VDSS Sodba Psp 118/2019

Jedro

ZPIZ-2 v prvem odstavku 133. člena določa, enako pa je bilo določeno tudi v 191. členu ZPIZ-1 in v določbah ZPIZ/92, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili zanj plačani prispevki. Če je bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov, se v pokojninsko dobo upošteva le sorazmerni del zavarovalne dobe. Na podlagi prvega odstavka 140. člena ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Glede na drugi odstavek citirane določbe pa navedene podatke zagotavljajo v skladu s tem zakonom pravne in fizične osebe, ki so kot dajalke ali dajalci podatkov in zavezanke ali zavezanci za vložitev prijav podatkov o zavarovanju opredeljeni v predpisih, ki urejajo matično evidenco. To pa pomeni, da je bil tožnik tisti, ki je bil v skladu s citirano določbo dolžan sam zase poskrbeti za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in podatke o tem posredovati tožencu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 29. 11. 2017 in št. ... z dne 22. 9. 2017 ter na priznanje višjega zneska starostne pokojnine. Zavrnilo pa je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka od tožene stranke zahteva vrnitev vplačanih sredstev v višini 6.328,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Očita kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Po njegovem naj bi bila očitana kršitev podana že s tem, ko je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti, pri tem pa v obrazložitvi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Prav tako v izpodbijani sodbi izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Očitana kršitev je podana s tem, ko prvostopenjsko sodišče utemeljuje svoj zaključek na tem, da je skladnost takšne zakonske ureditve z Ustavo Republike Slovenije ustavno sodišče že presojalo v odločbi U-I-100/15 z dne 14. 9. 2017. Ne strinja se z načinom zmanjševanja pokojninske dobe na podlagi vplačanih prispevkov in posledično tudi ne z zmotnim in pavšalnim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da pravilnost ravnanja organov, kot so SDK, DURS oziroma FURS v zvezi s predmetnim postopkom ni relevantna. Ko je bil tožnik v zavarovanje vključen kot družbenik in poslovodja, je prispevke plačeval vsak mesec na podlagi predhodno potrjenih obračunov s strani SDK in od takrat naprej s strani DURS oziroma FURS. Napačna in zmotna sta zaključka toženca in tudi prvostopenjskega sodišča, da prispevki v določenem obdobju niso bili plačani. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo tudi dokupljeno dobo za čas študija in služenja vojaškega roka. V času dokupa zavarovalne dobe dne 23. 4. 1998 in dne 19. 6. 1998 je veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ/92), po katerem se je v zavarovalno dobo vštel vojaški rok in šolanje na podlagi dokupa. Tožnik se je za dokup dobe na podlagi služenja vojaškega roka in študija odločil zaradi pričakovanja hitrejše upokojitve in višje pokojnine. Sprememba pokojninske zakonodaje prekomerno posega v že pridobljene pravice tožnika. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi osredotočilo zgolj na pravico do pokojnine, popolnoma pa je spregledalo tožnikovo pravico do izpolnitve njegovih na odločbah toženca utemeljenih pričakovanj do višje oziroma ugodnejše upokojitve. Ne strinja se z retroaktivno izgubo pravice do ugodnejše upokojitve, saj gre za arbitrarno spremembo. Sodišče prve stopnje je s podrednim tožbenim zahtevkom napačno in zmotno ocenilo, da ne gre za neupravičeno obogatitev toženca, saj je očitno, da je bil zaradi izgube pravice do ugodnejše pokojnine, s strani tožnika toženec obogaten. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženec nasprotuje pritožbenim navedbam in se sklicuje na obrazložitev prvostopne sodbe. Navedbe v pritožbi so pravna novota in kot take ne morejo biti upoštevne. V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožnik potrdil, da so podatki o zavarovalnih podlagah ter višine plačanih prispevkov pravilni. Neutemeljene so tudi navedbe o odpadli pravni podlagi v zvezi z dokupom in glede neupravičene obogatitve. Podlaga za dokup nikakor ni odpadla, pač pa gre za dobo dokupljeno na podlagi pravnomočnih odločb. Nadalje je dokupljena doba tudi bila upoštevana v upokojitveni odločbi pri določitvi odmernega odstotka in ima torej vpliv pri odmeri pokojnine.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevane kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je navedlo vsa dejstva, relevantna za samo odločitev in pri odločitvi upoštevalo podatke o plačanih prispevkih, ki se vodijo v uradnih evidencah toženca in predstavljajo podlago za priznanje pokojninske dobe in odmero pokojnine. Če bi bili plačani višji prispevki, bi bili pri tožencu v takšni višini evidentirani in zagotovo tudi upoštevani in tega spora sploh ne bi bilo. Dokazno breme o drugačni višini plačanih prispevkov je na strani tožnika. V obravnavanem primeru pa je ravno tožnik na glavni obravnavi sam potrdil, da so podatki o zavarovalnih podlagah in višini plačanih prispevkov pravilni, torej da je plačeval prispevke v takšni višini kot so evidentirani in upoštevani. Nadalje pritožba neutemeljeno in brez podlage vztraja, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, ker jo je sodišče prve stopnje, med drugim utemeljevalo tudi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

7. Tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in odmero višje starostne pokojnine je utemeljeno zavrnjen, saj sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita. Pravilno pa je zavrnjen tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim tožnik uveljavlja vrnitev sredstev v višini 6.328,70 EUR vplačanih za dokup časa študija in služenja vojaškega roka.

8. S prvostopenjsko odločbo z dne 22. 9. 2017 je toženec tožniku od 10. 10. 2017 dalje priznal pravico do starostne pokojnine v višini 579,15 EUR na mesec. Z dnem 10. 10. 2017 je tožnik dopolnil 65 let starosti ter 41 let 6 mesecev in 11 dni pokojninske dobe, od tega 35 let, 8 mesecev in 14 dni pokojninske dobe brez dokupa. Glede na to, da je tožnik dopolnil 41 let, 6 mesecev in 11 dni pokojninske dobe, odmerni odstotek po prvem in petem odstavku 37. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012, v nadaljevanju: ZPIZ-2) znaša 59,13 %, to je za 40 let 57,25 %, 1,25 % za 41. leto in 0,63 % za preostalih 6 mesecev in 11 dni pokojninske dobe.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in že pred tem toženca izhaja, da je bil tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja v obdobju od 15. 11. 1972 do 30. 9. 1975, od 20. 8. 1979 do 4. 12. 1979 in od 13. 11. 1980 do 25. 11. 1987 in nato na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti od 26. 11. 1987 do 31. 3. 1991 in kot družbenik in poslovodja, v obdobju od 1. 10. 1991 do 31. 5. 1995 v podjetju A. d. o. o. oziroma od 1. 6. 1995 do 19. 7. 2007 v podjetju B. d. o. o., kar med strankama ni bilo sporno. Sporno za tožnika pa je bilo neupoštevanje celotnega obdobja zavarovanja od 1. 1. 1995 do 19. 7. 2007 v pokojninsko dobo zaradi neplačanih ali premalo plačanih prispevkov.

10. Ker je pokojninska doba odvisna od dejansko plačanih prispevkov, sodišče prve stopnje in pred tem toženec obdobja od 1. 1. 1995 do 31. 5. 1995, od 1. 7. do 31. 12. 2006 in od 1. 1. 2007 do 19. 7. 2007, ker prispevki niso bili plačani, utemeljeno ni upoštevalo. Za ostala obdobja od 1. 1. 1996 do 31. 12. 1996, od 1. 8. 1998 do 31. 12. 1998 ter leto 1999, 2000, 2002, 2003, 2004, 2005 in od 1. 1. 2006 do 30. 6. 2006 pa je sodišče pravilno upoštevalo pokojninsko dobo le v sorazmernem delu. V navedenem obdobju oziroma letih so bili sicer plačani prispevki, a ne od predpisanih osnov, ki je bila vsakokrat objavljena in v izpodbijani dokončni odločbi toženca za vsako leto tudi natančno navedena. Ali so posamezni organi, na katere se ponovno sklicuje tudi pritožba, pri obračunavanju prispevkov pravilno postopali, v konkretnem primeru tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni relevantno. Za upoštevanje drugačnih in višjih zneskov od dejansko plačanih prispevkov, ni nobene podlage.

