VDSS Sodba Psp 147/2019

Jedro

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 183. členu ZPIZ-2. Gre za institut izrednega pravnega sredstva razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe v t.i. nepravi obnovi postopka, uzakonjeni le v sistemu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj ga ZUP ne pozna. Po 183. členu ZPIZ-2 tako lahko pristojna enota zavoda razveljavi ali spremeni dokončno odločbo, če je bila z njo kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca. O nepravi obnovi postopka je mogoče odločati v 10‑ih letih od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta (2. odst.), odločba pa učinkuje od prvega naslednjega meseca po dani zahtevi, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti (3. odst.).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. odstavku II. točke izreka delno spremeni tako, da se datum 1. 8. 2013 nadomesti s 1. 6. 2018.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem ugoditvenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik trpi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi št. ..., št. dosjeja: ... z dne 9. 7. 2018 in 3. 5. 2018 (I. točka izreka) ter posledično razveljavilo odločbo št. ... z dne 3. 10. 2012, razen v delu, ki se nanaša na razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti od 20. 9. 2012 dalje zaradi bolezni (1. odst. II. točke izreka). Tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti od 20. 9. 2012 dalje zaradi posledic bolezni, je priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami izven jame, le v dnevnih izmenah, pri ročnem premeščanju bremen do 8 kg, le z občasnim pripogibanjem in občasno v prisilni drži ledvene hrbtenice, ki se v ledveno-križni hrbtenici giba le v okviru optimalnih ergonomskih kotov, s polnim delovnim časom in pravico do nadomestila za invalidnost od prvega dne po dani zahtevi, to je od 1. 8. 2013 dalje (2. odst. II. točke izreka). Izreklo je, da je kontrolni pregled potreben v marcu 2023 (3. odst. II. točke izreka) in da je delodajalec A. d. o. o. dolžan tožniku zagotoviti pravico do premestitve (4. odst. II. točke izreka). Tožencu je odredilo, da v 30-ih dneh odloči o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek za priznanje pravice do premestitve na drugo delovno mesto in pravice do nadomestila za invalidnost pred 1. 8. 2013 (od 20. 9. 2012) je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženca je zavezalo, da tožniku v 15 dneh povrne stroške postopka v znesku 337,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper ugoditveni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da ni podlage za poseg v izpodbijano odločbo, saj je bila izdana v skladu z napotilom pritožbenega sodišča v zadevi Psp 374/2017 z dne 26. 10. 2017. Izveden je bil postopek po 183. členu ZPIZ-2, vloga za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja iz julija 2013 pa ne pomeni uveljavljanje izrednega pravnega sredstva po 183. členu ZPIZ-2, ki bi se začel na predlog tožeče stranke. Potrebno je šteti, da je postopek v skladu s sodbo višjega sodišča izveden po uradni dolžnosti, zato je datum 1. 6. 2018 pravilno določen, saj gre za prvi dan naslednjega meseca po izdaji odločbe.

3. Tožnik v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe. Priglaša stroške pritožbe.

Povzema dosedanje predsodne postopke, med drugim odločitev z dne 3. 10. 2012 o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti s pravico do poklicne rehabilitacije ter odločbo z dne 19. 11. 2013, da nima pravic iz invalidskega zavarovanja, ker ni nastopil poklicne rehabilitacije. Izpostavlja sodbo I Ps 1074/2014 z dne 13. 7. 2017 o odpravi odločb z dne 19. 11. 2013 in 13. 5. 2014 ter sodbo Psp 374/2017 z dne 26. 10. 2017 o spremembi prvostopenjske tako, da je bila zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje. Prav v zvezi s slednjo sodbo je območna enota dne 3. 5. 2018 razveljavila odločbo z dne 3. 10. 2012, pravico priznala le od 1. 6. 2018 dalje, pritožbo pa zavrnila.

Izpodbijana je upravna odločba, ker je odločba z dne 3. 10. 2012 razveljavljena v celoti, pravice pa priznane šele od 1. 6. 2018 dalje in ne od 29. 9. 2012. Ponovno odločanje o pravicah iz dokončne odločbe na temelju III. kategorije pomeni zavezo, da se namesto pravice do poklicne rehabilitacije prizna pravico do premestitve na delovno mesto z omejitvami in do nadomestila za invalidnost od 29. 9. 2012 dalje. V nasprotnem bi učinek nezakonitih odločb ostal v veljavi, saj od 29. 9. 2012 do 1. 6. 2018 ne bi imel pravic iz naslova III. kategorije invalidnosti. Sodišče je dejanske ugotovitve in pravno stališče obrazložilo dovolj jasno, toženo stranko pa k pravdanju vodijo fiskalni razlogi in tudi sicer pritožba ni jasna, konkretna in obrazložena. Gre za vprašanje, ali ima toženec voljo popraviti krivico in vedeti, da zamujena ali odložena pravica ni nikakršna pravica.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹ pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjska sodba v izpodbijanem delu pravilna in zakonita, razen del 2. odst. II. točke izreka, ki se nanaša na datum učinkovanja razveljavitve pravnomočnega upravnega akta in datuma priznane pravice za naprej. Pritožba pravilno poudarja, da sta izpodbijana upravna akta v nepravi obnovi izdana po usmeritvi in stališču pritožbenega sodišča v prejšnjem pravnomočno končanem sodnem postopku ter s tem po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 183. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2).² Gre za institut izrednega pravnega sredstva razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe v t.i. nepravi obnovi postopka, uzakonjeni le v sistemu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj ga Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP)³ ne pozna. Po 183. členu ZPIZ-2 tako lahko pristojna enota zavoda razveljavi ali spremeni dokončno odločbo, če je bila z njo kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca. O nepravi obnovi postopka je mogoče odločati v 10‑ih letih od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta (2. odst.), odločba pa učinkuje od prvega naslednjega meseca po dani zahtevi, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti (3. odst.).

