VDSS Sodba Psp 111/2019

Jedro

ZPIZ-2, niti ostali zakoni s področja socialne varnosti ne urejajo vprašanje zamude in upravičenosti do zakonskih zamudnih obresti, ko zaradi nezakonitosti in nepravilno pride do odprave posamičnih upravnih aktov in priznanja denarne dajatve ali dajatve v višjem znesku šele s sodno odločbo. Gre za popolno pravno praznino, ki jo je potrebno napolniti z ustreznimi razlagalnimi metodami in argumentacijo. Navedbe tožene stranke, da zadevo ureja 197. člen ZPIZ-2 ni mogoče tolmačiti v smislu pritožbenih navedb. 197. člen ZPIZ-2 ureja le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo odločbo, ki je pravilna in zakonita. Ne ureja pa zamude in plačila zakonskih zamudnih obresti, ko je celotno denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku dolžan plačati za nazaj na podlagi sodbe sodišča. Tako je potrebno to določilo uporabiti v povezavi s 378. členom OZ, smiselno tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni priznana, ali je priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celo ali delno odpravljena, ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki III izreka spremeni tako, da se znesek 1.464,79 EUR nadomesti z zneskom 1.329,05 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (I. in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 279,99 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 20. 4. 2016 in 30. 11. 2015 v delu glede višine tožnikove starostne pokojnine in jo, za čas od 3. 10. 2015 do prve uskladitve, določilo v višini 564,01 EUR (I. točka izreka), toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 1.777,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsote razlik v pokojnini od prvega naslednjega dne po zapadlosti vsakomesečne razlike pokojnine v plačilo do plačila (II. točka izreka) in toženki naložilo, da tožniku povrne njegove stroške postopka v znesku 1.464,79 EUR (III. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožnik dopolnil 40 let pokojninske dobe, brez dokupa na dan 15. 3. 2013, ko je dopolnil starost 59 let, 7 mesecev in 23 dni. Obdobje od 16. 3. 2013 do vključno zadnjega dne vključenosti v zavarovanje mu je prineslo ugodnejšo vrednotenje odmernega odstotka v višini 10 % ter bi tako znašal skupni odmerni odstotek starostne pokojnine 69,75 %, kar znaša, ob že ugotovljeni pokojninski osnovi 808,61 EUR, na dan priznanja pravice 3. 10. 2011, 564,01 EUR. Skupni znesek razlik, ki ga je tožena stranka dolžna izplačati tožniku znaša 1.777,43 EUR. Štelo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku tudi zakonske zamudne obresti, obračunane od razlik v pokojnini od prvega naslednjega dne po zapadlosti vsakomesečne razlike pokojnine v plačilo do plačila in mu dosodilo tudi stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava in sicer glede odločitve v delu I. točke izreka, zoper odločitev v II. in III. točki izreka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se jo dopolni in odloči tudi o izplačilu razlik med doslej odmerjeno pokojnino in na novo odmerjeno pokojnino. V II. točki izreka navedene sodbe pa tožbeni zahtevek, v delu, v katerem tožnik zahteva plačilo v znesku 1.777,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v celoti zavrne, tako glede višine zneska, kot tudi glede zakonskih zamudnih obresti, III. točko izreka pa spremeni tako, da naloži plačilo ustrezno nižjega zneska stroškov postopka. Ker je sodišče v I. točki izreka poseglo v izpodbijano odločbo z dne 30. 11. 2015 le glede višine pokojnine, v ostalem pa je ostala izpodbijana odločba v veljavi tako glede datuma priznanja pravice do starostne pokojnine, kot tudi glede izplačevanja pokojnine, pomeni, da se po I. točki izreka izpodbijane sodbe tožniku višji znesek pokojnine izplačuje že od 3. 10. 2015 dalje. To ne upošteva, da je tožnik od 3. 10. 2015 že prejemal zneske pokojnin v nižjem znesku po izpodbijani odločbi z dne 30. 11. 2015. Sodišče bi moralo o tem odločiti in sicer tako, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati razlike med doslej odmerjeno pokojnino in na novo odmerjeno pokojnino. Pritožba se ne strinja, da je dolžna tožena stranka plačati tožniku še pripadajoči znesek v višini 1.777,43 EUR, saj bi to ob navedenem izreku pomenilo, da bi imel tožnik pravico do izplačila pokojnine po I. točki izreka v višjem znesku, ki mu je priznan s sodbo že od 3. 10. 