11. ZPIZ-2 v prvem odstavku 133. člena določa, enako pa je bilo določeno tudi v 191. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) in v določbah ZPIZ/92, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili zanj plačani prispevki. Če je bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov, se v pokojninsko dobo upošteva le sorazmerni del zavarovalne dobe. Na podlagi prvega odstavka 140. člena ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Glede na drugi odstavek citirane določbe pa navedene podatke zagotavljajo v skladu s tem zakonom pravne in fizične osebe, ki so kot dajalke ali dajalci podatkov in zavezanke ali zavezanci za vložitev prijav podatkov o zavarovanju opredeljeni v predpisih, ki urejajo matično evidenco. To pa pomeni, da je bil ravno tožnik tisti, ki je bil v skladu s citirano določbo dolžan sam zase poskrbeti za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in podatke o tem posredovati tožencu.

12. Brez podlage in neutemeljeno pritožba zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo tožnikovo dokupljeno dobo za študij in služenje vojaškega roka in da je prišlo do prekomernega posega v pridobljene pravice. S pravnomočnimi odločbami je toženec tožniku pod pogojem plačila prispevkov priznal pokojninsko dobo za čas služenja vojaškega roka in rednega šolanja, ne pa drugih pravic, niti pravice do pokojnine. Tako, da ni mogoče govoriti o pridobljeni pravici do pokojnine in posega v njo. Poleg tega je toženec celotno dobo o dokupu tudi upošteval pri odmernem odstotku starostne pokojnine. Ker je šlo za dokupljeno dobo časa študija in časa služenja vojaškega roka, jo je temu ustrezno toženec upošteval.

13. V obravnavanem primeru tudi ni kršena prepoved 155. člena Ustave Republike Slovenije o povratni veljavi pravnih aktov, saj se takšna ureditev uporablja izključno od 1. 1. 2013 dalje, torej tudi v obravnavanem primeru.

14. Neutemeljena je nadalje tudi pritožba v delu, ki se nanaša na zavrnitev podrednega zahtevka o vračilu plačanih prispevkov. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje temelji na načelih vzajemnosti in solidarnosti ter dokladnemu modelu financiranja. Pomeni, da sistemska ureditev že načeloma ne omogoča vračanja prispevkov, ne glede na to, ali je pravico na njihovi podlagi kasneje mogoče realizirati ali ne. To pa velja še toliko bolj, če je na podlagi plačanih prispevkov kasneje pravica tudi realizirana, kot v konkretnem primeru. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi za zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Tožniku se je pri odmeri pokojnine upoštevala celotna pokojninska doba, vključno z dokupljeno dobo, poleg tega je bila dokupljena doba priznana na podlagi tožnikove zahteve in je za to dobo na podlagi posameznih upravnih aktov tudi sam prostovoljno plačal prispevke. Glede na navedeno tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni podan dejanski stan iz 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, v nadaljevanju: OZ) o neupravičeni obogatitvi, ki pride v poštev, kadar je tožena stranka na škodo tožnika z vplačilom prispevkov obogatena oziroma je prejela prispevke glede na podlago, ki se ni uresničila ali je ta odpadla. Torej v primeru, če bi šlo za nepravilno ali preveč plačane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za kar pa v konkretnem primeru tudi ne gre.

15. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

02.08.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 579/2014
• VDSS sodba Psp 235/2013
• VDSS Sodba Psp 149/2017-2