VDSS Sodba in sklep Psp 107/2019

Jedro

Za obdobje od 9. 12. 2016 do 7. 1. 2017 je bila že ugotovljena začasna nezmožnost za delo, zoper odločbo imenovanega zdravnika v zvezi z odločitvijo, da je začasno nezmožen za delo od 8. 1. 2017 do 31. 3. 2017 pa tožnik ni vložil pritožbe tako, da gre za pravnomočno odločitev. Tožbo v delu za ugotovitev začasne nezmožnosti od 9. 12. 2016 dalje do konca glavne obravnave je sodišče prve stopnje na podlagi 75. člena ZDSS-1 pravilno zavrglo, ker pritožba ni bila vložena, čeprav bi lahko bila vložena. Poleg tega ni izpolnjena procesna predpostavka dokončnosti odločbe iz 63. člena ZDSS-1 in gre torej za nedopustno tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani II. in III. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega sodišča v Mariboru.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugotovilo, da je bil tožnik od 5. 1. 2016 do 8. 12. 2016 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu (I. točka izreka). Tožbo v delu, da se ugotovi začasna nezmožnost tožnika zaradi poškodbe pri delu tudi od 9. 12. 2016 do konca glavne obravnave 17. 12. 2018 pa je zavrglo (II. točka izreka). Obenem je toženi stranki naložilo, da je dolžna za tožečo stranko povrniti stroške postopka v znesku 727,48 EUR na račun Delovnega sodišča v Mariboru, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila.

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe in sklepa je pritožbo vložil tožnik. Meni, da sta nepravilna, ker je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek in nepravilno uporabilo materialno pravo. Navaja, da je zadnjo modifikacijo zahtevka opravil na naroku dne 12. 7. 2017 in uveljavljal odobritev staleža od 5. 1. 2016 do 8. 12. 2016 in nato od 31. 3. 2017 dalje do dneva izdaje sodbe in ne od 5. 1. 2016 dalje do sodbe. Tudi če bi sodišče na naroku dne 16. 4. 2018 tako razumelo, pri čemer je izrecno navedel, da vztraja pri vsem doslej navedenem, bi to pomenilo razširitev tožbe, o kateri se toženec ni imel možnosti izjasniti in se tudi ni, ker je očitno razumel, da tožnik tožbe ne razširja ali pa bi sodišče razširitev moralo izrecno dopustiti brez soglasja toženca. Tega ni storilo in je zato za čas od 8. 12. 2016 do 31. 3. 2017 odločalo brez zahtevka oziroma preko zahtevka. Tožbo je zavrglo tudi v delu, ki se nanaša na stalež po dne 31. 3. 2017. V času do 16. 4. 2018 tožniku stalež ni bil odobren, od zdravnice ga je zahteval iz razlogov poškodbe kolka, a slednja ga je z izgovorom na obstoj te pravde zavrnila, češ da ne more odločati oziroma predlagati staleža za obdobje, ki se obravnava v socialnem sporu. Šele, ko je mesto preminule zdravnice dokončno prevzel nov osebni zdravnik, je tožnikovi zahtevi ugodil in mu odobril stalež od 16. 4. 2018 dalje, vendar spet iz napačnega razloga, in sicer poškodbe izven dela. Vse omenjeno je tožnik navedel in predlagal ustrezna dokazila. Zahtevek za obdobje 31. 3. 2017 do 16. 4. 2018 ni neupravičen, zaradi vmesnega staleža pravica do staleža iz vtoževanih razlogov tožniku ni prenehala in zato obdobje o tožnikovi pravici tudi ni bilo pravnomočno odločeno. Nepravilen je tudi sklep o stroških, ki so napačno odmerjeni in v nepravilni višini naloženi v plačilo nasprotni stranki. Tožnik je v prvem postopku vložil tožbo, 9 pripravljalnih vlog, predlog za izdajo dopolnilne sodbe in pritožbo zoper sodbo ter pritožbo zoper sklep (skupaj 12 vlog). Pritožbi je sodišče ugodilo in toženec ji je dolžan povrniti tudi stroške teh vlog, in sicer predlog in dve pritožbi. V tem postopku je tožnik vložil pet pripravljalnih vlog, torej vse skupaj 17 vlog. Tožnik tudi ni uspel v višini 50 %, ampak dejansko s celotnim ali vsaj pretežnim delom zahtevka. Glavno sporno vprašanje ni bilo vprašanje časa trajanja staleža, temveč vzrok. Nadalje navaja, da je brezplačno pravno pomoč sodišče z odločbo odobrilo tožniku in ne tožencu. S tem, ko je sodišče tožencu naložilo plačilo stroškov tožnika po določilih Zakona o brezplačni pravni pomoči, je brezplačno pravno pomoč neupravičeno odobrilo tudi tožencu. Gre za enak princip kot pri sodni taksi, oprostitev velja za stranko, ki je plačila takse oproščena, in ne za vse stranke postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve.

