VDSS Sodba Psp 89/2019

Jedro

Nenahajanje tožnika v centralni evidenci lastninskega preoblikovanja podjetij, ne pomeni, da pri notranjem odkupu delnic s potrdili za neizplačan del neto plač, ni sodeloval. Lastninjenje po 6. alineji 7. odstavka 25. člena ZLPP z izdajo potrdil za neizplačan del neto osnovnih osebnih dohodkov, znižanih do ravni, ki so jo v skladu s 33. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo določale kolektivne pogodbe dejavnosti, je bil le eden od možnih načinov plačila delnic.

Med druge načine lastninskega preoblikovanja je potrebno šteti tudi možnost iz 2. alineje 7. odstavka 25. člena ZLPP. Torej plačilo delnic z obračunom za neizplačan del osebnih dohodkov po poravnavi davkov in prispevkov, če so se zaposleni s tem strinjali.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo nezakoniti odločbi št. ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 10. 2016 in št. ... št. dosjeja ... z dne 11. 5. 2016 ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Toženi stranki je odredilo, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe izda nov upravni akt o zahtevi tožnika za revizijo podatkov o plačah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup pri delodajalcu A. d. d. in ponovno odmero pokojnine (II. točka izreka).

2. Sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, oziroma podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izpostavlja, da gre za spor o vštevnosti sredstev v višini 9,5 bruto plač v pokojninsko osnovo, ki jih je po sklepu 7. seje delavskega sveta A. d. d. z dne 1. 12. 1993 obračunal tožnikov delodajalec, od njih plačal prispevke, neto zneske pa namenil za notranji odkup delnic, ter da je tožbeni zahtevek prerekala po temelju in višini. Odločitev sodišča, da se po reviziji izda nov upravni akt in odloči o ponovni odmeri pokojnine, tako da se pri pokojninski osnovi upošteva obračun v višini 9,5 kratnika bruto plač, je sama s seboj v nasprotju in v nasprotju z izrekom sodbe.

Sklicuje se na sodbo V Ps 2111/2016 z dne 30. 8. 2017, v kateri je glede vštevnosti sredstev v višini 9,5 plač v pokojninsko osnovo, od katerih so bili plačani prispevki, neto znesek pa namenjen za notranji odkup delnic, zavzeto drugačno stališče. V navedeni zadevi je sodišče izhajalo iz odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 10. 7. 2002, za podlago navajalo Kolektivno pogodbo grafične, časopisne, informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti¹ (KP), po kateri je bil sprejet sklep o razdelitvi sredstev in določen način izvedbe lastninskega preoblikovanja za 40 % notranji odkup. Udeležba pri doseženem rezultatu podjetja je lahko štela za del plače, kadar so bila vnaprej določena merila v pogodbi o zaposlitvi, splošnem aktu delodajalca in kolektivni pogodbi. Podjetje je razdelilo sredstva v višini 9,5 bruto plač za dve leti, kar je petkrat več, kot je iz naslova uspešnosti določala kolektivna pogodba. Plačilo prispevkov samo po sebi ne pomeni, da gre za neizplačane plače, ki se štejejo v pokojninsko osnovo.

Tudi za obravnavano zadevo iz zapisnika 7. seje redne seje delavskega sveta z dne 2. 12. 1993 izhaja, da se obračun 9,5 kratnika bruto osebnih dohodkov na zaposlenega za 40 % notranji odkup, prikaže na obračunskih listih kot odtegljaj za nakup obveznic A. d. d. Ni pa razvidna narava sredstev, ne da je podjetje doseglo dobiček, za katero obdobje, kakšen del se nameni delavcem in na podlagi katerega dokumenta. Tožnik bi se nanj moral sklicevati, saj so sredstva po višini zelo odstopala od višine plač. Nikjer ni razvidno, da gre za dobiček za dve leti in zakaj se je leta 1993 delil za leti 1991 in 1992. Delitev sredstev, prikazana kot plača iz dobička še ne pomeni, da je vštevna v pokojninsko osnovo. Delnice za notranji odkup morajo biti plačane z delom plač, ki se vštevajo v pokojninsko osnovo. Ker je sodišče štelo za dokazano, da so bile tožniku izdane obveznice v višini 9,5 bruto plač, bi v skladu z načelom materialne resnice in preiskovalnim načelom moralo ugotoviti, kakšen del obveznic je bil pretvorjen v delnice oz. s kolikšnim delom plače je sodeloval pri lastninjenju. Napotek, da se pri pokojninski osnovi upošteva obračun v višini 9,5 bruto plač je zmoten in v nasprotju z usmeritvijo, da se opravi revizija.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do zatrjevanih niti drugih procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku² (ZPP), na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožbeno izvajanje potrebno poudariti le še naslednje.

