VDSS Sodba Pdp 802/2016

Jedro

ZVZD-1 v četrtem odstavku 38. člena določa, da delodajalec določi obvezne občasne preizkuse teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo za delavce, ki delajo na delovnem mestu, na katerem iz ocene tveganja izhaja večja nevarnost za nezgode in poklicne bolezni ter za delavce, ki delajo na delovnih mestih, na katerih so nezgode pri delu in poklicne bolezni pogostejše. Prav tako peti odstavek 38. člena ZVZD-1 določa, da rok za občasne preizkuse iz prejšnjega (torej četrtega) odstavka ne sme biti daljši od dveh let. V skladu z določilom četrtega in petega odstavka 38. člena ZVZD-1, zakon nedvomno obvezuje delodajalca (toženo stranko), da določi obvezne občasne preizkuse teoretične in praktične usposobljenosti, ki se morajo izvajati znotraj časovnega okvirja največ dveh let. Namen in cilj ZVZD-1 je, da se delavcem zagotovi varnost in zdravje pri delu. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti teleološko in logično razlago 38. člena ZVZD-1, ne pa jezikovne razlage, s katero je ugotovilo, da v zakonih in na podlagi zakona izdanih predpisih ni eksplicitno zapisano, da bi moral delavec, ki sicer izpolnjuje pogoje strokovne izobrazbe in ima strokovni izpit, redno letno uspešno opravljati preverjanje znanja. Vprašanje razlage zakona je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. S tem, ko je sodišče prve stopnje 38. člen ZVZD-1 razlagalo v nasprotju z njegovim namenom (torej zagotovitvi varnosti delavcev v delovnem procesu), je zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da zgolj ustno odrejanje dela ni pravilno v smislu zakonskih določb, ki določajo, da se delavcu v pisni obliki odredi začasno opravljanje drugega dela.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 6. 2015 nezakonita in se razveljavi.

Med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2015 številka ... se razveljavi.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje v skladu s Pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 19. 8. 1997 in Razporeditveno odločbo št. ... z dne 19. 8. 1997 in tožnika pozvati nazaj na delo v skladu s to pogodbo in odločbo.

3. Tožena stranka je dolžna za čas od 1. 7. 2015 do vzpostavitve delovnega razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 19. 8. 1997 za tožnika obračunati razliko med bruto nadomestilom plače za nadzornika v metanski jami, ki bi ga prejemal po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 19. 8. 1997, in plačo, ki jo je prejemal po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 7. 2015 za rudarja na pripravi, plačati pripadajoče davke in prispevke, nato pa tožniku na njegov bančni račun, kamor mu nakazuje plačo, plačati preostali neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za znesek preteklega meseca, v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo."

