VDSS Sklep Pdp 219/2017

Jedro

Regulacijske začasne odredbe je v skladu s stališčem Ustavnega sodišča RS št. Up 275/1997 z dne 16. 7. 1998 potrebnoi razlagati omejevalno, pri čemer mora biti tehtanje razlogov presojano strogo. Začasna odredba pa se v takšnem primeru izda pod pogojem, da je le-ta upravičena z vidika verjetnosti uspeha tožbe.

Pri odločanju o ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi sodišče ne presoja postavljenega tožbenega zahtevka, temveč zgolj upravičenost izdaje začasne odredbe z vidika uspeha tožbe, pri čemer je verjetnost podana takrat, ko je razlogov v prid določenega zaključka več od tistih, ki kažejo nasprotno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa.

II. Odločitev o pritožbenih stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo:

"I. Ugovoru tožene stranke se ugodi in se sklep Delovnega sodišča v Celju, opr. št. Pd 153/2016 z dne 23. 8. 2016, v ugodilnem delu razveljavi.

II. Zavrne se predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

"Do pravnomočnosti odločitve v predmetni zadevi se zadrži izvršitev sklepa sveta zavoda tožene stranke o imenovanju doc. dr. A.A. za direktorja Visoke šole B., C. ulica 7, D., z dne 6. 7. 2016, o katerem je bila tožeča stranka obveščena z obvestilom neizbranemu kandidatu z dne 8. 7. 2016.

Ta začasna odredba stopi v veljavo z dnem izdaje in velja še 30 dni po pravnomočnem zaključku pravdnega postopka v tej zadevi."