5. Gre za spor zaradi ponovne odmere starostne pokojnine na temelju 3. odstavka odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-239/14-10 in Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015. V predsodnem postopku je bila zahteva zavrnjena z utemeljitvijo, da iz centralne evidence ne izhaja, da bi tožnik sodeloval pri lastninskem preoblikovanju podjetja z notranjim odkupom delnic na podlagi vplačila s potrdili za neizplačani del neto osnovnih osebnih dohodkov. Zavrnilni upravni odločbi s takšno utemeljitvijo sta kot nezakoniti pravilno odpravljeni in zadeva v skladu s 1. alinejo 1.odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ³(ZDSS-1) utemeljeno vrnjena v ponovno upravno odločanje.

6. V pisnem odpravku sodbe zaradi naložene revizije podatkov o plačah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup pri A. d. d. in ponovne odmere pokojnine, ni prišlo do absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot zatrjuje pritožba.

Izrek sodbe je določen, jasen in ni v nasprotju z obrazložitvijo. V 14. točki obrazložitve sodbe je sicer zapisano, da mora tožena stranka po reviziji podatkov ponovno odmeriti pokojnino po zahtevi, vloženi 12. 5. 2015 in pri pokojninski osnovi upoštevati obračun iz decembra 1993 v višini 9,5 bruto plač. Vendar takšna obrazložitev sama po sebi ni v nasprotju s I. točko izreka sodbe. Doslej namreč v sodnem niti v predsodnem postopku ni bilo ugotavljano, kakšen nominalni znesek predstavlja 9,5 kratnik bruto plač, namenjen za notranji odkup delnic. Le v tem smislu je potrebno razumeti del obrazložitve sodbe o reviziji podatkov, relevantnih za oblikovanje pokojninske osnove in ponovni odmeri pokojnine, ki jo ima tožnik pravnomočno priznano⁴ od 18. 2. 2011 dalje v višini 757, 27 EUR mesečno.

Za rešitev zadeve niso bistvene pritožbene navedbe, da je z nasprotovanjem pravnemu temelju za ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju obračunanih, vendar neizplačanih 9,5 bruto plač, bila prerekana višina zahtevka, čeprav načeloma dajatev rezultira iz pravnega temelja, oz. je njegova posledica. V predmetni zadevi namreč relevantna dejstva o vštevnosti spornih plač v pokojninsko osnovo še niso razčiščena. Pokojninska osnova zato ni bila, niti mogla biti oblikovana, kaj šele od nje odmerjana denarna dajatev v zakoniti višini.

7. V obravnavani zadevi se tožena stranka končno ne more uspešno sklicevati na zadevo V Ps 2111/2016⁵, čeprav je bilo v njej res zavzeto drugačno pravno stališče. Navedena sodba je pravnomočna, ne da bi bilo zoper njo uveljavljeno redno pravno sredstvo in učinkuje le med strankama. V bistveno enaki zadevi, kot je obravnavana pa je pritožbeno sodišče že zavzelo materialno pravno stališče⁶, ki je enako, kot v izpodbijani sodbi.