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

IV. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo: da se sprememba tožbe s spremembo tožbenega zahtevka dovoli (I. točka izreka sklepa); da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 6. 2015 nezakonita in se razveljavi. Med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2015 številka ... je razveljavilo in v presežku zahtevek zavrnilo (II/1. točka izreka sodbe); da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje v skladu s Pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 19. 8. 1997 in Razporeditveno odločbo št. ... z dne 19. 8. 1997 in tožnika pozvati nazaj na delo v skladu s to pogodbo in odločbo (II/2. točka izreka sodbe); da je tožena stranka dolžna za čas od 1. 7. 2015 do vzpostavitve delovnega razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 19. 8. 1997 za tožnika obračunati razliko med bruto nadomestilom plače za nadzornika v metanski jami, ki bi ga prejemal po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 19. 8. 1997, in plačo, ki jo je prejemal po pogodbi o zaposlitvi št.... z dne 1. 7. 2015 za rudarja na pripravi, plačati pripadajoče davke in prispevke, nato pa tožniku na njegov bančni račun, kamor mu nakazuje plačo, plačati preostali neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za znesek preteklega meseca, v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo, v presežku, ko tožnik zahteva, da mu je tožena stranka dolžna "plačati neto znesek najmanj 150,00 EUR za posamezni mesec", se zahtevek zavrne (II/3. točka izreka sodbe); da se ugotovi, da je bila ustna prerazporeditev tožnika na delo od vključno dne 25. 5. 2015 do 1. 7. 2015 nezakonita in da je bilo tožniku nezakonito prepovedano opravljanje dela na delovne dni 28. 5. 2015, 29. 5. 2015, 3. 6. 2015, 4. 6. 2015 in 5. 6. 2015 (II/4. točka izreka sodbe); da je tožena stranka dolžna za tožnika anulirati evidenco koriščenja petih (5) dni letnega dopusta za 28. 5. 2015, 29. 5. 2015, 3. 6. 2015, 4. 6. 2015 in 5. 6. 2015 (II/5. točka izreka sodbe); da se zavrne zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu v skupnem znesku 10.000,00 EUR." (II/6. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.529,70 EUR v roku 8 dni po izdaji sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe (II/7. točka izreka sodbe).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo v delu, v katerem je sodišče ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi bistvenih kršitev pravil postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in samo izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo pritožbene stroške postopka. Sodišče je ugotovilo, da naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz razloga, ker Navodilo z dne 12. 10. 2001 ne predstavlja predpisa, ki bi imel pravno naravo predpisa, izdanega v zakonih in na podlagi zakona izdanih predpisih tudi ni določbe, po kateri bi moral delavec, ki sicer izpolnjuje pogoj iz strokovne izobrazbe in ima strokovni izpit, redno letno uspešno opraviti preverjanje znanja. Za navedene kršitve je zagrožena globa od 2.000,00 EUR do 40.000,00 EUR za storjeni prekršek, globa za 500,00 do 4.000,00 EUR pa je zagrožena tudi za odgovorno osebo delodajalca za storjeni prekršek. Splošni pravni akt je pravni akt, ki svojih naslovljencev ne imenuje poimensko, ampak jih splošno opiše, po njegovih bistvenih značilnosti. Če tožnik nima ustreznega znanja, ker ni opravil preverjanje znanja, v resnici to pomeni, da lahko v primeru delovne nesreče ter neustreznega ravnanja tožnika, ki bi izhajalo iz pomanjkljivega tožnikovega znanja (o tem je obsežno izpovedala priča A.A.) pride do katastrofalnih posledic v jami, na primer hudih telesnih poškodb ali celo smrti tožnika in