2015 dalje, v II. točki izreka pa še do izplačila razlik med doslej odmerjeno pokojnino in na novo odmerjeno pokojnino. Pritožba se ne strinja z odločitvijo glede zamudnih obresti, saj ima ZPIZ-2 v zvezi z izplačilom zakonskih zamudnih obresti specialno določbo in sicer določbo 197. člena ZPIZ-2, ki jo je treba uporabiti pri vprašanju, ali je toženka z izplačilom prišla v zamudo, ne pa določbe OZ. Sodišče prve stopnje določbe 197. člena ZPIZ-2 ni pravilno uporabilo. Dajatev v višjem znesku ni bila priznana z izvršljivim upravnim aktom, temveč šele s sodbo sodišča prve stopnje, tako da dolžnost plačila zakonskih zamudnih obresti nastopi šele, če dajatev ni plačana v 60 dneh po izvršljivosti odločbe o priznanju pravice. Višje odmerjena pokojnina bo postala izvršljiva s pravnomočno sodbo, ki bo podlaga za izplačilo razlik v znesku starostne pokojnine in ne na podlagi izvršljivosti upravnega akta. Sodna odločba o višjem znesku pokojnine še ni bila izvršljiva, zato rok 60 dni še ni pričel teči. Sodišče prve stopnje je napačno priznalo stroške postopka, saj je v danem primeru prvostopno sodišče odločalo v ponovljenem sodnem postopku, zato nagrada za zastopanje na naroku ne mora znašati 300 točk, temveč največ 150 točk. Sodišče tudi ni imelo podlage za priznanje pripravljalnega spisa oziroma vloge z dne 6. 1. 2017 v višini 225 točk, šlo je zgolj za ponavljanje navedb z vloge z dne 24. 5. 2016. Sodišče je nepravilno priznalo storitev poročilo stranki in sicer: 2 x po 20 točk za poročilo stranki o dejanskem stanju, 20 točk za poročilo stranki glede odločitve pritožbenega sodišča, 20 točk za poročilo stranki o vloženi reviziji in 2 x po 50 točk za končno poročilo stranki. Postavka poročilo stranki ni samostojna storitev, ampak je že zajeta v drugih storitvah odvetniškega zastopanja. Sodišče je nepravilno uporabilo tar. št. 39, saj ne gre za samostojna opravila iz navedene tarifne številke, ki naj bi bile zajete že v tar. št. 15 OT. Po mnenju pritožbe bi moralo sodišče skupno priznati 1.156,65 EUR.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem meni, da je prvi del izreka prvostopne sodbe oblikovalni, drugi del pa dajatveni, ki dopolnjuje prvi del, ki sam posebej ne zadošča. Tožniku pripada razlika v starostni pokojnini od 3. 10. 2015 dalje in v tem delu s prvostopno sodbo ni poseženo v toženčevo odločbo. Nadalje meni, da si toženec očitno napačno razlaga določila ZPIZ-2 o njegovi odškodninski odgovornosti, uveljavljani v 196. členu. V predlogu zakona je v zvezi s tem bilo izrecno poudarjeno, da je toženec dolžan v okviru odškodninske odgovornosti po OZ za škodo, ki jo povzroči pri upravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, zavarovancu izplačati odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi moral biti posamezni znesek izplačan, pa do izvršitve odločbe. Tako je predvideno za vse primere, ko mora toženec plačevati razliko za nazaj. Tako je odločitev sodišča prve stopnje, ki je oprta na sodno prakso pravilna. Zmotno je stališče toženca, da v ponovljenem sojenju ni prvega naroka za glavno obravnavo, saj odvetniška tarifa ne razlikuje vrednosti zastopanja na prvem naroku, glede na to, ali gre za ponovljen postopek na prvi stopnji ali ne. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v skladu z razlago Odvetniške zbornice. Tudi nadaljnja prizadevanja toženke za znižanje tožniku priznanih stroškov so neutemeljena, razen glede utemeljenega opozorila, da bi tožniku šla nagrada za končno poročilo 50 točk le enkrat, sodišče pa jo je tožniku priznalo dvakrat. Upoštevajoč navedeno bi tožniku šla nagrada namesto 1.464,79 EUR le 1.436,51 EUR. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o stroških, ki se priznajo tožniku, v ostalem pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi že odločalo s svojo sodbo z dne 9. 1. 2017, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke z dne 20. 4. 2016 in odločba z dne 30. 11. 2015 v delu glede višine starostne pokojnine in da se ta za čas od 30. 10. 2015 do prve uskladitve določi v višini 522,93 EUR. Zavrnilo je tudi zahtevek za izplačilo razlike in zahtevek po plačilu zakonskih zamudnih obresti. Sodbo je Višje delovno in socialno sodišče potrdilo (sodba opr. št. Psp 149/2017 z dne 24. 8. 2017) in zavrnilo tožnikovo pritožbo. Vrhovno sodišče RS je ugodilo reviziji tožnika in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo s sklepom opr. št. VIII Ips 332/2017 z dne 2. 10. 2018 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. V okviru ponovljenega sojenja je sodišče, upoštevajoč napotila iz razveljavitvenega sklepa, ugotovilo, da glede na dopolnjenih 40 let pokojninske dobe brez dokupa na dan 15. 3. 2013 znaša odmerni odstotek 69,75 % in znaša tožnikova pokojnina, ob ugotovljeni pokojninski osnovi 808,61 EUR, mesečno 564,01 EUR od 3. 10. 2015 dalje. Skupni znesek razlik do decembra 2018 je znašal 1.777,43 EUR.