III. Predlog tožeče stranke za denarno kaznovanje tožene stranke se zavrne.

IV. O stroških postopka v zvezi z začasno odredbo bo odločeno v okviru odločanja o glavni stvari."

2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo predlagano začasno odredbo v zvezi s katero je Delovno sodišče v Celju izdalo sklep o izdaji začasne odredbe, pri čemer je sodišče prve stopnje spregledalo in zmotno povzelo dejansko stanje in posledično napačno razlogovalo vsebino ustanovitvenih aktov (E.) in ustanovitvenih aktov B. (Visoke šole B.). Sodišče zmotno razloguje, da je tožena stranka dne 11. 5. 2017 (pravilno: 2016) na seji sveta zavoda sprejela spremembe in dopolnitve Akta o ustanovitvi B., s katerimi je spremenila postopek imenovanja direktorja ter sestavo in način imenovanja upravnega odbora B.. Sodišče navede, da je tožena stranka Akt o ustanovitvi spremenila na zakonit način, kar pomeni, da Akt o ustanovitvi z dne 25. 4. 2014 v navedenih določbah ne velja več, po spremembi Akta z dne 11. 5. 2016 o imenovanju direktorja ne odloča več upravni odbor s soglasjem ustanovitelja, pač pa izključno ustanovitelj. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi spregledalo, da ni temeljni problem v tem, na kakšen način in s strani katerega organa tožene stranke so bile sprejete spremembe Akta o ustanovitvi B. z dne 11. 5. 2018 (pravilno: 11. 5. 2016). Sprememba Akta o ustanovitvi B. z dne 11. 5. 2016 je bila nezakonita, ker je spremembo Akta sprejel svet zavoda E. in ne njegova direktorica kot poslovodni organ. Tožnica je tožbi priložila Akt o ustanovitvi tožene stranke in njen Statut, v katerih so razvidne pristojnosti organov tožene stranke, med njimi tudi pristojnosti sveta zavoda tožene stranke. Svet zavoda ni pooblaščen sprejemati kakršnekoli spremembe Akta o ustanovitvi. Šlo je za nezakonitost javnega razpisa, saj je bil postopek izpeljan v nasprotju z ustanovitvenimi akti tožene stranke in ne samo v nasprotju z Akti Visoke šole B.. Pri tem je potrebno opozoriti, da sicer v določilu prvega odstavka 32. člena Zakona o zavodih piše: "Direktorja imenuje in razrešuje ustanovitelj, če ni z zakonom ali Aktom o ustanovitvi za to pooblaščen svet zavoda." Vendar je v konkretnem primeru tako v Aktu o ustanovitvi zavoda Visoke šole B. kot tudi njenem Statutu določeno, da je pooblaščen za imenovanje direktorja upravni odbor (kar je isto kot svet zavoda) Visoke šole B., kot njen organ upravljanja. Četudi pa takšnega določila v Aktu o ustanovitvi in Statutu ne bi bilo, pa vseeno ne bi svet zavoda tožene stranke bil tisti organ, ki bi lahko imenoval direktorja odvisnega zavoda. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v svoji odločitvi obrazložilo, da je za izdajo ureditvene začasne odredbe potrebno izkazati verjetnost uspeha tožbe (pravilneje verjetnost utemeljenosti terjatev, kot izhaja iz tožbenega zahtevka) ter kumulativno tudi enega izmed ostalih pogojev, to je bodisi nevarnost, da bo uveljavljana terjatev onemogočena ali precej otežena, bodisi da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale upniku. Organ upravljanja tožene stranke je svet zavoda, kar izhaja iz 8. člena Statuta tožene stranke. Drži tudi, da je svet zavoda objavil razpisa za prosto delovno mesto direktorice/direktorja Visoke šole B., na katerega se je prijavila tudi tožnica, na prosto delovno mesto pa je bil s strani sveta zavoda imenovan doc. dr. A.A.. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je dne 11. 5. 2016 tožena stranka na seji sveta zavoda sprejela spremembe in dopolnitve Akta o ustanovitvi B., s katerimi je poleg spremembe sestave in načina imenovanja upravnega odbora B. spremenila tudi postopek imenovanja direktorja. Akt o ustanovitvi B. je tožeča stranka (pravilno: tožena stranka) spremenila na zakonit način, kar pomeni, da Akt o ustanovitvi z dne 25. 4. 2014 ne velja več. 11. člen Statuta tožene stranke jasno določa, da je pristojni organ tako za ustanavljanje zavodov, kot tudi za sprejem in spreminjanje oziroma dopolnjevanje Akta o ustanovitvi svet zavoda. Četudi akt še ni razviden v sodnem registru, to na njegovo učinkovanje nima vpliva. Drži sicer navedba tožnice, da na podlagi (prejšnjega) Akta o ustanovitvi B. z dne 25. 4. 2014, svet zavoda ni upravičen in pooblaščen imenovati direktorja B., vendar pa je bil navedeni Akt (med drugim tudi) v tem delu dne 11. 5. 2016 spremenjen in dopolnjen, le-ta pa določa, da direktorja B. imenuje ustanovitelj, torej svet zavoda kot organ upravljanja. Nikakor pa direktorja ne more imenovati direktor ustanovitelja oziroma njegov zakoniti zastopnik kot poslovodni organ, temveč zgolj svet zavoda kot najvišji (kolegijski) organ tožene stranke. Glede neizkazane grozeče nenadomestljive škode (drugi pogoj za izdajo začasne odredbe) je sodišče prve stopnje presodilo, da že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe ni bil izpolnjen, zaradi česar ni presojalo drugega pogoja. Podano soglasje doc. dr. A.A. potrjuje, da tudi, če bi imenovanje novega direktorja izvedel upravni odbor B. in ne izključno ustanovitelj, bi bil rezultat enak, saj je bil na mesto direktorja imenovan doc. dr. A.A. in ne tožnica. Prav tako pa je tožnici soglasje, kot rečeno, odrekla tudi ustanoviteljica, kar pomeni, da tožnica v nobenem primeru ne bi mogla biti imenovana za direktorico B.. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem.), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ).

7. Tožnica je podala predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. ZIZ v prvem odstavku 272. člena določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in določa, da sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Po določilih drugega odstavka 272. člena ZIZ mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakršnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. ZIZ v 273. členu določa, da sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja.