drugih delavcev. Logično je, da v primeru, ko delavec na delovnem mestu nadzornika ne opravi uspešno preverjanja znanja, na tem delovnem mestu dela ne more opravljati, dokler uspešno ne opravi preverjanja znanja, če temu ni tako, bi preverjanje znanja izgubilo svoj smisel. Odločitev sodišča, da mora tožena stranka tožniku vzpostaviti delovno razmerje v skladu s pogodbo, ki se nanaša na delovno mesto nadzornika, pri čemer očitno tudi za sodišče ni sporno, da tožnikovo znanje za opravljanje dela na tem delovnem mestu ni zadovoljivo, pomeni, da se s tem povečuje tveganje glede varnosti in zdravja tožniku ter ostalim delavcem v jami. Sodišče je tudi popolnoma prezrlo določila rudarske zakonodaje, na katere je opozorila in se nanje sklicevala tožena stranka, čeprav ZVZD-1 v 2. in 72. členu določa, da so v rudarstvu posamezna vprašanja varnosti in zdravja pri delu urejena s posebnimi predpisi ter da nadzor nad temi predpisi pri rudarskih delih opravlja rudarska inšpekcija. S tem je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo oziroma ga sploh ni uporabilo. Rudarska inšpekcija torej izvaja nadzor tako nad spoštovanjem določil ZVZD-1, Zakona o rudarstvu ZRud-1 in Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti pri delu ter o tehničnih ukrepih za dela pri raziskovanju in izkoriščanju mineralnih surovin pod zemljo (Pravilnik), ki je tudi delovna inšpekcija (125. člen ZRud-1). Preverja torej, da so na deloviščih tožene stranke razporejeni delavci, ki so za to usposobljenosti (Pravilnik) oziroma če so imenovane odgovorne osebe, ki izpolnjujejo predpisane pogoje. Odgovorne osebe morajo biti posebej usposobljene in kvalificirane v skladu s predpisi o rudarstvu in s Pravilnikom. Izvajalec rudarskih del, to je tožena stranka, mora usposabljanje delavcev za varno delo na deloviščih, na katerih so delavci običajno zaposleni, izvajati redno v primernih časovnih obdobjih. Namen takšnega usposabljanja je, da se delavci, katerim so naložene posebne dolžnosti, v primerih nevarnosti, usposobijo za izvrševanje svojih zadolžitev in da se njihovo znanje tudi preveri. To so nadzorniki. Rudarski inšpektor torej preverja program usposabljanja in ukrepa, kot to določa 38. člen ZVZD-1. Tožena stranka prilaga zapisnik rudarske inšpektorice B.B. z dne 20. 6. 2016, ki je dne 20. 6. 2016 opravila redni inšpekcijski nadzor pri pripravi delovišč v jamah tožene stranke. Zapisnik je podan v skladu z določilom 286. člena ZPP. Gre sicer za novo dejstvo oziroma dokaz, ki pa ga tožena stranka brez svoje krivde ni mogla predložiti na prvem naroku. Iz zapisnika izhaja, da je rudarska inšpektorica preverila tudi neposredno preverjanje znanja. Ugotavlja, da so Navodila za preverjanje znanja zaposlenih in programske usmeritve za izvajanje internih strokovnih izpitov, opredeljena v točki 2.3.2, kjer je opredeljeno preverjanje znanja za nadzorno - tehnično osebje. Služba za izobraževanje izdela letni program, usposabljanja nadzorno - tehničnega osebja. Iz zapisnika jasno izhaja, da je rudarska inšpekcija preverila tudi način preverjanja znanja glede nadzorno - tehničnega osebja in kršitev v zvezi s tem ni ugotovila. Rudarski inšpektor lahko z odločbo prepove izvajalcu izvajanje rudarskih del do odprave nepravilnosti, pri čemer se z globo od 10.000,00 do 30.000,00 EUR kaznuje pravna oseba v primeru kršitev ter odgovorna oseba z globo 500,00 do 3.000,00 EUR. Če izmenski nadzornik ne pride na izmeno ali pa ne more opravljati dela, mora tehnični vodja zagotoviti nadzor v njegovem oddelku, sicer pa mora delo ustaviti. Izvajalec rudarskih del mora usposabljanje delavcev za varno delo na deloviščih, na katerih so delavci običajno zaposleni, izvajati redno ob primernih časovnih obdobjih. Namen takšnega usposabljanja je, da:

