zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Na naših spletnih straneh uporabljamo naslednje vrste piškotkov:
  • Sejni piškotki (sodisce_utf8): služijo za shranjevanje začasnih informacij.
  • Google Analytics (__utma, __utmb, __utmc, __utmz, __utmv):služijo za anonimno zbiranje podatkov in poročanje o uporabi spletišča brez prepoznavanja posameznih obiskovalcev.
  • hideECLI : piškotek beleži, ali se pri dokumentih sodne prakse prikazuje identifikator ECLI.
  • __stid, __uset: te piškotke nastavi vtičnik iz sharethis.com, ki doda možnost uporabe družbenih omrežij.
  • UID, UIDR: te piškotke nastavi vtičnik iz sharethis.com, in so povezani s scorecardresearch.com ki meri število uporabnikov sharethis.com vtičnika.
  • important-automatic, important-stuff-seen: piškotek zabeleži izbiro glede samodejnega prikaza pomembnih sporočil.
  • help-show: piškotek zabeleži izbiro glede samodejnega prikazovanja pomoči.
  • system-messages-seen: piškotek zabeleži izbiro glede samodejnega prikazovanja sistemskim obvestil.
  • YouTube (PREF, VISITOR_INFO1_LIVE, YSC,..): služjo za beleženje stastisike ogledov, za sledenje preferenc uporabnikov in za razvrščanje oglasov povezanih z YouTube posnetki.
  • Google prevodi (PREF): služjo za beleženje, kako se vtičnik uporablja.


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

VDS00012756

Odločba:VDSS Sodba Pdp 966/2017
 ECLI:
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
Datum seje senata:24.05.2018
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), Samo Puppis (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - javni uslužbenec - ekonomski razlog - organizacijski razlog - sodna razveza
Zveza:ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 91, 118.. ZJU člen 7, 16, 16/3.
JEDRO:
Ker je tožena stranka tožniku podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne da bi mu zagotovila novo zaposlitev (kar je bilo izrecno dogovorjeno z aneksoma) in ker je z ustreznim prostim delovnim mestom razpolagala, je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