8. Pravna podlaga za odločitev je podana v 37. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami). Ta določa, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove v odstotku, odvisnem od dolžine pokojninske dobe. Za moške se za 15 let zavarovalne dobe odmeri v višini 26 %, za vsako nadaljnjo leto pokojninske dobe se prišteje 1,25 %. V šestem odstavku tega člena je urejeno ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe brez dokupa, dopolnjene v obveznem zavarovanju po uveljavitvi ZPIZ-2, v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in ostane vključen v obvezno zavarovanje. Ta doba se do največ 3 let zavarovanja vrednoti na način, da se trije meseci pokojninske dobe brez dokupa vrednotijo v višini 1 %.

9. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbi v delu, ki se nanaša na odločitev v I. točki izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in zoper odločitev v II. točki izreka izpodbijane sodbe.

10. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka odpravilo odločbi tožene stranke z dne 20. 4. 2016 in z dne 30. 11. 2015 v delu glede višine tožnikove starostne pokojnine tako, da je določilo, da ta znaša za čas od 3. 10. 2015 do prve uskladitve v višini 564,01 EUR, v II. točki izreka pa je toženi stranki naložilo, da tožniku plača 1.777,43 EUR, kar predstavlja znesek razlik med premalo izplačano pokojnino in novo določeno pokojnino do decembra 2018. Navedeno odločitev ni moč razumeti tako, da bi tožniku šlo več kot mu pripada, saj je sodišče v I. točki izreka določilo višino nove pokojnine in od kdaj dalje mu ta gre, v II. točki izreka pa pripadajoče razlike premalo izplačane pokojnine. Kot pravilno navaja tožnik v odgovoru na pritožbo, gre v prvem delu bolj za oblikovalni, v drugem delu pa za dajatveni sklep. Odločitev v I. točki izreka, skupaj z II. točko izreka ni mogoče razumeti tako, da bi bila dolžna toženka tožniku izplačati dvakrat višji znesek pokojnine temveč, da gre tožniku od 3. 10. 2015 pokojnina v novi višini, razlika premalo izplačane dajatve pa je določena v II. točki izreka.