- da se delavci, katerim so naložene posebne dolžnosti v primerih nevarnosti, usposobijo za izvrševanje svojih zadolžitev in da se njihovo znanje tudi preveri;

- da delavci spoznajo pravilno porabo in vzdrževanje reševalne opreme;

- da mora izvajalec rudarskih del delavce, ki narekujejo razmerje na delovišču tudi praktično usposobiti za pravilno uporabo in vzdrževanje opreme za odkrivanje in gašenje požarov ter opreme za alarmiranje in komuniciranje. Tožena stranka se sprašuje, ali bo odgovornost v primeru nesreče, ki bi bila posledica nezadostnega znanja tožnika prevzelo sodišče, ki je sprejelo takšno odločitev.

Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, saj po določbah 299. in 378. člena OZ zakonske zamudne obresti ne tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za znesek preteklega meseca. Sodišče bi moralo določiti rok za izpolnitev obveznosti. Z navedenim je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ne da preizkusiti.

Sodišče je v 4. točki sodbe ugotovilo, da je bila prerazporeditev tožnika na delo od 25. 5. 2015 do 1. 7. 2015 nezakonita, na delovne dneve 28. 5. 2015, 29. 5. 2015, 3. 6. 2015, 4. 6. 2015 in 5. 6. 2015 pa je bilo tožniku nezakonito prepovedano opravljanje dela. V tretjem odstavku 33. člena ZDR-1, na katerega se v bistvu sklicuje sodišče, je določeno, da v kolikor z zakonom ali kolektivno pogodbo ni določeno drugače, lahko delodajalec z namenom ohranitve zaposlitve ali zagotovitve nemotenega poteka delovnega procesa delavcu pisno odredi začasno opravljanje drugega ustreznega dela v primerih začasno povečanega obsega dela na drugem delovnem mestu oziroma vrsti dela pri delodajalcu, začasno zmanjšanega obsega dela na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, ki ga opravlja in nadomeščanja odsotnega delavca. V konkretnem primeru ne gre za začasno povečan obseg dela na drugem delovnem mestu, pri čemer bi mogla dikcija zakona, v kolikor bi bila obvezna, določati, da mora delodajalec nekaj storiti, torej je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. V konkretni zadevi je bila pogodba o zaposlitvi delavcu odpovedana iz razloga nesposobnosti, tako da določilo četrtega odstavka 89. člena ZDR-1 ne pride v poštev. Sodišče je torej uporabilo pravno normo, ki je glede na dejansko stanje ne bi smelo uporabiti. Dejstvo je, da tožnik ni uspešno opravil preverjanja znanja, zato je bila tožena stranka dolžna zagotoviti varnost v jami, tožniku pa preprečiti vstop v jamo z zaklenitvijo naglavne svetilke. V nasprotnem primeru bi bilo mogoče toženi stranki očitati, da ni ravnala z ustrezno skrbnostjo. Iz 200. člena ZDR-1 tudi izhaja, da ima, v primeru če delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja, delavec pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma svoje dolžnosti izpolni. Če delodajalec v roku 8 dni po vročitvi pisne zahteve delavca ne izpolni svoje obveznosti, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožnik ni izpolnil procesne predpostavke glede uveljavljanja odprave in kršitve, ki jih je navajal v točki VI. tožbe, saj od tožene stranke ni predhodno pisno zahteval odprave kršitev. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja pritožbo zoper točko II/6 izreka sodbe, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu in sodbo v tem delu izpodbija zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da tožniku prisodi odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu v skupnem znesku 10.000,00 EUR. Tožnik je edini delavec v zadnjih letih, ki pri toženi stranki po neuspešno opravljenem letnem preverjanju znanja, ni prostovoljno podpisal nove pogodbe o zaposlitvi za nižje in slabše delovno mesto. Ravnanje tožene stranke ni moglo biti običajno, saj takega primera še nikdar niso imeli. Tožena stranka je tožnika samovoljno premestila na slabše plačano delo, potem pa mu nekaj dni ni dovolila delati. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Tožnik podaja odgovor na pritožbo tožene stranke in v celoti prereka pritožbene navedbe, pri čemer je tožnik 24. 6. 2015 pisno po svoji pooblaščenki zahteval odpravo kršitev pravic delavca v zvezi z delovnim razmerjem. Glede bistvenih kršitev pravil postopka pa tožnik meni, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določila OZ, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Tožena stranka je tožniku nakazovala plačo, najkasneje do 18. dne v tekočem mesecu za pretekli mesec. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa po oceni pritožbenega sodišča ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju delno zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da je zaradi neobrazloženosti izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, ni podana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno obrazložilo, zato jo je mogoče preizkusiti. Je pa res, da mesečna plača ali nadomestilo plače zapade v plačilo 18. dne v mesecu za pretekli mesec, tako da pričnejo teči zakonske zamudne obresti od 19. dne v mesecu in ne od 18. dne v mesecu, vendar navedeno predstavlja zmotno uporabo materialnega prava, ne pa bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar navedeno v konkretnem primeru niti ni pomembno, saj je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in posledično tudi zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači med obema delovnima mestoma.

8. Glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe je pravna podlaga za odločanje podana v 91. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki določa, da če delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če delavec sprejme ponudbo delodajalca, mora skleniti novo pogodbo o zaposlitvi v roku 15 dni od prejema pisne ponudbe. Če delavec sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico do pravnega varstva pred pristojnim sodiščem, kot v drugih primerih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se šteje, da je bila nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem. ZDR-1 v 89. členu določa razloge za redno odpoved in med drugim je to nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (razlog nesposobnosti).

