VDSS Sodba Pdp 754/2016

Jedro

Za premestitev tožnika so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 147. člena ZJU, s tožnikovo premestitvijo pa je tožena stranka zasledovala učinkovitejše oziroma bolj smotrno delo na področju mednarodnega sodelovanja, zato je podan in dokazan zakonit razlog za premestitev iz 3. točke prvega odstavka 149. členu ZJU. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo, da je bil razlog za premestitev fiktiven oziroma, da je bil tožnik premeščen iz subjektivnih razlogov, ne pa zaradi delovnih potreb tožene stranke, in da sta izpodbijana sklepa o premestitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni:

- v točkah I, II/1 in III izreka tako, da se v tem delu glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Ugotovi se, da sta sklep v. d. generalnega direktorja Davčne uprave Republike Slovenije, št. ... z dne 8. 1. 2013 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije št. ... z dne 10. 4. 2013 nezakonita in se razveljavita.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni priznati vse pravice iz delovnega razmerja kot da bi opravljala delo na delovnem mestu direktorja Davčnega (Finančnega) urada A. od izdaje nezakonitih sklepov do odločitve sodišča, to je do 24. 5. 2016."

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 1.091,38 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe (drugi odstavek II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje).

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 274,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta sklep v. d. generalnega direktorja Davčne uprave Republike Slovenije, št. ... z dne 8. 1. 2013 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije št. ... z dne 10. 4. 2013 nezakonita in se razveljavita (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja kot da bi opravljal delo na delovnem mestu direktorja Davčnega (Finančnega) urada A. od izdaje nezakonitih sklepov do odločitve sodišča, t. j. do 24. 5. 2016, zavrnilo pa je, kar tožnik zahteva več ali drugače (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.161,60 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe (2. odstavek II. točke izreka) in zoper odločitev o stroških v III. točki izreka zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožnik bi moral biti vrnjen na delovno mesto, ki ga je legitimno zasedal pred nezakonito premestitvijo, za katero niso bili izpolnjeni pogoji za premestitev skladno z Zakonom o javnih uslužbencih. Napačno je stališče, da bi sodišče s tem razporedilo tožnika na delovno mesto in da za to nima pristojnosti, temveč gre za vzpostavitev delovnega razmerja na tistem delovnem mestu, iz katerega je bil tožnik nezakonito razrešen in premeščen. Zato bi sodišče moralo ugoditi reintegracijskemu zahtevku tožnika za razporeditev na delovno mesto direktorja Finančnega urada A.. Po 1. 1. 2015 so se carinski in davčni uradi združili v finančne urade. Razpisov za direktorje finančnih uradov ni bilo. Tisti, ki je bil 31. 12. 2014 direktor Davčnega urada A., je bil od 1. 1. 2015 dalje direktor Finančnega urada A., in to bi moral biti tožnik. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe (I. točka izreka in prvi odstavek II. točke izreka) in zoper odločitev o stroških v III. točki izreka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži v plačilo pravdne stroške, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da se je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno osredotočilo le na tiste vidike zadeve, za katere je že pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu Pdp 368/2015 z dne 21. 1. 2016 navedlo, da niso bistveni za odločitev.

Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da bi moralo biti v opisu delovnih nalog navedeno, da gre pri tožnikovem novem delovnem mestu za mednarodno sodelovanje. Iz razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 368/2015 izhaja, da je bistveno, ali je med tožnikovimi nalogami navedeno tudi sodelovanje s strokovnimi službami in drugimi zunanjimi institucijami in ali tožnik dejansko opravlja te naloge. V sistemizaciji se za posamezno delovno mesto ne navedejo konkretizirane naloge. Tako je bilo v času tožnikove premestitve na DURS sistemiziranih 29 delovnih mest podsekretarja na različnih področjih dela, ki so imeli v sistemizaciji navedene enake naloge. Sprememba sistemizacije je bila izpeljana zakonito in skladno z Navodili o spreminjanju Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Davčni upravi RS, z dne 1. 4. 2010, zoper to sistemizacijo in novo delovno mesto podsekretar pa niso bila uporabljena pravna sredstva. Tožnik na novem delovnem mestu opravlja naloge v istem nazivu kot na prejšnjem delovnem mestu (sekretar). Ni pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je šlo pri tej spremembi sistemizacije za drugačen postopek in da to izhaja iz izpovedi B.B.. Sodišče je izpoved te priče povzelo napačno in v nasprotju z zapisnikom zaslišanja te priče z dne 24. 5. 2016. Sodišče priče ni spraševalo o namenu premestitve, temveč o razlogih za sistemizacijo delovnega mesta na DU C. namesto v DU A.. Iz odgovorov priče ni mogoče zaključiti, da je bil razlog za premestitev tožnikova razrešitev z mesta direktorja DU A.. Navedb tožnika ni potrdila priča D.D.. Da tožnikova premestitev ni bila nepotrebna, izhaja tudi iz dejstva, da je uslužbenki, ki je opravljala dela in naloge mednarodnega sodelovanja na področju E., prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, zato je neutemeljen zaključek sodišča, da je šlo za prirejeno delovno mesto. Izpoved priče F.F. ni bistvena in jo je sodišče prve stopnje kljub napotkom v razveljavitvenem sklepu nepravilno uporabilo pri presoji. Kot je v tem sklepu navedlo pritožbeno sodišče, premestitev ne bi bila v nasprotju s 147. členom ZJU zgolj zaradi tega, ker bi o njej nekdo vedel že novembra 2012. Tožena stranka ni ustvarila fiktivnih delovnih potreb. Tožnik je prej opravljal strokovne naloge na področju mednarodnega sodelovanja z G. na podlagi pooblastil predstojnika davčnega organa, strokovne naloge na področju mednarodnega sodelovanja z E. pa je opravljala uslužbenka, ki ji je novembra 2012 prenehalo delovno razmerje. Zaradi zagotovitve kontinuiranega sodelovanja in ob upoštevanju pričakovane reorganizacije davčne in carinske uprave je takratni predstojnik ocenil, da bo naloge sodelovanja v obeh institucijah opravljala ena oseba. Sodišče je spregledalo izpoved B.B., da zaradi ravnanja novega vodstva (predstojnik DURSA je v aprilu 2013 namesto B.B. postala H.H.) ni mogoče šteti, da namen premestitve ni bil centralizacija mednarodnega sodelovanja. Nova predstojnica je v okviru svoje diskrecijske pravice tožnika seznanila, da bo področje mednarodnega sodelovanja okrnjeno, zato bo vključen v delo DU C., kjer bo opravljal dela po dodelitvi direktorja urada. Po združitvi davčne in carinske uprave v novoustanovljeno Finančno upravo RS (1. 8. 2014) so naloge mednarodnega sodelovanja opravljali v Službi generalnega direktorja na finančnem uradu K., zato je tožnik opravljal le še naloge po odredbi nadrejenega na DU C.. Tožnik je sicer v času od aprila 2013 do julija 2014 aktivno opravljal dela mednarodnega sodelovanja, česar niti ni prerekal, a se sodišče ni opredelilo do tega. Ko so se 1. 1. 2015 davčni in carinski uradi združili v finančne urade, je predstojnica določila direktorje finančnih uradov po lastni presoji izmed bivših direktorjev davčnih in carinskih uradov, zato ne drži, da so bili direktorji davčnih uradov avtomatično razporejeni na direktorje finančnih uradov. To pa je sodišče spregledalo. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo o stroških, saj bi sodišče pri odločanju moralo upoštevati tožnikov uspeh ali pa odločiti, da vsaka stranka sama krije stroške postopka. Izpodbijana sodba je obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik je v obširnem odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe.

5. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba tožene stranke.

7. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi pavšalno uveljavlja tožena stranka. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, sodišče prve stopnje pa se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Pravilnost odločitve pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

8. Prvostopenjsko sodišče ni storilo niti kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je povzemalo izpoved B.B., zato pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je sicer napačno interpretiralo vsebino izjave te priče, kar pa ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka po tej določbi, saj ne gre za protispisnost. Priča je pojasnjevala, da bi enako delo mednarodnega sodelovanja tožnik sicer lahko opravljal tudi na Davčnem uradu A., ker pa je bil do premestitve direktor tega davčnega urada, so ga zaradi lažje in nemotene organizacije dela premestili na DU C.. Navedeno pa ob siceršnjih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, da je tožnik opravljal delo mednarodnega sodelovanja, za odločitev v zadevi ni bistveno.

9. Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, a je zmotno uporabilo materialno pravo in zato sprejelo napačno odločitev.

10. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločilo drugič. S sodbo opr. št. Pd 43/2013 z dne 22. 1. 2015 je ugotovilo, da sta sklep v. d. generalnega direktorja Davčne uprave Republike Slovenije, št. ... z dne 8. 1. 2013 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije št. ... z dne 10. 4. 2013 nezakonita in se razveljavita, in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika razporediti na delovno mesto direktorja Davčnega urada A. od izdaje nezakonitih sklepov do 31. 12. 2014 in mu za čas od izdaje nezakonitih sklepov do ponovne razporeditve priznati vse pravice iz delovnega razmerja (presežek tožbenega zahtevka za čas od 1. 1. 2015 dalje pa je zavrnilo). Po vloženih pritožbah obeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče navedeno sodbo sodišča prve stopnje s sklepom, opr. št. Pdp 368/2015 z dne 21. 1. 2016, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem sklepu je posebej poudarilo, naj prvostopenjsko sodišče izpodbijana sklepa o premestitvi presoja le z vidika, ali je tožena stranka dokazala razlog za premestitev, ki je naveden v teh sklepih, in ali je bila premestitev skladna z določbo drugega odstavka 147. člena ZJU ter da je bistveno, ali je bilo mogoče s tožnikovo premestitvijo zagotoviti učinkovitejše oziroma bolj smotrno delo pri toženi stranki. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ponovno sprejelo materialnopravno napačno odločitev.

11. Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami; ZJU) v XX. poglavju (147. do 152.b člen) določa pogoje za premestitev javnega uslužbenca. Po določbi prvega odstavka 147. člena ZJU je javni uslužbenec v okviru istega delodajalca lahko premeščen na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Premestitev je lahko trajna ali začasna. Skladno z drugim odstavkom 147. člena ZJU je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Uradnika je mogoče trajno zaposliti le na uradniško delovno mesto, ki se je lahko opravljalo v nazivu iste stopnje, razen če je premestitev izvedena iz razloga nesposobnosti za uradniško delovno mesto ali iz poslovnega razloga. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Za odločitev v tej zadevi je torej bistveno, ali je tožnik izpolnjeval pogoje za delovno mesto, na katero je bil premeščen, in ali je bilo mogoče s tožnikovo premestitvijo zagotoviti učinkovitejše oziroma bolj smotrno delo tožene stranke.

12. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu direktorja Davčnega urada A.. S sklepom v. d. generalnega direktorja Davčne uprave RS št. ... z dne 8. 1. 2013 (A2), potrjenim s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije, št. ... z dne 10. 4. 2013 (A36), je bil z dnem 17. 1. 2013 premeščen na delovno mesto podsekretar, šifra delovnega mesta ..., Davčni urad C.. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je bil tožnik premeščen zaradi ocene predstojnika B.B., da bo s premestitvijo tožnika mogoče zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa na področju mednarodnega sodelovanja s pristojnimi institucijami. V izpodbijanem sklepu je bilo med drugim navedeno, da sodelovanje predstavnikov davčnega organa v številnih delovnih telesih E. terja dobro koordinacijo njihovega dela, da je pomembna koordinacija in implementacija sprejetih usmeritev v nacionalno zakonodajo in prakso ter da je treba zagotoviti enoten pregled nad dogajanjem vseh delovnih teles E., v katerih sodeluje Davčna uprava RS. V izpodbijanem sklepu o premestitvi je tožena stranka nadalje ugotovila, da je strokovne naloge na področju mednarodnega sodelovanja z E. opravljala javna uslužbenka, ki ji je novembra 2012 prenehalo delovno razmerje ter da se v okviru G. državam članicam nudi pomembna podpora pri njihovem delovanju (podpora pri implementaciji razvojnih programov, iskanje najboljših praks članic in pomoč pri njihovem prevzemanju, spodbujanje sodelovanja in pomoči med državami članicami, itd.), zato je nujno zagotoviti, da se takšna podpora izkoristi v največji možni meri. Strokovne naloge na področju mednarodnega sodelovanja z G. je v preteklih letih na podlagi vsakokratnega pooblastila predstojnika davčnega organa opravljal tožnik, vključno z udeležbo na izvršnem odboru G. in med drugim aktivno sodeloval pri sprejemanju strategije G. 2012 do 2017. Generalni direktor DURS je ocenil, da bi tožnik s svojo strokovnostjo in izkušnjami najbolj učinkovito zagotovil nemoteno delovanje davčne uprave v mednarodnih institucijah. Naloge mednarodnega sodelovanja so bile v preteklosti razdeljene med dve osebi, kar po oceni predstojnika ni bilo najbolj racionalno, saj gre za delovanje v mednarodnih krogih, v katerih je smiselno udejstvovanje izvajati enovito. Zato je predstojnik ocenil, da se naloge mednarodnega sodelovanja, razdeljene na dve osebi, združijo in jih bo v bodoče opravljala ena strokovno usposobljena oseba, upoštevaje tudi pričakovano reorganizacijo davčne in carinske službe v bodoči finančni službi. Na ta način naj bi torej premestitev tožnika prispevala k učinkovitejšemu in smotrnejšemu delu.

13. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku (podobno kot v prvem sojenju) zaključilo, da tožnikova premestitev ni bila posledica delovnih potreb oziroma zagotovitev učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa, temveč je šlo za fiktivno premestitev, oziroma da je bil tožnik premeščen zaradi subjektivnih razlogov. Kot bistvene razloge za tak zaključek je štelo dejstvo, da sistemizacija za tožnikovo delovno mesto ne določa, da gre za delovne naloge s področja mednarodnega sodelovanja z E. in G., da je postopek spremembe sistemizacije potekal drugače kot običajno in da je tožnik o nameravani premestitvi izvedel že novembra 2012 v pogovoru z gostilničarjem F.F..

