VDSS Sodba in sklep Pdp 641/2016

Jedro

Sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca, ni kršilo 254. člena ZPP. Potreba, da sodišče v sporu angažira novega izvedenca iste ali podobne stroke (to je izvedenca, ki sodišču z vidika primerljive strokovne usposobljenosti posreduje odgovore na ista strokovna vprašanja), mora biti utemeljena z razumnimi razlogi. Zgolj nezadovoljstvo ali nestrinjanje stranke z ugotovitvami prvega izvedenca ni tak razumen razlog.

Ne glede na to ali je odpovedni razlog po 1. alineji oziroma 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan, je potrebno izhajati iz delavčeve krivde. Po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Dejanski stan tega odpovednega roka ni le kršenje pogodbenih obveznosti (je le eden od elementov), ampak mora biti ta kršitev hujša in storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti. Naklep in huda malomarnost sta obliki krivde, glede katere ima pritožba sicer prav, da je zmanjšana prištevnost ne izključuje že sama po sebi, vendar pa sodišče prve stopnje svoje odločitve ni utemeljilo zgolj z ugotovitvijo bistveno zmanjšane prištevnosti, temveč je presojalo njen vpliv na tožničino ravnanje. Šele ugotovitev, da se tožnica ni zavedala, da ravna napačno, ker ni bila zmožna razumno presojati svojega ravnaja, utemeljuje pravni zaključek, da tožnici ni mogoče očitati niti naklepa niti hude malomarnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2015 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da tožnici delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2015, ampak je trajalo do vključno 29. 4. 2016 ter, da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od vključno 1. 1. 2016 do 29. 4. 2016 ter ji ta čas vpisati v ustrezno evidenco delovne dobe, vse v roku 8 dni pod izvršbo (II. izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odpravnino ob upokojitvi 3.152,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2016 do plačila (III. izreka). Zaradi delnega umika tožbe v delu zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 30. 4. 2016 dalje, vzpostavitev delovnega razmerja od 30. 4. 2016 dalje, poziv na delo, vpis delovne dobe v ustrezno evidenco od 30. 4. 2016 dalje in obračun ter po odvodu davkov in prispevkov plačilo plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je sodišče postopek ustavilo (IV. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka 999,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (V. izreka), stroške postopka v višini 745,04 EUR pa na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na št. ... (VI. izreka).

