<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Psp 149/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PSP.149.2019
Evidenčna številka:VDS00024544
Datum odločbe:23.05.2019
Senat:Edo Škrabec (preds.), Elizabeta Šajn Dolenc (poroč.), Nada Perič Vlaj
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:vdovska pokojnina - izvenzakonska (zunajzakonska) skupnost

Jedro

V obravnavani zadevi so dokazani vsi elementi zunajzakonske skupnosti. Torej skupno bivanje, ekonomska skupnost, intimno razmerje oziroma čustvena navezanost med tožnico in pokojnim uživalcem starostne pokojnine, ki se je tudi navzven kazalo kot razmerje med možem in ženo. Zgolj to, da je pokojni v postopku upravičenosti do varstvenega dodatka podal izjavo, da s tožnico nista v zunajzakonski skupnosti, na obstoj zunajzakonske skupnosti ne more vplivati. Podana je bila namreč izključno z namenom pridobitve pravic iz javnih sredstev, ki pa niso predmet tega postopka, in v letu 2011, ki tudi sicer v tem sporu glede na to, da je pokojni umrl 16. 11. 2016 sploh ni pravno relevantno obdobje.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz 3. alineje 1. odstavka 54. člena ZPIZ-2, je torej pravilen. Ker tožnica izpolnjuje pogoj starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine iz 53. člena ZPIZ-2 in so hkrati izpolnjeni še pogoji iz 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, sta z izpodbijano sodbo zavrnilna upravna akta kot nezakonita utemeljeno odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje, v katerem bo toženec odločil o pravici do vdovske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela, če bo ta za tožnico ugodnejši.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št.: ... z dne 6. 12. 2017 in št. ... z dne 12. 9. 2017 ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

2. Sodbo izpodbija toženec zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Elementi zunajzakonske skupnosti, ki morajo biti podani po sodni praksi, v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Tožnica je v sodnem in že predsodnem postopku izpovedala, da sta s pokojnim živela na istem naslovu od leta 1981 dalje. Prvih pet let skupnega bivanja so živeli kot družina, stanje se je poslabšalo, ko je pokojni izgubil službo. Za stroške gospodinjstva in otrok je skrbela sama, pokojni je plačeval najemnino in stroške elektrike. Čeprav mu je zaradi diabetesa pomagala pri dieti, je jedel običajno hrano. Imela sta vsak svojo hrano, oblačila mu je prala tožnica. Izpovedala je, da s pokojnim ni imela želje preživljati časa, saj je vedela, da bodo težave. Po letu 2000 sta s pokojnim živela v istem stanovanju, vendar sta imela ločeni postelji. Tudi tožničin sin je izpovedal, da sta imela tožnica in pokojni v zadnjih letih ločeni postelji, skupnih prijateljev nista imela veliko. Nasprotno od tožnice je priča A.A. izpovedala, da je vedela za težave z alkoholom, vendar ni opazila nič posebnega, in da je tožnica kuhala za vso družino. Izpovedi prič so splošne in se razlikujejo od skladnih izpovedi tožnice. Izpoved priče A.A. se razlikuje od izpovedi tožnice glede medsebojnega razumevanja in gospodinjske skupnosti. Tožnica je sama izpovedala, da že od leta 2000 dalje domov ni mogla pripeljati prijateljic. Tožnica in pokojni že najmanj od leta 2000 dalje nista živela v zunajzakonski skupnosti, čeprav sta živela v istem stanovanju. Tožnica ni dokazala, da je med njima obstajala svobodna odločitev, da živita skupaj kot mož in žena, na podlagi obojestranske čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja, zaupanja in medsebojne pomoči po 13. členu ZZZDR. S pokojnim sta živela ločeno življenje in tožnica ni želela, da bi s pokojnim kam odšla, kar je jasno izpovedala. Med njima ni obstajala niti gospodinjska oziroma ekonomska skupnost, saj nista jedla skupaj, hrano sta imela ločeno, posodo sta pomivala ločeno. Sicer sta živela skupaj, vendar v ločenih spalnih prostorih in z ločenimi denarnimi sredstvi. Pokojni zavarovanec je v letu 2011 v zvezi z uveljavljanjem pravice do varstvenega dodatka podal izjavo, da s tožnico ne živita v zunajzakonski skupnosti, čeprav živita na istem naslovu. Med tožnico in pokojnim je zato že od leta 2000 dalje šlo le za formalen odnos, pogojen zlasti s stanovanjskimi potrebami tožnice. Ob pravilni dokazni oceni bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da med njima ni bilo zunajzakonske skupnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

5. Predmet tega postopka je presoja pravilnosti in zakonitosti zavrnilnih odločb o pravici do vdovske pokojnine po pokojnem B.B., umrlem 16. 11. 2016. Čeprav sta tožnica in pokojni živela skupaj vse od leta 1981 in sta imela dva skupna otroka, je bilo ugotovljeno, da med njima zadnje leto pred smrtjo pokojnega zavarovanca zunajzakonska skupnost naj ne bi obstajala.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je pogoj obstoja zunajzakonske skupnosti zadnje leto pred smrtjo zavarovanca izpolnjen.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 3. alineji 1. odstavka 54. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)2, ki izrecno določa, da ob izpolnjenih pogojih iz 53. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, pravico do vdovske pokojnine pridobi tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo uživalca pravice živela z njim v življenjski skupnosti, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred njegovo smrtjo in je z njim kadarkoli imela skupnega otroka. Vdova, ki ima poleg pravice do vdovske pokojnine tudi pravico do predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, lahko uživa pokojnino, ki si jo izbere. Lahko pa se ji, če je to ugodneje, poleg pokojnine, izplačuje tudi 15 % zneska pripadajoče vdovske pokojnine po umrlem, vendar največ do zneska v višini 11,7 % najnižje pokojninske osnove (61. člen ZPIZ-2).