IZREK:
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 7. 2016 nezakonita in jo razveljavilo. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi in drugim posebnim sposobnostim, z datumom veljavnosti od 17. 1. 2016 dalje za nedoločen čas z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. V prvem odstavku III. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga brez prekinitve (od 17. 11. 2006 dalje) prijaviti v matično evidenco zavarovancev obveznih zavarovanj in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati mesečno bruto nadomestilo plače za delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi in drugi posebni usposobljenosti ter po odvodu davkov in prispevkov za socialno varnost tožniku izplačati neto nadomestilo plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega nadomestila plače v plačilo do plačila ter mu obračunati pripadajoči regres za letni dopust za leto 2017, in mu po predhodnem odvodu davka od bruto zneska izplačati pripadajoči neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2017 dalje do plačila. V drugem odstavku III. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za vrnitev na delovno mesto pomočnika direktorja za kadrovsko pravne zadeve, zahtevek za obračun nadomestila bruto plače za delovno mesto pomočnika direktorja v znesku 3.370,82 EUR mesečno in zahtevek za obračun nadaljnjih regresov. V prvem odstavku IV. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2015 in 2016 v pripadajoči neto višini po predhodnem odvodu prispevkov za socialno varnost in davka od bruto zneska 154,98 EUR oziroma 3.254,58 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti pripadajočih neto zneskov v plačilo do plačila. V drugem odstavku IV. točke, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo obrestni zahtevek od zneska 154,89 EUR za obdobje od 1. 1. 2016 do vključno 11. 8. 2016. V V. in VI. izreka, ki prav tako nista pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo ur preko polnega delovnega časa za obdobje od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014. V VII. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 3.210,35 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika, oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da sta določbi sedmega odstavka prvega člena Aneksa št. 2 in Aneksa št. 3 nični, saj sta aneksa v tem delu sklenjena v nasprotju s 16. členom ZJU (pri čemer se sklicuje na zadevo Pdp 139/2015) in 7. členom ZJU. Z upoštevanjem navedenih določb bi se nepotrebno bremenila proračunska sredstva, kršeno pa bi bilo tudi načelo enakopravne dostopnosti do prostih delovnih mest in onemogočena zaposlitev najbolj usposobljenega kandidata. Ker se čas, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi, ne more urediti z aneksom, temveč z novo pogodbo o zaposlitvi, sta aneksa tudi iz tega razloga nična. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka opustila preveritev možnosti zaposlitve tožnika na drugo delovno mesto. Tožena stranka je to svojo obveznost izpolnila, vendar je ugotovila, da nima potrebe oziroma delovnega mesta, na katerega bi tožnika lahko razporedila. Zato je zmoten zaključek, da bi mu morala tožena stranka ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "višji področni svetovalec I". Na tem delovnem mestu je bilo potrebno znanje ekonomske stroke, zato je tožena stranka na to delovno mesto zaposlila ekonomista. S tem, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi morala tožena stranka to delovno mesto ponuditi tožniku, je preseglo svoja pooblastila v nasprotju z ažurno sodno prakso (VIII Ips 251/2015), saj se sodišče ne sme in ne more spuščati v odločitve delodajalca, da organizira delovni proces, ki je njegova avtonomna odločitev. Zaposlitev tožnika na to delovno mesto pa bi pomenila tudi kršitev načela enakopravne dostopnosti skladno s 7. členom ZJU, načelo dobrega gospodarjenja in načelo strokovnosti. Tožnik za to delovno mesto ni imel ustreznih izkušenj in znanja. Če je tožena stranka imela prosta delovna mesta, to še ne pomeni, da je pri njej obstajala dejanska potreba po zasedbi teh delovnih mest. V pritožbi nadalje pojasnjuje status delovnih mest, za katera je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi bila v spornem obdobju prosta. Poleg tega navaja, da sta oba omenjena aneksa tudi neobstoječa zaradi neobstoja volje pogodbenih strank. V postopku ni bilo ugotovljeno, ali je imel zakoniti zastopnik tožene stranke voljo za njuno sklenitev. Aneks je pripravil tožnik sam, zakoniti zastopnik pa ni podvomil v pravno korektnost predlaganih aneksov. Zakoniti zastopnik je sicer podpisal številne dokumente, teh aneksov se ni spominjal, način podpisovanja pa je bil, da so različne dokumente parafirali pomočniki. Poudarja, da nekateri pomočniki direktorja takšnega aneksa niso imeli sklenjenega (npr. A.A.). Nezakonitosti aneksov se je tožnik zavedal, saj je 10. 6. 2016 pripravil novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "višji področni svetovalec I", ki pa je zakoniti zastopnik ni želel podpisati. To delovno mesto je tožnik ustanovil sicer samoiniciativno, kar dokazuje njegov predlog za spremembo sistemizacije. V konkretnem primeru bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti tudi 118. člen ZDR-1, saj tožena stranka nima potreb za dodatno zaposlitev, ki bi bila primerna tožnikovi strokovni usposobljenosti. Poleg tega je tudi na podlagi tožnikovega ravnanja (tožnik je želel na sestankih vplivati na zakonitega zastopnika, da ta izpostavi, da je tožnikova zaposlitev pri toženi stranki potrebna, čemur pa zakoniti zastopnik ni sledil; tožnik je zakonitega zastopnika opozoril, da ga kličejo zaposleni iz upravno-tehničnih služb, da bo imel zakoniti zastopnik z nekaterimi delavci težave, tako da naj še enkrat razmisli o tožnikovi zaposlitvi pri toženi stranki) razvidno, da je tožena stranka izgubila zaupanje vanj. Vse to utemeljujejo tudi ostala tožnikova ravnanja, ki jih je tožena stranka delno že opisala (ustvarjanje tožniku prilagojenih delovnih mest,...). Ker sodišče v zvezi z uporabo 118. člena ZDR-1 ni zaslišalo sedanjega zakonitega zastopnika tožene stranke, je ostalo dejansko stanje glede tega nepopolno ugotovljeno. Ker ni presojalo objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki vplivajo na uporabo 118. člena ZDR-1, je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka.

3. Tožena stranka je podala tudi dopolnitev pritožbe, v kateri z novimi navedbami utemeljuje svoja stališča glede uporabe 118. člena ZDR-1.

