VDSS Sodba Psp 137/2019

Jedro

Tožnika do upravičenke, ki je njegova mati, veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, saj tožnik v postopku ni dokazoval niti zatrjeval, da ni iz neupravičenih razlogov izpolnjevala preživninske obveznosti do njega. Na podlagi 124. člena ZZZDR se namreč preživninska obveznost otrok do staršev, za katero je v postopku ugotovljeno, da nimajo dovolj sredstev za preživljanje, domneva po samem zakonu, v kolikor se to pravno dejstvo ne oporeka zaradi okoliščin iz drugega odstavka 124. člena tega zakona, tj. zaradi neizpolnjevanja preživninskih obveznosti. Ker v konkretnem primeru dejanski stan iz drugega odstavka 124. člena ZZZDR ni izpolnjen, to pomeni, da je tožnik skladno s 3. točko prvega odstavka 2. člena Uredbe zavezanec za plačilo institucionalnega varstva svoje matere.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 23. 4. 2018 in da se odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 14. 6. 2017 v 7. in 8. točki spremenita tako, da se na novo določi oprostitev plačila storitve oziroma prispevek tožnika v nižjem znesku.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. Izpostavlja, da je glede na 146. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) pred izdajo odločbe potrebno omogočiti stranki v postopku, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Zaradi bolezni, mišične distrofije in 100 % invalidnosti ima povečane stroške preživetja. Zato bi s prispevkom k plačilu institucionalnega varstva za B.B. ogrozil svojo eksistenco še v večji meri. Sodišče prve stopnje ni opravilo javne ustne obravnave. Nadalje očita kršitve posameznih določb Ustave RS, ki jih citira. Sklicuje se na Evropsko socialno listino in enako iz nje citira posamezne določbe. Predlaga ugoditev pritožbi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitve določb Ustave RS in Evropske socialne listine in določb ZUP. Tožniku ni bila odvzeta pravica do izjave, niti možnost do izjave o dejstvih in okoliščinah pred izdajo odločb. Iz zaznamka Centra za socialno delo št. ... z dne 30. 1. 2017 izhaja, da je Center za socialno delo poskušal s tožnikom vzpostaviti dialog, vendar tožnik s Centrom za socialno delo ni želel sodelovati. Prav tako je zavrnil možnost vložitve vloge za višjo oprostitev plačila institucionalnega varstva za svojo mater. Trditve pritožbe, da sodišče ni opravilo ustne obravnave pa so protispisne.

6. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 23. 4. 2018, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 14. 6. 2017. S slednjo je odločil, da je B.B., tj. tožnikova mama, oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 52,03 EUR od 1. 4. 2017, da znaša prispevek C.C. k plačilu storitve za upravičenko 47,89 EUR in da znaša prispevek D.D. k plačilu za storitve za upravičenko 4,14 EUR. Sporno v tej zadevi je, ali je tožnik zavezanec za plačilo institucionalnega varstva upravičenke B.B. ter ali je upoštevaje njegovo invalidnost znesek njegovega prispevka previsok.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 3/2007 s spremembami, v nadaljevanju ZSV). Ta v prvem odstavku 100. člena določa, da so upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačati socialno - varstvene storitve, razen tistih, ki so že po zakonu brezplačne. Skladno s četrtim odstavkom citirane določbe na zahtevo upravičenca do socialno - varstvene storitve odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve center za socialno delo, v skladu z merili. Merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev, je Vlada RS v skladu s tretjim odstavkom 100. člena ZSV predpisala z Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 110/2004 s spremembami, v nadaljevanju Uredba).

8. Skladno s 6. členom Uredbe pravico do oprostitve lahko uveljavljajo upravičenci in zavezanci, če ne morejo plačati celotne vrednosti opravljene storitve, po vrstnem redu plačil. Primarno je storitev institucionalnega varstva dolžan plačati upravičenec sam, če pa oskrbnina presega njegovo plačilno sposobnost, ima pravico do oprostitve plačila. Višino oprostitve oziroma razliko je dolžan plačati zavezanec, če jih je več, pa vsi skupaj. Tudi zavezanci imajo pod določenimi pogoji pravico do oprostitve, če plačilo presega njihovo plačilno sposobnost (31. člen Uredbe). V skladu s 124. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZZZDR) je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti (prvi odstavek). Polnoletni otrok pa ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznostih do njega (drugi odstavek).