7. Z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)3 je zunajzakonska skupnost opredeljena kot dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Gre za pravni standard z elementi, ki morajo biti izpolnjeni, da je skupnost moškega in ženske mogoče šteti za zunajzakonsko skupnost, izenačeno z zakonsko zvezo. Skladno s 13. členom ZZZDR zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči.

Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da je za zunajzakonsko skupnost bistveno, da ima značilnosti življenjske skupnosti v smislu ekonomske povezanosti ter notranje čustvene in intimne povezanosti, ki se med partnerjema v očeh okolja kaže kot življenjska skupnost moža in žene. Pravilno je v izpodbijani sodbi pojasnjeno in upoštevano tudi, da je treba odnos med partnerjema zaradi raznolikosti in pestrosti življenja, ki se lahko med seboj pomembno razlikuje, presojati kot celoto in v vsakem konkretnem primeru posebej.

8. Čeprav sta imela tožnica in pokojni zadnja leta res ločeni postelji, je prepričljivo dokazano, da sta kot zunajzakonska partnerja živela tudi zadnje leto pred smrtjo pokojnega zavarovanca. Ne le, da sta živela skupaj na istem naslovu, med njima je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča obstajala obojestranska čustvena navezanost, vzajemno spoštovanje in razumevanje. Tožnica je prepričljivo izpovedala, da je skrbela za pokojnega, mu prala oblačila in občasno kuhala, pokojni pa je postoril, kar ga je prosila, na primer za seboj pomil posodo. Čeprav nista hodila skupaj ven, sta se pogovarjala in se imela zelo lepo, ko pokojni ni bil vinjen. Logična je namreč njena izpoved, da se je bala stigme, ki prinaša alkohol, še zlasti, ker je bila zaposlena v vrtcu. Izpovedala je, da je bil pokojni ljubosumen, če je šla sama ven. Na dnevniku samokontrole jo je označil kot kontakt v nujnem primeru. Tožničino izpoved potrjujta izpovedi prič. Priča C.C., skupni sin tožnice in pokojnega, je prepričljivo izpovedal, da sta tožnica in pokojni živela v skupnem gospodinjstvu in v istem stanovanju, v zadnjih letih se nista veliko kregala. Tudi zaslišana priča A.A. je prepričljivo izpovedala, da se tožnica in pokojni pred njo nista kregala in da sta se imela lepo, ko pokojni ni užival alkohola. Za pokojnikove težave z alkoholom je sicer vedela, ni pa opazila, da bi bilo med njima kaj narobe. Smatrala ju je za zakonca. Pritožbene navedbe, da naj bi šlo med tožnico in pokojnim že od leta 2000 dalje le za formalen odnos, ki naj bi bil pogojen zlasti s stanovanjskimi potrebami tožnice, so zato neutemeljene.

9. Izpovedi tožnice in obeh prič potrjujejo tudi, da je med tožnico in pokojnim v obravnavnem obdobju poleg medsebojnih navezanosti, spoštovanja in razumevanja, obstajala tudi gospodinjska in ekonomska skupnost, čeprav nista vedno jedla skupaj. Pokojni je imel zaradi diete, ki pa je ni želel jesti, svojo hrano. Tožnica je prepričljivo izpovedala, da sta si stroške delila, saj je pokojni plačeval najemnino in stroške elektrike, za stroške gospodinjstva in otrok pa je skrbela tožnica. Zaslišan C.C. je potrdil, da sta si tožnica in pokojni delila stroške za stanovanje in za hrano ter da so občasno imeli skupna kosila. Prav to, da je pokojni prispeval za stroške stanovanja in občasno za hrano, tožnica pa je skrbela za nakupe oziroma stroške gospodinjstva in otrok ter mu prala oblačila in občasno kaj skuhala, kaže na njuno gospodinjsko in ekonomsko soodvisnost, zato pritožbene navedbe, da med njima takšna skupnost naj ne bi ostajala, niso utemeljene.

10. V obravnavani zadevi so dokazani vsi elementi zunajzakonske skupnosti. Torej skupno bivanje, ekonomska skupnost, intimno razmerje oziroma čustvena navezanost med tožnico in pokojnim uživalcem starostne pokojnine, ki se je tudi navzven kazalo kot razmerje med možem in ženo. Zgolj to, da je pokojni v postopku upravičenosti do varstvenega dodatka v letu 2011 podal izjavo, da s tožnico nista v zunajzakonski skupnosti, na obstoj zunajzakonske skupnosti ne more vplivati. Podana je bila namreč izključno z namenom pridobitve pravic iz javnih sredstev, ki pa niso predmet tega postopka, in v letu 2011, ki tudi sicer v tem sporu glede na to, da je pokojni umrl 16. 11. 2016 sploh ni pravno relevantno obdobje.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz 3. alineje 1. odstavka 54. člena ZPIZ-2, je torej pravilen. Ker tožnica izpolnjuje pogoj starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine iz 53. člena ZPIZ-2 in so hkrati izpolnjeni še pogoji iz 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, sta z izpodbijano sodbo zavrnilna upravna akta kot nezakonita utemeljeno odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje, v katerem bo toženec odločil o pravici do vdovske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela, če bo ta za tožnico ugodnejši.

11. Zaradi vsega predhodno obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
3 Ur. l. RS, št. 169/04 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 53, 54, 54/1, 54/1-3, 61.
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (uradno prečiščeno besedilo) (2004) - ZZZDR-UPB1 - člen 12.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.08.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMwNjc3