VDSS Sodba in sklep Pdp 506/2016

Jedro

Delavcu pripada plačilo nadur, ki so bile dejansko opravljene. Nebistveno pri tem je, da toženka teh nadur ni nikoli odobrila.

Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljen dopust le ob prenehanju delovnega razmerja, če dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti in tudi ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega dopusta ni mogel izrabiti še pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni ugotovljen, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, delavec izgubi pravico do izrabe letnega dopusta (ali nadomestila). Bistveno je, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Tožnica je od 7. 7. 2015 dalje pa vse do izteka odpovednega roka imela možnost izrabiti dopust, če bi to zahtevala. Tožnica ni dokazala, da bi ustno ali pisno zahtevala izrabo dopusta, zato je njen zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljen dopust neutemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

1. spremeni v 3. odstavku I. točke izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino za neizkoriščen dopust v znesku 1.067,04 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke ter izplačati pripadajoči neto znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2015 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo."

2. spremeni v II. točki izreka tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 13,82 EUR v roku 8 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, navedeni znesek pa nakazati na TRR Delovnega sodišča v Mariboru, št. ..., sklic na št. ...."

3. razveljavi v III. točki izreka.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 121,99 EUR v roku 8 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da tožnici (I. točka izreka):

- iz naslova odpravnine izplača 1.065,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2015 dalje do plačila;

- iz naslova nadurnega dela obračuna 395,01 EUR, odvede davke in prispevke in izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2015 dalje do plačila;

- iz naslova odškodnine za neizkoriščen letni dopust obračuna 1.067,04 EUR, odvede davke in prispevke in izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2015 dalje do plačila;

- iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2015 obračuna 593,01 EUR, odvede davek in izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2015 dalje do plačila.

Toženki je tudi naložilo, da na račun prvostopnega sodišča nakaže 228,13 EUR s pp iz naslova stroškov postopka ter 140,00 EUR s pp iz naslova sodne takse (II. in III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da direktor tožnici ni odredil nadurnega dela, niti nadur ni nikoli odobril ali potrdil. Tožnica si je sama naredila seznam nadur. Delo bi lahko opravila naslednji delovni dan oziroma v okviru rednega delovnega časa. Priča A.A. v spornem času sploh ni bila v službi, ker je bila v bolniškem staležu in zato za zadevo ne more biti relevantna. Tožnica ni z ničemer pojasnila, katera dela je opravljala, da jih ni mogla opraviti v okviru rednega delovnega časa in je zato morala opraviti nadure. Le pavšalno je trdila, da naj bi bile nadure potrebne posameznega dne. Poleg tega je tožnica imela možnost, da bi nadure izkoristila tako, da bi prej odšla z dela oziroma kasneje prišla na delo.

Prav tako ne držijo navedbe o neizkoriščenem dopustu. Tožnica je imela možnost dopust koristiti, tega ji toženka ni nikoli odklonila, kar je tožnica tudi sama potrdila. Razlogi za neizrabo dopusta zato niso na strani toženke, torej tožnica ni upravičena do odškodnine. Tudi sicer je toženka pojasnila, da je prišlo pri odmeri dopusta do napake in da je bil letni dopust tožnice krajši. Poleg tega je bila tožnica na dopustu od 25. 6. 2015 in prejemala 80 % plačo, od 1. 9. 2015 dalje pa 100 % plačo. Tega dne je prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi in je bila do 9. 10. 2015, ko se ji je iztekel odpovedni rok, ves čas na plačanem dopustu in ga je v celoti izkoristila. Vseh teh okoliščin prvostopno sodišče ni upoštevalo in se do njih tudi ni opredelilo.

Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, nanj pa deloma zmotno uporabljeno materialno pravo.

5. Pritožba ni obrazložena v delu, ki se nanaša na odpravnino, očitno zato, ker je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je toženka v odgovoru na tožbo ta zahtevek kot nesporen priznala. Tudi z vidika pravilne uporabe materialnega prava je prvostopno sodišče pravilno upoštevalo, da je tožnici delovno razmerje pri toženki prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 31. 8. 2015 (A4), zaradi česar tožnici pripada odpravnina na podlagi 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Tudi po višini zahtevani znesek ni bil sporen in je kot tak naveden v omenjeni odpovedi. Tožnici je delovno razmerje prenehalo 10. 10. 2015, zato je s tem dnem obveznost plačila zapadla v plačilo in posledično od tega dne dalje tečejo zakonske zamudne obresti. Tako je pritožba v tem delu neutemeljena.

6. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo nadur. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo plačilo nadur, ki so izkazane v evidencah delovnega časa oziroma urnih izkazih (A5). Verodostojnosti teh izkazov toženka ni prerekala, zato ni nobenega dvoma, da jih je tožnica tudi opravila. Nebistveno pri tem je, da toženka teh nadur ni nikoli odobrila. Delavcu pripada plačilo nadur, ki so bile dejansko opravljene (tako npr. tudi VS RS, opr. št. VIII Ips 92/2015). Ob tem toženka neutemeljeno v pritožbi navaja, da tožnica ni pojasnila, katera dela je opravljala posameznega dne, da je morala opravljati nadure, saj iz omenjenih urnih izkazov izhaja ravno nasprotno. V njih je tožnica za vsak posamezen dan, ko je morala opravljati delo preko polnega delovnega časa (ali celo ob dela prostih dneh), natančno zapisala, katero delo je opravljala. Da je tožnica morala delati preko polnega delovnega časa, da je delo sploh lahko v celoti opravila, izhaja tudi iz izpovedbe priče A.A.. Toženka izpovedbo te priče označuje za neverodostojno, češ da je bila v spornem obdobju v bolniškem staležu, vendar je A.A. v zvezi s tem izpovedal, da je kljub bolniški najmanj dvakrat tedensko prihajal na delo in tudi ves čas pregledoval število opravljenih ur za tožnico, kar je bila tudi njegova delovna obveznost. Pritožbena trditev, da je tožnica imela možnost nadure izkoristiti kot proste ure, pa je v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu. V pogodbi o zaposlitvi (A3) je imela tožnica določen 40 urni delovnik in obvezo, da bo po potrebi opravljala tudi nadure. V kolikor se je delo opravljalo v neenakomerno razporejenem delovnem času, bi toženka morala poskrbeti, da bi v referenčnem obdobju prišlo do izravnave presežka ur. Če ni ravnala tako, je nadure dolžna plačati. Ob tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka ni nikjer zatrjevala, da bi sploh imela opredeljeno možnost neenakomerne razporeditve delovnega časa. Zato je te navedbe potrebno šteti kot pritožbeno novoto in jih v pritožbenem postopku ni dovoljeno upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP).

7. Neutemeljena je neobrazložena pritožba zoper odločitev, da je toženka dolžna tožnici obračunati in plačati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015. Tudi ta zahtevek je toženka v odgovoru na tožbo izrecno priznala z obljubo, da bo obveznost čim hitreje izpolnila. Odločitev sodišča je tudi materialnopravno pravilna. Ker je tožnici pogodba o zaposlitvi prenehala 10. 10. 2015, ji na podlagi 4. odstavka 131. člena ZDR-1 v zvezi s 1. odstavkom 161. člena ZDR-1 pripada sorazmerni del regresa v višini 9/12 polnega pripadajočega zneska, ki je po panožni kolektivni pogodbi znašal 790,73 EUR bruto. Tako tožnici pripada prisojenih 593,01 EUR bruto.

8. Utemeljena pa je pritožba zoper prisojeni znesek odškodnine za neizkoriščen dopust. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zahtevkom sicer pravilno uporabilo Direktivo 2003/88/ES. Vsebinsko pravilno je citiralo tudi določilo v 164. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.)(čeprav je bil naveden 166. člen starega zakona). Pritožbeno sodišče je že večkrat, tudi na podlagi istovrstnih odločitev Vrhovnega sodišča RS (npr. opr. št. III Ips 300/2010), sprejelo stališče, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen dopust le ob prenehanju delovnega razmerja, če dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti in tudi ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega dopusta ni mogel izrabiti še pred prenehanjem PZ. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni ugotovljen in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, delavec izgubi pravico do izrabe letnega dopusta (ali nadomestila). Bistveno je, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo iz razloga, ker tožnici za leto 2015 ni bil izdan sklep o odmeri letnega dopusta, zaradi česar ni vedela, koliko ga ima in zato dopusta ni mogla izkoristiti. Takšno razlogovanje pa je materialnopravno zmotno. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnica imela možnost izrabiti dopust in ji toženka nikoli ni odklonila, če je želela dopust koristiti. Tudi tožnica sama je na zaslišanju to potrdila. Vsekakor, tudi če ji sklep o trajanju dopusta ni bil izdan, to še ni razlog, da nima pravice do dopusta in to tudi ne more biti objektivni razlog, da za izrabo ni prosila. Izpovedbi tožnice še zlasti ni mogoče slediti, ker jo je toženka v obvestilu z dne 6. 7. 2015 (A7) posebej opozorila na možnost koriščenja dopusta v času čakanja na delo, ki ji je bilo odrejeno od 7. 7. 2015 dalje in je trajalo do 31. 8. 2015. Nato je tožnica 1. 9. 2015 prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi (A4) z odpovednim rokom v trajanju 38 dni in v njej je bila izrecno ponovno opozorjena, da lahko v času odpovednega roka izkoristi dopust. Tožnica je torej vsaj od 7. 7. 2015 dalje pa vse do izteka odpovednega roka imela možnost izrabiti dopust, če bi to zahtevala. Tožnica ni dokazala, da bi ustno ali pisno zahtevala izrabo dopusta, zato je njen zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljen dopust neutemeljen.

