VDSS Sodba Psp 125/2019

Jedro

Dejanski stan iz 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, to je obstoj III. kategorije invalidnosti, je v konkretnem primeru podan tudi po dopolnjenem dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev popolnega dejanskega stanja namreč pridobilo še izvedensko mnenje izvedenskega organa v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa in specialista ortopeda. Izvedenski organ je menil, da je pri tožniku od spornega dne zaradi posledic bolezni v višini 50 %, poškodbe zunaj dela v višini 25 % in pri delu v višini 25 % podana III. kategorija invalidnosti. Ni več zmožen s polnim delovnim časom za delo, na katerem dela, to je avtoelektrikar z omejitvami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 26. 9. 2017 in odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 23. 4. 2018 in tožnika razvrstilo z dnem 21. 8. 2017 v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni v višini 50 %, poškodbe zunaj dela v višini 25 % in pri delu v višini 25 % in mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, na drugem delovnem mestu z omejitvami: fizično lahko delo, z dvigovanjem bremen do 5 kg, z nadlahtnicama ob prsnem košu oziroma odročeno do maksimalno 20 do 30 stopinj, pretežno v sedečem položaju, na ergonomsko urejenem delovnem mestu in brez dvigovanja rok nad višino ramen od 1. 9. 2017 dalje. Hkrati je odločilo, da ob o pravici, odmeri in izplačevanju delnega nadomestila odločil toženec s posebno odločbo. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z odločitvijo in poudarja, da s takšnimi poškodbami obeh rok ne more opravljati dela. Meni, da bo sedaj, ko je prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje težko dobil delo. Predlaga ponovno preučitev zadeve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca, št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 23. 4. 2018, s katero je tožnikovi pritožbi, vloženi zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 26. 9. 2017 delno ugodil in izpodbijano odločbo odpravil. Tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni v višini 50 %, poškodbe zunaj dela v višini 25 % in poškodbe pri delu v višini 25 % je priznal pravico do dela na drugem delu, kjer bo opravljal fizično lahko delo, z dvigovanjem bremen do 5 kg, brez dvigovanja rok nad višino ramen, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 9. 2017 dalje. Hkrati je odločil, da je delodajalec A.A. s.p. dolžan tožniku zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delu in da bo o pravici in višini delnega nadomestila odločeno s posebno odločbo. Pred tem je toženec s prvostopno odločbo z dne 26. 9. 2017 zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in hkrati odločil, da kontrolni pregled ni potreben. Sporno v tej zadevi je, ali je pri tožniku prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti.

6. Iz listinske dokumentacije je razvidno, da je bil tožnik z odločbo toženca št. ... z dne 26. 1. 2005 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z določenimi omejitvami pri delu s polnim delovnim časom od 3. 11. 2004 dalje. Z odločbo iste opr. št. z dne 18. 12. 2008 mu je bila na podlagi nastale spremembe v preostali delovni zmožnosti priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu, brez dvigovanja težjih bremen nad 5 kg, brez obremenjevane desnice nad nivojem ramena in brez ponavljajočih se gibov v desni rami s polovico polnega delovnega časa od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 1. 2009 dalje. Sedaj obravnavani postopek se je začel na predlog imenovanega zdravnika dne 28. 4. 2017, s katerim je uveljavljal priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Kot je že obrazloženo je bila takšna zahteva s prvostopno odločbo opr. št. ... z dne 26. 9. 2017 zavrnjena, z dokončno odločbo z dne 23. 4. 2018 pa ta odločba odpravljena in tožniku kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni v višini 50 %, poškodbe zunaj dela v višini 25 % in pri delu v višini 25 % priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno z dodatnimi stvarnimi razbremenitvami na drugem delovnem mestu od 1. 9. 2017 dalje.

7. Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta v 1. alineji drugega odstavka določa, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti ter v 3. alineji iste določbe, da se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

8. Dejanski stan iz 3. alineje 63. člena ZPIZ-2, to je obstoj III. kategorije invalidnosti, je v konkretnem primeru podan tudi po dopolnjenem dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev popolnega dejanskega stanja namreč pridobilo še izvedensko mnenje izvedenskega organa v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa in specialista ortopeda. Izvedenski organ v takšni sestavi je menil, da je pri tožniku od 21. 8. 2017 zaradi posledic bolezni v višini 50 %, poškodbe zunaj dela v višini 25 % in pri delu v višini 25 % podana III. kategorija invalidnosti. Ni več zmožen s polnim delovnim časom za delo, na katerem dela, to je avtoelektrikar z omejitvami. S krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko pa je zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: fizično lahko delo, z dvigovanjem bremen do 5 kg, z nadlahtnicama ob prsnem košu oziroma odročeno do maksimalno 20 do 30 stopinj, pretežno v sedečem položaju na ergonomsko urejenem delovnem mestu in brez dvigovanja rok nad višino ramen. Izrecno pa je izvedenski organ menil, da iz dokumentacije ne izhaja, da bi bil popolnoma nezmožen za delo z upoštevanjem vseh predlaganih razbremenitev.

9. Na takšno mnenje tožnik ni imel nobenih pripomb, niti pripomb, da s takšnimi rokami ne more delati in da sedaj, ko je na zavodu za zaposlovanje, ne bo dobil ustreznega dela. Takšnih pripomb, navedenih šele v pritožbi, pa pritožbeno sodišče že glede na določbo 337. člena ZPP, ne more upoštevati, saj gre za pritožbeno novoto. Tožnik ne v pritožbenem postopku in ne pred sodiščem prve stopnje ni izkazal, da pripomb brez svoje krivde ni mogel predložiti pravočasno in v roku določenem v dopisu z dne 4. 12. 2018. Sodišče prve stopnje je namreč tožnika v dopisu z dne 4. 12. 2018, s katerim mu je posredovalo izvedensko mnenje, pozvalo, da lahko v 15 dneh po prejemu tega dopisa, posreduje pripombe, če se z mnenjem ne strinja. Hkrati ga je izrecno opozorilo, da bo po poteku 15-dnevnega roka posredovane pripombe upoštevalo le, če bo izkazal za verjetno, da pripomb predhodno brez svoje krivde ni mogel predložiti. Pomeni, da če že sodišče prve stopnje, ne more upoštevati pripomb, posredovanih po roku 15 dni, če tožnik ne dokaže utemeljenih razlogov za zamudo, toliko manj lahko upošteva pritožbeno sodišče tožnikove navedbe, ki se nanašajo na izvedensko mnenje, pa so podane šele v pritožbenem postopku.

10. Izvedensko mnenje izvedenskega organa, ki ga je podal v ustrezni sestavi specialistov glede na tožnikove zdravstvene težave na podlagi proučitve medicinske dokumentacije, tožnika pa je tudi osebno pregledal in se na ta način še sam prepričal o tožnikovem zdravstvenem stanju, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno sprejelo. Gre za izvedensko mnenje skladno z medicinsko dokumentacijo, vključno z izvidom specialista ortopeda z dne 5. 10. 2018, v katerem je svetoval, da naj tožnik opravi MR obeh ramen oziroma CT artrografijo ramen, do takrat pa mu svetuje le lažje obremenitve, torej je tudi specialist ortoped tožniku smiselno predlagal nadaljevanje zdravljenja in lažje delo, ni pa pri njem še ugotavljal popolne nezmožnosti za delo. V kolikor bo pri tožniku prišlo do objektivno ugotovljenega poslabšanja zdravstvenega stanja, bo v vsakem primeru lahko sam ali njegov osebni zdravnik začel nov postopek pri tožencu in uveljavljal nove pravice iz invalidskega zavarovanja.

11. Glede na vse obrazloženo, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

02.08.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 108/2018
• VDSS Sodba Psp 176/2019
• VDSS Sodba Psp 169/2019