2. Zoper sodbo in odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, razen v 3. točki tožbenega zahtevka (točka III izreka sodbe), v katerem naj se tožba zavrže. Navaja, da je sodišče na podlagi mnenja izvedenca A.A. nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Ni sledilo zahtevam tožene stranke, ki jih je podkrepila s komentarjem dr. B.B., iz katerega izhaja, da je mnenje izvedenca dr. A.A. nepopolno in nepreverljivo. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je izvedenec ob zaslišanju na naroku dne 12. 5. 2016 izrecno dejal, da je bila tožničina sposobnost obvladovanja povsem okrnjena v tistem času, ko je na koncu udarjala po vitrini, pred tem časom pa je bila bistveno zmanjšana. Izvedenec je za to predhodno obdobje sicer navedel, da tožnica tudi v tem času ni imela v oblasti svojega vedenja, kar je utemeljil z banalnim in po prepričanju tožene stranke povsem nesprejemljivim razlogovanjem, da tožnica sicer ne bi hodila k mizi, kjer je sedela direktorica. Če za ugotovitev, da nimaš v oblasti svojega ravnanja, zadošča to, da se dvakrat zaporedoma v razmaku 20 minut brez povabila usedeš za mizo, kjer sedi direktorica in jo pri tem zmerjaš, potem je v Sloveniji mnogo neprištevnih oseb. Izvedenec je potrdil, da se je tožnica ves čas zavedala, kaj dela in tudi da to ni pravilno, samo obvladovati se ni mogla. Tožena stranka je tako v pripombah na izvedensko mnenje, kot tudi po zaslišanju izvedenca zahtevala, da sodišče postavi novega izvedenca za enako nalogo, saj je po prepričanju tožene stranke mnenje izvedenca dr. A.A., na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, izrazito pristransko in podano iz sočutja do tožnice. Izvedenec je mnenje pripravil v pretežnem delu na podlagi zdravstvene dokumentacije tožnice, ki se ne nahaja v sodnem spisu, ki toženi stranki onemogoča, da bi jo preverila in se ustrezno opredelila do nje. Izvedenec je ob zaslišanju priznal, da je upošteval dokumentacijo, ki ni v sodnem spisu in jo je sam pridobil. Pri presoji ravnanja tožnice je izhajal iz opisa in razlogov, ki mu jih je osebno na razgovoru podala tožnica, pri čemer niti sodišče niti toženi stranki nista bili seznanjeni z vsebino njenih izjav. Po mnenju tožene stranke tudi ni natančno pregledal sodnega spisa, saj se je ob vprašanju, če je pogledal video posnetek, le začudil, kakšen video posnetek. Ko mu je tega pokazalo sodišče, pa je vehementno zatrdil, da tudi iz tega jasno izhaja, da je bila tožnica neprištevna. Mnenje izvedenca je bilo kljub njegovemu zaslišanju nepopolno in zlasti nepreverljivo, kar je poudaril tudi dr. B.B.. Zapisal je, da je izvedenec dr. A.A. povsem spregledal in zanemaril mnenje lečečega psihologa tožnice C.C.. Dr. B.B. je poudaril, da bi bilo potrebno in pomembno poznati tudi druge podrobnosti, ki so bile ugotovljene ob teh klinično psiholoških pregledih. Prav tako je dr. B.B. zapisal, da je mnenje pomanjkljivo tudi pri opisu osebne strukture tožnice, ki so jo psihološki pregledi dobro osvetlili ter, da iz mnenja izvedenca dr.A.A. ni mogoče ugotoviti, kaj pomeni zapis, da tožnica ni imela v oblasti svojega ravnanja, saj manjka opredelitev, ali je bila sposobnost obvladovanja povsem okrnjena ali bistveno zmanjšana. Tožena stranka je ob upoštevanju posledic takšnega mnenja kot ga je podal izvedenec dr. A.A., ter upoštevaje, da je mnenje nepopolno, upravičeno zahtevala postavitev novega izvedenca enake stroke. Ker je sodišče zavrnilo predlog tožene stranke po postavitvi novega izvedenca, je kršilo določbo 254. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. S tem, ko je sodišče dopustilo, da je izvedenec dr. A.A. podal svoje mnenje na podlagi listin oziroma dokumentacije, ki ni v sodnem spisu, pri čemer tožena stranka ni imela in nima dostopa do te dokumentacije, je sodišče kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka ni imela možnosti enakega obravnavanja, saj ni imela dostopa do vseh dokumentov in izjav, na podlagi katerih je izvedenec pripravil mnenje, ter bi na tej podlagi lahko tudi sama uspešno s svojimi strokovnimi pomočniki preverila ustreznost podanega mnenja. Sodišče je v 10. točki sodbe zapisalo, da se je izvedenec dr. A.A. opredelil do vseh vprašanj oziroma pripomb dr.B.B., vendar pa se ni opredelilo do ključnega očitka, da izvedenec ni odgovoril na vprašanje, zakaj meni, da tožnica v spornem obdobju ni imela v oblasti svojega ravnanja in ni mogla predvideti posledic svojih ravnanj. Sodišče tožnice ni zaslišalo, da bi lahko zaključek, da je razmere v delovnem okolju doživljala kot konflikt, oprlo na njeno izpovedbo. Zato sodba o tem zaključku dejansko sploh nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sicer pa krivda tožnice izhaja tudi iz mnenja izvedenca dr. A.A., s tem ko je zapisal, da se je tožnica spomnila dogodkov, ki se ji očitajo kot kršitve, razen dogajanja, ko je tožnica metala dele sladoledne vitrine v moža direktorice tožene stranke. Tožena stranka je torej dokazala, da je tožnica kršila 37. člen ZDR-1 s tem, ko se ni vzdržala ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga je opravljala pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca, poleg tega pa tudi kršila 33. in 34. člen ZDR-1. S svojim ravnanjem je izpolnila tudi znake kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, katerega stori, kdor komu za to, da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost in uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo. Tožnica je s tem, ko je direktorico tožene stranke vpričo njenih delavcev ter gostov lokala zmerjala s prasico in lažnivko, izpolnila tudi znake kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 158. člena KZ-1. Tožnica je bila pri tem ravnanju, brez dvoma prištevna in je imela v oblasti svoje ravnanje. Če ga ne bi imela, bi bilo pričakovati, da bo za mizo sedela ves čas, tako pa je po prvem dogodku vstala, odšla nazaj na delo in delo opravljala kar nekaj časa, nato spet prisedla in grozila ter vpila in žalila direktorico, nato pa spet vstala in odšla nazaj delat. Tožnica se je svojih ravnanj in njihove nedopustnosti brez dvoma zavedala. To je potrdil tudi izvedenec dr. A.A., in sicer, da se je tožnica ob njunem razgovoru spominjala svojih ravnanj. Pri njej ni izkazana duševna bolezen ali duševna zaostalost in tudi ne duševna motnja. Izvedenec je na zaslišanju izpovedal, da ima tožnica inteligenčni nivo 72, kar se giba še vedno v mejah normale in da je meja za duševno manjrazvitost 70. Sodišče se je v sodbi po nepotrebnem ukvarjalo s sodno razvezo po 118. členu ZDR-1, ker tožnica od modifikacije tožbenega zahtevka na zadnjem naroku ni več zahtevala reintegracije delovnega razmerja od 29. 4. 2016 dalje. Neutemeljeno je ugodilo zahtevku za plačilo odpravnine ob upokojitvi, saj bi ga moralo kot preuranjenega zavreči.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navedla je, da ugotovitve izvedenca, da je tožnica delala preko dovoljenega delovnega časa in da pri toženi stranki ni imela prav zgledno urejenih delovnih pogojev in odnosov, ne temeljijo zgolj na razgovoru s tožnico, ampak tako izhaja tudi iz drugih listin v spisu. Izvedenec je na zaslišanju tudi pojasnil, da vztraja pri svojem izvedenskem mnenju, da tožnica ni imela v oblasti svojega ravnanja in ni mogla predvideti posledic svojih ravnanj.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožben očitek v delu, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (pravilno 14. točke), ker naj bi bili razlogi sodbe nejasni oziroma sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in je sodbo ustrezno obrazložilo, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti.

7. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti drugega izvedenca enake stroke, ker je bilo mnenje izvedenca dr. A.A. neustrezno, nepopolno, nepreverljivo in zlasti pristransko in da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni postavilo novega izvedenca kršilo določbo 254. člena ZPP. Tožena stranka je svoje trditve o nepopolnem in zlasti nepreverljivem mnenju izvedenca dr. A.A. utemeljevala s komentarjem dr. B.B., ki ga je tožena stranka pridobila izven pravde. Sodišče prve stopnje je komentar dr. B.B. pravilno upoštevalo kot pripombe tožene stranke na izvedensko mnenje v okviru uporabe določbe 7. člena ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu. Sicer pa iz komentarja na izvedensko mnenje dr. A.A., ki ga je podal dr. B.B., izhaja, da ker s tožnico ni govoril in je ni psihiatrično pregledal, tudi ne more oceniti posebnosti o njeni osebnostni strukturi in drugih morebitnih posebnostih duševnega funkcioniranja. Iz komentarja ne izhaja, da je izvedensko mnenje dr. A.A. nepopolno in nepreverljivo, dr. B.B. je večkrat zapisal, da v nobenem primeru ne želi komentirati zaključne ocene izvedenca dr. A.A., da tožnica v kritičnem času ni imela v oblasti svojega ravnanja in ni mogla predvideti posledic svojih dejanj.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke psihiatra A.A., dr. med. popolno in prepričljivo, izdelano v skladu s pravili znanosti in stroke. V zvezi s pripombami tožene stranke na izdelano izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje zaslišalo izvedenca dr. A.A., ki je odgovoril na vse pripombe tožene stranke v zvezi z navedbami dr. B.B. v komentarju z dne 19. 4. 2016. V komentarju je dr. B.B. predvsem opozoril, da bi moral izvedenec pri podaji mnenja razpolagati in biti seznanjen z zapisnikom tožnice ob sprejemu v psihiatrično bolnišnico. Izvedenec dr. A.A. je na zaslišanju prebral omenjeno dokumentacijo (zapisnik ob sprejemu tožnice v psihiatrično bolnišnico) in se do nje tudi opredelil. Tožena stranka na naroku ni zahtevala, da se ji vroči izvod dokumentacije, da se bo lahko do nje opredelila in v zvezi s tem ni imela nobenih ugovorov ali drugih dodatnih zahtev, zato so njeni pritožbeni ugovori v zvezi s tem prepozni. Tožena stranka je zgolj vztrajala pri postavitvi drugega izvedenca, drugih ugovorov pa na naroku dne 12. 5. 2016 ni imela. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti novega izvedenca izključno zato, ker je mnenje izvedenca dr. A.A., na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, izrazito pristransko in po prepričanju tožene stranke podano iz sočutja do tožnice. Na podlagi dejstev, na katera se sklicuje tožena stranka v pritožbi, da je izvedenec mnenje pripravil v pretežnem delu na podlagi zdravstvene dokumentacije tožnice in osebnega razgovora s tožnico, ni mogoče zaključiti, da je mnenje dr. A.A. pristransko, nepopolno in nepreverljivo. S tem, ko je sodni izvedenec vpogledal tudi zdravniško dokumentacijo, ki se ne nahaja v sodnem spisu in je ključne podatke iz teh listin sodišču in strankam prebral, predvsem dokumentacijo, ki se nanaša na sprejem tožnice v psihiatrično bolnišnico, na katero je v komentarju opozoril dr. B.B., je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je izvedenec odgovoril na postavljena vprašanja in zato ni bilo razloga za postavitev drugega izvedenca. Ob zaslišanju je dodatno pojasnil svoje ugotovitve v zvezi s sprejemom tožnice v psihiatrično bolnišnico po spornem dogodku in v zvezi z ostalo dokumentacijo tožnice, ki se nahaja v psihiatrični bolnišnici. Tožena stranka se v obširnih pritožbenih navedbah sklicuje tudi na to, da je dr. B.B., ob pregledu izvedeniškega mnenja dr. A.A., opozoril predvsem, da je izvedenec zanemaril mnenje in oceno psihologa tožnice dr. C.C. ter je zato izvedensko mnenje neargumentirano in nepopolno ter ga posledično ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za navedene trditve tožena stranka nima podlage v komentarju, ki ga je pripravil dr. B.B. (priloga B21). Dr. B.B. je podal le pripombo, da če bi sam podal izvedensko mnenje, bi v njem zapisal nekatere dodatne ugotovitve o osebnostni strukturi in drugih morebitnih posebnostih duševnega funkcioniranja tožnice, hkrati pa zapisal, da bi o osebnostni strukturi tožnice lahko podal mnenje le, če bi tožnico pregledal.

