do 31. 12. 2016. Iz sodb št. P 13/2017 z dne 8. 10. 2017 in I Cp 2946/2017 z dne 12. 4. 2018 izhaja, da se je tožnik dolžan izseliti iz omenjene bivalne enote.

10. Po stališču pritožbenega sodišča postopki, ki tečejo v zvezi z izpraznitvijo stanovanja oziroma iz bivalne enote ne morejo biti odločilni pri odločanju o priznanju pravice do izredne denarne socialne pomoči. Bistven je namreč odgovor na vprašanje, ali gre pri tožniku za materialno ogroženost oziroma ali izkazuje izredne stroške, kot je to določeno v prvem odstavku 33. člena ZSVarPre, ne pa, ali ima ustrezen prostor kamor bi lahko namestil pralni stroj. Nenazadnje niti iz dopisa Občine B. ne izhaja, da tožnik v že omenjenem stanovanju dejansko ne prebiva. Dokazovanje namenske porabe morebitno priznane denarne socialne pomoči pa je lahko predmet nadaljnjega postopka, kot je le-ta opredeljen v 34. členu ZSVarPre.

11. Ker tožena stranka zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in enako tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh relevantnih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 6. 2018 in prvostopenjsko odločbo CSD št. ... z dne 12. 4. 2018 in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Podlago za svojo odločitev je imelo v 82. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)⁴. Pristojni organ o pravici do izredne denarne socialne pomoči ob izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev odloča po prostem preudarku, kar pomeni, da je bilo že zaradi tega potrebno zadevo vrniti toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

12. Ker je tožnik v sporu uspel je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter skladno z določbami Odvetniške tarife (OT)⁵ upoštevaje predloženi stroškovnik, za tožbo z dne 5. 7. 2018 priznalo 300 točk, za pripravljalno vlogo z dne 19. 10. 2018 150 točk, za pripravljalno vlogo z dne 13. 11. 2018 150 točk, za narok 19. 12. 2018 300 točk, za pripravljalno vlogo z dne 10. 1. 2019 150 točk, za narok dne 14. 3. 2019 150 točk in za končno poročilo stranki 50 točk, skupaj torej 1250 točk. Priznalo je tudi materialne stroške v višini 22,5 točke ter 52,00 EUR za kilometrino na relaciji Ljubljana-Novo mesto-Ljubljana. Upoštevaje DDV znesek stroškov tako znaša 776,00 EUR, ki ga je tožniku dolžna povrniti tožena stranka v roku 8 dni. Kar je tožnik zahteval več (posvet s stranko, 300 točk namesto 150 točk za drugi narok za glavno obravnavo), pa je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj je posvet s stranko že vključen v sestavo tožbe, za drugi narok pa je skladno z Odvetniško tarifo določeno 150 točk.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami.
³ Glej Psp 445/2015 z dne 17. 12. 2015, Psp 224/2017 z dne 7. 9. 2017.
⁴ Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.
⁵ Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 321/2011
• VDSS sodba Psp 35/2016
• VDSS Sodba Psp 315/2018