11. Tožena stranka se ne strinja s tem, da bi tožniku pripadale tudi zakonske zamudne obresti, ki jih je prvostopenjsko sodišče dosodilo po določbi 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 97/2007 s spremembami). V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča v celoti skladna s sodno prakso pritožbenega sodišča, kar je pritožbeno sodišče podrobneje obrazložilo v svoji odločitvi opr. št. Psp 536/2016 z dne 25. 5. 2017. Pri takšnem stališču ostaja pritožbeno sodišče tudi v tem primeru. Kot je pritožbeno sodišče navedlo v citirani sodbi ZPIZ-2, niti ostali zakoni s področja socialne varnosti ne urejajo vprašanje zamude in upravičenosti do zakonskih zamudnih obresti, ko zaradi nezakonitosti in nepravilno pride do odprave posamičnih upravnih aktov in priznanja denarne dajatve ali dajatve v višjem znesku šele s sodno odločbo. Gre za popolno pravno praznino, ki jo je potrebno napolniti z ustreznimi razlagalnimi metodami in argumentacijo. Navedbe tožene stranke, da zadevo ureja 197. člen ZPIZ-2 ni mogoče tolmačiti v smislu pritožbenih navedb. 197. člen ZPIZ-2 ureja le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo odločbo, ki je pravilna in zakonita. Ne ureja pa zamude in plačila zakonskih zamudnih obresti, ko je celotno denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku dolžan plačati za nazaj na podlagi sodbe sodišča. Tako je potrebno to določilo uporabiti v povezavi s 378. členom OZ, smiselno tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni priznana, ali je priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celo ali delno odpravljena, ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini.

12. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena zoper stroškovni izrek izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je napačno priznalo, da gre v ponovljenem postopku za opravljanje prve obravnave in je priznalo 300 točk, čeprav gre za nadaljevanje sojenja in pripada tožeči stranki 150 točk. Stroški za poročilo o dejanskem stanju (2 x 40 točk) so stroški, ki so že zajeti v drugih opravilih, tako da se posebej ne priznajo. Napačno so bili dvakrat priznani stroški za končno poročilo. Vse ostale stroške vključno s pripravljalno vlogo z dne 6. 1. 2017 pa je sodišče prve stopnje pravilno priznalo. Ob upoštevanju navedenega gre tožeči stranki skupaj 2340 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.074,06 EUR. Nadalje je potrebno priznati še materialne stroške v odstavku 2 % od 1000 točk in 1 % od 1340 točk, kar skupaj znaša 15,33 EUR. Od skupnega zneska 1.089,39 EUR se prizna še DDV v višini 22 %, kar znaša 239,66 EUR, tako da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti skupaj 1.329,05 EUR in je tako v stroškovnem sklepu znesek 1.464,79 EUR pritožbeno sodišče znižalo na znesek 1.329,05 EUR.

13. Na podlagi do sedaj navedenega je pritožbeno sodišče deloma ugodilo pritožbi in dosojeni znesek stroškov postopka v III. točki izreka sodbe, v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo kot je razvidno iz izreka, v preostalem pa pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

14. V skladu s 154. členom ZPP, upoštevajoč 165. člen ZPP je sodišče tožeči stranki priznalo tudi stroške odgovora na pritožbo in sicer 375 točk za vloženo pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar ob vrednosti veljavne točke odvetniške tarife 0,6 EUR, znaša 279,99 EUR.

Datum zadnje spremembe:

02.08.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 126/2017
• VDSS Sodba Psp 141/2018
• VDSS Sklep Psp 148/2018