9. Dr. A.A. je tožnico pregledal in z njo opravil razgovor ter pridobil tudi ustrezno dokumentacijo psihologa dr. C.C. ter dokumentacijo ob hospitalizaciji v psihiatrični bolnišnici in z navedeno dokumentacijo seznanil stranke ob zaslišanju, zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na bistveno kršitev, ki bi jo naj storilo sodišče prve stopnje po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca, ni kršilo 254. člena ZPP. Potreba, da sodišče v sporu angažira novega izvedenca iste ali podobne stroke (to je izvedenca, ki sodišču z vidika primerljive strokovne usposobljenosti posreduje odgovore na ista strokovna vprašanja), mora biti utemeljena z razumnimi razlogi. Zgolj nezadovoljstvo ali nestrinjanje stranke z ugotovitvami prvega izvedenca ni tak razumen razlog. Ker sodišče samo ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem je izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke - psihiatrom, ki je mnenje podal tako pisno kot ustno. Sodišče neskladja med ugotovitvami sodnega izvedenca in ugotovljenimi dejstvi ni zasledilo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča v izvedenskem mnenju dr. A.A. ni zaslediti, da bi bilo nejasno, nepopolno ali samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju oziroma, da bi šlo v navedeni zadevi za katerokoli drugo situacijo, ki bi terjala postavitev novega izvedenca.

11. Izvedenec je tudi na zaslišanju pojasnil, da vztraja pri svojem izvedenskem mnenju, in sicer da tožnica ni imela v oblasti svojega ravnanja in ni mogla predvideti posledic svojega ravnanja. Dodatno je izvedenec razdelal, da je bila tožničina sposobnost obvladovanja povsem okrnjena, vsaj v tistem času, ko je udarjala po vitrini, pred tem časom pa bistveno zmanjšana (v času, ko je tožnica prisedla k mizi direktorice) in da že takrat tožnica ni imela svojega vedenja v oblasti.

12. Sodišče prve stopnje je v točkah 22 do 27 obrazložitve sodbe obširno pojasnilo, da četudi je izvedenec na vprašanje tožene stranke izpovedal, da je bila tožničina sposobnost obvladovanja povsem okrnjena v času, ko je bila ob vitrini, pred tem pa je bila bistveno zmanjšana (v času, ko je prisedla k mizi direktorice tožene stranke), je sodišče prve stopnje zaključilo, da v odpovedi očitanega ravnanja ni imela v oblasti. Izvedenec je v mnenju zapisal, da je pri tožnici zaznati pridruženo psihično simptomatiko v smislu dolgotrajnejših depresivnih obdobij s samomorilnimi indicijami in da je pri tožnici podana nizka frustracijska toleranca, slabo kontroliranje z agresivnimi izbruhi oziroma težko obvladljivim vedenjem, kar je pripisati tudi organski oškodovanosti, kar je zapisal v izvidu tudi psiholog dr. C.C.. Glede na mnenje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica v času storitve očitanih kršitev ni bila prištevna, zato ji krivde ni mogoče očitati.

13. Ne glede na to ali je odpovedni razlog po 1. alineji oziroma 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem., ZDR-1) podan, je potrebno izhajati iz delavčeve krivde. Po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Dejanski stan tega odpovednega roka ni le kršenje pogodbenih obveznosti (je le eden od elementov), ampak mora biti ta kršitev hujša in storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti. Naklep in huda malomarnost sta obliki krivde, glede katere ima pritožba sicer prav, da je zmanjšana prištevnost ne izključuje že sama po sebi, vendar pa sodišče prve stopnje svoje odločitve ni utemeljilo zgolj z ugotovitvijo bistveno zmanjšane prištevnosti, temveč je presojalo njen vpliv na tožničino ravnanje. Šele ugotovitev, da se tožnica ni zavedala, da ravna napačno, ker ni bila zmožna razumno presojati svojega ravnaja, utemeljuje pravni zaključek, da tožnici ni mogoče očitati niti naklepa niti hude malomarnosti. Da bi se tožnica sama spravila v stanje bistveno zmanjšane prištevnosti, ni bilo ugotovljeno, saj iz izvedeniškega mnenja, ki ga povzema sodišče prve stopnje izhaja, da bistveno zmanjšana prištevnost (v času, ko je tožnica prisedla k mizi direktorice) in kasnejša neprištevnost (v času, ko je udarjala po vitrini) izvira iz tožničinih osebnih značilnosti, depresivnih epizod in stresnih situacij.

14. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine ob upokojitvi, temveč bi moralo tožbo v tem delu kot preuranjeno zavreči. Do te odpravnine je tožnica upravičena v posledici ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na podlagi izredne odpovedi. Torej je delovno razmerje trajalo vse do upokojitve, kot če v spornem času ne bi prišlo do prenehanja delovnega razmerja. V posledici nezakonite odpovedi pa se delavcu priznajo vse pravice iz delovnega razmerja (reparacija), torej tudi odpravnina ob upokojitvi. Tožnica je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 11. 4. 2016 razvrščena v I. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do invalidske pokojnine od 1. 4. 2016. Odločba je postala pravnomočna 29. 4. 2016. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da po prvem odstavku 119. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu. Tožnica je upravičena do odpravnine ob upokojitvi, v skladu s 132. členom ZDR-1, ki določa, da je delodajalec, če ni s kolektivno pogodbo drugače določeno, delavcu, ki je pri njem zaposlen najmanj 5 let in se upokoji, ob prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi dolžan plačati odpravnino v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje.

15. Pritožbeno sodišče na ostale ugovore tožene stranke ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantni. Sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP).

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Tožeča stranka sama trpi pritožbene stroške odgovora na pritožbo, saj z odgovorom ni doprinesla k sami rešitvi zadeve (155. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 65/2017
• VDSS sodba Pdp 855/2016
• VDSS sodba Pdp 762/2011