Ker je prvostopno sodišče o tem zahtevku dejansko stanje pravilno ugotovilo, vendar zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 3. odstavku I. točke izreka spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo skladno s 5. alinejo 358. čl. ZPP, v preostalem delu pa skladno s čl. 353 ZPP v nespremenjenem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

9. Glede na to, da je toženka s pritožbo delno uspela, se je spremenil tudi uspeh v pravdi. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (II. tč. izreka sodbe). Stroške postopka je strankama odmerilo skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) ter Zakonom o odvetništvu (ZO, Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl.), upoštevaje vrednost spornega predmeta v znesku 3.120,37 EUR (nad 3000 do 10.000 točk). Ob tem je pooblaščenka tožnice, ker je bila tožnici z odločbo opr. št. Bpp 290/15 z dne 29. 10. 2015 odobrena brezplačna pravna pomoč, upravičena le do polovice zneska po OT.

Tožnici gredo naslednji stroški: za sestavo tožbe 300 točk (tar. št. 15/1 OT), za pripravljalno vlogo 225 točk (tar. št. 15/2 OT), za zastopanje na dveh narokih 450 točk (tar. št. 15/3 OT), za pavšal 19 točk (3. odstavek 11. člena OT), skupaj 994 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR in 17. člena ZO znaša 228,13 EUR.

Toženki gredo naslednji stroški: sestava odgovora na tožbo 300 točk (tar. št. 15/1a OT), pristop na narok 300 točk (tar. št. 15/3 OT), pavšal 12 točk (3. odstavek 11. člena OT), urnina 100 točk (1. odstavek 6. člena OT), 22 % DDV, skupaj 398,69 EUR.

Odločitev o stroških postopka temelji na 2. odst. 154. čl. ZPP. Tožnica je v sporu uspela s 65,81 % celotnega zahtevka , toženka pa s 34,19 %. Glede na navedeno je tožnica za postopek pred sodiščem prve stopnje upravičena do stroškov v znesku 150,13 EUR, toženka pa v znesku 136,31 EUR ter 121,99 EUR za postopek pred pritožbenim sodiščem. Po medsebojnem pobotanju je za postopek na prvi stopnji toženka dolžna tožnici povrniti 13,82 EUR, tožnica pa toženki 121,90 EUR pritožbenih stroškov.

10. Tožnica je bila s sklepom prvostopnega sodišča opr. št. Pd 124/2015 z dne 9. 11. 2015 oproščena plačila sodnih taks. Ker je v postopku pred sodiščem prve stopnje v sporu v celoti uspela, je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 32/08 in nasl.) pravilno naložilo plačilo takse toženki. Ker pa je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo in del tožbenega zahtevka zavrnilo, zaradi česar je prišlo do spremembe uspeha v pravdi, je odpadla pravna podlaga iz 2. odstavka 15. člena ZST-1. Zato je pritožbeno sodišče sodbo prvostopnega sodišča v III. točki izreka razveljavilo.

11. Na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o pritožbenih stroških. Toženki gredo naslednji pritožbeni stroški: sestava pritožbe 375 točk (tar. št. 15/4 OT, materialni stroški 7,50 točk (3. odstavek 11. člena OT), 22 % DDV, sodna taksa 140,00 EUR, skupaj 354,18 EUR. Ker je toženka s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v celoti, uspela pa le delno, kar predstavlja 34,19 % uspeh, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 154. čl. ZPP toženki priznalo 121,99 EUR pritožbenih stroškov.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 924/2014
• VDSS Sodba Pdp 992/2016
• VDSS Sodba Pdp 1018/2018