5. Tožnik je s tožbo vloženo 12. 2. 2016 uveljavljal odpravo odločbe toženca št. ... z dne 13. 12. 2015 in uveljavljal, da je od 5. 1. 2016 dalje začasno nezmožen za delo in povračilo stroškov postopka. Dne 12. 7. 2017 je tožnik tožbeni zahtevek modificiral tako, da je uveljavljal, da je od 5. 1. 2016 do vključno 8. 12. 2016 in nato od 31. 3. 2017 dalje nezmožen za delo. Po njegovem pojasnilu je zahtevek modificiral glede na izdano odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 11. 1. 2017, s katero mu je bil za čas od 9. 12. 2016 do 31. 3. 2017 priznan bolniški stalež iz razloga poškodbe pri delu po tretji osebi (listovna številka 77). Sodišče prve stopnje je o sporni zadevi enkrat že odločilo, in sicer je sodbo opr. št. VI Ps 244/2016 z dne 12. 7. 2017 odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 1. 2016, odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 12. 2015 pa je odpravilo v delu, s katerim je odločeno, da je tožnik od 5. 1. 2016 dalje zmožen za delo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe po tretji osebi izven dela tudi od 5. 1. 2016 do 8. 12. 2016 in tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu, zavrnilo (II. in III. točka izreka). Tožbo v delu, da se ugotovi začasna nezmožnost tožnika za delo od 9. 12. 2016 do 31. 3. 2017 je zavrglo in toženi stranki naložilo, da je dolžna za tožečo stranko povrniti stroške postopka v znesku 582,91 EUR na račun Delovnega sodišča v Mariboru, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila. Z dopolnilnim sklepom iste opr. št. z dne 18. 9. 2017 je sodišče prve stopnje citirano prvostopno sodbo z dne 12. 7. 2017 v IV. točki izreka dopolnilo tako, da je tožbo zavrglo tudi v delu na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo tožnika po 31. 3. 2017.

6. Na pritožbo tožnika je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom opr. št. Psp 446/2017 z dne 4. 1. 2018 pritožbi ugodilo in dopolnilni sklep in II. točko izreka glede vzroka začasne nezmožnosti za delo in III., IV. ter V. točko izreka izpodbijane sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

7. Pritožbeno sodišče se je postavilo na stališče, da je sodišče prve stopnje pravilno izpodbijani odločbi toženca kot nepravilni in nezakoniti odpravilo, da pa je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede vzroka začasne nezmožnosti za delo in da je potrebno razčistiti vprašanje, ali je bil tožnik začasno nezmožen za delo v ugotovljenem obdobju zaradi poškodbe pri delu ali ne, in da bo v tem delu tožbenega zahtevka moralo ponovno odločiti. Ponovno pa bo odločilo tudi o predlogu za dopolnitev sodbe v senatu na glavni obravnavi ali izven nje, ker ne gre za pristojnost odločanja po predsedniku senata (4. odstavek 326. člena ZPP), sicer pa so razlogi, na katere se sklicuje pritožba in vztraja pri pozitivni dopolnilni sodbi, neutemeljeni.

8. V ponovljenem postopku je sodišče postopalo skladno z določbo 362. člena ZPP in ugotavljalo vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za že ugotovljeno obdobje in ponovno odločalo v senatu na glavni obravnavi tudi o predlogu za dopolnitev sodbe. Pravilno je štelo, da je že pravnomočno ugotovljeno, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 5. 1. 2016 do 8. 12. 2016 in sta tudi odpravljeni odločbi toženca, sporen pa je ostal le vzrok začasne nezmožnosti za delo in vprašanje začasne nezmožnosti za delo vse od 5. 1. 2016 do konca glavne obravnave.

9. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje torej ugotavljalo vzrok začasne nezmožnosti za delo za pravnomočno ugotovljeno obdobje od 5. 1. 2016 do 8. 12. 2016, tožbo v delu, ki se nanaša na obdobje od 9. 12. 2016 do konca glavne obravnave 17. 12. 2018 pa je zavrglo, in sicer na podlagi 75. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1).

10. Takšna odločitev je pravilna z materialnopravnega vidika in tudi ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, kar neutemeljeno uveljavlja pritožba. Čeprav tožena stranka takšni razširitvi tožbenega zahtevka ni nasprotovala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je del tožbe nedopusten. V konkretnem primeru je osebna zdravnica z dnem 9. 12. 2016 do 7. 1. 2017 tožniku odobrila bolniški stalež zaradi poškodbe po tretji osebi. Začasna nezmožnost za delo je bila nato ugotovljena s strani imenovanega zdravnika še za čas od 8. 1. 2017 do 31. 3. 2017. Zoper to odločitev tožnik ni vložil pritožbe tako, da gre za pravnomočno odločitev in kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožnik temu tudi ni ugovarjal.

11. Gre torej za stanje, ko je bila za obdobje od 9. 12. 2016 do 7. 1. 2017 že ugotovljena začasna nezmožnost za delo, zoper odločbo imenovanega zdravnika v zvezi z odločitvijo, da je začasno nezmožen za delo od 8. 1. 2017 do 31. 3. 2017 pa tožnik ni vložil pritožbe tako, da gre za pravnomočno odločitev. Tožbo v delu za ugotovitev začasne nezmožnosti od 9. 12. 2016 dalje do konca glavne obravnave je sodišče prve stopnje na podlagi 75. člena ZDSS-1 pravilno zavrglo, ker pritožba ni bila vložena, čeprav bi lahko bila vložena. Poleg tega ni izpolnjena procesna predpostavka dokončnosti odločbe iz 63. člena ZDSS-1 in gre torej za nedopustno tožbo.

12. Nadalje je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določbe 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP pravilno odločilo tudi o stroških postopka. Glede na slednjo določbo 155. člena ZPP lahko sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste, ki so potrebni za spor. Pri tem, kateri stroški so potrebni in koliko znašajo, sodišče odloča po skrbni presoji vseh okoliščin posameznega primera. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje že v prvem postopku tožniku priznalo stroške za sestavo tožbe in za sestavo 9 pripravljalnih vlog ter stroške za zastopanje na drugem in tretjem naroku. V ponovljenem postopku je o stroških postopka ponovno odločalo in priznalo stroške za sestavo tožbe, za sestavo 13 pripravljalnih vlog po 225 točk in še za dopis z dne 9. 9. 2016 50 točk, za zastopanje na prvem naroku 300 točk in za zastopanje na ostalih narokih 750 točk, za pritožbi 750 točk, to je skupaj 5.075 točk. Torej je priznalo tudi stroške za pritožbi. Glede na uspeh v pravdi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik z zahtevkom ni v celoti uspel, pač pa v višini 50 % in tožniku v skladu z določbo 154. člena ZPP priznalo stroške glede na uspeh v pravdi.

13. Sodišče prve stopnje pa je pravilno odločilo o stroških postopka in jih toženi stranki naložilo v plačilo v višini polovice priznanih stroškov ob upoštevanju, da je bila tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč po odločbi Bpp.

14. V skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/93 s spremembami, v nadaljevanju: ZOdv) je odvetnik postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi; morebitni dogovori po drugem odstavku 17. člena ZOdv (do višjega plačila za delo odvetniku) pa so v primeru zastopanja po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoči, nični. Glede na citirano določbo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da znašajo stroški tožnika v tem postopku 727,28 EUR, to je polovica zneska, ki bi odvetniku pripadal po odvetniški tarifi ob upoštevanju uspeha v pravdi. Znesek v takšni višini je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da ga je dolžna za tožnika plačati na račun Delovnega sodišča v Mariboru, ne glede na to, da brezplačna pravna pomoč ni bila dodeljena toženi stranki, pač pa tožeči stranki. Stroški v višini 727,48 EUR so tožeči stranki dejansko nastali in v takšni višini jih je tožena stranka dolžna povrniti zanjo na račun delovnega sodišča v Mariboru.

15. Drugačno stališče, in sicer, da je tožena stranka dolžna povrniti celotne stroške postopka, je pravno zmotno. Ne gre namreč samo za razmerje med strankama, pač pa tudi za razmerje države do odvetnika. Posledično se tudi ni mogoče sklicevati na ureditev pri sodni taksi.

16. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

17. Stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega sodišča v Mariboru.

Datum zadnje spremembe:

02.08.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Psp 284/2015
• VDSS Sklep Psp 373/2018
• VDSS sodba Psp 595/2014