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter zaslišalo tožnika in priče mag. C.C., D.D., A.A., E.E., F.F., G.G., H.H., I.I., J.J. in K.K. ter prebralo izpovedi prič L.L., M.M., N.N., O.O. in P.P. Iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnik ni opravil predpisanega rednega letnega preverjanja znanja iz stroke in varstva pri delu, kar sicer med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno. Tožnik je namreč 14. 4. 2015 in 7. 5. 2015 pristopil na letno preverjanje znanja iz stroke in varstva pri delu in preverjanja znanja ni uspešno opravil, pri čemer je bila komisija za preverjanje znanja imenovana s sklepom uprave tožene stranke, člani komisije pa strokovnjaki na svojem področju. Sodišče je zaslišalo člane izpitnih komisij in sicer D.D., A.A., E.E. in F.F., ti pa so prepričljivo izpovedali, da tožnik kljub njihovi pomoči ni znal odgovoriti na temeljna vprašanja iz stroke in iz varstva pri delu, kot so prenos smeri in višine poti umika iz jame (jamska karta) v primeru izvora plina, o načrtu obrambe in reševanja v jami, o dihalnikih na deloviščih, o delovanju jamske proge ter katere osebe so lahko navzoče pri odstrelu in nalogah strelca. Glede na to, da je tožnik dvakrat opravljal preizkus znanja in ga ni uspešno opravil, je takšna ocena dokončna. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je na delovnem mestu "nadzornik - rudarski" kot pogoj za opravljanje dela določeno preverjanje znanja na vsakih 12 mesecev. Tožena stranka je sprejela Navodila za preverjanje znanja zaposlenih in programske usmeritve za izvajanje internih strokovnih izpitov, kar je interni akt tožene stranke, pri čemer je imel tožnik za opravljanje izpita enake pogoje kot vsi ostali zaposleni delavci in pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala predložiti načrt preverjanja znanja, kjer bi bilo vnaprej dogovorjeno, kaj štejejo kot preverjanje znanja in bi bilo potrjeno kot oblika preverjanja znanja za tekoče leto. Člani komisije so bili imenovani s sklepom uprave tožene stranke z dne 31. 3. 2015, bili so strokovnjaki na svojem področju in glede na sklep uprave tudi pristojni za odločanje glede uspešnosti opravljanja izpita. Sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi sicer kot pravno podlago navede Zakon o rudarstvu (ZRud-1, Ur. l. RS, št. 14/2014), vendar ga tolmači v nasprotju z njegovim namenom, to je zagotovitve varnosti delavcev, pri čemer ZRud-1 ki med drugim določa, da mora vsak izvajalec rudarskih del pred pričetkom del izdelati in sprejeti splošni akt o varnosti in zdravju pri delu, s katerim ureja področje varnosti in zdravja pri delu, zlasti kar zadeva ocenjevanje tveganj za nastanek poškodb in zdravstvenih okvar delavcev ter določitev načinov in ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in sprejeti akt o varnosti in zdravju pri delu. Prav tako Zakon o zdravju in varnosti pri delu (ZVZD -1, Ur. l. RS, št. 43/2011) določa obvezne občasne preizkuse teoretične in praktične usposobljenosti. Sodišče navede kot pravno podlago tudi Pravilnik o zahtevah o zagotavljanju varnosti in zdravju pri delu in tehničnih ukrepih za zdravje pri raziskovanju in izkoriščanju mineralnih surovin pod zemljo (Ur. l. RS, št. 68/2003 s sprem.), ob tem pa po oceni pritožbenega sodišča preozko in v nasprotju z njihovim namenom tolmači zakon oziroma pravilnik (varnost pri delu) in preozko šteje, da v nobenem od teh zakonov ali pravilnikom ni določbe, po kateri bi bil za opravljanje nadzorno - tehničnih del določen pogoj uspešnega letnega preverjanja znanja. Sodišče prve stopnje tudi zmotno šteje, da splošni akt o varnosti in zdravju pri delu tožene stranke določa, da je obveznost delavca, da pristopi k preverjanju znanja določena, vendar ne določa podlage za sankcioniranje neuspešno opravljenega preverjanja usposobljenosti. Namen preverjanja znanja je prav uspešno opravljen preizkus znanja in preizkus ni namenjen samemu sebi.

10. Poudariti je, da ZVZD-1 v četrtem odstavku 38. člena določa, da delodajalec določi obvezne občasne preizkuse teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo za delavce, ki delajo na delovnem mestu, na katerem iz ocene tveganja izhaja večja nevarnost za nezgode in poklicne bolezni ter za delavce, ki delajo na delovnih mestih, na katerih so nezgode pri delu in poklicne bolezni pogostejše. Prav tako peti odstavek 38. člena ZVZD-1 določa, da rok za občasne preizkuse iz prejšnjega (torej četrtega) odstavka ne sme biti daljši od dveh let. V skladu z določilom četrtega in petega odstavka 38. člena ZVZD-1, zakon nedvomno obvezuje delodajalca (toženo stranko), da določi obvezne občasne preizkuse teoretične in praktične usposobljenosti, ki se morajo izvajati znotraj časovnega okvirja največ dveh let. Nedvomno je namen in cilj ZVZD-1, da se delavcem zagotovi varnost in zdravje pri delu. Sodišče prve stopnje bi po oceni pritožbenega sodišča moralo uporabiti teleološko in logično razlago 38. člena ZVZD-1, ne pa jezikovne razlage, s katero je enostavno ugotovilo, da v zakonih in na podlagi zakona izdanih predpisih ni eksplicitno zapisano, da bi moral delavec, ki sicer izpolnjuje pogoje strokovne izobrazbe in ima strokovni izpit, redno letno uspešno opravljati preverjanje znanja. Vprašanje razlage zakona je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. S tem, ko je sodišče prve stopnje 38. člen ZVZD-1 razlagalo v nasprotju z njegovim namenom (torej zagotovitvi varnosti delavcev v delovnem procesu), je zmotno uporabilo materialno pravo. Z ozko razlago ZVZD-1, ki je v nasprotju z namenom zakona, je sodišče prve stopnje odločilo tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti, saj je z odločitvijo poseglo v pravico do varnosti ostalih delavcev in tudi tožnika osebno na delovnem mestu in ogrozilo znanje in življenje delavcev v jami.

11. Tudi Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter ob tehničnih ukrepih za dela pri raziskovanju in izkoriščanju mineralnih surovin pod zemljo, ki je bil sprejet na podlagi ZRud-1, določa zahteve za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, ki jih mora izvajalec rudarskih del upoštevati in zagotoviti, da:

- se na deloviščih, na katerih so prisotni delavci, lahko prične z obratovanjem le pod nadzorom odgovorne osebe;

- je delo, pri katerem nastopijo posebne nevarnosti, poverjeno le strokovno usposobljenim delavcem, ki delo izvajajo v skladu z izdanimi osebnimi navodili za delo;

- se izvaja v določenih časovnih obdobjih potrebno usposabljanje iz varnosti in zdravja pri delu (5. člen).

Izvajalec rudarskih del lahko izvaja nadzor, če je ustrezno usposobljen in ima kvalifikacijo v skladu s predpisi o rudarstvu (13. člen) - nadzor. Vsak izvajalec rudarskih del za naloge s področja varnosti in zdravja pri delu določi odgovorne osebe. Odgovorne osebe so: vodje skupin ali delovišč, nadzorniki (tožnik), poslovodje, tehnični vodje izpostavljenih delovišč, obratov, več obratov in glavni tehnični vodja. Število in njihova medsebojna razmerja ter odgovornosti so določeni v splošnem aktu o varnosti in zdravju pri delu in organigramu izvajalca rudarskih del.

Nadzorniki opravljajo nadzor dela podrejenih delavcev na njim določenem področju, pri čemer so njihove naloge zlasti:

- skrb, da so delovni prostori varni, da so naprave, instalacije in druga sredstva za delo brezhibne;

- navajanje delavcev, da opravljajo svoje delo na varen način, da se pri delu ravnajo po predpisih in določenih varnostnih ukrepih, prav tako tudi pri razvrstitvi na dela poučevati delavce, katera od njihovih del so po svoji naravi nevarna;

- nadzor nad uporabo varnostih ukrepov in osebne varovalne opreme;

- skrben pregled krajev, kjer grozi nevarnost požara (ognja) ali eksplozije, vdora vode, blata in podobnega, in preverjati naprave za preprečevanje ali zatiranje takšnih nevarnosti;

- nudenje prve pomoči poškodovanim delavcem in skrb, da se hudo poškodovani in oboleli delavci takoj na ustrezen način prenesejo iz jame.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ugodilo, saj je po oceni pritožbenega sodišča bila le-ta zakonita, posledično navedenemu je pritožbeno sodišče tudi zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje tožniku v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 19. 8. 1997 z razporeditveno odločbo št. ... z dne 9. 8. 1997 in tožnika pozvati nazaj na delo v skladu s to pogodbo in odločbo, ter posledično tožniku obračunati tudi razliko med bruto nadomestilom plače za nadzornika v metanski jami in plačo, ki bi jo prejemal za delovno mesto rudarja na pripravi.