8. Delovno sodišče v Celju je dne 23. 8. 2016 izdalo začasno odredbo in odločilo, da se do pravnomočnosti odločitve v tem individualnem delovnem sporu zadrži izvršitev sklepa sveta zavoda tožene stranke z dne 6. 7. 2016 o imenovanju doc. dr. A.A. za direktorja tožene stranke, o katerem je bila tožnica obveščena z obvestilom neizbranemu kandidatu z dne 8. 7. 2016 (I. točka). V nadaljevanju je sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se do pravnomočne odločitve v tem sporu zadrži izbira in imenovanje kandidatov za delovno mesto direktorja oziroma direktorice tožene stranke, v okviru vodenja javnega razpisnega postopka sveta zavoda tožene stranke ali kateregakoli drugega njenega organa (II./2 točka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da se do pravnomočne odločitve v tem sporu prepove toženi stranki, kateremukoli organu tožene stranke ali komerkoli tretjemu po navodilu, naročilu ali pooblastilu tožene stranke, objava razpisa in vodenje postopka izbire in imenovanja kandidatov na delovno mesto direktorja oziroma direktorice tožene stranke (II./3 točka). Zavrnilo je zahtevek, da če bi tožena stranka ali tretji po njenem naročilu kršil v točki II in III navedeno prepoved oziroma dolžnost opustitve, se toženi stranki izreče denarna kazen v znesku 20.000,00 EUR za vsako kršitev. V primeru kršitve bo sodišče na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni po uradni dolžnosti opravilo izvršbo. Hkrati bo sodišče izdalo nov sklep, s katerim bo toženi stranki izreklo novo višjo denarno kazen za primer ponovne kršitve prepovedi dolžnosti opustitve iz točke 2 in 3 sklepa (II./4 točka). Odločilo je, da ta začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe, izdane v tem delovnem sporu (III. točka). Prav tako je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni od prejema sklepa povrniti stroške zavarovanja v znesku 115,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje do plačila (IV. točka).

9. Na predlog predsednice Delovnega sodišča v Celju je Vrhovno sodišče Republike Slovenije izdalo sklep VIII R 15/2016 z dne 11. 10. 2016 in sklenilo, da se za odločanje v tem sporu določi Delovno sodišče v Mariboru iz razloga, ker tožnica pri delovnem sodišču v Celju opravlja funkcijo ....

10. Delovno sodišče v Mariboru je v zadevi Pd 397/2016 z dne 17. 11. 2016 izdalo sklep, s katerim je ugovoru tožene stranke ugodilo in sklep Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 153/2016 z dne 23. 8. 2016 razveljavilo (I. točka). V nadaljevanju je predlog tožnice za izdajo začasne odredbe zavrnilo (II. točka). Odločilo je, da se predlog tožnice za denarno kaznovanje tožene stranke zavrne (III. točka).

11. Pritožbeno sodišče je v zadevi Pdp 1030/2016 z dne 16. 12. 2016 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (I. točka). Odločilo je, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (II. točka). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 57. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ upnika ni opozorilo na pravne posledice iz prvega in tretjega odstavka 38. člena tega zakona, tako da je šlo za nespoštovanje temeljnega načela kontradiktornosti, ker sodišče ni dopustilo pravno dopustne možnosti odgovora na ugovor dolžnika, kar bi sicer moralo storiti. Sodišče je svojo odločitev zmotno oprlo na dejstvo, da tožnica ni podala odgovora na navedbe tožene stranke v ugovoru, tako da je štelo, da so navedbe tožene stranke v ugovoru resnične. Z navedenim je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

12. V ponovljenem postopku je Delovno sodišče v Mariboru pod opr. št. Pd 397/2016 z dne 10. 2. 2017 odločilo, da se ugovoru tožene stranke ugodi in se sklep Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 153/2016 z dne 23. 8. 2016 v ugodilnem delu razveljavi (I. točka). Zavrnilo je predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, da se do pravnomočnosti odločitve v predmetni zadevi zadrži izvršitev sklepa sveta zavoda tožene stranke o imenovanju doc. dr. A.A. za direktorja tožene stranke, o katerem je bila tožnica obveščena z obvestilom neizbranemu kandidatu z dne 8. 7. 2016. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da ta začasna odredba stopi v veljavo z dnem izdaje in velja še 30 dni po pravnomočnem zaključku pravdnega postopka v tej zadevi (II. točka). Predlog tožnice za denarno kazen je zavrnilo (III. točka). Odločilo je, da bo o stroških postopka v zvezi z začasno odredbo odločalo v okviru odločanja o glavni stvari (IV. točka).

13. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje je regulacijske začasne odredbe v skladu s stališčem Ustavnega sodišča RS št. Up 275/1997 z dne 16. 7. 1998, v katerem je navedeno, da je potrebno vse pojme o grozečem nasilju in nenadomestljivi škodi razlagati omejevalno, pri čemer mora biti tehtanje razlogov presojano strogo. Začasna odredba pa se v takšnem primeru izda pod pogojem, da je le-ta upravičena z vidika verjetnosti uspeha tožbe. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odpravilo kršitev in pooblaščencu tožnice z ustreznim pravnim poukom iz 57. in 58. člena ZIZ vročilo pošiljko, ki jo je tožnica prejela dne 26. 1. 2017 ter, da je tožnica na ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi pravočasno odgovorila. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pri odločanju o ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi sodišče ne presoja postavljenega tožbenega zahtevka, temveč zgolj upravičenost izdaje začasne odredbe z vidika uspeha tožbe, pri čemer je verjetnost podana takrat, ko je razlogov v prid določenega zaključka več od tistih, ki kažejo nasprotno. Tožena stranka je javni zavod, ki so ga ustanovile občine in regionalne gospodarske zbornice z območja F. statistične regije z odlokom o ustanovitvi leta 2001, pri čemer so pravice, obveznosti in odgovornosti ustanovitelja urejene s Statutom tožene stranke. Kot določa 8. člen Statuta javnega zavoda je organ upravljanja tožene stranke svet zavoda. Iz navedb tožnice in predložene listinske dokumentacije izhaja za verjetno, da je bila tožnica s sklepom upravnega odbora tožene stranke z dne 2. 3. 2016 imenovana za direktorico tožene stranke za čas od 1. 4. 2016 do 31. 3. 2020. Tožnica je skladno z odločitvijo upravnega odbora z dne 29. 3. 2016 opravljala funkcijo vršilke dolžnosti do imenovanja direktorja tožene stranke. Junija 2016 je svet zavoda objavil razpis za prosto delovno mesto direktorja, na katerega se je tožnica prijavila, pri čemer je svet tožene stranke na svoji seji 6. 7. 2016 sprejel sklep, s katerim je za direktorja tožene stranke imenoval doc. dr. A.A.. Tožnica je prejela sklep o neizbiri s pojasnilom, da je tožena stranka imenovala drugega kandidata. Akt o ustanovitvi z dne 25. 4. 2014 določa, da direktorja tožene stranke imenuje upravni odbor zavoda za mandatno dobo štirih let, pri čemer direktorja imenuje in razrešuje upravni odbor s soglasjem ustanovitelja. Prav tako je tožena stranka 11. 5. 2016 sprejela dopolnitve Akta o ustanovitvi tožene stranke, s katerim je spremenila postopek imenovanja direktorja ter sestavo in imenovanje upravnega odbora.

14. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem tožnice, da je sodišče spregledalo trditve tožnice, da ni temeljni problem spora v tem, da po spremembi Akta o ustanovitvi z dne 11. 5. 2016 o imenovanju direktorja ne odloča več upravni odbor s soglasjem ustanovitelja, pač pa izključno ustanovitelj, temveč v tem, na kakšen način in s strani katerega organa tožene stranke so bile sprejete spremembe Akta o ustanovitvi z dne 11. 5. 2018 (pravilno: 11. 5. 2016). Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožnice, da je akt nezakonit iz razloga, ker ga je sprejel svet zavoda in ne njegova direktorica kot poslovodni organ. Akt o ustanovitvi je tožena stranka sprejela na zakonit način, pri čemer je organ upravljanja tožene stranke svet zavoda. Zato je nepravilno stališče tožnice, da bi poslovodni organ oziroma njegova direktorica (osebno tožnica) bila pristojna za sprejem oziroma spremembo akta in ne svet zavoda kot organ upravljanja. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tudi če Akt o ustanovitvi (oziroma njegove spremembe) ni vpisan v sodni register, to na njegovo učinkovanje nima vpliva. Sicer pa ne glede na zakonitost imenovanja direktorja, kar bo ugotavljalo sodišče prve stopnje v rednem kontradiktornem postopku, pa sodišče nikakor ne more imenovati tožnice na funkcijo direktorja, saj je to v izključni pristojnosti organa, ki je pristojen za imenovanje direktorja. Tako je pravilno sodišče prve stopnje zaključilo, da ni izpolnjen prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, in sicer upravičenost izdaje začasne odredbe z vidika verjetnosti uspeha v postopku.

15. Sodišče v nadaljevanju ni odločalo glede neizkazane grozeče nenadomestljive škode, saj tožnica nikakor ne bi mogla biti imenovana na delovno mesto direktorja. Posledično navedenemu je sodišče tudi pravilno zavrnilo denarno kaznovanje tožene stranke zaradi kršenja izdane začasne odredbe.

16. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka iz razloga, ker je sodišče prve stopnje odločilo, da bo sodišče prve stopnje o stroških v zvezi z začasno odredbo odločalo v okviru odločanja o glavni stvari. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

31.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Psp 199/2010
• VDSS Sklep Pdp 67/2020
• VSC sklep Cp 203/2015