4. Tožnik je podal odgovor na pritožbo in odgovor na dopolnitev pritožbe. V odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe. V odgovoru na dopolnitev pritožbe pa primarno predlaga zavrženje te dopolnitve zaradi nepravočasnosti, podredno pa zaradi prekluzije navajanja novih dejstev oziroma zatrjevanja novih relativnih bistvenih kršitev določb postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo in odgovora na dopolnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uvljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi in ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Ker je bila dopolnitev pritožbe tožene stranke vložena prepozno (po izteku 15 dni od vročitve prvostopenjske sodbe - prvi odstavek 333. člena ZPP) te dopolnitve pritožbeno sodišče pri presoji zakonitosti in pravne pravilnosti izpodbijanega dela sodbe ni upoštevalo.

7. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku 8. 7. 2016 iz ekonomskih in organizacijskih razlogov (A13), veljavnost Aneksov št. 2 in št. 3 (A3, A4), na podlagi katerih je tožnik vtoževal sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi in drugi posebni usposobljenosti (posledično pa tudi reintegracijo k toženi stranki in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od dneva prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo). Razen tega je z izpodbijano sodbo odločilo tudi o denarnih tožbenih zahtevkih tožnika za obdobje, ko je bil tožnik še zaposlen pri toženi stranki (nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leti 2015 in 2016, plačilo ur dela preko polnega delovnega časa).

8. Sodišče prve stopnje je del njegovega tožbenega zahtevka (ki se je nanašal na tožnikove denarne terjatve za čas, ko je bil tožnik še zaposlen pri toženi stranki) praktično v celoti zavrnilo (z izjemo vtoževanega nadomestila za neizrabljen letni dopust za leti 2015 in 2016). Ker se je zoper ta del odločitve pritožila le tožena stranka, pri čemer svoje pritožbe glede tega ni obrazložila, je pritožbeno sodišče odločitev o prisojenem nadomestilu za neizrabljen letni dopust preizkušalo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (o tem več v nadaljevanju).

9. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za čas trajanja mandata 4 let, in sicer za delovno mesto "pomočnik direktorja tožene stranke za kadrovsko pravne zadeve", delo po tej pogodbi pa je nastopil 16. 6. 2014 (A1). Tožnik je k tej pogodbi o zaposlitvi sklenil s toženo stranko tudi tri anekse (A2, A3, A4). S prvim aneksom z dne 27. 10. 2014 (A2) sta pogodbeni stranki spremenili 4. člen pogodbe o zaposlitvi, v katerem je bil opredeljen dodatek za delovno dobo, drugi in tretji aneks (A3, A4), ki sta bila sklenjena 31. 3. 2016 oziroma 25. 4. 2016, pa sta spremenila 1. člen pogodbe o zaposlitvi. V obeh aneksih je bilo dogovorjeno, da ima tožnik pravico, da po preteku (oziroma zaključku) mandata sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi in drugi posebni usposobljenosti, ob določitvi plače za to delovno mesto pa se upoštevajo razredi napredovanj v skladu z Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Oba aneksa sta vsebovala tudi določbo, da začneta veljati z dnem podpisa pogodbenih strank, učinkujeta pa od 16. 6. 2014 dalje.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka podala tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz dveh razlogov, in sicer iz ekonomskega in organizacijskega razloga. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da tožena stranka obstoja ekonomskega razloga ni uspela dokazati. Tožnikova pogodba o zaposlitvi (tožnik je bil univ. dipl. pravnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom) je bila sklenjena z namenom racionalizacije stroškov v zvezi z angažiranjem zunanjih pravnikov za zastopanje tožene stranke pred sodišči. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da zastopanje pred sodišči ni bilo dogovorjeno v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, niti ni to izhajalo iz generalnega pooblastila direktorja tožene stranke (B2), je ob dejstvu, da je prišlo do znižanja stroškov za odvetniške storitve, zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da tožnikovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih razlogov ni bilo več potrebno. V nadaljevanju pa je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala organizacijski razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je s spremembo sistemizacije ukinila tožnikovo delovno mesto (delovno mesto "pomočnik direktorja tožene stranke za kadrovsko pravne zadeve"), s tem da sta si delo in naloge tožnikovega delovnega mesta razdelili vodji pravnega in kadrovskega oddelka. S temi ugotovitvami soglaša tudi pritožbeno sodišče.

11. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan organizacijski razlog, je vseeno zaključilo, da je bila ta odpoved nezakonita, in sicer zato, ker bi morala tožena stranka tožniku na podlagi drugega in tretjega aneksa k pogodbi o zaposlitvi ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi in drugi posebni usposobljenosti. Ugotovilo je, da je bila s tema aneksoma tožniku zagotovljena pravica, da mu tožena stranka ob zaključku mandata (tožniku se je mandat zaključil zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) ponudi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo. Ker je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka z ustreznim delovnim mestom za tožnika razpolagala, bi mu morala ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi v podpis ponuditi pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto. S tem bi tožniku omogočila nadaljevanje dela pri toženi stranki in preprečila, da bi tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, oziroma da bi tožnik prišel v t.i. odprto brezposelnost. Zaključilo je, da sporni določbi aneksa nista nični, da ne nasprotujeta 16. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), prav tako pa nista v nasprotju s 183. členom Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/2012 in nadalj.), saj ta določba ZUJF v času, ko sta bila sklenjena sporna aneksa, ni več veljala.

12. Nadalje je ugotovilo tudi, da ta aneksa nista bila obremenjena z napakami volje na strani podpisnika tožene stranke, da je bila volja pogodbenih stranki soglasna in da so imeli tudi nekateri drugi delavci tožene stranke sklenjene anekse s toženo stranko s takšno vsebino, kot je bila vsebina tožnikovih aneksov. Kot je bilo že zgoraj omenjeno, je imela tožena stranka v času, ko je tožnik prejel izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na razpolago prosto delovno mesto "višji področni svetovalec I", ki je bilo ustrezno delovno mesto za tožnika. Na to delovno mesto se je prijavil tudi tožnik, vendar pa v postopku izbire kandidata ni bil izbran, temveč je tožena stranka izbrala drugega kandidata. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je imela tožena stranka v spornem obdobju na razpolago več prostih delovnih mest, ustreznih za tožnika (glede na njegovo izobrazbo in usposobljenost), kljub temu pa tožniku ni ponudila sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za nobeno od teh delovnih mest. Ker je torej tožena stranka tožniku podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne da bi mu zagotovila novo zaposlitev (kar je bilo izrecno dogovorjeno z aneksoma iz leta 2016) in ker je z ustreznim prostim delovnim mestom razpolagala, je utemeljeno zaključilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Pri tem se je po zaključku pritožbenega sodišča utemeljeno sklicevalo tudi na primerljivo zadevo, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS pod opr. št. VIII Ips 298/2015.

13. Posledično je pravilno ugodilo njegovemu preostalemu delu tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na obveznost tožene stranke, da sklene s tožnikom pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno delovno mesto, na reintegracijo k toženi stranki in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva vrnitve na delo k toženi stranki. Na predlog tožene stranke je presojalo tudi možnost sodne razveze po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), vendar je zaključilo (in te svoje zaključke tudi ustrezno obrazložilo), da za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1 niso izpolnjeni pogoji. Ugotovilo je, da je bilo pri toženi stranki sistemiziranih več prostih primerljivih delovnih mest, na katerih bi tožnik lahko delal, po drugi strani pa je tožnik izkazal interes, da nadaljuje z delom in da meni (za razliko od tožene stranke), da medsebojna razmerja niso porušena oziroma, da bi lahko še vedno delal na marsikaterem delovnem mestu pri toženi stranki. Pritožbeno sodišča soglaša tudi z navedenim stališčem sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa odgovarja na pritožbene navedbe tožene stranke.