13. Glede začasne razporeditve na drugo delo in prepovedi opravljanja dela, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje kot pravno podlago za odločanje pravilno navedlo 33. člen ZDR-1, ki določa, da lahko v kolikor z zakonom ali kolektivno pogodbo ni določeno drugače, delodajalec z namenom ohranitve zaposlitve ali zagotovitve nemotenega poteka delovnega procesa delavcu pisno odredi začasno opravljanje drugega ustreznega dela, v primerih začasno povečanega obsega dela na drugem delovnem mestu oziroma vrsti dela pri delodajalcu, začasno zmanjšanega obsega dela na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, ki ga opravlja in nadomeščanje začasno odsotnega delavca. Pisna odreditev se lahko pošlje delavcu tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec (tretji odstavek 33. člena ZDR-1). Ob navedenem ima delavec, ki začasno opravlja drugo ustrezno delo oziroma primerno delo, pravico do plače, kot da bi opravljal svoje delo, če je to zanj ugodnejše (sedmi odstavek 33. člena ZDR-1). Tako je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da zgolj ustno odrejanje dela ni pravilno v smislu zakonskih določb, ki določajo, da se delavcu v pisni obliki odredi začasno opravljanje drugega dela. Ob navedenem pritožbeno sodišče tudi navaja, da je tožnik sicer toženi stranki podal pisno zahtevo za odpravo kršitve. Tako je bila nezakonita ustna prerazporeditev tožnika na delo od 25. 5. 2015 do 1. 7. 2015, na delovne dneve 28. 5. 2015, 29. 5. 2015, 3. 6. 2015, 4. 6. 2015 in 5. 6. 2015, ko je bilo tožniku tudi ustno prepovedano opravljanje dela v jami.

14. Posledično navedenemu pa je tožena stranka tudi tožniku za navedene dni nepravilno evidentirala koriščenje letnega dopusta, saj po določilih 163. člena ZDR-1, ki ureja način izrabe letnega dopusta, izhaja, da se letni dopust izrablja, upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. Tožnik in tožena stranka nista predhodno planirala koriščenje letnega dopusta, tako da je bilo evidentiranje dopusta iz razloga, ker je bilo tožniku ustno prepovedano opravljanje dela, nezakonito. Tako je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v točki 3 in 4 zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Ob navedenem tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da tožnik ni predhodno uveljavljal pravnega varstva pri toženi stranki v smislu določil prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1, saj iz predložene listine z dne 24. 6. 2015 izhaja, da ga je.

15. Tožnik podaja pritožbo zoper odločitev v točki 6, ko je sodišče zavrnilo plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu v skupnem znesku 10.000,00 EUR. Kot določa 7. člen ZDR-1 je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, pri čemer je trpinčenje opredeljeno kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu, ali v zvezi z delom. Ob navedenem delavec, ki je žrtev trpinčenja, ne sme biti izpostavljen neugodnim posledicam zaradi ukrepanja, ki ima za cilj uveljavitev prepovedi trpinčenja na delovnem mestu. ZDR-1 tudi določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V primeru kršitve obveznosti pa je delodajalec odškodninsko odgovoren delavcu po splošnih pravilih civilnega prava. Pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, ocenjuje, da je tožena stranka vsekakor morala zagotavljati varno delo, in iz razloga, ker tožnik ni opravil preizkusa znanja iz varstva pri delu in strokovnega znanja, je tožena stranka sicer nepravilno odredila čakanje na delo doma, kar je sodišče predhodno obrazložilo, vendar to še ne pomeni trpinčenja na delovnem mestu. Tožena stranka je ravnala zgolj nezakonito, nima pa navedeno dejanje znakov trpinčenja na delovnem mestu. Tudi dejstvo, da v zadnjih letih nihče od zaposlenih na preizkusih znanja ni bil ocenjen neuspešno, nikakor ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu.

16. Glede na spremenjen uspeh v pravdi, je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Odločitev temelji na določilih 154. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP.

17. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj gre v večinskem delu za spor iz naslova odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz naslova nesposobnosti, tožnik pa krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 362/2010
• VSRS Sodba in sklep VIII Ips 168/2017
• VDSS Sodba Pdp 259/2020