VDSS Sodba Psp 121/2019

Jedro

Tožnica je bila uživalka starostne pokojnine od 31. 12. 2009 in ni bila zavarovana na drugi podlagi. V poslovni register kot družbenik in hkrati poslovodna oseba (direktor) v družbi d. o. o. je bila vpisana od 21. 6. 2004 in tudi na dan 1. 1. 2016. V tem primeru so bili izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker tožnica sama ni vložila prijave v zavarovanje, je to storila tožena stranka po uradni dolžnosti, in sicer tako, da je izdala upravni akt, s katerim je nadomestila opustitveno dolžnost zavarovane osebe, da se ob vzpostavitvi pravnega razmerja, kot ga določa zakon, vključi v zavarovanje oziroma vloži prijavo v zavarovanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ..., št. dosjeja ... z dne 24. 2. 2017 ter odločba št. ..., št. dosjeja ... z dne 26. 7. 2016 in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 31. 8. 2016 dalje do plačila ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vztraja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 37. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 102/2015, v nadaljevanju: ZPIZ-2B), 15. oziroma 16. in 116. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2). Meni, da iz navedenih določb jasno izhaja, da obveznost vključitve v obvezno zavarovanje velja le za osebe, ki na dan 1. 1. 2016 opravljajo delo ali dejavnost, na podlagi katere izpolnjujejo pogoje za obvezno zavarovanje po 15. ali 16. členu ZPIZ-2. Tožnica na dan 1. 1. 2016 ali kasneje ni opravljala nobenega dela ali dejavnosti, ampak je bila le vpisana v sodnem registru kot družbenik in hkrati v sodnem registru vpisana kot poslovodna oseba - direktor v družbi A. d. o. o. Podjetje A. d. o. o. je bilo že pred tem in tudi 1. 1. 2016 ter kasneje v mirovanju in ni obratovalo. Sodišče prve stopnje določila 16. člena ZPIZ-2 ni pravilno razlagalo, ko se je nanj oprlo in ga upoštevalo brez sočasnega upoštevanja jasnih določil tretjega odstavka 37. člena ZPIZ-2B in 1. alineje tretjega odstavka 116. člena ZPIZ-2. Meni, da je z odločitvijo kršena tožničina ustavna pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije in brez podlage poseženo v njeno že pridobljeno pravico do pokojnine po 50. členu Ustave Republike Slovenije. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb Ustave Republike Slovenije.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ..., št. dosjeja ... z dne 24. 2. 2017, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ..., št. dosjeja ... z dne 26. 7. 2016. S slednjo je odločil, da ima tožnica uživalka pokojnine od 1. 4. 2016 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva in poslovodenja družbe zasebne družbe po določbi 16. člena ZPIZ-2, za 10 ur na teden. Nadalje je odločil, da se ji od 1. 4. 2016 dalje izplačuje sorazmerni del pokojnine v znesku 715,87 EUR na mesec ter da bo zavod ob ugotovitvi morebitnega preplačila pokojnine in obveznosti njegove povrnitve izdal posebno odločbo in da pritožba in revizija ne zadržita izvršitve odločbe.

6. V zadevi je sporna ugotovitev, da ima tožnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja za 10 ur na teden od 1. 4. 2016 in posledično odločitev, da se ji zmanjša starostna pokojnina.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnici z odločbo toženca št. ... z dne 1. 2. 2010 priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine od 31. 12. 2009 dalje. Iz izpisa Poslovnega registra Slovenije izhaja, da je bila tožnica od 21. 6. 2004 dalje vpisana kot družbenik in krati poslovodna osebe (direktor) v družbi A. d. o. o. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica do dne 31. 3. 2016 svojega statusa ni uredila, saj se ni vključila v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma ni prenesla lastništva oziroma družbeništva v družbi. Izbris iz registra oziroma prenos poslovodne funkcije je razviden šele z dnem 7. 9. 2016, to je po izdaji odločbe prve stopnje in pred izdajo odločbe druge stopnje.

8. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/2013, v nadaljevanju: ZMEPIZ-1) in v ZPIZ-2B. V tretjem odstavku 37. člena ZPIZ-2B, ki je začel veljati 1. 1. 2016, je določeno, da se morajo osebe, ki na dan uveljavitve tega zakona opravljajo delo ali dejavnost, na podlagi katere izpolnjujejo pogoje za obvezno zavarovanje po 15. ali 16. členu tega zakona in niso uživalci pokojnine iz 406. člena ZPIZ-2, do 31. 3. 2016 obvezno vključiti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dnem vložitve prijave v zavarovanje. Za osebe, ki se do 31. 3. 2016 ne vključijo v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, se glede na določbo četrtega odstavka 81. člena ZMEPIZ-1, po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 4. 2016 dalje. Skladno s 6. členom ZPIZ-2 je namreč zavarovanje obvezno za vse fizične osebe, ki izpolnjujejo pogoje po zakonu ali mednarodni pogodbi. Zavarovalno razmerje nastane po samem zakonu, z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje (drugi odstavek 6. člena ZPIZ-2). Skladno s 16. členom ZPIZ-2 so med drugim obvezno zavarovane tudi osebe, ki so družbeniki oziroma delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v Republiki Sloveniji in so hkrati poslovodne osebe, razen če niso zavarovani na drugi podlagi. Glede na tretji odstavek 22. člena ZPIZ-2 obvezno zavarovannje iz 16. člena ZPIZ-2 traja od dneva vpisa v poslovni register kot družbenik in poslovodna oseba, pa do dneva izbrisa.

9. Upoštevaje navedene predpise je za odločitev v sporni zadevi odločilno dejstvo, da je bila tožnica uživalka starostne pokojnine od 31. 12. 2009 in da torej ni bila zavarovana na drugi podlagi. Nadalje je odločilno, da je bila v poslovni register kot družbenik in hkrati poslovodna oseba (direktor) v družbi A. d. o. o. vpisana od 21. 6. 2004 in tudi na dan 1. 1. 2016. V tem primeru so bili izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker tožnica sama ni vložila prijave v zavarovanje, je to storila tožena stranka po uradni dolžnosti, in sicer tako, da je izdala upravni akt, s katerim je nadomestila opustitveno dolžnost zavarovane osebe, da se ob vzpostavitvi pravnega razmerja, kot ga določa zakon, vključi v zavarovanje oziroma vloži prijavo v zavarovanje. Lastnost zavarovanke je bila tožnici priznana za 10 ur na teden od 1. 4. 2016.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da družba ni poslovala in da je imela tožnica status poslovodje le na papirju in da ni opravljala nobenega dela poslovodje. Za vključitev v zavarovanje je namreč odločilno zgolj dejstvo, da je bila tožnica kot družbenik in poslovodna oseba družbe A. d. o. o. vpisana v poslovni register in da ni bila v spornem obdobju v zavarovanje vključena na drugi podlagi.

11. S tem, ko je bila pri tožnici od 1. 4. 2016 ugotovljena lastnost zavarovanca za 10 ur na teden, je tožena stranka posledično pravilno odločila tudi o priznanju sorazmernega dela pokojnine. Takšna odločitev je skladna s tretjim odstavkom 116. člena ZPIZ-2.

12. Tožnica je imela sama možnost, da se vključi v zavarovanje, kar pa ni storila. Tožena stranka je zato imela na podlagi pooblastila določenega v tretjem odstavku 37. člena ZPIZ-2 vso podlago za ugotovitev lastnosti zavarovanca od 1. 4. 2016 dalje za 10 ur na teden. Zakon je namreč sam določil, za koliko časa nazaj oziroma od kdaj dalje lahko tožena stranka ugotovi lastnost zavarovanca v primeru, kakršen je tožničin.

13. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.

Datum zadnje spremembe:

02.08.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 13/2021
• VDSS Sodba Psp 185/2022
• VDSS Sodba Psp 119/2021