VDSS Sodba Psp 141/2019

Jedro

Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 je bila objavljena 30. 4. 2015, kar pomeni, da se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Tožnik je zahtevo vložil 14. 2. 2017, torej nedvomno po izteku prej določenega roka. Tožena stranka je zato pravilno ob uporabi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zahtevo kot prepozno vloženo zavrgla. V zvezi z naravo tega roka, torej da gre za prekluzivni materialni rok po preteku katerega pravica ugasne, se je pritožbeno sodišče že izjasnilo v več zadevah. V sporni zadevi revizija podjetja, ki ga navaja tožnik do izdaje odločbe Ustavnega sodišča RS ni bila opravljena. V tem primeru pa je bilo potrebno, da sama stranka v roku 60 dni po objavi ustavne odločbe, torej do 29. 6. 2015 zahteva revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter zahteva ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Po izteku navedenega roka, kot je to podano tudi v sporni zadevi pa tožnik ne more uspešno uveljavljati oprave revizije ter ponovne odmere pokojnine. Za ponovno odmero pokojnine tudi niso izpolnjeni pogoji določeni v 183. členu ZPIZ-2, saj je od vročitve dokončne odločbe tožniku o priznanju pravice do starostne pokojnine pa do vložitve zahteve za ponovno odmero pokojnine preteklo več kot deset let.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 15. 1. 2018 in sklep pod isto številko zadeve in dosjeja z dne 6. 10. 2017 ter da se tožniku prizna pravica do ponovne odmere starostne pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. Meni, da je taka odločitev v škodo upokojencev in tudi v neskladju z Ustavo RS. Zahtevek je bil zavrnjen, ker pri toženi stranki do 29. 6. 2015 ni vložil pisnega zahtevka. Tožnik meni, da bi morala tožena stranka od 30. 4. 2015 do 29. 6. 2015 opraviti revizijo in izdati odločbe vsem zavarovancem oziroma uživalcem pokojnin, za katere je bilo ugotovljeno, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se šteje v pokojninsko osnovo. Tožena stranka pa je obravnavala le nekaj zahtevkov, ki so bili poslani do 29. 6. 2015, vse ostale upokojence pa je izpustila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹ pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ..., št. dosjeja: ... z dne 15. 1. 2018, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjski sklep št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 6. 10. 2017, s katerim je bila zavržena tožnikova zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine z obrazložitvijo, da je bila zahteva vložena po preteku roka določenega v 183. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2),² to je po preteku desetih let od vročitve odločbe, razen tega pa se je o isti upravni stvari že vodil upravni postopek in je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 4. 3. 2005 priznana pravica do starostne pokojnine od 17. 12. 2004 dalje. Tožnik je ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015³ pri toženi stranki 14. 2. 2017 vložil zahtevo za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem podatkov o plačah, s katerimi so bile v podjetju A. vplačane delnice za notranji odkup.

7. Ustavno sodišče RS je z prej omenjeno odločbo ugotovilo, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)⁴ ni bil v skladu z Ustavo RS (I. točka izreka), ker ni zagotavljal t. i. neprave obnove postopka. Toženi stranki je naložilo, da v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeri pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92).⁵ Hkrati je zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, o podatkih katerih revizija ni bila opravljena omogočilo, da so lahko v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS zahtevali revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije (III. točka izreka).

8. Odločba Ustavnega sodišča RS je bila objavljena 30. 4. 2015, kar pomeni, da se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Tožnik je zahtevo vložil 14. 2. 2017, torej nedvomno po izteku prej določenega roka. Tožena stranka je zato pravilno ob uporabi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)⁶ zahtevo kot prepozno vloženo zavrgla. V zvezi z naravo tega roka, torej da gre za prekluzivni materialni rok po preteku katerega pravica ugasne, se je pritožbeno sodišče že izjasnilo v več zadevah.⁷ Glede sklicevanja tožnika na ustavno odločbo pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v sporni zadevi revizija podjetja, ki ga navaja tožnik do izdaje odločbe Ustavnega sodišča RS ni bila opravljena. V tem primeru pa je bilo potrebno, da sama stranka v roku 60 dni po objavi ustavne odločbe, torej do 29. 6. 2015 zahteva revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter zahteva ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Po izteku navedenega roka, kot je to podano tudi v sporni zadevi pa tožnik ne more uspešno uveljavljati oprave revizije ter ponovne odmere pokojnine. Za ponovno odmero pokojnine tudi niso izpolnjeni pogoji določeni v 183. členu ZPIZ-2, saj je od vročitve dokončne odločbe tožniku o priznanju pravice do starostne pokojnine pa do vložitve zahteve za ponovno odmero pokojnine preteklo več kot deset let. Dokončna odločba je bila namreč tožniku vročena 8. 3. 2005, kar je razvidno iz fotokopije povratnice na l. št. B/2 sodnega spisa, tožnik pa je zahtevo za ponovno odmero pokojnine pri toženi stranki vložil 14. 2. 2017.

9. Glede pritožbenih navedb, da upokojenci naj ne bi bili seznanjeni z odločbo Ustavnega sodišča RS pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bila navedena odločba javno objavljena v Uradnem listu RS. Tožena stranka je v sporni zadevi postopala skladno z odločbo ustavnega sodišča. V primeru, da bi bila pred izdajo navedene odločbe že opravljena revizija podatkov o podjetju A., bi po uradni dolžnosti opravila ponovno odmero pokojnine. Ker pa ta revizija ni bila opravljena, pa je bilo potrebno v roku, ki ga je določilo ustavno sodišče (60 dni) zahtevati revizijo in ponovno odmero pokojnine.

10. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 30/2015.
⁴ Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.
⁵ Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami.
⁶ Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.
⁷ Npr. Psp 312/2017 z dne 12. 10. 2017, Psp 231/2017 z dne 6. 7. 2017, Psp 256/2017 z dne 5. 10. 2017, Psp 181/2018 z dne 4. 10. 2018.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Psp 370/2017
• VDSS Sodba Psp 484/2017
• VDSS Sodba Psp 109/2018