7. Slednje dejansko procesno stanje je podano tudi v predmeti zadevi, saj je v okoliščinah konkretnega primera potrebno šteti, da je bil predsodni postopek uveden po uradni dolžnosti. Predloga osebnega zdravnika za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, vloženega 4. 7. 2013 zagotovo ni mogoče enačiti z zahtevo zavarovanca ali uživalca pravice na uvedbo neprave obnove postopka. Sodišče prve stopnje glede na razpoložljivo listinsko dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu sicer pravilno ugotavlja, da sta bili odločbi z dne 13. 5. 2014 in 19. 11. 2013 s sodbo pritožbenega sodišča Psp 374/2017 z dne 26. 10. 2017 odpravljeni in zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Usmeritev je bila, da postopa po 183. členu ZPIZ-2 in v primeru ugotovitve, da dejansko stanje v pravnomočno zaključenem postopku ni bilo pravilno ugotovljeno v škodo tožnika oziroma toženca, ob pravilni uporabi materialnega prava, izda novo odločbo o pravicah iz invalidskega zavarovanja po predhodni razveljavitvi dokončne odločbe z dne 3. 10. 2012.

8. Vendar je bila s sodbo Psp 374/2017 z dne 26. 10. 2017 na pritožbo toženega zavoda spremenjena le I. točka izreka prvostopenjske sodbe, v preostalem pa pritožba zoper stroškovno III. točko izreka zavrnjena. Pomeni, da je postala II. točka izreka sodbe I Ps 1074/2014 z dne 13. 7. 2017 o zavrnjeni zahtevi za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, pravnomočna⁴. Posledično je napačen zaključek sodišča, da naj bi ostal predlog z dne 4. 7. 2013 zaradi odprave odločb z dne 13. 5. 2014 in 19. 11. 2013 nerešen, in da je zato potrebno šteti, da je neprava obnova upravnega postopka izvedena na zahtevo stranke. Takšna ugotovitev je v nasprotju s pravnomočnim delom sodbe o zavrnjenem zahtevku za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, vloženem leta 2013. Je tudi protispisen, saj v prejšnjem pravnomočno končanem predsodnem in sodnem postopku tožnik sam, niti po kvalificiranem pooblaščencu ni uveljavljal neprave obnove postopka. Do nje je v obravnavanem predsodnem postopku prišlo izključno po napotilu pritožbenega sodišča v sodbi Psp 374/2017 iz prejšnjega sodnega postopka.

9. Ker sta bili izpodbijani upravni odločbi v delu, ki se nanaša na datum učinkovanja razveljavitve dokončne upravne odločbe z dne 20. 9. 2012 pravilni in zakoniti, je potrebno pritožbi tožene stranke v tem obsegu ugoditi in na temelju 358. člena ZPP ob pravilni uporabi 183. člena ZPIZ-2 razsoditi, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodne odločbe. Torej datum 1. 8. 2013 v 2. odst. II. točke izreka izpodbijane sodbe nadomestiti s 1. 6. 2018, saj lahko razveljavitev pravnomočne odločbe v okoliščinah konkretnega primera učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dne 3. 5. 2018 izdani odločbi.

10. Ne glede na to, da bi posledično s IV. točko izreka prvostopenjske sodbe bil lahko tožbeni zahtevek na priznanje pravice do premestitve na drugo delovno mesto in pravice do nadomestila za invalidnost pravilno zavrnjen pred 1. 6. 2018 in ne pred 1. 8. 2013, v ta del ni mogoče poseči, saj tožena stranka zavrnilnega dela sodbe ne izpodbija in je zato sodba v tem obsegu že pravnomočna.

11. Kljub temu, da je tožena stranka v obnovitvenem predsodnem postopku pravilno ugotovila, da tožnik ob razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti 20. 9. 2012 in tedaj priznani pravici do poklicne rehabilitacije (odločba z dne 3. 10. 2012), zanjo ni bil sposoben in mu zato od 1. 6. 2018 zakonito priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, pritožbeno sodišče v preostali izpodbijani del sodne odločbe ni poseglo. Pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bila razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti od 20. 9. 2012 zakonita, zato je odločbo z dne 3. 10. 2012 v tem delu z izpodbijanim prvim odstavkom II. točke izreka sodbe lahko ohranilo v veljavi. Že iz tega razloga in ker je v preostalem pritožba povsem pavšalna, jo je zoper I. točko izreka, 3. in 4. odst. II. točke, III. in V. točko potrebno kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi nespremenjeni del prvostopenjske sodbe.

12. Hkrati je potrebno odločiti, da nosi tožnik sam priglašene stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogel k pritožbeni rešitvi zadeve.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
² Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami.
⁴ Zoper zavrnilni izrek prvostopenjske sodbe tožnik tedaj ni uveljavljal rednega pravnega sredstva.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 291/2018
• VDSS Sodba Psp 339/2019
• VDSS Sodba Psp 79/2019