14. Neutemeljena je pritožba navedba, da sta aneksa k pogodbi o zaposlitvi (A3, A4) nična, ker sta bila sklenjena v nasprotju s 16. členom ZJU in 7. členom ZJU oziroma tudi zato, ker je v njih urejena vsebina, ki bi morala biti glede na 31. člen ZDR-1 urejena v pogodbi o zaposlitvi. Glede na to, da je tožena stranka javni zavod, se zanjo in za tožnika kot javnega uslužbenca uporablja le prvi del ZJU (členi od 1 do 21), za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja pa veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače (prvi odstavek 5. člena ZJU). Tretji odstavek 16. člena ZJU določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne more zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi določb ZDR-1. 91. člen ZDR-1 ureja institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, katerega namen je ohranitev zaposlitve delavcu, ki mu delodajalec poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti. Ker je ZDR-1 v 91. členu dopuščal možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove in ker je bila tožniku podana redna odpoved iz poslovnega razloga, v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka tožniku zagotavljala pravice v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom. Iz dokaznega postopka prav tako ne izhaja, da bi bila s tem, če bi tožena stranka ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo, obremenila javna sredstva. V dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki je bilo ustrezno glede na tožnikovo izobrazbo in usposobljenost, z drugim javnim uslužbencem, tako da do (nedopustne) obremenitve javnih sredstev ne bi prišlo. Glede na zgoraj opisan namen instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, ki je v ohranitvi zaposlitve delavca kljub obstoju poslovnega razloga (in razloga nesposobnosti), se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na kršitev načela enakopravne dostopnosti delovnih mest za vse kandidate pod enakimi pogoji in kršitev možnosti izbire najbolj strokovno usposobljenega kandidata (7. člen ZJU). Navedena določba ZJU se (kot splošna določba) nanaša na primere, ko se na razpisano delovno mesto prijavijo zunanji kandidati in ne izključuje možnosti uporabe 91. člena ZDR-1. Po zaključku pritožbenega sodišča na ničnost spornih določb aneksov ne odkazuje niti pritožbena navedba tožene stranke o tem, da bi se morala ta sestavina pogodbe o zaposlitvi (ki je bila urejena s spornimi aneksi) urediti v (novi) pogodbi o zaposlitvi. Ob upoštevanju zgoraj navedenega tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da sporni določbi Aneksa št. 2 in Aneksa št. 3 nista nični.

15. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožene stranke, da je preverila, če obstoji prosto delovno mesto, ki bi bilo ustrezno za tožnika, in ugotovila, da takega delovnega mesta pri toženi stranki ni bilo. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bilo v spornem obdobju pri toženi stranki več prostih delovnih mest, ki so ustrezala tožnikovi strokovni izobrazbi in usposobljenosti, ki bi jih bila dolžna tožniku ponuditi (kar se je zavezala s spornima aneksoma), ne glede na dejanske potrebe po zaposlitvi javnega uslužbenca na tem delovnem mestu (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 298/2015 z dne 19. 4. 2016). Ob tem je treba poudariti, da je bila izkazana tudi dejanska potreba po zaposlitvi javnega uslužbenca na prostem delovnem mestu "višji področni svetovalec I", za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi eden od prijavljenih kandidatov. Tožena stranka se v zvezi s tem v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 251/2015 z dne 5. 4. 2016, saj se je v citirani zadevi Vrhovno sodišče RS opredeljevalo do vprašanja avtonomnosti poslovnih odločitev delodajalca glede spremembe organizacije dela, ukinitve oziroma preoblikovanja posameznih delovnih mest, ne pa v zvezi s pogodbeno dogovorjeno obveznostjo ponudbe prostega delovnega mesta. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela tožena stranka možnost, da tožniku ponudi prosto in ustrezno delovno mesto, se ni spuščalo v presojo utemeljenosti reorganizacije dela pri toženi stranki.

16. Ker je bila razpisni pogoj za zasedbo delovnega mesta "višji področni svetovalec I" izobrazba s področja družbenih ved, ne pa zgolj ekonomska izobrazba, niso bistvene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožniku tega delovnega mesta ni ponudila zato, ker ni imel pridobljene izobrazbe ekonomske smeri. Kot je bilo že ugotovljeno, je bilo delovno mesto "višji področni svetovalec I" za tožnika ustrezno, torej da je tožnik izpolnjeval pogoje za zasedbo tega delovnega mesta. Pritožbene navedbe tožene stranke, v okviru katerih zatrjuje, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za zasedbo preostalih delovnih mest, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa so pritožbene novote. Ker tožena stranka ni izkazala, da teh navedb ni mogla brez svoje krivde navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave (ob izpolnitvi pogojev iz četrtega odstavka 286. člena ZPP) pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb tožene stranke ni upoštevalo.

17. Pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da sta sporna aneksa neobstoječa, ker ni bilo volje pogodbenih strank za njeno sklenitev, ni utemeljeno. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da sta bila aneksa podpisana na predlog tožnika, ki ju je tudi pripravil, da zakoniti zastopnik tožene stranke ni podvomil v pravno korektnost aneksov, da se zakoniti zastopnik ni natančno spomnil okoliščin ob sklenitvi aneksov, da je podpisoval večjo količino dokumentov, ki so bili parafirani s strani pomočnikov, ne predstavlja razlogov, na podlagi kateri bi bilo mogoče ugotoviti, da sta sporna aneksa neobstoječa. Morebitna premajhna skrbnost zakonitega zastopnika tožene stranke pri podpisovanju teh aneksov ne more biti v škodo tožniku. Zakoniti zastopnik je vedel, da je anekse pripravil tožnik, zato bi moral biti pri podpisovanju teh aneksov še bolj previden in se prepričati o njihovi ustreznosti. Nebistvene so pritožbene navedbe tožene stranke, da sta aneksa nezakonita tudi zato, ker nekateri od tožnikovih sodelavcev (A.A.) takega aneksa niso sklenili s toženo stranko. Prav tako ni bistveno zatrjevanje tožene stranke, da se je z aneksi favoriziralo le nekatere pomočnike direktorjev, kot tudi ne pritožbeno zatrjevanje, da se je tožnik zavedal nezakonitosti aneksov. Kot je bilo že ugotovljeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sporna aneksa nista bila nezakonita.

18. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo sodno razvezati pogodbo o zaposlitvi, ker bi se z novo pogodbo o zaposlitvi, ki bi jo morala tožena stranka po sodbi sodišča prve stopnje skleniti s tožnikom, obremenila javna sredstva. Po stališču pritožbenega sodišča ta pritožbeni argument tožene stranke ne vzdrži pravne presoje, saj bi to v nasprotnem primeru pomenilo, da bi bila vsaka zahteva za reintegracijo javnega uslužbenca k delodajalcu, ki bi bila posledica nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, podvržena določbi 118. člena ZDR‑1. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri uporabi pooblastila iz 118. člena ZDR-1 izhajalo iz interesov in okoliščin na strani obeh strank (tako subjektivnih kot tudi objektivnih) in da je utemeljeno zaključilo, da zaupanje med tožnikom in toženo stranko ni porušeno v takšni meri, da bi bilo to podlaga za uporabo 118. člena ZDR-1.

19. Po zaključku pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ker v zvezi z uporabo 118. člena ZDR-1 ni zaslišalo sedanjega zakonitega zastopnika tožene stranke, saj je sodišče prve stopnje prebralo pisno izjavo zakonitega zastopnika (B1615), v kateri se je zakoniti zastopnik opredeljeval tudi do nemožnosti reintegracije tožnika k toženi stranki. To pisno izjavo je tožena stranka vložila v spis s svojo 5. pripravljalno vlogo, pri čemer iz te pripravljalne vloge ne izhaja, da bi izrecno zahtevala še zaslišanje zakonitega zastopnika v zvezi z uporabo 118. člena ZDR-1. Na naroku za glavno obravnavo je sodišče prve stopnje v okviru dokaznega sklepa prečitalo pisno izjavo zakonitega zastopnika tožene stranke, dokazni predlog za njegovo zaslišanje zavrnilo (ta dokazni predlog je sicer podal tožnik), tožena stranka pa na to odločitev sodišča prve stopnje ni imela nikakršnih pripomb. Iz tega razloga pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejansko stanje zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke (glede 118. člena ZDR-1) ni bilo nepopolno ugotovljeno.

20. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe tožniku prisodilo tudi nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leti 2015 in 2016 in ob upoštevanju dejstva, da se tožena stranka v zvezi s to odločitvijo sodišča prve stopnje pritožuje le pavšalno in neobrazloženo, je pritožbeno sodišče ta del odločitve sodišča prve stopnje preizkusilo le v okviru pritožbenega preizkusa. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

21. Pravilna in ustrezno obrazložena je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Svojo odločitev o stroških postopka je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo v 26. točki obrazložitve, tako da se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na ta del obrazložitve le sklicuje. Glede na to je pritožba tožene stranke, ki je tudi glede stroškov postopka povsem neobrazložena, neutemeljena, zato jo je sodišče prve stopnje tudi v tem delu zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti priznane in pravilno odmerjene pravdne stroške.

22. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnikova odgovor na pritožbo in odgovor na dopolnitev pritožbe nista pripomogla k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške teh odgovorov. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.



Svojo pravico izvršuj tako, da ne prizadeneš tuje. Gaj.
Ita utere tuo ut alienum non laedas.