8. V dejanskem pogledu ni nikakršnega dvoma, da je tožnik uživalec starostne pokojnine od 18. 2. 2011 dalje, in da je bil v letih 1991 do 1993 zaposlen v družbi A. d. d., ki je decembra 1993 obračunala razliko v plači iz naslova dobička za leti 1991 in 1992 v znesku 9,5-kratnika bruto plače. Slednje izhaja iz zapisnika 7. redne seje delavskega sveta A. d. d. z dne 1. 12. 1993 (priloga B/1 - 10. tč. obrazložitve sodbe) o lastninskem preoblikovanju podjetja na način, da se vsakemu delavcu obračuna 9,5 bruto osnovnih dohodkov za 40 % notranji odkup in na obračunskih listih prikaže kot odtegljaj za nakup vrednostnih papirjev. Od navedenih zneskov so bili obračunani in plačani tudi prispevki, kar je ob pregledu M-4 obrazca zapisniško dne 13. 4. 1995 ugotovil celo revizor tožene stranke. V skladu s takratnim materialnopravnim stališčem je toženec dosegel, da je delodajalec iz podatkov o plačah v M-4 obrazcih izločil zneske, namenjene za lastninsko preoblikovanje podjetja.

9. V okoliščinah konkretnega primera zato pritožbeno sodišče izpostavlja le, da je bila novelirana 4. alineja 46. člena ZPIZ-92⁷, po kateri v pokojninsko osnovo ni štel del plač, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup, po odločbi št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče RS je ocenilo, da je bila ureditev arbitrarna in v nasprotju z načelom, da je Slovenija pravna in socialna država iz 2. člena Ustave RS⁸ (Ustava), saj ni bilo razlogov za različno urejanje pokojninske osnove zavarovancev, ki so sodelovali v notranjem odkupu. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij⁹ (ZLPP) je namreč določal pravila za celovito lastninsko reformo in notranji odkup delnic vključno iz naslova plač.

10. Notranji odkup delnic po 7. odstavku 25. člena ZLPP je povzet v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in ga pritožbeno sodišče ne navaja znova. V celoti pritrjuje utemeljitvi prvostopenjske sodbe v delu, po katerem nenahajanje tožnika v centralni evidenci lastninskega preoblikovanja podjetij, ne pomeni, da pri notranjem odkupu delnic s potrdili za neizplačan del neto plač, ni sodeloval. Lastninjenje po 6. alineji 7. odstavka 25. člena ZLPP z izdajo potrdil za neizplačan del neto osnovnih osebnih dohodkov, znižanih do ravni, ki so jo v skladu s 33. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo določale kolektivne pogodbe dejavnosti, je bil le eden od možnih načinov plačila delnic.

Med druge načine lastninskega preoblikovanja je potrebno šteti tudi možnost iz 2. alineje 7. odstavka 25. člena ZLPP. Torej plačilo delnic z obračunom za neizplačan del osebnih dohodkov po poravnavi davkov in prispevkov, če so se zaposleni s tem strinjali. Prav zaradi slednje zakonske možnosti ni pravilno stališče toženke, da je za izvedbo 3. odstavka odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 upoštevno le lastninsko preoblikovanje z notranjim odkupom na podlagi vplačila delnic s potrdili za neizplačani del neto osnovnih osebnih dohodkov, znižan do ravni v skladu s 33. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Takšno toženkino stališče je zmotno in zato nesprejemljivo.

11. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. V ponovljenem upravnem postopku bo tožena stranka dolžna slediti materialno pravnemu stališču in usmeritvam iz te in izpodbijane prvostopenjske sodne odločbe ter po opravljeni reviziji podatkov o plačah, relevantnih za oblikovanje pokojninske osnove in odmero starostne pokojnine, o zahtevi tožnika, vloženi dne 12. 5. 2015 ponovno odločiti.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 13/91.
² Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
³ Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.
⁴ Odločba št. ... z dne 27. 6. 2011.
⁵ Gre za prvostopenjsko sodbo opr. št. V Ps 2111/2016 z dne 30. 8. 2016.
⁶ Sodba Psp 327/2018 z dne 17. 1. 2019 v zvezi s sodbo V Ps 2030/2016 z dne 17. 5. 2018.
⁷ Ki je začela veljati 22. 2. 1996.
⁸ Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami.
⁹ Ur. l. RS, št. 55/92 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 396/2018
• VDSS Sklep Psp 370/2017
• VDSS Sodba Psp 484/2017