14. Navedena stališča sodišča prve stopnje so zmotna. Za zakonitost premestitve namreč ni odločilno, ali je med nalogami delovnega mesta v sistemizaciji izrecno navedeno, da gre za sodelovanje z E. in G.. Iz izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bilo v opisu tožnikovih nalog med drugim navedeno sodelovanje s strokovnimi službami in drugimi zunanjimi institucijami, kamor po oceni pritožbenega sodišča lahko štejemo tudi mednarodno sodelovanje. Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v razveljavitvenem sklepu z dne 21. 1. 2016, lahko sistemizacija le na splošno navaja delovne naloge, ki jih delavcu odredi predstojnik. Bistveno pa je, ali je tožnik te naloge dejansko opravljal, kar pa iz ugotovitev sodišča nedvomno izhaja. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bilo direktorju Davčnega urada C. I.I. pojasnjeno, da bo tožnik na novem delovnem mestu delal za davčni urad K., in da bo le formalno in organizacijsko podrejen njemu (I.I. je tudi pojasnil, da je tožnik do 1. 8. 2014 delal (le) za finančni urad K.). Tudi iz tožnikovih navedb izhaja, da je za področje mednarodnega sodelovanja delal do 31. 8. 2014, ko so mu zadolžitve s tega področja prenehale. Pritožbeno sodišče poudarja, da se delavcu lahko po premestitvi dodeljuje tudi druge naloge, ne le tista dela in naloge, katerih opravljanje je bilo temeljni razlog za premestitev javnega uslužbenca. Pomembno je tudi dejstvo, da je aprila 2013 prišlo do menjave vodstva Davčne uprave (B.B. je zamenjala H.H.), kar utemeljeno poudarja tožena stranka v pritožbi, saj je nova predstojnica določena delovna področja organizirala drugače, med drugim tudi področje mednarodnega sodelovanja, katerega obseg je pričela krčiti. Tovrstne kasnejše odločitve (novega) vodstva pa za presojo zakonitosti izpodbijane premestitve niso bistvene, saj so pravno pomembne le okoliščine, ki so bile znane v času sporne premestitve.

15. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo pri presoji, ali se je s premestitvijo tožnika zasledovalo učinkovitejše delo organa, upoštevati tudi dejstvo, da je javni uslužbenki, ki je pred tem sodelovala z E., v novembru 2012 delovno razmerje prenehalo. Ob dejstvu, da je strokovne naloge na področju mednarodnega sodelovanja z G. v preteklih letih opravljal tožnik, smiselnost združitve opravljanja nalog s področja sodelovanja z mednarodnimi organizacijami (predvsem z G. in E.) na enem delovnem mestu tako izhaja že iz same narave stvari. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala razloga za premestitev, navedenega v izpodbijanem sklepu, torej, da je z razporeditvijo tožnika na naloge s področja sodelovanja z mednarodnimi organizacijami, predvsem z E. in G., zagotovila učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa v smislu določbe 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU. Skladno s sodno prakso pa sodišče ne sme presojati učinkovitosti oziroma smotrnosti odločitev delodajalca (prim. z odločbami pritožbenega sodišča v podobnih primerih, opr. št. Pdp 1240/2014, Pdp 360/2015 in Pdp 359/2015). Prav to pa je sodišče prve stopnje storilo, saj je kljub ugotovitvi, da je tožnik opravljal delo na področju mednarodnega sodelovanja, raziskovalo smotrnost take odločitve delodajalca.

16. Ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da naj bi bil postopek spremembe sistemizacije izpeljan na nenavaden način, pa tudi če bi to držalo, to dejstvo ne bi imelo za posledico nezakonitosti sprejete spremembe splošnega akta delodajalca. Kot izhaja iz Navodila o spreminjanju aktov o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v državni Davčni upravi RS, lahko generalni direktor DURS tudi sam predlaga spremembo sistemizacije, ne da bi za to potreboval predlog direktorja področnega davčnega urada, pri katerem bo prišlo do spremembe sistemizacije. Sprememba sistemizacije je bila zato sprejeta na pravilen, zakonit način (kar v pritožbi utemeljeno izpostavlja tožena stranka) in v tem okviru je bilo ustanovljeno novo delovno mesto, na katero je bil razporejen tožnik. Pri tem gre za uradniško delovno mesto, ki se lahko opravlja v nazivu iste stopnje kot delovno mesto, na katerem je bil tožnik razporejen pred premestitvijo, kar je eden izmed pogojev za premestitev skladno s 147. členom ZJU in kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili za premestitev izpolnjeni vsi pogoji iz 147. člena ZJU, s tožnikovo premestitvijo pa je tožena stranka zasledovala učinkovitejše oziroma bolj smotrno delo na področju mednarodnega sodelovanja, tako da je podan in dokazan zakonit razlog za premestitev iz 3. točke prvega odstavka 149. členu ZJU. Odločitev sodišča prve stopnje je zato materialnopravno zmotna. Kot je navedlo pritožbeno sodišče že v razveljavitvenem sklepu, opr. št. Pdp 368/2015 z dne 21. 1. 2016, za zakonitost izpodbijanega sklepa o premestitvi ne more biti bistveno, da je tožnik zanjo izvedel novembra 2012 od gostilničarja na J.. Reorganizacija dela in sprememba sistemizacije namreč zahtevata svoj čas in postopek, ki se lahko začne tudi nekaj mesecev pred izvedeno premestitvijo. Zato tudi ni nenavadno oziroma nezakonito, če je o nameravani premestitvi tožnika kakšen javni uslužbenec oziroma funkcionar vedel že dva meseca pred izdajo izpodbijanega sklepa o premestitvi.

18. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo, da je bil razlog za premestitev fiktiven oziroma da je bil tožnik premeščen iz subjektivnih razlogov, ne pa zaradi delovnih potreb tožene stranke, da sta izpodbijana sklepa o premestitvi nezakonita in da je tožnik upravičen do priznanja vseh pravic, ki bi jih imel, kot da bi zasedal delovno mesto direktorja DU oz. FU A..

19. Ker so podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v I. točki in prvem odstavku II. točke izreka delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, v III. točki izreka pa je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožeči stranki naložilo v plačilo stroške postopka tožene stranke.

20. Tožnik namreč z zahtevkom ni uspel, zato je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in spremembe; ZODvT) za postopek Pd 43/2013 priznalo nagrado za postopek v višini 206,70 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok v višini 190,80 EUR (tar. št. 3102) in pavšalni znesek 20,00 EUR (tar. št. 6002) za plačilo poštnih in telekomunikacijskih stroškov ter potne stroške v višini 139,12 EUR (4 x 94 km x 0,37 EUR). Za postopek s pritožbo (Pdp 368/2015) toženi stranki pripada 254,40 EUR (tar. št. 3210), za narok v ponovljenem postopku (opr. št. Pd 15/2016) 190,80 EUR (tar. št. 3102), pavšalni znesek 20,00 EUR (tar. št. 6002) za plačilo poštnih in telekomunikacijskih stroškov ter potni stroški v višini 69,56 EUR (2 x 94 km x 0,37 EUR). Skupaj stroški postopka znašajo 1091,38 EUR. Sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo v postopku Pdp 368/2015, ker ni bistveno pripomogel k reševanju zadeve.

21. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožene stranke delno spremenilo izpodbijano sodbo in zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o premestitvi, zato je že iz tega razloga neutemeljena tudi pritožba tožnika, ki zahteva reintegracijo na prejšnje delovno mesto direktorja Davčnega urada oziroma po reorganizaciji na delovno mesto direktorja Finančnega urada A.. Ker torej pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožnik, niso podani, je sodišče prve stopnje pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (drugi odstavek II. točka izreka sodbe).

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena in 154. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti stroške postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške pritožbe v višini 254,40 EUR (tar. št. 3210) in pavšalni znesek 20,00 EUR (tar. št. 6002) za plačilo poštnih in telekomunikacijskih stroškov, ki jih mora povrniti tožnik. Tožnik sam krije stroške pritožbe, ker z njo ni uspel, sam pa krije tudi stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj z njim ni bistveno pripomogel k reševanju zadeve.

23. Dne 10. 4. 2017 je bil v tej zadevi izdan sklep o popravi sodbe, s katerim sta bila popravljena izrek in obrazložitev sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 754/2016 z dne 16. 2. 2017.

S tem prepisom se nadomešča prejšnji prepis sodbe, opr. št. Pdp 754/2016 z dne 16. februarja 2017 (tretji odstavek 328. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 368/2015
• VDSS sodba Pdp 1137/2015
• VDSS sodba Pdp 179/2016