9. Glede na takšno pravno ureditev tožnika do upravičenke B.B., ki je njegova mati, veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, saj tožnik v postopku ni dokazoval niti zatrjeval, da B.B. ni iz neupravičenih razlogov izpolnjevala preživninske obveznosti do njega. Na podlagi 124. člena ZZZDR se namreč preživninska obveznost otrok do staršev, za katero je v postopku ugotovljeno, da nimajo dovolj sredstev za preživljanje, domneva po samem zakonu, v kolikor se to pravno dejstvo ne oporeka zaradi okoliščin iz drugega odstavka 124. člena tega zakona, tj. zaradi neizpolnjevanja preživninskih obveznosti. Ker v konkretnem primeru dejanski stan iz drugega odstavka 124. člena ZZZDR ni izpolnjen, to pomeni, da je tožnik skladno s 3. točko prvega odstavka 2. člena Uredbe zavezanec za plačilo institucionalnega varstva svoje matere.

10. Na podlagi 18. člena Uredbe je zavezanec, ki je plačilno sposoben, dolžan prispevati k znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve, vendar ne več kot znaša zavezančeva plačilna sposobnost oziroma njegova preživninska obveznost. Uredba nadalje v 31. členu določa, da center za socialno delo lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca za določeno obdobje določi oprostitev v višjem znesku, kot bi šla upravičencu oziroma zavezancu po merilih te Uredbe, če zato pridobi predhodno soglasje plačnika storitve. Center za socialno delo pa lahko upravičencu oziroma zavezancu, brez predhodnega soglasja plačnika storitve, določi višjo oprostitev, kot bi jo določili po merilih iz te Uredbe, če mu storitev ne bi bila omogočena, ali če to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist upravičenca oziroma zavezanca. Razloge, na katerih je utemeljil odločitev, mora center za socialno delo natančno opredeliti v obrazložitvi odločbe.

11. Pomeni torej, da lahko center za socialno delo upravičencu oziroma zavezancu tudi brez predhodnega soglasja plačnika storitve določi višjo oprostitev. Vendar pa center za socialno delo lahko o višji oprostitvi odloča le na zahtevo zavezanca, ki mora navesti vse razloge, zaradi katerih uveljavlja višjo oprostitev, kot bi mu šla po merilih te Uredbe. V Uredbi je namreč le primeroma navedeno, katere razloge in okoliščine pri odločanju o višji oprostitvi plačila institucionalnega varstva lahko upošteva center za socialno delo. Izrecno pa je določeno, da mora center za socialno delo razloge, na katerih je utemeljil svojo odločitev natančno opredeliti v obrazložitvi odločbe. To pa so dodatni razlogi, zaradi katerih je odločanje o višji oprostitvi plačila institucionalnega varstva pogojeno z vloženo zahtevo upravičenca oziroma zavezanca. Ni namreč mogoče odločati o višji oprostitvi, niti ni mogoče razlogov za višjo oprostitev obrazložiti, če zavezanec sam ne navede in ne predloži ustreznih dokazov o dejstvih in okoliščinah, na podlagi katerih višjo oprostitev uveljavlja. Takšno zahtevo pa mora zavezanec vložiti pri centru za socialno delo kot pristojnemu organu za odločanje na prvi stopnji v upravnem postopku.

12. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik zavezanec za plačilo institucionalnega varstva svoje matere, ni pa vložil zahteve za višjo oprostitev plačila, niti drugače ne zatrjuje v pritožbi, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

02.08.2019

Podobni dokumenti:

• VSM sklep I Cp 1052/2011
• VSL Sodba II Cp 93/2019
• VSL Sklep I Cp 570/2018